Jedro

Iz istega dogodka so poplave nastajale v različnih časih, vsaka zase pa je pomenila nov škodni dogodek. Bistveno je, da je bilo očitano škodno ravnanje zaključeno, le njegove posledice so nastajale dlje časa. Zgolj v primeru, da bi (tudi) škodno ravnanje trajalo dlje časa, bi šlo za kontinuirano nastajanje škode, zaradi česar zastaranje ne bi začelo teči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je prvotoženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.586,72 EUR in drugotoženki v višini 3.142,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo (pravilno: sklepom) (I.) spremembe tožbe ni dovolilo in je tožbo zoper prvo toženko zavrglo, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek ter (III.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Toženki sta na navedbe v pritožbi odgovorili, predlagali potrditev izpodbijane sodbe ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej zadevi vtožuje škodo, ki naj bi ji nastala v posledici protipravnega ravnanja toženk. Poleg krivdnega ravnanja zatrjuje tudi objektivno odgovornost toženk, glede na to, da naj bi ji škoda nastala v posledici rušitvenih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženki pred začetkom rušitvenih del nista vedeli in tudi nista mogli vedeti, da je kanalizacijsko omrežje tožeče stranke priključeno na interno omrežje bivšega C. in ne direktno na javno kanalizacijsko omrežje, prav tako pa jima ni mogoče pripisati nobenega dolžnega ravnanja v smeri nadaljnega raziskovanja vzroka poplav v letu 2007, saj sta ravnali skrbno tako v iskanju vzrokov kot tudi v preprečevanju nastajanja nadaljne škode. Glede objektivne odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gradbena dejavnost sama po sebi ni nevarna dejavnost, tožeča stranka pa ni podala nobenih navedb o tem, zakaj bi rušitvena dela kanalizacije predstavljala nevarno dejavnost. Ker so bile tožbene navedbe o nevarni dejavnosti in nevarni stvari posplošene, na kar sta toženki izrecno opozorili, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala niti objektivne odškodninske odgovornosti toženk. Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo še na podlagi 160. člena OZ in ugotovilo, da je druga toženka rušitvena dela izvajala skladno s projektom št. 17/2005 PGD, ki je bil tudi podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja 2.3.2006. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bila kakovost rušitvenih del pomanjkljiva ali da je škodni dogodek nastal kot posledica pomanjkljive kakovosti kanalizacijskih vodov, toženi stranki pa sta storili vse, da bi odvrnili nevarnost nastanka škode, tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi ni utemeljen.

6. Pritožnik zgoraj navedene materialnopravne zaključke izpodbija s posameznimi sklopi pritožbenih navedb, na katere višje sodišče odgovarja v vrstnem redu, kot so izpostavljeni v pritožbi. Pri tem že na tem mestu pojasnjuje, da v celoti pritrjuje jasni, pregledni, logični in analitični obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala niti subjektivne niti objektivne odgovornosti toženk, prav tako tudi ne odgovornosti za rušenje gradbe, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Prekluzije:

7. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer: konkretno protipravno dejanje, obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo, odškodninska odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode ter nastanek in višino škode. Sodišče prve stopnje je (v 42 točki obrazložitve) pojasnilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja dveh elementov odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnega ravnanja toženk in krivde, zaradi česar ostalih elementov (obstoja škode in vzročne zveze) ni ugotavljalo, posledično pa tudi ne utemeljenosti višine vtoževane odškodnine.

8. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov. Dokazovanje namreč obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pritožnik ni dokazal niti nedopustnega ravnanja niti krivde toženk, tudi ni bilo potrebno ugotavljati nadaljnjih elementov odškodninske odgovornosti. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaze, predlagane za ugotavljanje obsega škode, neutemeljeni pa so tudi vsi pritožbeni očitki v zvezi z neupoštevanjem navedb tožeče stranke in prekluzijo dokazov, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka.

9. Toda, tudi v primeru, da bi bilo mogoče ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožeče stranke, da po končanem naroku 8.4.2014 vloži v spis tehnične risbe ter seznam produktov, ki so bili poplavljeni in uničeni, oceniti kot procesno nepravilno (upoštevajoč, da je tožeča stranka navedene listine pravočasno ponudila kot dokaz, le predložila jih ni na prvem naroku za glavno obravnavo; prim. prvi odstavek 286. člena ZPP), to ni odločilnega pomena. V postopku na prvi stopnji sta obe toženki navajali, da tožeča stranka škode ni konkretizirala, saj so njene navedbe v tem delu ostale na ravni splošnega zatrjevanja. Dokazne listine, na katere se je tožeča stranka v zvezi s škodo in njeno višino sklicevala (ne pa tudi predložila na prvem naroku za glavno obravnavo), se nanašajo na višino tožbenega zahtevka. Zahtevek tožeče stranke ni bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala višine zahtevka, pač pa zato, ker ni dokazala temelja odškodninske odgovornosti. To pomeni, da tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki na naroku 8.4.2014 dodelilo rok za predložitev spornih dokaznih listin, to na odločitev ne bi imelo nobenega vpliva.

10. Zgoraj navedeno velja tudi za prekluzijo glede pritožnikovih navedb iz vloge 8.10.2014. Ni dvoma, da je tožeča stranka Odločbo (lokacijsko dovoljenje) z dne 26.9.1985 in pogodbo z dne 19.8.1985 predložila že s tožbo, in sicer kot del pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja S. K. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenskega mnenja pravilno štelo kot navedbe tožeče stranke in ugotovilo, da navedb o pomenu prej citirane odločbe in pogodbe ni ne v izvedenskem mnenju ne v tožbenih navedbah. To pomeni, da je tožeča stranka predložila dokaze, ne da bi navedla, katera konkretna dejstva z njimi dokazuje. Navedb v zvezi s temi dokaznimi listinami tožeča stranka ni podala vse do vloge 8.10.2014. Tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajala, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo; pritožbene navedbe, da je „vsebinsko pretežno enake navedbe“ podala že v tožbi in nadaljnih vlogah pa ne opravičujejo dejstva, da je navedbe v zvezi s (sicer pravočasno predloženimi dokaznimi listinami) podala prepozno. Povedano drugače: tožeča stranke je predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi pravočasno postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je te navedbe štelo kot prepozne, je že iz tega razloga pravilna.

11. Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka pravočasno navajala, da bi morali toženki pred pričetkom del preveriti stanje kanalizacije. Vendar te navedbe vsebinsko niso enake kot (prepozne) navedbe o tem, da je bilo v času družbene lastnine – ne samo nič nenavadnega, pač pa pravilo – da se je kanalizacijsko omrežje več uporabnikov povezovalo na obstoječe komunalne objekte in naprave preko skupnega voda po zemljiščih raznih imetnikov pravice uporabe (kar naj bi potrjevala prej navedena odločba), zaradi česar bi morali toženki po stališču tožeče stranke preveriti tudi to, če je bila v danem primeru tožeča stranka s svojimi sosednjimi nepremičninami povezana na isto kanalizacijsko omrežje. Povedano velja tudi za navedbe, da zgolj preveritev v katastru ni zadoščala, ker je bilo splošno znano, da je kataster kanalizacije nepopoln, običajna praksa pa navezovanje kanalizacij. Tudi te navedbe niso „vsebinsko pretežno enake“ dotedanjim navedbam pritožnika, zaradi česar so pritožbene navedbe glede prekluzij v celoti neutemeljene.

Glede odgovornosti toženih strank:

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja, za odločitev relevantna dejstva: toženi stranki sta rušitvena dela izvajali skladno s projektom št. 17/2005 PGD, ta projekt pa je bil tudi podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 2.3.2006; investitor je imel vsa potrebna soglasja in dovoljenja; posebnega soglasja glede kanalizacijskih priključkov ni bilo potrebno pridobiti, saj pravne podlage, po kateri bi investitor in / ali izvajalec (poleg predpisanih dovoljenj) bil dolžan sam pridobivati še dodatna soglasja, tožeča stranka ni zatrjevala, prav tako pa pravne podlage za kaj takega ni našlo niti sodišče; tožeča stranka o navezavi kanalizacije na C. kanalizacijo ni obvestila nikogar; navedene navezave ni bilo mogoče ugotoviti iz nobenega dokumenta - niti javnega niti kateregakoli drugega (uradnega ali neuradnega), ki bi bil dostopen toženi stranki; zgolj na podlagi pokrovov kanalizacijskih jaškov ni bilo mogoče sklepati, za kakšne jaške gre, predvsem pa na tej podlagi ni mogoče ugotoviti, kam so speljani padci jaškov; toženki sta pristopili k reševanju težav s poplavljanjem že v letu 2007, in sicer z izvedbo ponikalnice; tožeča stranka ni dokazala, da bi po dopisu z dne 28.5.2007 toženo stranko do leta 2010 o poplavah še kdaj obvestila.

13. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali sta toženki opustili kakšno dolžno ravnanje / skrbnost pred izvedbo rušitvenih del. Višje sodišče se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da sta toženki ravnali z dolžno skrbnostjo (točke 26 – 41 obrazložitve izpodbijane sodbe), in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožnik niti v pritožbi ni konkretiziral, katere konkretne poizvedbe bi toženki morali še opraviti, da bi ugotovili navezave kanalizacij, saj tega podatka v nobenem javnem dokumentu ni. O tem tožeča stranka tožene ni obvestila, pa čeprav je bila sama seznanjena s stanjem kanalizacije, prav tako pa ni poskrbela, da bi bilo stanje zavedeno v uradnih evidencah. Ne drži pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka na podlagi pokrovov jaškov sklepati, za kakšne jaške gre. Tega ni mogoče zahtevati niti od povprečno skrbnega strokovnjaka, kot to zmotno meni pritožnik, še manj pa je mogoče zahtevati, da bi bilo mogoče zgolj na podlagi vizualnega pregleda ugotoviti, da je na kanalizacijo priključena še druga kanalizacija. Višje sodišče zato pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da navezovanje interne kanalizacije oziroma stanje kanalizacijskih vodov med S. M. in bivšim C. toženi stranki ni bilo znano, niti ni moglo biti znano. Prav tako soglaša z zaključkom, da druga toženka ni ravnala nedopustno, ko ni ugotavljala, kam vodijo kanalizacijski jaški pod kanalizacijskimi pokrovi, saj ni imela nobene informacije o tem, da so kanalizacijski vodi tožeče stranke priključeni na kanalizacijo bivšega C. (da bi bil slednji s takšno priključitvijo seznanjen in z njim soglašal, tožeča stranka tudi sicer ni niti zatrjevala niti dokazovala, kar pa za odločitev ni relevantno). Druga toženka je po prvih težavah s poplavami preverila stanje kanalizacije pri upravljalcu kanalizacijskih vodov Občine M., družbi N., in prejela odgovor, da o sporni kanalizaciji ni nobenih podatkov. Odveč je zato pritožbeno razpravljanje, da bi moralo biti toženi stranki že ob prvih poplavah v letu 2007 povsem jasno, da je bil neposredni vzrok zanje rušitev in zamašitev kanalizacije v okviru tedaj izvajanih rušitvenih del. Dokazni postopek tega ni potrdil, tega pa ne dokazujejo niti pritožbena ponavljanja navedb, na katere je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bila izgradnja ponikalnice neustrezen, nepravilen ali neprimeren način sanacije. Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da toženki nista ukrepali in naredili ničesar, da do poplav ne bi več prihajalo. O tem, da naj bi stanje ne bilo ustrezno sanirano, tožeča stranka tožene ni obvestila, saj dokazni postopek ni potrdil, da bi bili toženki po maju 2007 in pred letom 2010 o tem obveščeni. Ko pa sta bili v letu 2010 o poplavah obveščeni, sta še enkrat pristopili k reševanju problema, zaradi česar jima ni mogoče očitati, da nista izvedli ukrepov, da se vzroki poplav odpravijo.

14. Višje sodišče glede na zgoraj navedeno kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno sklicevanje na neizvedeno zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale, da je do poplav prihajalo vse do decembra 2010. Pravilno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da ni odločilnega pomena vprašanje, ali je po letu 2007 še prihajalo do poplav, pač pa, ali je tožeča stranka o tem toženo obvestila. Brez, da bi bila tožena stranka obveščena, da kljub izvedbi ukrepov vzroki poplav niso odpravljeni, ji namreč ni mogoče očitati pasivnosti ali pripisati opustitve kakršnegakoli dolžnega ravnanja. Zaključki sodišča prve stopnje so zato pravilni tudi v tem delu.

Zastaranje:

15. Ne drži pritožbena navedba, da je v primeru poplav šlo za dalj časa trajajoč škodni dogodek. Iz istega dogodka so poplave nastajale v različnih časih, vsaka zase pa je pomenila nov škodni dogodek. Bistveno je, da je bilo očitano škodno ravnanje zaključeno, le njegove posledice so nastajale dlje časa. Zgolj v primeru, da bi (tudi) škodno ravnanje trajalo dlje časa, bi šlo za kontinuirano nastajanje škode, zaradi česar zastaranje ne bi začelo teči. Ne glede na navedeno, pa vprašanje zastaranja za odločitev ni bistvenega pomena. Tudi, če tožbeni zahtevek ne bi bil zastaran, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pravilen je namreč zaključek (iz 43 točke obrazložitve), da je tožbeni zahtevek (ne glede na zastaranje) neutemeljen zaradi tega, ker tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti.

Sprememba tožbe:

16. Pritožnik ponavlja, da gre v primeru, ko zaradi pripojitve preneha pravna subjektiviteta družbe, ki se pripoji, za odpravljivo pomanjkljivost tožbe. Pri tem se sklicuje na razloge, podane v postopku na prvi stopnji.

17. V obrazložitvi pritožbe je potrebno argumente za utemeljitev pritožbenih navedb opredeljeno navesti. Temu se ni mogoče izogniti s sklicevanjem na navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. To še zlasti velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka, ki ga je vselej potrebno konkretizirati, sicer nanj višje sodišče ne more odgovoriti.

18. Ne glede na to, da tožeča stranka pritožbe v tem delu ni konkretizirala, višje sodišče pojasnjuje: pravna oseba, ki je prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, ne more biti pravdna stranka. V takem primeru gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti (prim. 81. člen ZPP). To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala s pripojitvijo, to je na način, ki ima za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe. V primeru pravnega nasledstva gre s stališča pravne identitete za drugo osebo, ki se lahko v postopek vključi le s spremembo tožbe po 187. členu ZPP, za kar je potrebna njena privolitev (prim. III Ips 65/2002).

19. Tožeča stranka je v tožbi kot toženo stranko označila osebo, ki v času vložitve tožbe ni več obstajala. Ne gre torej za to, da bi bila toženka označena napačno ali pomanjkljivo, pač pa za to, da je bil kot tožena stranka naveden nekdo, ki ne more biti stranka. Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk dopustnosti tožbe (76. člen ZPP). Zgolj v primeru, da gre za odpravljivo procesno oviro, zakon predvideva postopek, po katerem je mogoče tako pomanjkljivost odpraviti. V primeru, ko stranka, ki v času vložitve tožbe ni več obstajala, pa ne gre za odpravljivo pomanjkljivost. Dejstva, da stranka ne obstaja več, in zato ne more biti pravdna stranka, namreč na noben način ni mogoče odpraviti tako, da bi pridobila lastnost stranke in bi se postopek zoper njo lahko nadaljeval. Pravilni so zato zaključki sodišča prve stopnje v 18 točki obrazložitve, da je tožeča stranka tožbo spremenila tako, da je namesto prvotno tožene prve toženke navedla drugo pravno osebo kot njeno univerzalno pravno naslednico. Ker slednja v subjektivno spremembo ni privolila, niso bili podani pogoji za spremembo tožbe po 187. členu ZPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbo zoper prvo toženko pravilno zavrglo.

20. Višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.