Jedro

Odškodninska odgovornost toženke v smislu protipravnosti ravnanja, povezanega s samim izbrisom, v postopku ni bila sporna, na tožniku pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže obstoj in višino nastale škode, ki presega prejeto na podlagi ZPŠOIRSP, in vzročno zvezo med nastalo škodo in nezakonitim izbrisom.

Pritožbeno sodišče je pri presoji višine nastale škode upoštevalo dejstvo prisilnega izgona kot posebne okoliščine, ki je nedvomno močno posegla v tožnikovo duševno sfero, v njegove osebnostne pravice, svobodo gibanja, dostojanstvo, mu povzročila strah in duševno trpljenje skozi daljše časovno obdobje. Upoštevalo je tudi, da se je tožnik zaradi izgona znašel v tujini, kar je kasneje vplivalo na dodatne težave pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bilo oteženo izkazovanje dejanskega bivanja, zato je bil upravni postopek zanj ugodno rešen šele po upravnem sporu kar 4 leta po vložitvi popolne vloge. Vse navedeno upravičuje prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 20.000 EUR, kar tudi ni v nasprotju s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v I. točki izreka tako, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 7.000 EUR v 5 enakih obrokih po 1.400 EUR, tako da plača prvi obrok v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, vsakega naslednjega pa v enem letu po zapadlosti predhodnega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila, ter v II. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 63.956,91 EUR za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in mu naložilo, da je toženki dolžan povrniti 3.549,60 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče ni izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, saj je stranki obravnavalo kot enakovredni in ni upoštevalo, da gre za odškodninsko odgovornost sui generis. Sklicuje se na sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji ter stališče VS RS v zadevi II Ips 173/2015, da gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo, ki mu država povzroči škodo s protipravnimi ravnanji. V zvezi z opravljanjem poklica natakarja opozarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati njegove izpovedi pred UE Murska Sobota, kjer je bil zaslišan brez tolmača. Protislovni so razlogi, da bi moral prakso v hotelu A. opraviti do leta 1998 in ne kasneje, saj jo je glede na lastno izpoved opravljal še nekaj mesecev pred izgonom septembra 1992. Sodišče je tožniku v zvezi z opravljanjem prakse naložilo nesorazmerno dokazno breme ter bi moralo samo oceniti, ali ni morda šlo za pripravništvo. Bistveno je, da je imel pred izgonom dogovorjeno delo, hotel ga je celo štipendiral in bi se po normalnem teku dogodkov tam zaposlil, sicer bi moral štipendijo vrniti. Sodišče je neverodostojnost tožnikove izpovedi neutemeljeno oprlo na navedbe o bivanju s K. K., ker je o tem pred UE izpovedoval brez tolmača. Podatek za ta spor tudi ni bistven in je tožnik glede na časovno oddaljenost izpovedoval povsem verodostojno. Sodišče je zmotno zaključilo, da je od dejavnosti, ki jo je opravljal oče, živelo kar 6 oseb, s tem je tudi preseglo trditveno podlago. Tožnik je ob zaslišanju (brez tolmača) izpovedal, da je prejemal štipendijo, da je bila mama zaposlena in da je prejemal subvencionirano malico. Šlo je za povprečno družino, ki je imela za preživetje, ni pa bila očetova dejavnost tako dobičkonosna, da se tožnik ne bi hotel zaposliti. Ne drži, da je oče tekstil prodajal na črno, dejavnost je imel prijavljeno in je izdajal račune. Neutemeljen je nadalje očitek, da ni zaprosil za delovno dovoljenje, saj je opisoval svoje stike z uradniki na Mačkovi, ko je želel pridobiti državljanstvo.

Napačen je zaključek sodišča, da ni bil izgnan iz Slovenije. To dejstvo med strankama ni bilo sporno, kar izhaja iz odgovora na tožbo, poleg tega je ta odločitev v nasprotju z ugotovitvami upravnega sodišča, ki je o tem izdalo dokončno odločbo, na katero je sodišče vezano. Dejstvo izgona, ki ga je toženka priznala, ni takšne narave, da bi kazalo na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Tožniku ga ni bilo treba posebej dokazovati, temveč je moral izkazati le lastne občutke ob dogodku. Odločitev v tem delu pomeni sodbo presenečenja, tožnik pa je bil obravnavan neenako v primerjavi s podobnimi primeri ter mu je bilo naloženo nesorazmerno težko dokazno breme. Že sam dogodek izgona nedvomno povzroča duševne posledice. Napačna je ocena, da bi dogodek moral biti razviden iz uradnih listin. V zvezi s tem tožnik prilaga dopis Generalne policijske uprave s 25. 10. 2017, ki kaže nasprotno. Ker gre za odločitev presenečenja, s predložitvijo ni prekludiran. Sodišče je neutemeljeno štelo kot bistveno, kje je bil tožnik ustavljen, in iskalo neskladja glede izpovedi prič, ni pa se opredelilo do zatrjevanega grobega ravnanja policistov. Napačna je dokazna ocena izpovedi S. S., ki se tožnikove deportacije ni natančno spominjal, a jo je potrdil. Prav tako sodišče neutemeljeno ni verjelo priči Z. Z., pri čemer je razhajanje utemeljilo na obrobnih dejstvih. O deportaciji je povedala tudi N. N. Ker so vse priče navedle, da se je izgon zgodil, potem ko sta bila tožnik in njegov oče ustavljena na javnem kraju, zatem pa se tožnik vrsto let ni vrnil v R Slovenijo, ne drži razlaga, da sodišče zaradi neskladij v dejstvih ni moglo ugotoviti, katera so resnična in katera ne. Tožnik ni nikoli trdil, da mu je bil odvzet potni list, temveč zgolj osebna izkaznica. Do 25. 6. 1993 je imel veljaven potni list SFRJ, potni list R Srbije pa je pridobil v letu 1999. V vmesnem času dokumentov ni imel. Slovenske dokumente je dobil šele 2006, ko se je izkazal z vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaprosil 7. 9. 2007, njegova zahteva pa je bila zavrnjena, klub temu da je predložil ustrezne dokaze. Za dovoljenje na podlagi Zakona o tujcih ni zaprosil, ker je bil zaveden in ker v času izdanih vizumov ni bilo dovolj časa za ureditev položaja. Tožniku ne more iti v škodo, če ne on ne toženka ne razpolagata več z dokumenti, ki bi potrjevali, da je zaprošal za izdajo vizuma tudi na Madžarskem in v Skopju.

Tožnik je sedaj upravičen do denarne socialne pomoči in bi bil tudi v času izbrisa, če ne bi bil izbrisan. Po vrnitvi iz Srbije ni bil zaposlen iz zdravstvenih razlogov, o čemer je podal trditve in predlagal izvedenca medicinske stroke. Sodišče bi lahko odškodnino za premoženjsko škodo odmerilo po prostem preudarku, kar izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 274/2016 in sodbe ESČP Atanasov in drugi zoper R Slovenijo. Neutemeljen je zaključek, da je raje delal na črno, kot da se zaposli, pri čemer niso upoštevane razmere na trgu dela v J Srbiji. Vzročna zveza med nezmožnostjo zaposlitve in izbrisom je podana, s tem pa upravičenje do izgubljenega zaslužka. Trditvena podlaga v tej smeri je bila zadostna, tožnik pa je predlagal tudi izvedenca ekonomske stroke. Sodišče se s premoženjsko škodo ni podrobneje ukvarjalo zaradi zmotne ugotovitve, da ni bilo prisilnega izgona.

Zaradi zavrnitve zahtevka na plačilo premoženjske škode je sodišče v izhodišču neutemeljeno upoštevalo, da bi mu lahko prisodilo le 7.000 EUR za nepremoženjsko škodo, saj v upravnem postopku izplačana pavšalna odškodnina ni razlikovala med premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Napačen je zaključek, da se je tožnik želel vrniti šele po avgustu 2007, saj je izpovedal, da je to poskušal že prej, uspelo pa mu je šele, ko se je povezal s pravnimi strokovnjaki v RS. Izgon je po sodni praksi posebno huda okoliščina, česar sodišče ni upoštevalo. O nepremoženjski škodi zaradi poniževanja in žaljenja s strani uradnikov in o strahu pred izgonom je tožnik izpovedoval, predlagal je tudi izvedenca, da bi objektiviziral duševne bolečine, kar je sodišče zavrnilo z napačnimi argumenti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi njegove duševne bolečine zaradi smrti hčerke in posega v njegovo starševsko vlogo ter smrti očeta. Če bi še živeli v Sloveniji in imeli urejeno zdravstveno zavarovanje, do smrti ne bi prišlo. Tožnik zaradi izbrisa ni bil upravičen do zdravstvenega zavarovanja, sklicevanje na možnost tržnega pa predstavlja neutemeljeno nalaganje bremena oškodovancu za škodo, ki mu jo je povzročila toženka. Zahtevek za povračilo nepremoženjske škodo je bil zavrnjen neupravičeno in je odločitev v nasprotju s sodno prakso v zadevah II Ips 221/2017, II Ips 130/2016 in II Ips 255/2016, kjer je bila oškodovancem za krajše obdobje izbrisa prisojena višja odškodnina. Napačno so izračunani stroški postopka glede na vrednost spora, sploh pa je stroškovna odločitev napačna zaradi napačne odločitve o glavni stvari.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 12. 11. 2013 (skupno 21 let in 8 mesecev), ker meni, da mu pavšalno priznana odškodnina v višini 13.000 EUR ne pokrije celotne nastale škode.

6. Odškodninska odgovornost toženke v smislu protipravnosti ravnanja, povezanega s samim izbrisom, v postopku ni bila sporna, na tožniku pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže obstoj in višino nastale škode, ki presega prejeto na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), in vzročno zvezo med nastalo škodo in nezakonitim izbrisom1. To izhodišče je sodišče prve stopnje v postopku pravilno upoštevalo in nanj tudi pravočasno opozorilo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva ter so nasprotne pritožbene navedbe, s katerimi se sodišču očita neupoštevanje sodne prakse in sui generis odškodninske odgovornosti države, zmotne. S sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji tožniku namreč ni bilo odvzeto breme ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, temveč mora te izkazati, kot mu nalaga 131. člen Obligacijskega zakonika.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik neposredno po izbrisu bival v Sloveniji do septembra (oziroma po nekaterih trditvah oktobra) 1992, nato je 15 let prebival v tujini in se septembra 2007 zopet vrnil. 8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da v prvem obdobju, ki je trajalo sedem mesecev, tožnik ni izkazal konkretne škode, nastale zaradi izbrisa. Prepričljivi so razlogi, da je šolanje na poklicni srednji šoli, vključno z delovno prakso, moral zaključiti najkasneje v letu 1989/902. To letnico je kot zaključek šolanja omenil tudi v upravnem postopku. Da bi se kasneje zaposlil (kot je trdil v nekaterih vlogah), ni izkazal, prav tako tudi ne, da bi bil dogovorjen za zaposlitev v hotelu. Tožnik je o končani srednji šoli nedvomno pridobil potrdilo, s katerim bi lahko izkazoval čas pridobitve poklicne kvalifikacije, s tem pa tudi trditve, da je prakso opravljal neposredno pred izbrisom. Ker tega ni predložil, njegovim pritožbenim navedbam, da je prakso v hotelu A. opravljal še nekaj mesecev pred izgonom iz države, ni mogoče slediti. Ob tem tožnik sodišču neutemeljeno očita, da ne bi smelo uporabiti izjav iz zapisnikov zaslišanj v upravnem postopku, ker so bile podane brez prisotnosti tolmača. Iz zapisnikov namreč izhaja, da je bil na pravico do tolmača opozorjen, a je navedel, da slovenski jezik razume, kar ni presenetljivo, saj je v Sloveniji končal celotno šolanje. Poleg tega tožnik navedbe o nezanesljivosti njegovih izjav v upravnem postopku podaja prvič šele v pritožbi in jim tudi iz omenjenega razloga pritožbeno sodišče ne more slediti (337. člen ZPP). Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da je sodišče pri obrazložitvi razlogov glede obdobja opravljanja šolske prakse prišlo samo s seboj v nasprotje, temveč je pri zapisu letnice 1998 prišlo do očitne pomote, saj bi morala biti zapisana letnica 1989. Da gre za napako, je razvidno iz celotnega konteksta obrazložitve, zato očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Tožniku sodišče glede njegovih trditev o dogovoru za delo v hotelu A. ni naložilo nesorazmernega dokaznega bremena. Ni naloga sodišča, da samo ugotavlja, ali je morda opravljal pripravništvo oziroma ali je prakso opravljal kot štipendist. Če bi opravljal pripravništvo, bi tožnik lahko pridobil podatke o zdravstvenem zavarovanju, če pa je bil na praksi kot štipendist, bi se po zaključku šolanja v hotelu zaposlil. Zgolj s posplošenimi in golimi trditvami, ki so se izkazale v časovnem okviru za netočne, tožnik dokaznega bremena, da bi prav zaradi posledic izbrisa ostal brez zaposlitve kot natakar, ni izpolnil. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik po zaključku šolanja rajši pomagal očetu pri trgovanju, saj je utečeni posel (ob mamini plači) očitno prinašal dovolj zaslužka za preživetje širše družine. Ob tem niti ni pomembno, v kakšnem obsegu je oče delo opravljal na podlagi dovoljenj in koliko je bilo preprodaje oblačil na črno, bistveno je, da tožnik ni izkazal, da bi v obdobju pred izbrisom niti neposredno po njem, kljub temu, da si je ustvaril mlado družino, zaposlitev sploh iskal. 10. Tožnik je v svojih trditvah kot ključni razlog nastale škode navajal izgon iz države v septembru 1992. Do tega obdobja težav, nastalih kot posledic izbrisa, ni opisoval. Omenjal je sicer, da se je večkrat zglasil na Mačkovi zaradi urejanja državljanstva, pri čemer je ob zaslišanju navedel, da je bilo to že v letu 1990. Tudi če mu je bila torej na uradu nepopolna vloga kdaj vrnjena v popravo, to dejstvo ni v vzročni zvezi s kasnejšim izbrisom iz registra stalnega prebivališča in teh nevšečnosti izbrisu ni mogoče pripisati. Da tožnik dokumentov ni urejal po 26. 2. 1992, pa izhaja nadalje iz dejstva, da je po lastnih navedbah z njimi še razpolagal v septembru 1992 in mu ti niso bili predhodno uničeni (preluknjani), kar bi se glede na navodila uradnikom ob izbrisu zgodilo, če bi si status urejal v spornem obdobju.

11. Tožnik tako glede obdobja od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do septembra 1992 ni izkazal ne premoženjske ne nepremoženjske škode, zato je v tem obsegu sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

12. Za presojo nastale škode in njenega obsega je ključno dejstvo, ali je bil tožnik iz države prisilno izgnan, ali pa jo je zapustil prostovoljno. Po podrobni analizi toženkinih trditev v postopku pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da samo dejstvo deportacije med strankama ni bilo sporno, sporen je bil le njen način. Če bi toženkine trditve v odgovoru na tožbo še lahko razumeli tako, da je dejstvo izgona kot nesporno poudarila le v kontekstu upravnega postopka, torej kot povzetek tamkajšnjih ugotovitev, pa tega ne moremo pripisati njenim trditvam iz druge pripravljalne vloge, ko je izrecno navedla: „_Glede predloga za zaslišanje prič S. S. in Š. Š. toženka vztraja, da zaslišanje ni potrebno, saj samo dejstvo prisilne odstranitve tožnika med strankama ni sporno. Glede na navedeno ni potrebna izpoved prič, kako je bil videti akt prisilne odstranitve._“ Tudi v kasnejših vlogah se je toženka predvsem spuščala v polemiko o verodostojnosti trditev tožnika glede odvzema dokumentov in na zadnjem naroku v zaključni besedi opozorila, da ni verjetno, da bi tožnika izgnali na tak način, kot ga opisuje. Samega dejstva izgona pa ni prerekala.

13. Ker tožniku priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odst. 214. člena ZPP), je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je dejstvo izgona ugotavljalo kot sporno in posledično zaključilo, da zaradi nekonsistentnih trditev, ki jih tožnik z izpovedjo ni v celoti potrdil, prav tako tudi ne zaslišani priči, ne verjame, da je državo zapustil zaradi prisilnega izgona. Pritožbeno sodišče je zato v okviru presoje nastale škode dejstvo prisilne deportacije upoštevalo, pri čemer niti ni štelo kot odločilno, ali je bila ta izvedena na javnem kraju, kot zatrjuje tožnik, ali morebiti kako drugače. Bistveno je, da je takrat 20 letni tožnik, skupaj z bolnim očetom, državo moral zapustiti proti svoji volji, ob tem pa je bil odtrgan od svoje dveletne hčerke, za katero je skrbel kot samohranilec s pomočjo svoje družine. Čeprav je zaradi prizadevanja tožnikove matere družina kmalu (okvirno v 14 dnevih) ponovno zaživela skupaj v tujini, gre nedvomno za poseg v družinsko življenje, varnost, svobodo gibanja, prav tako pa takšno prisilno oblastno ravnanje povzroči tesnobo in negotovost, ki je tožnik do takrat zaradi izbrisa še ni občutil. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je upravni organ v postopku pri odločanju o prošnji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tožniku sledil glede dejstva prisilnega izgona, čeprav ni razpolagal z objektivnimi dokazi državnih organov, kar potrjuje pritožbene trditve, da o teh dejstvih evidence niso bile natančno vodene. To je mogoče razumeti tudi iz k pritožbi priloženega pojasnila MNZ s 25. 10. 2017, ki ga pritožbeno sodišče šteje kot pravočasnega. Tožniku namreč ob toženkinem priznanju deportacije kot nesporne ni mogoče očitati, da bi moral ugovarjati navedbam, da ta iz uradnih evidenc ne izhaja.

14. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik prisilno izgnan, še ne pomeni, da je vseh 15 let bival v tujini proti svoji volji. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik že v letu 1993 živel s Hrvatico M. M., s katero se je v letu 1995 tudi poročil in sta se mu v zakonu, ki je trajal do leta 2005, rodila dva otroka. Po lastnih navedbah je v Slovenijo prvič prišel v letu 1997, nato pa še večkrat, vedno s turistično vizo. Tožnik ni podal konkretnih trditev, da bi si med obiski skušal urejati svoj status in iskati delo, zato pritožbeno sodišče sledi razlogom prvostopnega, da je bilo takrat središče njegovih interesov v tujini (Srbija, Lenti), kjer se je ukvarjal s podobnimi posli kot prej v Sloveniji, torej s preprodajanjem blaga, neko obdobje pa je imel celo v najemu dva lokala. Prav tako so prepričljivi dokazni zaključki sodišča, da tožnik ni bil povsem brez dokumentov in je nedvomno vsaj določeno obdobje še imel jugoslovanski potni list, nato pa ga je kmalu pridobil v Srbiji. Brez potnega lista mu vize ne bi mogle biti izdane, sam pa je potrdil, da je prvič prišel nazaj že v letu 1997, večkrat je prehajal tudi mejo z Bolgarijo, bil v Makedoniji, na Madžarskem pa si je celo uredil delovno vizo. Pritožbeno sodišče sicer sledi tožniku, da zaradi izbrisa ni mogel prosto potovati v Slovenijo in da mu viza ni bila vedno odobrena, kar je upoštevna okoliščina pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ni pa bil ves čas ločen od matere, saj je ta družini izdatno pomagala, jih obiskovala oziroma določeno obdobje z njimi prebivala.

15. Tožnik je nekaj mesecev po deportaciji izgubil očeta in v letu 2005 še prvorojenko. Gre za težki življenjski preizkušnji, ki pa nista v neposredni vzročni zvezi z izbrisom. Kakšno je bilo konkretno zdravstveno stanje očeta pred izgonom, ni izkazal, smrt je bila posledica kapi in ne prekinitve zdravljenja, poleg tega je do nje prišlo v bolnišnici v Avstriji, ki ima visok standard zdravstvene oskrbe. Prav tako je mogoče v celoti pritrditi razlogom sodišča prve stopnje v 85. točki sodbe glede nenadne smrti tožnikove hčerke, čeprav je razumljivo, da tožnik zaradi prizadetosti tudi ta nesrečni dogodek pripisuje toženki.

16. Nepotrjene so ostale tožnikove navedbe, da hčerki zaradi izbrisa ni mogel urediti dokumentov v tujini ali ji urediti zdravnika. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je hči vedno potovala s tožnikom, kadar so se selili, torej je neke dokumente morala imeti. Prav tako je redno obiskovala šolo, nedvomno bi ji tožnik lahko uredil (in verjetno ji tudi je) zdravstveno oskrbo, kot je to uredil ostalima otrokoma. Nezakonit izbris je sicer njegovo izvajanje očetovske funkcije v določeni meri otežil, zaradi deportacije je bil dva tedna ločen od hčerke, ni pa vanjo bistveno posegel. 17. V zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo tožnik v pritožbi izpostavlja še poniževanje in žaljenje uradnikov, strah pred izgonom in neurejeno zdravstveno zavarovanje, kar vse se nanaša na čas po njegovi vrnitvi v Slovenijo, torej na obdobje od septembra 2007 do novembra 2013. Ne drži, da se sodišče do trditev, da je bil zaradi neurejenega statusa ponižan in osramočen, ni opredelilo. Sodišče je trditve o tem povzelo v 71. točki sodbe in jih v 80. točki štelo kot nedokazane, pri čemer se je oprlo na listinski dokaz (priloga B 13), to dokazno oceno pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Nedvomno pa je tožnik zaradi izgona, kljub temu, da mu ta po vrnitvi ni več grozil, še vedno lahko občutil tesnobo zaradi predhodne izkušnje. Pritožbeno sodišče mu tudi sledi, da zaradi izbrisa ni imel urejenega enakega zdravstvenega zavarovanja kot pred izbrisom, vendar pa konkretnih težav z zdravstveno obravnavo ni zatrjeval, prav tako ne premoženjske škode, ki bi mu nastala zaradi morebitnih plačil zdravstvenih storitev.

18. Sodišče prve stopnje je tožnikovo nepremoženjsko škodo ocenilo kot zmerno in je zato kljub dolgemu obdobju izbrisa štelo, da je zanjo že prejel pravično denarno odškodnino z izplačilom pavšalnega zneska 13.000 EUR. Pritožbeno sodišče je pri presoji višine nastale škode upoštevalo dejstvo prisilnega izgona kot posebne okoliščine, ki je nedvomno močno posegla v tožnikovo duševno sfero, v njegove osebnostne pravice, svobodo gibanja, dostojanstvo, mu povzročila strah in duševno trpljenje skozi daljše časovno obdobje. Upoštevalo je tudi, da se je tožnik zaradi izgona znašel v tujini, kar je kasneje vplivalo na dodatne težave pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bilo oteženo izkazovanje dejanskega bivanja, zato je bil upravni postopek zanj ugodno rešen šele po upravnem sporu kar 4 leta po vložitvi popolne vloge. Vse navedeno upravičuje prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 20.000 EUR, kar tudi ni v nasprotju s podobnimi primeri iz sodne prakse3. 19. Ker je pritožbeno sodišče zahtevani višini nepremoženjske škode v celoti ugodilo, v tožnikov procesni položaj zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem psihiatrom glede obsega duševnega trpljenja ni bilo poseženo. Ob tem še dodaja, da je bilo na tožniku dokazno breme glede predložitve zdravstvene dokumentacije, ki ga kljub dolgotrajnemu postopku ni izpolnil, pri čemer zgolj trditve, da je zamenjal osebnega zdravnika, še ne predstavljajo prepričljivega razloga, da mu je bil dostop do dokumentacije zavrnjen. Ker dokazi z izvedencem niso namenjeni zbiranju dokaznega gradiva, temveč njegovi strokovni oceni, sodišče prve stopnje dokaza tudi iz omenjenega razloga ni bilo dolžno izvesti.

20. Tožnik neutemeljeno graja razloge sodišča prve stopnje glede neizkazanosti vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo. Trditve, da bi bil zaveden glede možnosti pridobitve delovne vize s statusom tujca, so ostale neizkazane. So tudi malo verjetne, saj si je tožnik kot tujec položaj urejal že na Madžarskem in bi zato lahko sklepal na možnost takšne ureditve tudi v Sloveniji. Poleg tega se je prijavil na Zavod za zaposlovanje, kjer imajo svetovalno službo. Povsem pavšalne so ostale tudi njegove navedbe o pisanju prošenj, zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča iz 46. do 54. točke sodbe, da vzrok za nezaposlitev tožnika, ki ne pred izbrisom niti po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ni bil nikoli zaposlen, ni v samem izbrisu, temveč je vire dohodka rajši iskal z delom na črno oziroma kot podjetnik ter s tem delom zaslužil za osnovno preživetje.

21. Sodna praksa v primeru izkazanosti materialnega prikrajšanja, povezanega z nezakonitim izbrisom, kot ustrezno merilo za določitev pavšalne odškodnine dopušča znesek socialne pomoči4. Tožnik meni, da bi mu sodišče tak znesek moralo priznati, saj socialno pomoč po pridobitvi statusa stalnega prebivalca prejema. Vendar pa so njegove trditve zavajajoče. Iz dopisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s 6. 12. 2007 (priloga B6) izhaja, da v njihovih evidencah do navedenega datuma ni zavedeno da bi tožnik za tak dodatek zaprosil. Potrdilo, ki ga je v spis predložil tožnik, pa izkazuje, da je bila tožniku denarna socialna pomoč odobrena šele od 1. 5. 2019 dalje. Tožnik s pavšalnimi trditvami o tem, da bi gotovo prejemal vsaj socialne transfere, materialnega prikrajšanja, povezanega z izbrisom, ni izkazal. Kot že opisano, se je v tujini preživljal delno z delom na črno, delno kot podjetnik, po ugotovitvah sodišča je bil tudi lastnik nepremičnine, večino časa v partnerski zvezi. Podobno se je preživljal tudi po vrnitvi (odprl je s. p., a ga hitro zaprl, ukvarja se z igranjem na porokah in pogrebih).Glede na dejstvo, da tudi po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje tožnik 5 let transferjev ni prejemal, vzročna zveza med izbrisom in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem ni izkazana, s tem pa tudi ni podlage za odmero odškodnine v pavšalnem znesku (oziroma po oceni izvedenca ekonomske stroke), za kar se zavzema v pritožbi.

22. Tožnik je v postopku izkazal, da ima od 22. 12. 2018 (torej 5 let po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje) status začasno nezaposljive osebe zaradi težav v duševnem zdravju. Ni pa podal konkretnejših trditev, kdaj se mu je zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da ne more delati, niti ni predložil medicinske dokumentacije o zdravljenju, čeprav ga je sodišče opozorilo, da je to njegovo dokazno breme. Ker naloga izvedenca ni, da nadomešča manjkajoče trditve stranke, temveč da jih strokovno oceni, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče z neugoditvijo temu dokaznemu predlogu tožniku odvzelo pravico do enakega obravnavanja. Iz podatkov Zavoda za zaposlovanje ne izhaja, da bi nezmožnost za delo nastopila že v času izbrisa, torej da bi takrat zaradi nje tožniku nastajala materialna škoda zaradi neprejemanja socialnih transferov, povezana z izbrisom, za sedanjo škodo, ki bi izvirala iz preteklih dogodkov, pa tožnik odškodnine ne terja.

23. Tožnik je v okviru odškodnine za premoženjsko škodo zahteval tudi povračilo upravnih taks in stroškov z urejanjem dokumentov, vendar v pritožbi ne graja odločitve sodišča, ki je tudi v tem delu njegov zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se zato do tega dela odškodninskega zahtevka ne opredeljuje.

24. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločilo, da primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo predstavlja znesek 20.000 EUR. Ker je tožnik že prejel izplačano pavšalno odškodnino v višini 13.000 EUR, je izpodbijano sodbo spremenilo, tako da mu je toženka dolžna povrniti še znesek 7.000 EUR, in sicer skladno s šestim odstavkom 13. člena ZPŠOIRSP v petih obrokih, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnik je v pravdi delno uspel, zato je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odst. 165. člena ZPP). Pri tem je poleg matematično obračunanega uspeha strank upoštevalo tudi druge okoliščine primera, in sicer, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode, da postopek zaradi zahtevka na povračilo premoženjske škode ni bil nič dolgotrajnejši in toženki z njim niso nastali višji stroški, saj jo zastopa državno odvetništvo, in da je prav toženka, ki bi morala ščititi svoje prebivalce, tožniku s kršitvijo človekovih pravic povzročila duševno trpljenje. Nepravično bi bilo torej, da bi tožnik toženki kljub delnemu uspehu v pravdi po medsebojnem pobotanju moral povrniti del njenih pravdnih stroškov, zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (drugi odst. 154. člena ZPP), kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 34/2017. 2 Tožnik je navedel, da se je redno šolal in zaključil 8 letno osnovno ter 2 letno poklicno šolo. 3 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 170/2016, II Ips 130/2016, II Ips 255/2016 in druge. 4 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 274/2016, II Ips 40/2019.