Jedro

Povzročitev škode oškodovancem na eni strani, hkrati pa pridobitev premoženjske koristi zaradi storitve kaznivega dejanja, sta okoliščini, ki se pri kaznivem dejanju poslovne goljufije ne izključujeta in zaradi navedbe, da je bila zaradi ravnanja obdolžencev pridobljena premoženjska korist, v isti višini pa je za oškodovance nastala premoženjska škoda, opis kaznivega dejanja ni sam s seboj v nasprotju.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih R.R. in B.M. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 30738/2013 z dne 28. 8. 2018 pod točko I izreka obdolžena R.R. in B.M. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer obdolženega R.R. za izvršitvena ravnanja, navedena v točkah 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9, 10 in 11, obdolženega B.M. pa za izvršitvena ravnanja pod točkami 3, 5, 7 in 8 točke I izreka sodbe; obdolženega R.R. pod točko II/1 in 2 nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, oba obdolženca pa pod točko III izreka storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu R.R. je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko I izreka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen 1 leto in 4 mesece zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje, opisano pod točko II po prvem odstavku 228. člena KZ-1 kazen 3 mesece zapora in za kaznivo dejanje, opisano pod točko III izreka, po prvem odstavku 228. člena KZ-1 4 mesece zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 1 leto in 9 mesecev zapora s preizkusno dobo petih let ter določilo posebni pogoj, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancem, naštetim v izreku sodbe, zneske, kot so navedeni, sicer bo določena kazen zapora izrečena. Obdolženemu B.M. je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen 1 leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko III izreka pa po prvem odstavku 228. člena KZ-1 kazen 4 mesece zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 1 leto in 3 mesece zapora, prav tako s preizkusno dobo petih let in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let, šteto od pravnomočnosti sodbe, plača v izreku sodbe naštetim oškodovancem navedene zneske, sicer bo določena kazen izrečena. Oškodovancem, navedenim v izreku, je prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke v zneskih, kot so navedeni in jih morata obdolženca plačati v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v preostanku priglašenih zneskov je oškodovance napotilo na pravdo, po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovance M.G. ter A. in R.P. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovane družbe E., d.o.o., odvetnika G. J., in sicer je vsak dolžan plačati 1/2 navedenih stroškov, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena istega zakona pa ju je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega R.R. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izrečeno sankcijo omili, temu podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, in - zagovornica obdolženega B.M. zaradi, kot navaja v uvodu pritožbe, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 370. člena (pravilno 11. točke prvega odstavka 371. člena) ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo stranke, kot sta predlagala zagovornika obdolžencev. Seje sta se zagovornika udeležila, niso pa se je udeležili državni tožilec, zanj je prispelo opravičilo, prav tako pa oba obdolženca, ki sta bila z datumom seje seznanjena, a zaradi delovnih obveznosti na sejo nista mogla pristopiti, kot izhaja iz navedb njunih zagovornikov, ki sta ju opravičila. Glede na navedeno je bila seja pritožbenega sodišča po četrtem odstavku 378. členu ZKP opravljena v odsotnosti obdolžencev in državnega tožilca.

4. Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornika obdolženega R.R.:

5. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so po oceni pritožbe podane, ker so v sodbi povsem izostali razlogi o obdolženčevem naklepnem ravnanju, sodba je sama s seboj v nasprotju, ker se obdolženemu R.R. očita oškodovanje oziroma povzročitev škode na eni strani in hkrati pridobitev protipravne premoženjske koristi, pri čemer, kot navaja pritožba, v konkretnem primeru ta očitek oziroma naklep ne more biti podan oziroma se med seboj izključuje. Izrek sodbe pa je nerazumljiv oziroma nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede očitka, da naj bi bila družbi pridobljena protipravna premoženjska korist oziroma da naj bi bil podan obdolženčev namen po oškodovanju vseh naročnikov blaga.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi svoj zaključek, da sta obdolženca ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, ustrezno obrazložilo. V zvezi s prvim nadaljevanim kaznivim dejanjem je po obširni dokazni oceni ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da sta obdolženca kot tedanja direktorja in družbenika družbe S. o., d.o.o. v obravnavanih primerih od oškodovancev kot naročnikov v imenu in na račun omenjene gospodarske družbe prejela avansna plačila, ki jih zatem nista posredovala proizvajalcem stavbnega pohištva in naročil nista predala v izdelavo dogovorjenim proizvajalcem in so ta tako ostala nerealizirana, da je v primerih zgolj delne izpolnitve naročilo bilo šele naknadno in zgolj delno, očitno zaradi pritiskov strank, posredovano drugemu proizvajalcu in ne dogovorjenemu, ter da sta, ko so ju preganjali že številni upniki, 17. 12. 2012 izstopila iz družbe S.o., d.o.o. tako, da sta našla slamnega direktorja, ki je navedeno zadolženo družbo prevzel za 100,00 EUR ter se tako rešila družbe in njenih številnih upnikov. Ocenilo je, da ni nobenega dvoma, da sta na opisane načina ravnala z goljufivim namenom in da sta oškodovance preslepila, da bi si na ta način pridobila avanse, kar je bil tudi njun edini namen in da namena izpolnitve obveznosti oziroma celotne izpolnitve obveznosti dejansko nista imela. Pojasnilo je še, da so obdolženca vodili zgolj njuni lastni koristoljubni nameni, da ju škoda in stiska, ki sta jo povzročila s svojim ravnanjem strankam skozi daljše obdobje, od tega nista odvrnili in da sta s preslepitvijo strank prišla do avansov, ki so jih le-te v posledici preslepitve plačevale (točki 7 in 8 obrazložitve). Na navedeno obrazložitev preslepitvenega namena in ravnanja z direktnim naklepom obdolženega R.R. se je sklicevalo v sodbi tudi glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko II izreka sodbe, pri čemer je pojasnilo, da je tudi kaznivi dejanji iz te točke potrebno ocenjevati v kontekstu okoliščin, ki so že bile obrazložene glede prvega kaznivega dejanja (obrazložitev pod točko 9, stran 33 sodbe) in enako ustrezno je po dokazni oceni dejanskega stanja pojasnilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa tudi pri storitvi kaznivega dejanja pod točko III izreka sodbe, storjenega na škodo oškodovane družbe E., d.o.o. Nadalje je obrazložilo, da je, upoštevaje vse obrazložene okoliščine in časovni potek dogodkov, vložitev ugovora s strani obdolženega R.R. v izvršilnem postopku 26. 11. 2012, služila le temu, da se je postopek izvršbe zavlekel, nato pa sta obdolženca 17. 12. 2012 družbo prenesla na M.T., da bi se s tem rešila številnih upnikov, pri tem pa da je tudi to kaznivo dejanje potrebno ocenjevati v kontekstu vseh okoliščin, ki so bile že obrazložene glede kaznivih dejanj pod točko I izreka sodbe, čemur je sledil zaključek, da sta obdolženca ravnala z direktnim naklepom, da sta se zavedala svojih dejanj in jih hotela storiti, kar je pokazal način njihove izvršitve, ter da ni dvoma, da sta razumela pomen svojih dejanj in imela v oblasti svoje ravnanje, tudi glede na način izvršitve, predvsem glede na prenos družbe na M.T., slamnatega direktorja in formalnega družbenika za majhno plačilo (točka 13 obrazložitve). Ne drži torej, da sodba nima razlogov o direktnem naklepu kot vrsti krivde ter goljufivem namenu obdolženca.

7. Pritožba trdi, da so očitki obtožbe nerazumljivi in da je ta sama s seboj v nasprotju (s tem pa očitno tudi sodba), ker se obdolžencu očita oškodovanje oziroma povzročitev škode in hkrati pridobitev protipravne premoženjske koristi, pri čemer v konkretnem primeru ta očitek oziroma naklep ne more biti podan oziroma se med seboj izključuje, kot navaja. Nadalje je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih glede očitka, da naj bi bila družbi S.o., d.o.o. pridobljena protipravna premoženjska korist oziroma da naj bi bil podan obdolženčev namen po oškodovanju vseh naročnikov blaga, saj obdolženec z dejanjem ni pridobil protipravne premoženjske koristi, niti jih zavoljo opisanih težav ni pridobila družba.

8. Pritožba nima prav. Povzročitev škode oškodovancem na eni strani, hkrati pa pridobitev premoženjske koristi zaradi storitve kaznivega dejanja, sta okoliščini, ki se pri kaznivem dejanju poslovne goljufije ne izključujeta in zaradi navedbe, da je bila zaradi ravnanja obdolžencev pridobljena premoženjska korist, v isti višini pa je za oškodovance nastala premoženjska škoda, opis kaznivega dejanja ni sam s seboj v nasprotju. Iz opisa nadaljevanih kaznivih dejanj pod točkama I in II izreka sodbe povsem razumljivo izhaja, da je obdolženec s svojim ravnanjem povzročil obe navedeni posledici, kar je razumljivo, saj je na eni strani nastalo prikrajšanje, na drugi pa obogatitev, pri čemer pritožba ne pojasni, zakaj bi povzročitev obeh posledic izključevala naklep, kot zatrjuje.

9. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je izrek sodbe nerazumljv in da so njeni razlogi med seboj v nasprotju ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede očitka, da naj bi bila družbi S.o., d.o.o. pridobljena protipravna premoženjska korist oziroma, kot navaja, da naj bi bil podan obdolženčev namen po oškodovanju vseh naročnikov blaga. Pri tem s trditvijo, da obdolženec s svojim ravnanjem ni pridobil protipravne premoženjske koristi, prav tako ne gospodarska družba S.o., d.o.o., graja dejanske ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča, glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ji (prav tako kot glede navedbe, da premoženjska korist ni bila pridobljena), ni mogoče pritrditi. Po obsežno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi obrazložilo vsa odločilna dejstva, pri tem pa se je opredelilo tudi do navedbe v opisih kaznivih dejanj, da sta obdolženca družbi S.o., d.o.o. s svojim ravnanjem pridobila premoženjsko korist. Obrazložilo je, da je iz izpovedb oškodovancev razvidno, da so plačevali avanse na račun navedene gospodarske družbe, da obdolženca svojih obveznosti do njih nista izpolnila, zaradi česar so bili oškodovani za zneske, ki so jih plačali na račun gospodarske družbe, prav tako pa, da namena izpolnitve obveznosti oziroma celotne izpolnitve obveznosti dejansko nista imela in da sta ravnala z goljufivim namenom, da bi si avanse pridobila. Iz razlogov sodbe je razviden tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta s svojim ravnanjem premoženjsko korist pridobila družbi S.o., d.o.o., prav tako pa, kakšna je bila, zaradi njunega ravnanja, ko sta opravila dvige z njenega transakcijskega računa, usoda premoženja družbe.

10. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile po oceni pritožbe podane še zato, ker je sodišče prve stopnje povsem zmotno presodilo vsebino dokazov v spisu - zapisnikov o izpovedbi prič N., G. in M., ki so potrdile, da se je obdolženi R.R. ves čas trudil reševati zadeve, zaradi česar je v sodbi podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu. Nadalje je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena, ker je sodišče napačno izračunalo višino protipravne premoženjske koristi oziroma oškodovanja H. R. v znesku 36.300,00 EUR, saj ni dokaza, da bi bil slednji za ta znesek oškodovan, izvedlo pa tudi ni vseh predlaganih dokazov, ki bi to vprašanje razčistili. V tem delu je zato izrek sodbe protispisen oziroma se ga ne da preizkusiti, je nerazumljiv oziroma nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedbe v sodbi, da sodišče prve stopnje obdolženčevima zagovoroma ne verjame, ker na to napotujejo v spis predloženi dokazi, ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ob tem ni pojasnilo, kateri so ti dokazi in je zoper sodbo v tem delu nemogoče podati argumentirano pritožbo. Obdolžencu je bila po oceni pritožbe tudi prekršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu obrambe, da družba I., v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo H. R., odgovori na vprašanje, ali je slednji sploh oškodovanec in za kolikšen znesek je oškodovan ter da pojasni potek in podrobnosti "kulančne rešitve s strani I." za stranko J. J., v tem smislu pa je bila navedena družba dolžna podati pojasnilo, ali je bil zaradi plačila pri S. o., d.o.o. H. R. kakorkoli ugodneje obravnavan pri plačilu in dobavi oken s strani družbe I. ter za kakšno naročilo je sploh šlo.

11. S povzetimi navedbami pritožba ne uveljavlja pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč z njimi graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, s katerim se ne strinja. Enako velja za trditev, da je izvedeni dokazni postopek potrdil, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano niti v objektivnem niti v subjektivnem pogledu, zaradi česar je sodišče z izrekom obsodilne sodbe kršilo določila kazenskega zakona. Tudi z njo pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa katero od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP.

12. Pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženi R.R. storil očitana kazniva dejanja. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi podrobno in prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, ki jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. Pritožba ponavlja obdolženčev zagovor in poudarja, da je družba S.o., d.o.o. v obravnavanem času poslovala slabo in zašla v izgubo zaradi gospodarskih razmer na trgu in načina poslovanja družbe ter tudi zaradi stečaja družbe O. K. L., d.o.o., ki zato ni bila sposobna dobavljati blaga. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je obdolženec še pred uvedbo stečaja svoje matične družbe iz družbe S.o., d.o.o. izstopil in zato ni mogel prevzeti odgovornosti za prijavo terjatev, S.o., d.o.o. pa bi lahko preživel samo z drugimi dobavitelji, če bi imel zadostna sredstva. Sam ni imel namena, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, da goljufivega namena ni imel, pa so potrdile priče N., G. in M., ki so povedale, da se je trudil, da bi blago strankam dobavil, isto pa velja za montažo, kar potrjujejo tudi izpovedbe predstavnikov dobaviteljev, ki so povedali, da so oškodovanci prejeli blago. Njihove izpovedbe je sodišče zmotno ovrednotilo, zato je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu.

14. Z navedbo, da gre v sodbi za očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, ker je sodišče izpovedbe prič po oceni pritožbe zmotno presodilo, pritožba graja dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, a ji ni mogoče pritrditi. Priče J. N., J. N., A. M. in I. G., katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno povzelo, in ki so izpovedali o načinu poslovanja obeh obdolžencev, niso potrdili dobrega poslovnega ravnanja obdolžencev, kot želi prikazati pritožba. J. N. je povedal, da je bila družba L. o. in v. N., d.o.o. zaradi ravnanja obdolžencev oškodovana za znesek 21.741,78 EUR; da je z obdolžencema v zvezi z naročili večkrat poskušal stopiti v kontakt po telefonu; da ju je iskal osebno v salonu, a neuspešno; da je bilo največ naročil v obdobju med julijem in septembrom 2012, torej v obdobju, ko naročenega blaga nista plačala, čeprav jima je bilo v celoti dobavljeno; da je ob obiskih v M. izvedel od drugih ljudi, ki so obdolženca prav tako iskali, da naj bi izginila v tujino in da sta strankam zatrjevala, da gre za okna družbe K. L., čeprav sta jim v določenih primerih dostavila njihova okna. Iz izpovedbe priče J. N. pa izhaja, da so sodelovanje z družbo S.o., d.o.o. prekinili, ko so izvedeli, da so pri navedeni družbi od strank jemali avanse, ne da bi jim dobavili blago in tudi iz izpovedbe priče A. M. ni mogoče sklepati o dobrem poslovanju obdolžencev, saj je povedal, da je z njima sodeloval do oktobra 2012, ko je sodelovanje prekinil, ker mu nista plačevala dostavljenih računov za montažo ter sta mu ostala dolžna čez 9.000,00 EUR in da sta od strank jemala avanse, pa naročil nista izvedla, niti dostavila stavbnega pohištva, pri čemer je opisal različne načine nepravilnega poslovanja obdolžencev. O prekinitvi poslovnega sodelovanja z obdolžencema pa je izpovedala tudi priča I. G., ki je prav tako opisal, da je sodelovanje med gospodarsko družbo I., d.d. in družbo obdolžencev prenehalo, ker niso bili plačani avansi za njihova okna in jih stranke niso prejele. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje v izpovedah prič in oškodovancev ni prezrlo, da so bila nekaterim strankam plačila vrnjena oziroma delno vrnjena, a je pri tem pravilno zaključilo, da celotno, dalj časa trajajoče ravnanje obdolžencev in škoda, ki je bila s tem strankam povzročena, prav tako pa okoliščina, da je bila prezadolžena družba S.o., d.o.o. prenesena slamnatemu direktorju za 100,00 EUR, potrjujejo, da sta obdolženca pri poslovanju druge preslepila in da sta s svojimi ravnanji izpolnila vse zakonske znake kaznivih dejanj, ki so jima očitana. Izvedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo pritožbene trditve, da je oškodovancem škoda nastala zaradi slabih gospodarskih razmer in stečaja družbe O. K. L. oziroma objektivnih razmer na tržišču. 15. Tudi dejanskega stanja kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanca H. R., sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno in nepopolno in obdolžencu ni prekršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Dejstvo, ali je navedeni oškodovanec bil oškodovan in kakšna škoda mu je bila povzročena, ni ostalo nerazjasnjeno in izrek napadene sodbe glede tega tudi ni nerazumljiv, prav tako izrek ne nasprotuje razlogom sodbe oziroma ne drži, kot trdi pritožba, da sodba o tem nima razlogov. Tudi glede ravnanja obdolženca na škodo navedenega oškodovanca je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in svojo dokazno oceno podalo tehtno, nadaljnje dokazovanje pa ni bilo potrebno. Izpovedba H.R. tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje enaki način ravnanja in odnosa obdolženca do oškodovancev kot v drugih primerih in sodišče prve stopnje, ki je izpovedbo oškodovanca v razlogih sodbe podrobno povzelo, ni imelo razloga, da bi podvomilo v njegovo verodostojnost. Listine, ki jih v zvezi z oškodovanjem navedenega oškodovanca navaja prvostopenjsko sodišče v sodbi, po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo razloga za dvom v njegovo izpovedbo, prav tako ni nobenega dvoma, da je bil zaradi obdolženčevega ravnanja oškodovan za 36.300,00 EUR, kot je razvidno iz potrdila o nakazilu zneska na transakcijski račun družbe S.o., d.o.o. z dne 6. 8. 2012 ter drugih listin, navedenih in ocenjenih v prvostopenjski sodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da družba S.o., d.o.o. oškodovancu ni vrnila vplačanega avansa, prav tako pa mu ni bilo dobavljeno blago ter da je bil za navedeni znesek oškodovan. V točki 5 obrazložitve sodbe je tudi pravilno pojasnilo, da nadaljnje dokazovanje, kot je bilo predlagano, ni bilo potrebno, ker so za odločitev v zadevi dajali zadostno podlago izvedeni dokazi, ob izpovedbi oškodovana H.R. in listinskih dokazih pridobljeni pisni odgovori družbe I. A., ki so oškodovančeve navedbe potrdili. V sodbi je tudi podrobno in sprejemljivo pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje zaključuje, da gre oškodovancu verjeti in da je bil dokazni predlog, ki ga sedaj poudarja tudi pritožba in bi naj dodatno razjasnil dejansko stanje, nepotreben. Če je dejansko stanje kaznivega dejanja razjasnjeno, kot je bilo v obravnavanem primeru tudi glede oškodovanca H.R., sodišče dokaznemu predlogu, ki bi predstavljal nepotrebno dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja, ne sme ugoditi. Obdolžencu zato ni bila prekršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, pri čemer pritožba tudi zmotno navaja, glede na navedeno potrdilo o nakazilu denarja, da ni dokaza, da bi oškodovanec znesek v navedeni višini nakazal gospodarski družbi obdolžencev.

16. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje kaznivih dejanj, storjenih na škodo T. T. in M. S. ter gospodarske družbe D., d.o.o. Pri oškodovancih T. in S. gre po oceni pritožbe za spor, ki ga je mogoče označiti za garancijski oziroma jamčevalni zahtevek, pri čemer je bila v pretežnem delu oškodovancema zadeva izpolnjena ter navaja, da obdolženec ne more prevzeti odgovornosti za zaplet v zvezi z namestitvijo komarnikov, sicer pa da je razvidno, da je do vseh težav prišlo zaradi težav poslovnih partnerjev in hudih zdravstvenih težav obdolženčevih najbližjih. Obdolženec tudi ne more biti odgovoren za morebitno zavajanje skladiščnika in izvedeni dokazi niso potrdili, da bi ravnal z goljufivim namenom pri poslovanju z družbo D., d.o.o., pri čemer niti ni prevzel blaga.

17. Iz ravnanja obdolženega R.R., ki je tudi v primeru oškodovancev S. in T. zgolj obljubljal odpravo pomanjkljivosti, kot je razvidno iz izpovedb oškodovancev, ter listin, ki njune navedbe potrjujejo, nedvomno izhaja, da ne gre zgolj za civilnopravno razmerje in garancijski oziroma jamčevalni zahtevek, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolženec v vseh primerih ravnal na enak oziroma podoben način ter da je utemeljeno sklepati, da je šlo za goljufivo naklepno ravnanje. Njegovo izmikanje, da bi bile obveznosti izpolnjene, prilastitev sredstev s transakcijskega računa družbe S.o., d.o.o. ter v sodbi obrazložene okoliščine tudi v tem primeru ne potrjujejo pritožbene navedbe, da je šlo za objektivne ovire na poslovnem in družinskem področju obdolženca, temveč je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za goljufivo ravnanje.

18. Iz ravnanj obdolžencev, kot jih je opisala priča P.D., direktor oškodovane družbe DBT, d.o.o., sodišče prve stopnje pa povzelo v sodbi (stran 31 in 32), nedvomno izhaja goljufivo ravnanje obdolženega R.R. ob vsakem naročilu blaga. Izpovedba navedene priče ne potrjuje pritožbene trditve, da obdolžencu ni mogoče očitati kaznivega dejanja, storjenega na škodo navedene družbe, d.o.o., ker ni prevzel blaga in da zato ne more biti odgovoren za zavajanje skladiščnika, saj iz izpovedbe priče P.D. razvidno, da se o poslu običajno oziroma večinoma dogovarjal z R.R..

19. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi R.R. ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, je v napadeni sodbi, kot je že bilo pojasnjeno, ustrezno obrazložen, prav tako o ocena, da je ravnal v sostorilstvu z obdolženim B. M.. Zaključki so tehtni in pravilni, pritožba pa neutemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri dokazi potrjujejo, da obdolžencu ne gre verjeti. Iz razlogov napadene sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje zagovora obdolženca ni prezrlo, pa tudi, da mu ni verjelo, ker so nasprotno pokazale izpovedbe oškodovancev in prič ter listinski dokazi, ki njihove izpovedbe potrjujejo. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zagovora obdolžencev in izvedene dokaze ocenilo ter sprejelo ustrezne in pravilne dejanske in pravne zaključke.

20. Po obrazloženem je pritožba zagovornika obdolženega R.R. zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

21. Ko je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji, je ugotovilo, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Zavzema se za izrek denarne kazni ob upoštevanju omilitvenih določil, ki bi pri obdolžencu po njeni oceni dosegla namen kaznovanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, in sicer da se je obdolženec udeleževal postopka, da še ni bil obsojen, časovno odmaknjenost kaznivih dejanj, prav tako pa ni upoštevalo hudih zdravstvenih težav v obdolženčevi družini in da se je kljub temu trudil rešiti poslovanje družbe.

22. Za kazniva dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do 5 let, sodišče pa jo sme po 5. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 omiliti in izreči namesto zaporne denarno kazen, kadar so podani pogoji za omilitev kazni iz 50. člena KZ-1, torej, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati, ali če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo težo storjenih kaznivih dejanj in obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opominjevalne narave, pri čemer je v ustrezni meri kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da še ni bil obsojen, da je oče nepreskrbljenih otrok in zdravstvene težave v njegovi družini. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo primerne posamezne in ustrezno enotno zaporno kazen, prav tako pa primerno preizkusno dobo, v kateri mu je utemeljeno naložilo izpolnitev posebnega pogoja ter zanjo določilo primeren čas. Okoliščine, da se je obdolženec kljub zdravstvenim težavam v družini trudil rešiti poslovanje družbe, ki naj bi jo po navedbi pritožbe moralo kot olajševalno upoštevati sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno obdolženčevo ravnanje utemeljeno ni ugotovilo. Druge, ki jih je pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo, pa niso posebne olajševalne okoliščine v smislu 50. člena KZ-1, ki bi narekovale omilitev kazni. Pogojna obsodba, izrečena obdolženemu R.R., je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna kazenska sankcija, ki je ne gre spreminjati.

Pritožba zagovornice obdolženega B.M.:

23. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba zagovornice obdolženega B.M. uveljavlja z navedbo, da je izrek napadene sodbe nerazumljiv oziroma da je s seboj v nasprotju. Obdolžencu se očita, da je s svojim ravnanjem družbi S.o., d.o.o. pridobil premoženjsko korist, v isti višini pa naj bi oškodovancem nastala škoda (razen v točki III izreka sodbe), kar je nasprotujoče. Storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mora imeti za posledico pridobitev premoženjske koristi ali pa nastanek premoženjske škode na strani oškodovanca, torej sta posledici določeni alternativno. Ker sta v opisih kaznivih dejanj pod točkama I in II izreka sodbe navedeni hkrati, je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju.

24. Pritožba nima prav. Kaznivo dejanje poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Navedba v opisih kaznivih dejanj (točki I in II izreka sodbe), da je bila z ravnanjem obdolžencev R.R. in B.M. oziroma R.R. gospodarski družbi S.o., d.o.o. pridobljena premoženjska korist, ter hkrati, ko je opisano, da je v istih višinah gospodarskim družbam nastala premoženjska škoda, ne povzroča nerazumljivosti izreka in tudi ne drži, da bi bil izrek zato s seboj v nasprotju. Opisi kaznivih dejanj v izreku sodbe imajo vse zakonske znake kaznivih dejanj poslovne goljufije, pri čemer je navedba, da je bila premoženjska korist pridobljena za družbo S.o., d.o.o., hkrati pa da so bili za te zneske premoženjske koristi oškodovanci, ki so navedene zneske plačali, oškodovani, jasna in razumljiva in si opis zato ne nasprotuje. Sicer pa, kadar so v zakonu posledice storitve kaznivega dejanja kot njegovi zakonski znaki določene alternativno, ne pomeni, da mora storitev kaznivega dejanja povzročiti le eno od njih oziroma da se sme v opisu kaznivega dejanja navesti le ena.

25. Pritožba nadalje navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da sodba v določenih delih sploh nima razlogov ali pa so ti popolnoma nejasni ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotne med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki ter da je sodišče prve stopnje zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 370. člena (pravilno 371. člena) ZKP. Navedene kršitve pa naj bi bile podane, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženec sam oziroma v sostorilstvu z obdolženim R.R. preslepil druge ob naročilu stavbnega pohištva oziroma da je pri sklenitvi posla lažno prikazoval, da bo oškodovancu dobavil oziroma montiral stavbno pohištvo po predračunih oziroma ponudbah. Pri tem se je, kot navaja pritožba, postavilo na stališče, da je obdolženec sam oziroma v določenih primerih v sostorilstvu, vsako stranko oziroma naročnika sprejel oziroma z njim sklenil posel v obliki naročila oškodovanca oziroma ponudbe družbe S.o., d.o.o. zgolj in edino z namenom, da s prejetimi denarnimi sredstvi pridobi premoženjsko korist za družbo S.o., kar pa je v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, izpovedb v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki.

26. S povzetimi navedbami pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja uvodoma, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se namreč z zaključki prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da je obdolženec sam oziroma v sostorilstvu ravnal z goljufivim namenom zato, da s prejetimi denarnimi sredstvi pridobi najprej družbi, nato pa zase premoženjsko korist, kot izhaja iz dokazne ocene prvostopenjske sodbe. Dejanski zaključki prvostopenjskega sodišča so po oceni pritožbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki, kar pojasnjuje z dokazno oceno izpovedbe oškodovanke A. J. in z oceno ravnanja obdolženca glede obvez, ki jih je imela družba S.o., d.o.o. in s tem obdolženca do oškodovancev Z. Ž. in K. M. ter oškodovane družbe E., d.o.o. S povzetimi navedbami torej ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno dokazno oceno, kar naj bi bilo v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, torej protispisnost, ki predstavlja nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa, je podana, če sodišče glede odločilnih in pravno relevantnih dejstev povzame vsebino dokazov napačno, ne pa, če vsebino dokazov navede in razlaga pravilno, pa iz nje napravi nepravilen sklep.1 Sodišče prve stopnje je izpovedbe oškodovancev, ki jih navaja pritožba, v sodbi pravilno povzelo in ocenilo, pravilno je zaključilo, da je obdolženi B.M. izpolnil vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj, kar je v sodbi tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se, kot je že bilo obrazloženo, z razlogi napadene sodbe strinja in jih kot pravilne povzema. Ocena pritožbe, da obdolženca nista ravnala s preslepitvenim namenom, temveč da sta želela neugodno poslovno situacijo, ki je nastala zaradi zunanjih objektivnih okoliščin, rešiti, zato pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Neutemeljena je tudi pritožbena graja očitka obdolženemu B.M., da sta z obdolženim R.R. ob podpisu pogodbe vedela, da zaradi neugodne finančne situacije v družbi S.o., d.o.o. plačilo družbi E., d.o.o. ne bo mogoče. Tudi glede tega sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne drži, da sodba nima razlogov o tem, da se je obdolženec ob potrditvi ponudbe družbe E., d.o.o. zavedal, da družba S.o., d.o.o. ponujenih storitev ne bo mogla poravnati. Pravilnim razlogom glede tega dejanja (na straneh 33 do 35 napadene sodbe) ni potrebno ničesar dodati, glede zavedanja obdolženega B.M. o neugodni finančni situaciji družbe S.o.,d.o.o., ki bodo izpolnitev obveznosti do oškodovanca preprečevale, pa se je sodišče prve stopnje v sodbi prav tako ustrezno opredelilo. Pravilno je pojasnilo, da je tudi to kaznivo dejanje potrebno ocenjevati v kontekstu vseh okoliščin, ki so bile obrazložene v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I izreka, vključno z dejstvi, ki izhajajo iz izpisa transakcijskega računa družbe pri R. bank, iz katere so razvidna številna nevrnjena posojila, ki sta si jih izplačevala obdolženca, nato pa družbo prenesla na M.T., družba S.o., d.o.o., ki je nato končala v stečaju, pa je imela številne upnike in je bila prezadolžena že v času, ko je obdolženec potrdil ponudbo oškodovane družbe E., do katerih družba svojih obveznosti prav tako ni poravnala.

27. Pritožba nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni dovolj določno opredelilo do tega, kdaj konkretno naj bi obdolženi B.M. lažno prikazoval okoliščine, ki se mu očitajo, in sicer ali ob naročilu ali pa ob sklenitvi posla. Pri tem je tudi spregledalo, da je obdolženec vse od leta 2007 nemoteno in brez zapletov vodil družbo S.o., d.o.o., tako da je njeno poslovanje potekalo nemoteno, in da če bi obdolženec res imel namen preslepiti oškodovance, tega ne bi storil po skoraj štiriletnem obdobju dobrega vodenja družbe, po prejemu plačil pa bi tudi prekinil vse stike s strankami. Prezrlo je, da je bilo v obravnavanem obdobju na trgu čutiti najhujše posledice gospodarske krize, ki je botrovala slabemu poslovanju družbe, pri tem pa se vsebinsko sploh ni opredelilo do obdolženčevega zagovora.

28. Očitkom ni mogoče pritrditi. Iz razlogov napadene sodbe izhaja podrobna in tehtna dokazna ocena dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj, ki zagovora obdolžencev in njunega sklicevanja na gospodarsko krizo ne potrjuje. Iz izpovedb oškodovancev in prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta se obdolženca po prejemu avansov, ki so jih plačali oškodovanci, slednjim izmikala, ob tem ko sta z računa družbe S.o., d.o.o., kamor je bil denar nakazan, dvignila denarna sredstva, in to v visokih zneskih, zaradi česar utemeljeno ni verjelo njunim zagovorom, da so neizpolnjene obveznosti do oškodovancev posledica gospodarske krize, ne pa njunega ravnanja. Pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more spremeniti okoliščina, da sta bila obdolženca družbenika in direktorja navedene družbe že od leta 2007 naprej, do obravnavanih dejanj pa je prišlo kasneje. Za sklepanje, da obdolženca nista ravnala s preslepitvenim namenom, ker tako pri poslovanju družbe nista ravnala že prej, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, njuno vedenje, potem ko so oškodovanci poskušali, da bi svojo obveznost do njih družba izpolnila, pa nedvomno kaže na izmikanje in na njun namen, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

29. Ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, in ker niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti.

30. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obdolženemu B.M.. Pritožba, vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega namreč tudi takšen preizkus (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, torej težo kaznivih dejanj in obdolženčevo krivdo, pri čemer je v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen ter mu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri je določilo ustrezni posamezni kazni in primerno enotno zaporno kazen ter tudi ustrezno preizkusno dobo. Utemeljeno je obdolžencu v pogojni obsodbi naložilo posebni pogoj, da oškodovancem povrne polovico zneskov oziroma znesek (oškodovanec K.M.) iz priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov, za katere so bili z njegovim ravnanjem oškodovani, v okviru pogojne obsodbe pa je določilo tudi ustrezen rok, v katerem mora posebni pogoj izpolniti.

31. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obeh zagovornikov obdolžencev odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

32. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče oba obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 prim.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794, točka 54