Jedro

Če je poroštveno izjavo podpisal toženec, ki je bil kot samostojni podjetnik istočasno tudi dolžnik, še ne pomeni, da poroštvo ni nastalo. Terjatev, za katero je toženec jamčil kot porok, je iztožljiva tudi po koncu stečajnega postopka nad samostojnim podjetnikom, s katerim sicer obveznosti, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti ugasnejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 5.318,12 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2007 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 565,70 EUR.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da ima materialnopravno naziranje sodišča - da je šlo za obveznosti v sferi opravljanja dejavnosti s.p., - da je bil po nastanku obveznosti nad s.p. uveden in zaključen stečajni postopek, - da gre za razmerje, ki je podobno poroštvenemu, - da naj bi se toženec s podpisom poroštvene izjave odpovedal boniteti, da po zaključku stečaja ne bi več dolgoval, notranjo kolizijo. Sodišče pravnega naziranja o odpovedi boniteti ni utemeljilo, kar je kršitev postopka in se je ne da preizkusiti. Sodišče kavze sploh ni ugotavljalo, zato ugotovitev kavze v sodbi preseneča. Toženec je pač banki moral podpisati, sicer z denarjem ne bi bilo nič. Ni pa imel namena, da bi jamčil za obveznosti po zaključku stečaja, saj tedaj še ni vedel, da bo šel v stečaj. Pritožnik meni, da poroštveno razmerje ni nastalo, zato iz tega naslova ne dolguje ničesar. Ne najde pa tudi kakšne druge pravne podlage. Po sodbi II Ips 669/2005, z dne 31.1.2008, toženec sam sebi kot s.p. ni mogel bil porok. Če sodišče ne bi zahtevka zavrnilo iz razlogov kot v citirani sodbi, pa toženec poudarja, da ne prizna vtoževane terjatve, podaja pa tudi ugovor zastaranja. Potrebno je ugotoviti, kdaj je posamezni obrok glavnice zapadel in kdaj so začele teči zamudne obresti. Sodišče ugovora zastaranja ni konkretno obrazložilo. Iz listin ni mogoče ugotoviti, koliko je zastaranih terjatev. Tožba je bila vložena 13.3.2009, zato so vse natečene obresti in zapadle glavnice do 13.3.2006 zastarane. V spisu so tudi obračuni za nazaj od 28.2.2006 do 31.2.2006. Tu gre le za obresti od neke prej zapadle glavnice. Torej obstoji tudi zastaranje glavnice. Obresti od obresti, niso dovoljene. V vtoževanem znesku so torej zajete zastarane glavnice, zamudne obresti, kot tudi prepovedane obrestne obresti.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je v vlogi samostojnega podjetnika in sicer G.Č. s.p., dne 21.12.2005 pri tožeči stranki najel kredit v višini 6.259,30 EUR, z rokom vračila 20.12.2006. G.Č. kot fizična oseba in ne v svojstvu samostojnega podjetnika je istega dne podpisal izjavo, s katero je kot solidarni porok in plačnik jamčil, da bo poravnal vse obveznosti, ki jih ne bo poravnal kot samostojni podjetnik. Enako zavezo je podal in podpisal dne 6.9.2005 iz naslova klasičnega limita na poslovnem računu toženca kot samostojnega podjetnika v znesku 1.486,41 EUR. Ker G.Č. s.p. dolga ni poravnal, samostojni podjetnik pa je šel v stečaj (sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu St 40/2006, z dne 18.5.2007, ko je bil začet in zaključen stečajni postopek), tožeča stranka vtožuje dolg od poroka in plačnika (toženca G.Č.). Ni slediti pritožbi, da zato, ker je poroštveno izjavo podpisal toženec, ki je bil istočasno tudi samostojni podjetnik poroštvo ni nastalo. Namen poroštvene izjave, ki jo je dal toženec, je prav v tem, da je s to izjavo zavaroval terjatev tožeče stranke v primeru, če tega ne bi bil zmožen odplačati kot samostojni podjetnik. S tem, ko je šel kot samostojni podjetnik v stečaj, je nastopila opisana situacija. Z zaključkom stečaja, so obveznosti toženca kot samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja v celoti ugasnile. Terjatev, za katero je toženec jamčil kot porok in plačnik je osebne narave in se ne nanaša na poslovno dejavnost, zaradi katere je prišlo do uvedbe in končanja stečaja. Takšne terjatve pa so iztožljive tudi po zaključku stečaja.

Pritožniku pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti v delu, ko pravi, da je že v odgovoru na tožbo navedel, da ne prizna vtoževane terjatve in v delu, ko podaja ugovor zastaranja. Že prvo sodišče je pojasnilo, da je tožeča stranka višino svoje terjatve ustrezno izkazala s predložitvijo opominov (priloge od A7 do A25). Iz teh nedvomno izhaja višina terjatve, tako glavnice kot obresti. Ugovor tožnika je pavšalen in zato neupošteven. Enako je pavšalen in neupošteven tudi ugovor zastaranja.

Po povedanem se pokaže pritožba toženca kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.