Jedro

Revizija je dopuščena glede vprašanja veljavnosti poroštva fizične osebe za lastno poslovno obveznost, izvirajočo iz dejavnosti samostojnega podjetnika.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: ali ob dejstvu, da samostojni podjetnik in njegov nosilec predstavljata isti pravni subjekt (fizično osebo) nastane poroštveno ali poroštvenemu podobno razmerje; ali so terjatve tožeče stranke zaradi neprijave terjatev v stečajnem postopku samostojnega podjetnika prenehale.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo zneska 5.318,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta tožeča stranka in S. s. p., sklenila kreditno pogodbo z dne 21. 12. 2005, pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa z dne 10. 12. 2001 in pogodbo za limit na poslovnem računu z dne 6. 9. 2005. Kot solidarni porok in plačnik se je zavezal toženec G. Č. Na dan 7. 5. 2007 je znašal dolg samostojnega podjetnika S. s. p. 5.318,12 EUR, ki jih tudi po opominih ni poravnal. Nad samostojnim podjetnikom je bil 18. 5. 2007 s sklepom St 40/2006 začet in zaključen stečajni postopek. Toženec je kot fizična oseba prevzel poroštvo in s tem sprejel osebno obveznost, to je jamčevanje za obveznosti, ki izvirajo iz njegovega opravljanja gospodarske dejavnosti. Poroštvo je res jamčevanje za tuj dolg, ko sta dolžnik in porok različni osebi, v obravnavanem primeru pa gre za razmerje, ki je podobno poroštvenemu, saj ne gre za klasično obliko zavarovanja, predpisano v obligacijskem zakoniku. Zato ob smiselni uporabi drugega odstavka 1022. člena OZ v primeru stečaja samostojnega podjetnika porok ni prost svoje obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ni se strinjalo s pritožbeno trditvijo, da poroštvo ni nastalo, ker je poroštveno izjavo podpisal toženec, ki je bil istočasno tudi samostojni podjetnik. Namen poroštvene izjave je bil prav v tem, da je zavarovala terjatev tožeče stranke, če kot samostojni podjetnik ne bi bil zmožen odplačati terjatve. Z zaključkom stečaja so obveznosti toženca iz njegovega poslovanja v celoti ugasnile. Terjatev, za katero je toženec jamčil kot porok, pa je osebne narave in se ne nanaša na poslovno dejavnost, zato je iztožljiva tudi po zaključku stečaja.

3. Tožena stranka v predlogu za dopustitev revizije zatrjuje, da gre z odločitvijo v tem primeru za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in sicer sodbe II Ips 669/2005. Tožena stranka zastopa stališče, da sta samostojni podjetnik in njegov nosilec en in isti pravni subjekt in to fizična oseba ter da nihče ne more prevzeti obveznosti jamčevanja za lastni dolg. Jamčevanje „sam sebi“ (poroštvo, menica) narave poslovne terjatve ne spremeni v osebno terjatev.

4. Tožena stranka kot dodaten razlog za dopustitev revizije navaja kršitev pravil o dokaznem bremenu, ki se tiče njenega ugovora zastaranja. Da bi se ugotovilo, katere terjatve so zastarale, je potrebno ugotoviti, kdaj je posamezni obrok glavnice zapadel in kdaj so začeli teči zamudne obresti od posameznega obroka. Teh pojasnil in specifikacije tožeča stranka ni podala, sodišče pa je na tovrstne trditve odgovorilo, da je vse razvidno iz listin, kar pa ne zadošča; dokazno breme je na strani tožeče stranke, ki je sedaj prekludirana.

5. Predlog je utemeljen v obsegu, kot je razviden iz izreka. Gre za pomembni pravni vprašanji, ki ju je potrebo obravnavati v okviru revizijskega postopka zaradi zagotovitve pravne varnosti v smislu prve alineje prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V izpodbijani pravnomočni odločitvi bi lahko šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, to je zadeve II Ips 669/2005, v kateri je bilo zavzeto stališče, da ne gre za poroštvo, če nekdo jamči kot porok za svoj dolg, saj sta samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt. V takem primeru ne gre za osebno, ampak še vedno za poslovno terjatev zoper fizično osebo. Neprijava terjatve v stečajnem postopku zoper samostojnega podjetnika ima tako po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) za posledico izgubo terjatve. Vprašanji, ki jih izpostavlja tožena stranka glede uporabe materialnega prava, sta torej relevantni, zaradi česar je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 367. c člena ZPP revizijo o njiju dopustilo.

6. Vrhovno sodišče pa ni našlo pogojev za dopustitev revizije glede vprašanja kršitve dokaznega bremena (215. člen ZPP). Upoštevaje sklicevanja sodb na listine ne gre za vprašanje dokazov, temveč morebiti za pomanjkljivo trditveno podlago (zatrjevana odsotnost pojasnil in specifikacije zahtevka), ta kršitev pa v predlogu ni ustrezno obrazložena in utemeljena (367. a in 367. b člen ZPP).