Jedro

Prvostopenjski organ je s primerjavo vrednosti zemljišč (podržavljenega in v zameno danega zemljišča), ter ob upoštevanju denarne odškodnine, določil delež, do vrnitve katerega je (še) upravičen upravičenec na podržavljenem zemljišču. Sicer je pravilno ugotovil vrednost podržavljenega zemljišča (32.279,00 DEM) in vrednost nadomestnega zemljišča (6.025,00 DEM), ne bi pa smel upoštevati tudi denarne odškodnine v višini 21.773,00 din, ki po izračunu predstavlja 1,17% vrednosti podržavljenega zemljišča. Denarna odškodnina, dana ob podržavljenju, se namreč upošteva le, če presega 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Tako je organ delež zemljišča, ki se vrača v idealnem deležu na podržavljenem zemljišču, določil nepravilno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 321-728/93-164 z dne 27. 7. 2010, se odpravi v 1., 2., 4., 5. in 6. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 321-728/93-164 z dne 27. 7. 2010, je prvostopni organ odločil, da se upravičencu pok. A.A. vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 2240 barjanski travnik v deležu do 17475/21789-tin, vl. št. 1902, k.o. … (1. točka izreka), kot zavezanca za vračilo določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (2. točka izreka), zavrnil zahtevo tožnika za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti parc. št. 2240, k.o. … (3. točka izreka), odločil, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice na vrnjeni nepremičnini za upravičenca (4. točka izreka), določil kot skrbnika za poseben primer tožnika (5. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (6. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, I U 428/2009 z dne 22. 9. 2009. Ugotovil je, da je iz arondacijske odločbe Občinske skupščine Ljubljana Vič z dne 13. 11. 1963 razvidno, da je upravičenec za podržavljeno zemljišče parc. št. 1039 travnik 3 v izmeri 21789 m2 k.o. … vrednosti 222.247,8 din prejel v odškodnino pripojeno zemljišče parc. št. 1317 njiva 2 v izmeri 10127 m2 v vrednosti 200.514,6 din ter razliko v višini 21.773,02 dinarja. Glede na prvi in tretji odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) in glede na napotila Upravnega sodišča v sodbi, I U 428/2009, je organ ugotovil, da je vrednost podržavljenega zemljišča 32.279,10 DEM, vrednost v odškodnino danega zemljišča (pri katerem je organ upošteval kot katastrsko kulturo travnik 6) 6.025,00 DEM, denarna odškodnina pa 378,94 DEM, kar pomeni, da je vrednost dane odškodnine ob podržavljenju znašala 19,8 % in upravičencu pripada še 80,2 % parc. št. 2240 (prej 1039) – to je 17475 m2. Tako je možno vračilo zemljišča v deležu 17475/21789-tin. Parceli št. 1039 (po prenumeraciji leta 1967 št. 2240) se je po podržavljenju z odločbo pristojnega geodetskega organa z dne 13. 6. 1984 in na podlagi elaborata katastrske klasifikacije spremenila katastrska kultura v barjanski travnik 4 v izmeri 15249 m2 in v barjanski travnik v izmeri 6540 m2. Glede na zahtevo tožnika za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti parc. št. 2240 je organ imenoval izvedenca, zoper imenovanje katerega pa se je tožnik pritožil, zaradi česar je organ izvedbo tega dokaza opustil. Ker gre za identično zemljišče na terenu, sprememba katastrske kulture pa je tehnične narave, ob kateri je prišlo do spremembe kulture in razreda večjega števila parcel na celotnem območju Ljubljanskega barja, je organ zahtevo tožnika za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti zavrnil. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-87/2010/11 z dne 13. 7. 2011, pritožbi tožnika delno ugodil, odpravil 3. točko izreka prvostopne odločbe, v preostalem pritožbo zavrnil (1. točka izreka), odločil, da bo o zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene parc. št. 2240, k.o. …, organ prve stopnje odločil v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo (2. točka izreka), ter ugotovil, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka). Drugostopni organ je v svoji odločbi uvodoma povzel napotila sodišča v sodbi, nato ugotovitve prvostopnega organa in sicer, da je vrednost ob podržavljenju danega nadomestnega zemljišča znašala 6.026,00 DEM, kar predstavlja 18,66 % vrednosti podržavljenega zemljišča, zaradi česar je podan pogoj za denacionalizacijo, dana denarna odškodnina pa je predstavljala 1,17 % in se po prvem odstavku 72. člena ZDen ne upošteva, to vse skupaj pa pomeni, da je predmet vračanja še 81,34 % (100 % - 18,66 %) podržavljene parcele. Predmet vračanja je torej parc. št. 2240 v deležu 17.723,17/21789-tin. Navedel je še, da je lahko v primeru upoštevanja odškodnine v obliki nadomestnega zemljišča v času podržavljenja predmet vračanja le idealni delež na celotni parceli. Prav tako se ne odmerja idealni delež parcele, ker je ta delež posledica vračanj manjšega dela podržavljene parcele. Pojasnil je tudi, da zemljišča, ki so bila v času podržavljenja opredeljena kot travnik, ne odgovarjajo tej kulturi v času vračanja, kultura barjanski travnik pa v času podržavljenja sploh ni obstajala. Po Odloku se vrednoti zemljišče kot travnik, če je v času podržavljenja izpolnjevalo kriterije za uvrstitev v travnik in v barjanski travnik po pogojih Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišče (Pravilnik, Uradni list SRS, št. 28/79). Na podlagi Pravilnika o katastrski klasifikaciji in bonitiranju zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 37/69) so bile prevedene določene katastrske kulture. Tako kot v času podržavljenja tudi po Pravilniku/69 kultura barjanski travnik ni obstajala, je bil pa opredeljen travnik. Drugostopni organ je zaprosil pristojni geodetski organ za razlog spremembe katastrske kulture in razreda, vendar posredovane listine (kljub ponovnemu pozivu in nato odgovoru pristojnega organa, da drugih listin ni) tega podatka ne vsebujejo. Organ je listine poslal strankam, tožnik pa je odgovoril, da soglaša z listinami, ki se nanašajo na podržavljeno parc. št. 1039, ne pa tudi na sedanjo parcelo. Ker je prišlo do spremembe katastrske kulture 22 let po podržavljenju, po mnenju organa ni mogoče trditi, da je bila katastrska kultura v letu 1985 taka, kot je bila ob podržavljenju, temveč je bila podržavljena parc. št. 1039 v času podržavljenja leta 1963 po katastrski kulturi travnik 3. Organ je tako ugotovil, da je pri izračunu odškodnine prvostopni organ pravilno upošteval katastrske kulture in katastrske razrede in je odločitev v prvi točki izreka pravilna in zakonita. V zvezi z zahtevkom za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine pa je drugostopni organ navedel, da je glede na to, da se je v tem primeru vrednost vrnjenih zemljišč po podržavljenju zmanjšala za več kot 30 %, upravičenec upravičen še do te odškodnine po 26. členu ZDen. Organ je zato v tem delu odpravil prvostopno odločbo in jo vrnil v ponovno odločanje, če tožnik in zavezanec ne bosta sklenila sporazuma za tovrstno odškodnine. Ker je denacionalizacija predlagalni postopek, tožnik nima prav glede povrnitve stroškov. Glede lastništva dreves pa je bilo tožniku že pojasnjeno v odločbi z dne 3. 2. 2009, da drevesa niso predmet denacionalizacije. Glede posesti vrnjenega premoženja in ureditve mej pa je tožnika opozoril na 27. člen ZDen.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb ZDen ter postopka. Navedel je, da ni odločeno o vseh njegovih zahtevkih, da je izrek odločbe nejasen in kontradiktoren ter v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, ki je tudi nezadostna. Tožnik je zahteval sklic ustne obravnave, z vključitvijo različnih izvedencev v postopek, temu organ ni sledil. To bi bil dolžan storiti, saj bi bile na ustni obravnavi stvari razjasnjene. S tem je bila tožniku odvzeta kontradiktornost postopka, kršena je bila tudi pravica do načela zaslišanja stranke, kršeno načelo materialne resnice in varstvo pravic strank. Ni jasno, kdaj mora zavezanec izročiti tožniku zemljišče v postopek, niti v 4. točki izreka ni opredeljen nosilec predloga za vpis v zemljiško knjigo in ne čas, v katerem mora to storiti. Tako tudi ni odločil drugostopni organ in s tem zagrešil kršitev 66. člena ZDen. Tožnik vztraja pri vračilu cele ali dela parc. št. 2240 v last in posest. Pravni prednik tožnika je državi predal stvarno in pravno urejeno parcelo, torej z urejenimi mejami in sosedskimi vprašanji. Takega stanja se ne more zagotoviti z idealnimi deleži. Po izvršitvi bi taka odločba prinesla nadaljnje zaplete in pravde s solastnikom Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov. Ta idealni delež tudi ni opredeljen do meja sosednjih parcel. Tožnik ima pravico po prvem odstavku 16. člena ZDen zahtevati podržavljeno premoženje v last in posest, z urejenimi odnosi. S takim vračilom se vrednost zmanjša. Postopki, ki jih predlaga organ, pa so dragi in zapleteni. Nadalje je navedel, da je prvostopni organ vrnil delež 17475/21789-tin, drugostopni organ pa je v obrazložitvi navedel, da je predmet vračanja delež 17723/21789-tin, to pa pomeni, da je glede na odločitev drugostopnega organa odločitev v izreku neskladna z obrazložitvijo, pri čemer je še dodal, da je izračun drugostopnega organa pravilen, saj upošteva 72. člen ZDen. Tožnik se strinja z upoštevanjem katastrske kulture travnik 3 parc. št. 1039 ob podržavljenju, kot tudi s katastrsko kulturo travnik 6 danega nadomestnega zemljišča. Tožnik se tudi strinja z ugotovitvijo drugostopnega organa, da dana odškodnina ni presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, narobe pa upošteva le dano denarno odškodnino, saj je bila dana tudi v obliki nadomestnega zemljišča. Ta odškodnina je bila dana zgolj za zemljišče in sicer kot ''substančna'' škoda, ne pa tudi kot ''škoda za stranske posledice''. Zato tožnik meni, da ni bila dana ustrezna odškodnina, ne v obliki nadomestnega zemljišča in ne v obliki denarja. Taka odškodnina je ne samo bagatelna, temveč tudi ponižujoča, zato je prav, da se je ne upošteva. Tožnik zahteva, da se po 16. členu ob izpolnjenem pogoju 29. točke 3. člena ZDen upravičencu vrne v last in posest parc. št. 2240, k.o. …, v skupni izmeri 21789 m2 in izplača odškodnina po 26. členu ZDen. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da je drugostopni organ že ugotovil, da je upravičenec upravičen do odškodnine iz naslova zmanjšanje vrednosti nepremičnin že na podlagi upoštevanja katastrske kulture, v višini 10.806,16 EUR, s čimer se tožnik strinja. Tožnik pa iz tega naslova uveljavlja še dodatne zahtevke v zvezi s poslabšanjem zemljišča zaradi negospodarnega ravnanja, ki jih podrobno našteje. Meni tudi, da med bistveno zmanjšano vrednost vsekakor sodijo tudi vsi stroški za dejanja vzpostavitve pravnega in stvarnega stanja parcele do polne vrednosti. V času od podržavljenja do vračanja je nastalo še mnogo kvarnih vplivov države, ki se kažejo še v neurejenih posestnih stanjih, neurejenih mejnih in sosedskih vprašanjih, itd.. Poleg tega država tožniku dolguje še najemnine od sprejetja ZDen do predaje posesti na nepremičnini, neizplačilo omejitvenih pogojev kmetovanja za isti čas, neugodnih vplivov deponije, nadomestilo za delo v času, dokler se ne vzpostavi stanje in dohodek, primerljiv katastrski kulturi. Zaradi zahteve po ovrednotenju vseh oblik in nivojev manjvrednosti, ki niso zajeti v spremembi razredov in kultur, je zahteval postavitev več izvedencev, vendar temu organ ni sledil, saj je opustil tudi postavitev izvedenca kmetijske stroke. Upoštevati bi tudi moral t.i. vzporedne stroške, ki jih priznava razlastitveno pravo po 69. in 33. členu Ustave. K temu pa je treba dodati še odškodnino za nemožnost uporabe, odškodnino za predvidene dobičke in hipotetični razvoj ter neevidentirane stroške, povzročene s strani iskalcev dobro plačanih državnih služb, ki se odražajo v nerazumnih rokih metuzalemskega vračanja. Predlagal je odpravo odločbe ter vrnitev prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni vsebinsko odgovorila.

Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS odgovora na tožbo ni podal. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopni organ (temu pa je sledil drugostopni organ, razen v delu, ko je odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahtevka tožnika za priznanje odškodnine iz naslova manjvrednosti nepremičnine po 26. členu ZDen v 3. točki izreka odpravil ter vrnil v ponovno odločanje prvostopnemu organu) odločil tako, da je s primerjavo vrednosti zemljišč (podržavljenega in v zameno danega zemljišča), ter ob upoštevanju denarne odškodnine, določil delež, do vrnitve katerega je (še) upravičen upravičenec na podržavljenem zemljišču, sedaj označenem s parc. št. 2240, k.o. …, in sicer do 17475/21789-tin tega zemljišča. Obravnavano zemljišče je bilo pok. denacionalizacijskemu upravičencu A.A. podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list RS, št. 43/59 in 53/62), ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen kot podlaga za denacionalizacijo in daje osebi, ki je bila v trenutku podržavljenja lastnik tega premoženja, položaj upravičenca do denacionalizacije, z relativno omejitvijo in sicer, če upravičenec ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč. Prvostopni organ je sicer pravilno ugotovil vrednost podržavljenega zemljišča (32.279,00 DEM) in vrednost nadomestnega zemljišča (6.025,00 DEM), ne bi pa smel upoštevati tudi denarne odškodnine v višini 21.773,00 din, ki po izračunu predstavlja 1,17% vrednosti podržavljenega zemljišča. Denarna odškodnina, dana ob podržavljenju, se namreč upošteva le, če presega 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča (prvi odstavek 72. člena ZDen). Enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, U 1043/92 z dne 7. 12. 1994. Tako je organ delež zemljišča, ki se vrača v idealnem deležu na podržavljenem zemljišču, določil nepravilno, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba v 1. točki izreka nezakonita in jo je treba odpraviti.

V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori pa sodišče tožniku še pojasnjuje, da se z vzpostavitvijo lastninske pravice na denacionalizacijskega upravičenca v idealnem deležu na podržavljenem zemljišču v takih primerih ne krši 16. člen ZDen, ki med oblikami vrnitve podržavljenega premoženja v naravi določa tudi vrnitev solastninskega deleža glede na vrsto premoženja, ki se vrača, in ob upoštevanju pravne podlage podržavljenja, za katero je po ZDen določena relativna omejitev pravice do denacionalizacije zaradi že v času podržavljenja prejete odškodnine. Iz enakega razloga zato tudi niso kršene določbe Evropske konvencije za človekove pravice. Odločba o denacionalizaciji pa se po tretjem odstavku 66. člena ZDen izvrši po njeni pravnomočnosti in sicer po uradni dolžnosti, kar pomeni, da čas izvršitve odločbe določa zakon (tj., ko je odločba pravnomočna), izraz ''po uradni dolžnosti'' pa pomeni, da upravni organ sam pošlje odločbo (ko postane pravnomočna) zemljiški knjigi v izvršitev. Vse tožnikove navedbe, ki se nanašajo na določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljenega zemljišča po 26. členu ZDen oziroma kaj naj bi organ po tožnikovem mnenju pri njeni določitvi upošteval, pa bo moral presoditi prvostopni organ, ko bo ponovno odločal (tudi) o tej tožnikovi zahtevi, kot mu je naložil že drugostopni organ.

Sodišče tako ugotavlja, da je prvostopni organ napačno razlagal in uporabil materialno pravo, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v 1., 2., 4., 5. in 6. točki izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter na podlagi tretjega odstavka istega člena zadevo v tem obsegu vrnilo temu organu v ponovni postopek, ki bo moral ob upoštevanju pravnega mnenja te sodbe in glede na zbrane podatke o zadevi ponovno odločiti. Sodišče še dodaja, da je glede na vsebinsko povezanost odločitve prvostopnega organa moralo izpodbijano odločbo odpraviti tudi v 2., 4., 5. in 6. točki izreka.