Jedro

Z začetkom prestajanja izrečene kazni zapora pravnomočno obsojenemu preneha status pripornika in do tedaj veljavni sklepi o priporu prenehajo učinkovati. Ob razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvi zadeve v novo odločanje zoper obtoženca ni več obstajala pravna podlaga za izvrševanje (nepravnomočno) izrečene kazni zapora in bi zato moralo sodišče preizkusiti, ali zoper obtoženca še vedno obstajajo priporni razlogi ter pripor ponovno odrediti, če bi te razloge ugotovilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je v kazenski zadevi zoper obtoženega M. T., ob odločanju o pritožbah državnega tožilca, obtoženca in obtoženčevega zagovornika zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 59860/2012 z dne 16. 4. 2013, na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po uradni dolžnosti preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor zoper navedenega obtoženca. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da so razlogi za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še podani.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Mariboru je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, in sicer navajajoč, da je obtoženec nezakonito v priporu. Po odločitvi sodišča druge stopnje (sodba III Kp 59860/2012 z dne 26. 9. 2013) v pritožbenem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16. 4. 2013 je bil namreč obtoženi napoten na prestajanje izrečene mu kazni, vendar je bila navedena sodba sodišča druge stopnje v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena in zato ni bilo več pravne podlage za izvrševanje kazni zapora; obtoženec pa je bil brez ustrezne pravne podlage ponovno nameščen v pripor, saj „je prenehalo pravno učinkovanje vseh do tedaj izdanih sklepov – odredb o priporu.“ Poleg tega naj ne bi izpodbijani sklep konkretiziral ponovitvene nevarnosti, predvsem pa ta ni podana v delu zoper oškodovano M. P. Utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke pa je prav tako neutemeljeno, saj to mnenje izhaja iz obtoženčevih lastnosti v letu 2012, torej v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ki pa so se od takrat bistveno spremenile, saj se je obtoženi od takrat zdravil in bil deležen posebnih terapij, tako da je sedaj „povsem drug človek, z drugimi lastnostmi in sposobnostmi.“ Predlaga se, da se izpodbijani sklep razveljavi in obtoženca izpusti na prostost. 3. Pritrditi je treba stališču pritožnika, da je Višje sodišče v Mariboru v postopku odločanja v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotavljalo obstoj pripornih razlogov na podlagi določbe tretjega odstavka 394. člena ZKP, ne da bi bil pripor zoper obtoženca predhodno odrejen. V procesni situaciji, ko je bila sodba sodišča druge stopnje z dne 26. 9. 2013 v postopku odločanja o vloženem izrednem pravnem sredstvu – zahtevi za varstvo zakonitosti, s sodbo Vrhovnega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje temu sodišču, zoper obtoženca ni bil več v veljavi noben od poprej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Pripor zoper obtoženca je bil namreč nazadnje podaljšan iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16. 4. 2013 ob izreku sodbe sodišča prve stopnje, zatem obstoj istega pripornega razloga ugotovljen v sklepu istega sodišča ob preizkusu 16. 6. 2013 in ponovno v pritožbenem postopku v sklepu z dne 26. 9. 2013 ob preizkusu Višjega sodišča v Mariboru po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP. Na podlagi (pravnomočne) sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 26. 9. 2013 je bil dotlej priprti obtoženec premeščen na prestajanje izrečene mu kazni zapora po tej sodbi ter je s tem trenutkom zoper obtoženca (tedaj že obsojenca) prenehal veljati odrejeni (kasneje podaljšan) pripor. Z začetkom prestajanja izrečene kazni zapora pravnomočno obsojenemu namreč preneha status pripornika in do tedaj veljavni sklepi o priporu prenehajo učinkovati. Ob razveljavitvi navedene sodbe sodišča druge stopnje z dne 26. 9. 2013 s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 17. 4. 2014 in vrnitvi zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje zoper obtoženca ni več obstajala pravna podlaga za izvrševanje (nepravnomočno) izrečene kazni zapora in bi zato moralo sodišče prve stopnje preizkusiti, ali zoper obtoženca še vedno obstojajo priporni razlogi ter pripor ponovno odrediti, če bi te razloge ugotovilo. Šele na taki pravni podlagi bi tudi sodišče druge stopnje v nadaljnjem postopku preizkušalo obstoj pripornih razlogov po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP.

4. Zaradi navedenih razlogov, ko je sodišče druge stopnje v ponovljenem odločanju na drugi stopnji opravilo preizkus po uradni dolžnosti ter ob tem zaključilo, da je priporni razlog zoper obtoženega po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan, tako kot je bilo že ugotovljeno, ko je te razloge „pritožbeno sodišče v postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje 26. 9. 2013 prvič preizkusilo“ (kot se navaja v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je ravnalo v nasprotju s citirano določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP, saj pripor zoper obtoženca ni bil odrejen in zato tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da je priporni razlog še vedno podan.

5. Upoštevaje vse navedeno je bila z izpodbijanim sklepom napačno uporabljena določba kazenskega postopka iz tretjega odstavka 394. člena ZKP, kar je vplivalo na izdajo nezakonitega sklepa, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP in je bilo zato pritožbi ugodeno, izpodbijani sklep pa razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo odločanje.