Jedro

Pri objektih iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 gre za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah (naravne in druge nesreče, izredno ali vojno stanje), ko se zahteva iz pričakuje nujno ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato stanovanjska hiša, še manj pa posamezno stanovanje, ne more biti deležna drugačnega obravnavanja kot vse ostale novogradnje oziroma rekonstrukcije, ki se lahko izvajajo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za izdajo uporabnega dovoljenja za mansardno stanovanje v objektu A. v Ljubljani, saniranem po požaru dne 26. 3. 2010. V obrazložitvi navaja, da za ureditev mansardnega stanovanja oziroma rekonstrukcijo objekta ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja. Tožnica se ne more sklicevati na izjemo iz četrtega odstavka 1. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki dovoljuje gradnjo nekaterih objektov brez gradbenega dovoljenja, saj se ta izjema nanaša zgolj na objekte, ki se gradijo v zvezi z izrednimi razmerami, kamor pa preureditev podstrešnih prostorov v stanovanjsko enoto oziroma rekonstrukcija objekta ne sodi. Gre za nelegalno gradnjo, za katero ni pridobljeno gradbeno dovoljenje, zato je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZGO-1 zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja zavrnil. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za gradnjo objekta, s katerim bi se preprečila neposredna grozeča naravna ali druga nesreča in tudi ne za gradnjo objekta, s katerim bi se zmanjšale posledice take nesreče. Gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta, za katero ni mogoče uporabiti izjeme iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je njeno stanovanje 26. 3. 2010 zajel požar, ki je v celoti uničil tako stanovanje, kot tudi celotno ostrešje večstanovanjske hiše. Stropi v tej hiši so leseni, tako da je bila po tej nesreči izpostavljena celotna hiša, predvsem pa stanovanje pod stanovanjem tožnice, iz katerega so se morali stanovalci začasno izseliti. Hišo je bilo zato treba nujno sanirati, saj je bil le tako preprečen nastanek še večje škode. Tlorisi hiše, mansarde ter kapnih leg so po izvedeni rekonstrukciji povsem identični tistim pred požarom.

Po tožničinem mnenju so izjeme, določene v četrtem odstavku prvega člena ZGO-1, utemeljene z nujnostjo ukrepanja pri nenadnih in nepredvidenih dogodkih. V 101. členu zakona je določeno tudi, kako se za take objekte lahko pridobi uporabno dovoljenje. V obravnavni zadevi je šlo za izredno stanje, v katerem je tožnica hotela preprečiti nastajanje dodatne škode na celotnem objektu in čim prej sanirati škodo na svojem mansardnem stanovanju. Zato meni, da upravni organ ni imel ustrezne podlage za zavrnitev njene zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja. Sklicuje se tudi na sodbo tukajšnjega sodišča U 26/2006 z dne 10. 12. 2007 in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter s svojo sodbo „odloči upoštevajoč tožbene navedbe“ podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je zahtevala izdajo uporabnega dovoljenja po prvem odstavku 101. člena ZGO-1, ki pod določenimi pogoji omogoča pridobitev uporabnega dovoljenja za objekt iz 1. člena tega zakona, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja zaradi preprečitve naravne oziroma druge nesreče oziroma zato, da so se z njegovo pomočjo zmanjšale njene posledice. Po četrtem odstavku prvega člena ZGO-1 določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem.

Ker po prvem odstavku 1. člena ZGO-1 ta zakon sicer ureja pogoje za graditev vseh objektov, gre pri navedenih objektih za izjemo od splošne ureditve, ki jo je zato treba razlagati ozko.

V tem pogledu sodišče najprej ugotavlja, da stanovanjska hiša že zaradi svoje namembnosti ne more predstavljati objekta, potrebnega zaradi neposredno grozečih naravnih ali drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo druge posledice, vsaj ne v ožjem pomenu pojma takega objekta, kot ga je treba uporabiti zaradi izjemne narave te zakonske določbe. To izhaja tudi iz primerjave z naravo drugih objektov, ki so primeroma našteti v isti zakonski določbi: objekti za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, vojaški inženirski objekti, zaklonišča in drugi zaščitni objekti med izrednim ali vojnim stanjem. Vsi ti objekti so namreč s svojo namembnostjo oziroma funkcionalnostjo v celoti in ozko vezani na razmere, zaradi katerih je potrebna njihova gradnja. Stanovanjska hiša med take objekte brez dvoma ne sodi.

Tudi sicer restriktivna razlaga četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 lahko pripelje le do ugotovitve, da gre pri objektih iz te določbe za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah (naravne in druge nesreče, izredno ali vojno stanje), ko se zahteva iz pričakuje nujno ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato stanovanjska hiša, še manj pa posamezno stanovanje, ne more biti deležna drugačnega obravnavanja kot vse ostale novogradnje oziroma rekonstrukcije, ki se lahko izvajajo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1).

Sodišče pripominja še, da je po tožbenih navedbah nastanek nadaljnje škode po požaru grozil zaradi uničene strehe in ostrešja stanovanjske hiše, tožničin zahtevek pa se je nanašal na izdajo uporabnega dovoljenja za „mansardno stanovanje na A., sanirano po požaru 26. 3. 2010“ (vloga z dne 13. 4. 2011). Iz tožničinih navedb v upravnem postopku izhaja še, da so bili tudi sicer izvedeni posegi v konstrukcijo objekta. Tudi če bi bilo določbo četrtega odstavka prvega člena ZGO-1 mogoče razširiti na tožničino situacijo, se zato ne bi bilo mogoče izogniti ugotovitvi, da je tožnica zahtevala izdajo uporabnega dovoljenja za dela, ki niso bila neposredno vezana na preprečitev grozeče škode (popravilo strehe in ostrešja), presegala pa so tudi zgolj obnovo podstrešnega stanovanja, uničenega v požaru.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.