Jedro

Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče je zato na te navedbe odgovarjalo le v obsegu, v katerem bi lahko predstavljale izpodbijanje razlogov sodišča druge stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti družbi H., d. o. o., stroške revizijskega postopka v višini 3.891,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti drugi toženki stroške revizijskega postopka v višini 3.891,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper prvo toženko in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 345.588,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper drugo toženko.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločbo potrdilo.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge ter prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Toženki vsaka v svojem odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili s sodbo tako o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko kot tudi o zavrženju tožbe zoper prvo toženko. Vrhovno sodišče je zato v tej zadevi izdalo sodbo, čeprav bi sicer v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve o zavrženju tožbe zoper prvo toženko, moralo odločiti s sklepom, če bi že sodišči prve in druge stopnje o tem pravilno odločili s sklepom.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva: - Na zemljišču nekdanje družbe C. so se leta 2007 začela izvajati rušitvena dela. Prva toženka je bila investitor, druga toženka pa izvajalec teh del. - 19. 5. 2007 je prišlo do prvega izliva vode na nepremičninah tožeče stranke. V nadaljevanju je do leta 2010 voda še večkrat poplavljala.

- Kanalizacijsko omrežje tožeče stranke je bilo priključeno na kanalizacijsko omrežje sosednjega zemljišča (omrežje nekdanje družbe C.) in ne direktno na javno kanalizacijsko omrežje. Vzrok za poplavljanje je bil porušitev kanalizacijskih jaškov na zemljišču nekdanje družbe C., kjer so se izvajala rušitvena dela. Zaradi tega ni mogla odtekati meteorna voda z zemljišča tožeče stranke.

- Toženki nista vedeli, da je bilo kanalizacijsko omrežje tožeče stranke priključeno na omrežje sosednjega zemljišča (omrežje nekdanje družbe C.), saj kanalizacijsko omrežje tožeče stranke ni bilo vrisano v kataster upravljalca kanalizacijskih vodov v občini Maribor niti ni bilo vpisano v kakšni drugi evidenci ali listini. Tožeča stranka je za to okoliščino vedela, a na to ni opozorila toženk niti ni poskrbela za vpis svojega kanalizacijskega omrežja v uradne evidence.

- Druga toženka je rušitvena dela izvajala skladno s projektom št. 17/2005 PGD, ki je bil podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Toženki sta imeli vsa potrebna soglasja in dokumentacijo za izvedbo rušitvenih del. Dela niso bila pomanjkljivo ali nekakovostno izvedena.

- Tožeča stranka je toženki 28. 5. 2007 obvestila o poplavljanju. Toženki sta zgradili ponikalnico, ki naj bi služila temu, da bi voda odtekala in do poplav ne bi več prihajalo. Po izgradnji ponikalnice je še vedno prihajalo do poplav, vendar tožeča stranka toženk o tem vse do leta konca 2010 ni obvestila.

- Konec leta 2010 sta toženki kanalizacijske jaške uredili tako, da do poplav ni več prihajalo.

8. Tožeča stranka je od toženk zahtevala povrnitev škode, nastale s poplavami. Med pravdnimi strankami je bilo (med drugim) sporno, ali sta toženki ravnali protipravno. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbo zoper prvo toženko zavrgli, ker je slednja prenehala obstajati že pred vložitvijo tožbe. Pojasnili sta, da ne gre za odpravljivo pomanjkljivost. S spremembo tožbe prva toženka, ki jo je po spremenjeni tožbi zajela tožeča stranka, ni soglašala. Presodili sta, da ni podana ne subjektivna ne objektivna odškodninska odgovornost druge toženke, saj ji protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Kot podredni argument sta sodišči upoštevali tudi zastaranje terjatve tožeče stranke.

9. Revizijske navedbe tožeče stranke delno predstavljajo prepis pritožbe. Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče je zato na te navedbe odgovarjalo le v obsegu, v katerem bi lahko predstavljale izpodbijanje razlogov sodišča druge stopnje.

10. Iz navedenega razloga tako Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje odločitve sodišča druge stopnje glede zavrženja tožbe zoper prvo toženko. V tem delu je tožeča stranka v reviziji namreč le prepisala svoje pritožbene navedbe in zapisala, da se sklicuje na razloge, ki jih je podala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Predmet izpodbijanja v revizijskem postopku je sodba sodišča druge stopnje, pri čemer morajo biti revizijski razlogi konkretizirani in ne le pavšalno navedeni.

11. Na revizijske očitke glede prekluzije v zvezi z navedbami in dokazi tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 8. 10. 2014 je odgovorilo že pritožbeno sodišče v 10. in 11. točki obrazložitve svoje sodbe. Tožeča stranka je tudi v tem delu revizije le prepisala pritožbo in zapisala, da naj bi sodišče druge stopnje o teh njenih navedbah zavzelo nejasno stališče, pri čemer pa ne pojasni, v čem naj bi bila nejasnost. Njeni revizijski očitki so tako povsem nekonkretizirani in tudi z njimi revidentka prikrito izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča in ne sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče se tudi do teh očitkov zato ni opredeljevalo.

12. Revidentka sodišču prve stopnje očita zagrešitev relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj ne bi skrbno in vestno presodilo dokazov (kršitev 8. člena ZPP), sodbi sodišča prve in druge stopnje pa naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem trdi, da je splošno znano, da so pokrovi kanalizacijskih jaškov vidni, da bi morali toženki nujno preveriti stanje kanalizacije v naravi, da nista storili vsega, kar bi morali, da bi se prepričali o stanju kanalizacijskih vodov, ter da sta vedeli oziroma bi se morali prepričati, kje poteka kanalizacija tožeče stranke. S temi trditvami tožeča stranka pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb ZPP izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ne držijo revizijske trditve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da iz dokazov izhaja, da ponikalnica ni delovala. Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na poročilo družbe N. z dne 17. 12. 2010, iz katerega naj bi izhajalo, da do poplav na njenem zemljišču prihaja tudi po letu 2007, ter na dokaz z zaslišanjem prič, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da ni odločilnega pomena, ali je ponikalnica delovala in ali je po letu 2007 še prihajalo do poplav, temveč ali je tožeča stranka o tem po izgradnji ponikalnice obvestila toženki. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da tožeča stranka po letu 2007, pa vse do leta 2010 (ko sta toženki kanalizacijske jaške uredili tako, da do poplav ni več prihajalo) toženk ni obvestila, da še vedno prihaja do poplav (39. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 12. ter 13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Očitek zagrešitve absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj tožeča stranka ne bi prejela odgovora na pritožbene navedbe, tako ni utemeljen.

14. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodba sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju glede ugotovitve, ali je tožeča stranka toženki po letu 2007 obvestila o nadaljnjih poplavah. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka toženki o poplavah obvestila leta 2007 in naslednjič decembra 2010. V vmesnem času, torej po izgradnji ponikalnice in do konca leta 2010, ko sta toženki kanalizacijske jaške uredili tako, da do poplav ni več prihajalo, ju o poplavah ni obveščala. Nasprotja glede teh ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje ni. Navedeno je bilo po stališču sodišč prve in druge stopnje ključno za presojo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Da zavrnitve zahtevka sodišči nista pravilno utemeljili na tej presoji, pa revidentka v reviziji ne izpodbija.

15. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na zavrnitev dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala višino škode (tehnične risbe, ki se nanašajo na uničene produkte, postavitev izvedenca strojne stroke, zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale glede obsega in višine škode, cenitev sodnega cenilca ter seznam produktov, ki so bili uničeni), je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da se nanašajo na višino vtoževane škode. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen iz razloga, ker toženki nista ravnali protipravno in ker jima ni mogoče očitati krivde, zato se sodišču prve stopnje z višino škode ni bilo treba ukvarjati. Predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanek škode, protipravno ravnanje oškodovalca, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode ter krivda povzročitelja škode) morajo biti podane kumulativno. Odsotnost ene izmed predpostavk pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka. Očitek bistvene kršitve določb ZPP tako ni utemeljen.

16. Do revizijskih očitkov glede zmotne presoje zastaranja pa se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj je bila zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja v sodbah sodišč prve in druge stopnje podrejen argument. Ker tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela izpodbiti nosilnega argumenta sodišč prve in druge stopnje, da druga toženka ni odškodninsko odgovorna, z revizijo ne more uspeti ne glede na odgovor na vprašanje, ali je njena terjatev, vsebovana v tožbenem zahtevku, zastarala ali ne.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Drugi toženki in družbi H., d. o. o. je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Družbi H., d. o. o. so nastali priznani stroški v višini 3.170,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV v višini 701,80 EUR, skupaj torej 3.891,80 EUR, ter drugi toženki prav tako 3.170,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV v višini 701,80 EUR, skupaj 3.891,80 EUR. Pri odločanju o stroških je Vrhovno sodišče uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list št. 67/2008, 35/2009).