Jedro

Zagovornik zatrjevane kršitve kazenskega zakona v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more vsebinsko uveljavljati, saj je v pritožbi ni uveljavljal, na pritožbeni seji pa s pobudo pritožbenemu senatu, naj bo v okviru ex offo preizkusa sodbe pozorno na izpostavljeno kršitev zakona, ni zadostil pogoju materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca A. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 30738/2013 z dne 28. 8. 2018 obsojena A. B. in A. C. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (I. točka izreka sodbe), kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (III. točka izreka sodbe), obsojenca A. B. pa še nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 (II. točka izreka sodbe). Obsojenemu A. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo očitano dejanje določilo kazen 1 leto in 4 mesece zapora, za dejanje pod II. točko kazen 3 mesece zapora in za zadnje očitano dejanje kazen 4 mesece zapora, zatem pa določilo enotno kazen 1 leto in 9 mesecev zapora s preizkusno dobo 5 let in pod posebnim pogojem, da v roku 2 let od pravnomočnosti sodbe oškodovancem plača v izreku sodbe opredeljene denarne zneske. Obsojenemu A. C. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo očitano dejanje določilo kazen 1 leto zapora in za drugo kazen 4 mesece zapora, nato pa določilo enotno kazen 1 leto in 3 mesece zapora s preizkusno dobo 5 let in pod posebnim pogojem, da v roku 2 let od pravnomočnosti sodbe oškodovancem plača v izreku sodbe opredeljene denarne zneske. Odločilo je, da sta oba obsojenca dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke posameznim oškodovancem, slednje pa v presežku njihovih zahtevkov napotilo na pravdo. Dva oškodovanca je na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati vsak polovico nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovane družbe E. d. o. o., plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa ju je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenega A. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da navedenega obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da vložnik v okviru zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar velja tudi za trditve, da obsojenec ni pridobil protipravne premoženjske koristi oziroma da je sodišče njeno višino izračunalo napačno. Z zavrnitvijo dokaznega predloga, ki se nanaša na oškodovanca H. R., obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, opis kaznivega dejanja pa je, kot večkrat poudari višje sodišče, jasen, nedvoumen in dovolj konkretiziran.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Prvi sklop vložnikovih navedb se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za opravo (dodatnih) poizvedb pri avstrijski družbi I. v zvezi z zatrjevanim oškodovanjem H. R. (tč. I/6. izreka sodbe). Obramba je želela dodatna pojasnila družbe, s katerimi bi se lahko razčistilo, ali je bil navedeni oškodovanec z očitanim dejanjem sploh oškodovan in za kakšen znesek. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe in hkrati nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje pa se do teh vprašanj ni ustrezno argumentirano opredelilo.

6. V ustaljeni (ustavno)sodni praksi je sprejeto stališče, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, ampak samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo. Izvedbo predlaganega dokaza lahko med drugim zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.1 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje trikrat opravilo predlagane poizvedbe pri družbi I., nato pa ob upoštevanju izvedenih dokazov (zlasti izpovedbe oškodovanca H. R., dodatno pa tudi potrdila o nakazilu zneska 36.300 EUR na račun družbe S. d. o. o., izpovedbe priče J. N. iz družbe I., elektronske komunikacije oškodovanca z M. L. iz družbe I. in odgovorov družbe I.) presodilo, da pridobitev dodatnih pojasnil od avstrijske družbe ni bila potrebna. Temu je pritrdilo tudi višje sodišče, ki je v 15. točki sodbe utemeljilo, da bi bilo nadaljnje dokazovanje v predlagani smeri, glede na izvedene dokaze, odveč. Takšni razlogi pravnomočne sodbe kažejo, da sta se nižji sodišči obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe in z razumnimi razlogi utemeljili, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, zato vložnikovi očitki o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, kot tudi očitki o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje niso utemeljeni. Vložnik trdi še, da dejansko stanje konkretne zadeve ni bilo v celoti razjasnjeno, vendar s tem uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. S preostalimi navedbami, ki se nanašajo na oškodovanje H. R., vložnik pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, deloma pa tudi izrecno, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir spada med ostalim zatrjevanje, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata nobenih razlogov o tem, ali je bil H. R. sploh oškodovan in za koliko, čeprav so jasni razlogi v tej smeri navedeni na straneh 21-23 prvostopenjske in v 15. točki drugostopenjske sodbe, a jih vložnik očitno ne sprejema. Tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje sprejelo izpovedbo oškodovanca H. R., čeprav naj bi bil dopis družbe I. z dne 30. 1. 2018 nejasen, zagovornik po vsebini ne utemeljuje t.i. protispisnosti, saj ne trdi, da je sodišče v sodbi nepravilno povzelo vsebino kakšnega dokaza, temveč graja dokazno presojo izvedenih dokazov. Enako velja za očitke, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino protipravno pridobljene premoženjske koristi v zvezi z dejanjem na škodo H. R., v zvezi s čimer zahteva zatrjuje nerazumljivost izreka, njegovo nasprotje z obrazložitvijo sodbe oziroma pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, v bistvu pa gre zgolj za nestrinjanje z dokazno oceno, kot jo vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba.

8. Zahteva tudi z vsemi nadaljnjimi izvajanji, s katerimi skuša prepričati, da obsojencu očitana kazniva dejanja niso dokazana, ne presega uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. V ta sklop sodi utemeljevanje, da se je obsojenec ves čas trudil ohraniti poslovanje družbe S. d. o. o. in se z njenim poslovanjem ni okoristil; da v spisu ni nobenih neposrednih dokazov za obsojenčev goljufiv namen; da obsojenčev zagovor potrjen z izpovedbami zaslišanih prič (dobaviteljev); da je šlo v primeru oškodovancev T. T. in M. S. v letu 2010 za spor v zvezi z dobaviteljevo garancijo in da ostali očitki iz leta 2011 oziroma 2012 segajo v obdobje finančnih težav družbe ter objektivnih ovir, na katere obsojenec ni imel vpliva; da obsojenec oz. družba S. d. o. o. z dejanji nista pridobila nobene protipravne premoženjske koristi; da se očitek protipravno pridobljene premoženjske koristi in nastale škode medsebojno izključujeta, zato ne more biti podan obsojenčev naklep in očitano kaznivo dejanje ne more šteti za dokazano; da je izpodbijana sodba utemeljena le z domnevami, saj sta zagovora obeh obsojencev skladna in preverljiva; kot tudi, da je podan dvom o dokazanosti odločilnih dejstev, češ da so razlogi pravnomočne sodbe razhajajoči, nasprotujoči oziroma protislovni.

9. Iz vsebine podanih navedb je razvidno, da vložnik nasprotuje edinole obrazloženi dokazni oceni nižjih sodišč, kot jo vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba. Pri tem skozi podane navedbe ne trdi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe netočno reproduciralo vsebino posameznih listin ali zapisnikov o izpovedbah prič, ampak utemeljuje, da je posamezne izpovedbe in dokaze zmotno interpretiralo oziroma na njihovi podlagi napravilo napačne zaključke. S povzetimi očitki zato zahteva, četudi se mestoma opira na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP. Tudi sklicevanje na načelo in dubio pro reo je namenjeno izključno v podporo trditvi, da obsojencu očitana kazniva dejanja niso dokazana, zato ostaja v polju dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni moč izpodbijati.

10. Vložnik sodišču druge stopnje na več mestih očita, da se do posameznih uveljavljanih kršitev, zlasti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, v drugostopenjski sodbi ni obrazloženo opredelilo. S temi navedbami bi lahko utemeljil samo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa v konkretni zadevi, ko sodba sodišča druge stopnje vsebuje vse bistvene odgovore na zagovornikove očitke o obsojenčevem goljufivem namenu, oškodovanju posameznih oškodovancev ter zatrjevanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, ni podana. Vložnik uveljavlja tudi kršitev 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, češ da sodišče druge stopnje ni opravilo preizkusa prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti, kar glede na 31. točko drugostopenjske sodbe ne drži. 11. V zahtevi je nazadnje zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, saj po vložnikovem mnenju zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije v izreku izpodbijane sodbe ni dovolj konkretiziran. Zagovornik trdi, da je na seji pritožbenega senata izpostavil očitke o pomanjkljivi konkretizaciji tega zakonskega znaka, a sodišče druge stopnje nanje sploh ni odgovorilo. Ta del zahteve odpira prvenstveno dvoje vprašanj: prvič, ali se je bilo sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe dolžno posebej opredeliti do zagovornikovih navedb, in drugič, ali se lahko vložnik na omenjeno kršitev kazenskega zakona, upoštevaje določbo petega odstavka 420. člena ZKP, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko sklicuje.

12. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve zakona sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Uveljavljeno stališče je,2 da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, ampak jih mora konkretizirati in ustrezno obrazložiti. Okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne pomeni, da je s tem glede teh kršitev izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Tudi tovrstne kršitve morajo biti glede na zakonsko besedilo v pritožbi vsebinsko uveljavljane, če se želi vlagatelj nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

13. Zagovornik v obravnavani zadevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona v pritožbi ni obrazloženo uveljavljal, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, ampak je nanjo opozoril šele po izteku pritožbenega roka, na pritožbeni seji. Ta je glede na določbo tretjega odstavka 378. člena ZKP namenjena podaji poročila o stanju stvari in predstavitvi pritožb, ki se bodo obravnavale, pri čemer lahko pritožnik na seji predstavi (samo) glavne poudarke vložene pritožbe. Po stališču, ki ga sprejemata teorija in ustavnosodna praksa, na seji ni dopustno širiti pritožbenih razlogov iz pritožbe, navajati novih dejstev in predlagati novih, ampak se lahko samo natančneje pojasnijo stališča iz vložene pritožbe.3 Strokovna literatura sicer navaja, da bi moral pritožbeni senat vendarle dopustiti pojasnila glede tistih novot, ki se nanašajo na kršitve zakona, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člen ZKP),4 vendar pri tem ne gre za širitev pritožbenih navedb po izteku pritožbenega roka,5 ampak za pobudo pritožbenemu senatu, naj bo (toliko bolj) pozorno na morebitno kršitev zakona pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti.

14. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev sodišču druge stopnje ni mogoče očitati nobene procesne kršitve, ker na zagovornikovo pripombo, podano na pritožbeni seji izven pravočasno podanih pritožbenih navedb, ni posebej odgovarjalo, ampak je v obrazložitvi sodbe zapisalo le, da pri preizkusu sodbe v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. V postopku z izrednim pravnim sredstvom pa zagovornik zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne more vsebinsko uveljavljati, saj je v pritožbi ni uveljavljal, na pritožbeni seji pa s pobudo pritožbenemu senatu, naj bo v okviru ex offo preizkusa sodbe pozorno na izpostavljeno kršitev zakona, ni zadostil pogoju materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva deloma materialno neizčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP), deloma vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), v ostalem pa neutemeljena, zato jo je skladno s 425. členom ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

1 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-734/04-11 z dne 9. 10. 2006 (tč. 4), sodba Vrhovnega sodišča I Ips 60/2004 z dne 13. 7. 2006, I Ips 33/2008 z dne 13. 3. 2008 in druge. 2 Prim. I Ips 13873/2012-126 z dne 3. 9. 2015, I Ips 27439/2012-397 z dne 18. 6. 2015, I Ips 1313/2014-569 z dne 14. 5. 2015 in druge. 3 Tako Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 819-820. Enako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-122/19-17, Up-700/16-24 z dne 28. 5. 2020 (tč. 19). 4 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 820. 5 Širjenje pritožbenih razlogov, ki v pravočasno vloženem pravnem sredstvu niso bili navedeni, po izteku pritožbenega roka ni dopustno. Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 194/2006 z dne 7. 12. 2006.