Jedro

Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.

Ni mogoče enačiti materialnega procesnega vodstva, v katerem sodišče nerazumno onemogoča uspeh obrambnih dokaznih prizadevanj, z materialnim procesnim vodstvom, v katerem sodišče ob celoviti oceni uspeha dokazovanja ne sprejme obrambnih verzij historičnega dogodka in zato tudi ne obrambnih prizadevanj za izvedbo dodatnih ali novih dokazov.

Pri presoji očitkov glede eventualnega naklepa je treba upoštevati, da so ugotovitve vsebine obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. O očitku kršitve kazenskega zakona bi bilo mogoče govoriti le, če bi bilo stališče pravnomočne sodbe, po katerem je mogoče uboj ali poskus uboja izvršiti v eventualnem naklepu, napačno, ali če bi sodišči tej krivdni obliki pripisali napačno (materialnopravno) vsebino.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 23697/2018 dne 3. 6. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega enega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh poskusov kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen zapora 17 let in 6 mesecev ter odločilo o stroških postopka. Oškodovanca B. B. in C. C. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o vrnitvi določenih predmetov, zaseženih v postopku. Višje sodišče v Mariboru je dne 3. 11. 2020 sodbo spremenilo tako, da je znižalo določene kazni in mu izreklo enotno kazen 9 let zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti in pripora. V preostalem je prvostopenjsko sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbi zagovornikov.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi vložila obsojenčeva zagovornika. Zahtevi vlagata zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlagata, naj Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma spremeni odločbo v sankciji tako, da se obsojencu kazen odpusti.

3. Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Vrhovna državna tožilka meni, da sta zahtevi neutemeljeni. Pri tem pritrjuje stališčem pritožbenega sodišča, zlasti glede vprašanja pomembnosti ugotovitev o kraju streljanja, presoje oblike krivde in morebitnih dejanskih zmot v širšem smislu ter presoje, ali je obsojenec ravnal v (prekoračenem) silobranu. Prav tako ocenjuje, da ima pravnomočna sodba vse potrebne razloge o omenjenih vprašanjih, kakor tudi o izpovedbi obsojenčeve partnerke o rokovanju z uporabljenim strelnim orožjem. V preostalih navedbah vrhovna državna tožilka prepoznava uveljavljanje zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovora vrhovne državne tožilke sta bila vročena obsojencu in obema vložnikoma. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik, odvetnik D. Donko, ki vztraja pri svojih navedbah. Ponovno se sklicuje na načelo iskanja materialne resnice in načelo in dubio pro reo ter poudarja, da obsojencu, ki naj bi ves čas ravnal obrambno, ni mogoče očitati eventualnega naklepa.

B. -1 Zatrjevane kršitve

5. Vložnika zatrjujeta naslednje kršitve določb kazenskega postopka: (a) kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve pravic obrambe, ki naj bi bile podane zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za izvedbo rekonstrukcije, zaradi zavrnitve predloga za ponovitev izvedenstva balistične stroke, zaradi zavrnitve predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke - okulista (ustrezneje: oftalmologa) in zaradi zavrnitve predloga za postavitev izvedenca forenzične psihologije; (b) kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, konkretneje kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se sodba opirala na izjavo, ki jo je obsojenec v predkazenskem postopku dal policiji brez pouka o procesnih jamstvih; (c) kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, konkretneje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bile podane: zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih (obsojenčevem položaju pri streljanju) med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi; zaradi pomanjkljivih razlogov sodbe o delu izpovedbe D. D.; in zaradi pomanjkljivih razlogov v zvezi z navedbami obrambe o zapisniku o ogledu; (č) kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, konkretneje kršitev domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo ter s tem povezano kršitev pravice do nepristranskega sodišča. 6. Vložnika zatrjujeta naslednje kršitve kazenskega zakona: (a) kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, kolikor zatrjujeta, da je ravnanje izvršeno v (prekoračenem) silobranu in je zaradi tega izključena protipravnost obsojenčevega ravnanja; (b) kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP, kolikor zatrjujeta, da je krivda izključena zato, ker se obsojenec ni mogel zavedati protipravnosti svojega ravnanja, oziroma zato, ker je bil obsojenec v dejanski zmoti o tem, da napad še vedno poteka (putativni silobran); (c) kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, kolikor zatrjujeta, da je napačno stališče o obsojenčevem eventualnem naklepu vzeti življenje drugemu, s čimer se posredno zatrjuje, da je zmotna pravna opredelitev po prvem odstavku 115. člena KZ-1 oziroma po prvem odstavku 115. člena, v zvezi s 34. členom KZ-1. 7. Trditve, da je silobran prekoračen in s tem zavzemanje za odpustitev kazni, po svoji vsebini sicer pomenijo zatrjevanje kršitve po 374. členu ZKP, ki jih s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Ker pa se te trditve vložnikov neločljivo umeščajo v kontekst zatrjevane silobranske situacije, bodo v tem okviru tudi obravnavane v nadaljevanju.

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (9. točka obrazložitve, 34. str. sodbe), da je obsojenec - potem, ko je zaznal dogajanje pred oziroma v hiši - vzel pištolo, "stekel po stopnicah navzdol na balkon in začel streljati zaporedno, vstran od koder je prihajal zvok, pri tem pa ni videl nikogar. Ko je nehal streljati, je bila tišina, zato je odšel na dvorišče", kjer je srečal svojega sina. Ugotovilo je tudi, da je obsojenec streljal v smer oškodovancev (35. str.), tj. ko so ti že bili na begu in ko je bila nevarnost že odklonjena (36. str.). Po izpovedbi mrtvooglednice in izvedenca sodnomedicinske stroke je rana na hrbtu umrlega vstopna, z izstopno rano v področju vratne jamice (35. str.), vtis, da poteka rane od spodaj navzgor pa je lažen, če se upošteva, da je oškodovanec sklonjen bežal. Tudi poškodbe C. C. so posledica prestrela v smeri od zadaj naprej. Preostala oškodovanca, E. E. in F. F., nista bila poškodovana.

Storilec je streljal s pištolo Glock 17 in oddanih je bilo najmanj 12 strelov. Izvedenec je podal mnenje, da je storilec streljal tako na balkonu kot na dvorišču (37. str.). Obsojenec je najprej sprožil opozorilne strele, zaradi česar so oškodovanci prenehali z napadom in pričeli bežati (38. str.). Sodišče je zavrnilo obrambno verzijo, po kateri je obsojenec streljal le z balkona. Sprejelo je stališče, da je streljal tudi z dvorišča in da se je med streljanjem gibal. Ob prihodu na dvorišče hiše ni imel namena le odgnati napadalce, ampak tudi zasledovati jih med begom.

Po ugotovitvah sodišča je obsojenec streljal po tem, ko je že bil odvrnjen napad na sina in njegovo premoženje, v smeri gibanja oškodovancev. Obsojenec ni streljal v smeri vrat ali okna, na katerega se je izvajal napad (11. točka obrazložitve, 39. stran sodbe). Obsojenec je na oškodovance streljal tudi med njihovim begom po cesti, proti vozilu, oddaljenem skoraj 200 metrov.

Glede dejstev, pomembnih za odločitev o obliki krivde, je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je obsojenec napadalce zasledoval in se pri tem zavedal, da lahko - če bo streljal v smeri gibanja oškodovancev - te tudi zadane in ubije. Kljub temu je v to privolil in streljal v smeri bega, torej v hrbet (umrlega G. G. in poškodovanega C. C.). Ostala oškodovanca sta izpovedala o bližjih iskrah zaradi odboja krogel od asfalta, torej je obsojenec streljal tudi v njuni smeri. Obsojenec, tako sodišče, je torej privolil, da lahko zadane tudi njiju.

9. Višje sodišče je tako ugotovljenem dejanskem stanju pritrdilo. Pri tem je sprejelo oceno, da za presojo obtožbenih očitkov, vključno s presojo obsojenčeve krivde, kraj streljanja ni odločilen.

B. - 2. O kršitvah pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga rekonstrukcije

10. Vložnik bo z zatrjevanjem kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga uspel, če sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu ne sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznem predlogu (povzeta v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 16. točka obrazložitve, in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, 14. točka obrazložitve): (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven (relevanten); (iv) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; dokaz očitno ne bi bil uspešen, če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (vii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene.

11. Pri presoji kršitev 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga je odločilna vsebina dokaznega predloga, kakršnega sta imeli sodišči pred seboj. Obramba je podala predlog za izvedbo rekonstrukcije in ogleda kraja dejanja hkrati, na predobravnavnem naroku dne 26. 9. 2018 (list. št. 1548 in sl.). Predlog je utemeljila s tem, da se je vse odvijalo ponoči, na balkonu, na katerem je obsojenec stal, pa je bila vidljivost slaba. Po stališču obrambe policisti pri ogledu v predkazenskem postopku niso v zadostni meri upoštevali dejstva, da je do streljanja prišlo z balkona. Predlog rekonstrukcije (v nočnem času) je obramba ponovila na naroku dne 27. 9. 2019. 12. Sodišče je predlogu za ponovni ogled kraja dejanja ugodilo na glavni obravnavi dne 27. 9. 2019 (list. št. 1905), odločanje o predlogu rekonstrukcije pa si je pridržalo za kasneje. Ogled je opravilo 3. 12. 2019 (list. št. 1965 in sl.) v obsojenčevi navzočnosti in navzočnosti njegovih zagovornikov. Na glavni obravnavi dne 20. 2. 2020 je predlog rekonstrukcije sodišče zavrnilo (list. št. 2035). Obramba je tudi po opravljenem ogledu v vlogi z dne 19. 2. 2020 in na naroku dne 20. 2. 2020 vztrajala pri predlogu rekonstrukcije.

13. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev predloga obrazložilo v prvostopenjski sodbi, z razlogi na 44. - 45. strani, tj. da obramba predloga ni konkretizirala "do te mere, da bi bila izkazana utemeljenost tega dokaza" in da je dokazni predlog nepotreben. Pri tem se je sklicevalo na izsledke ogleda (zapisnik na list. 1965 in sl.) in rezultate drugih dokazov. Zavrnitev dokaznega predloga je torej umestilo v celovito dokazno oceno, v kateri izstopa ugotovitev o streljanju v smeri skupine oškodovancev (in ne v posamezne oškodovance), zaradi česar je zavrnilo tudi navedbe obrambe o pomembnosti slabe vidljivosti v času dejanja (44. str. prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je zavzelo stališče, da obsojenčev položaj pri streljanju ni pomemben (12. točka obrazložitve), pomembnejša je ugotovitev o usmerjenem streljanju. Zato je pritrdilo stališču, da rekonstrukcija k razjasnitvi dejanskega stanja ne more prispevati (13. točka obrazložitve).

14. Stališči nižjih sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga temeljita na presoji (i) pomembnosti dejstva o kraju, s katerega je obsojenec streljal, (ii) pomembnosti (slabe) vidljivosti v času dogodka, in (iii) načina uporabe strelnega orožja, t.j. da je obsojenec streljal v smeri gibanja oškodovancev, ni pa ciljal na posamezne oškodovance. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da dokazni predlog, ki sloni na relevantnosti teh okoliščin - upoštevajoč celovito dokazno oceno - ni ne dovolj konkretiziran ne pomemben (ustrezneje: uspešen). To pa so prav tista merila, ki jih 29. člen Ustave zahteva.

15. Šele v pritožbi sta zagovornika dokazni predlog nadgradila z navedbami, da je pomembna okoliščina tudi čas, ki naj bi ga obsojenec potreboval za pot z balkona na dvorišče hiše. Vendar pa je breme prepričevanja, ki mu mora obramba zadostiti z dokaznimi predlogi v pritožbi zahtevnejše, upoštevajoč ne le izvedene, ampak že (celovito) ocenjene dokaze (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 5/2005 z dne 2. 11. 2005). Višje sodišče je na dokazni predlog, v okviru pritožbenih navedb, odgovorilo s presojo, da kraj streljanja ni okoliščina, ki bi bila pravno relevantna za odločitev o obtožbi. Tudi takšno stališče je v skladu z merili, ki so se oblikovala na podlagi 29. člena Ustave.

O kršitvi pravic obrambe zaradi zavrnitve predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke - oftalmologa

16. Dokazni predlog je obramba oblikovala že na predobravnavnem naroku in pri njem vztrajala tudi kasneje (vloga z dne 19. 2. 2020, list. št. 2040). V obrazložitvah dokaznega predloga je navedeno, da je obsojenec kratkoviden, da uporablja očala in da je bil v času streljanja brez očal. Izvedenec naj bi ugotovil, kakšno dioptrijo ima obsojenec, kako daleč obsojenec vidi brez očal in kako daleč z očali. Pri dokaznem predlogu je obramba vztrajala tudi v pritožbi, pri čemer je dokaz izrecno povezala z ugotavljanjem naklepa (pritožba zagovornikov iz Odvetniške družbe Matoz, list. št. 2294).

17. Prvostopenjsko sodišče je predlog zavrnilo iz razlogov, navedenih v 9. točki obrazložitve sodbe. Tudi ta dokazni predlog je zavrnilo na podlagi celovite dokazne ocene, iz katere izhaja ugotovitev, da je obsojenec streljal le v določeni smeri, tj. v smeri gibanja oškodovancev, zaradi česar ni prepoznalo dodane spoznavne vrednosti izvedenca te stroke. K temu je dodalo tudi ugotovljene okoliščine dogodka, tj. nočni čas, slabo vreme in pomanjkanje osvetlitve. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo (13. točka obrazložitve). Sodišči sta svojo odločitev utemeljili na podlagi vestne dokazne ocene (glej zlasti 35. - 37. str. prvostopenjske sodbe, ki ji pritrjuje tudi višje sodišče) in ocenili, da dokaz v spoznavnem smislu ne more biti uspešen. Zato tudi v zavrnitvi tega dokaznega predloga, upoštevajoč zgoraj povzeta merila odločanja o dokaznih predlogih, ni mogoče prepoznati kršitve 29. člena Ustave.

O kršitvi pravic obrambe zaradi zavrnitve predloga za postavitev izvedenca forenzične psihologije

18. Zagovornik odvetnik D. Donko zatrjuje, da sta sodišči kršili 29. člen Ustave, ker na predlog obrambe nista postavili izvedenca forenzične psihologije. To naj bi bilo pomembno zaradi dokazovanja obsojenčeve prištevnosti (pravilneje: neprištevnosti), njegovega stanja zavesti in sposobnosti privolitve v prepovedano posledico. Vložnik še navede, da naj bi sodišče nesprejemljivo enačilo izvedenstvo s področja klinične psihologije in izvedenstvo s področja forenzične psihologije.

19. V tem delu zahteva ostaja nekonkretizirana. Ob tem, da vložnik ne pojasni, v čem naj bi zavrnitev tega predloga pomenila kršitev pravic obrambe, zadošča ugotovitev, da je prvostopenjsko sodišče v postopku zaradi ugotavljanja prav teh dejstev izvedenstvo prepustilo Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in njeni Komisiji za fakultetna mnenja. O predlogu obrambe se je opredelilo na str. 43 - 44 sodbe; višje sodišče se je do skopih pritožbenih navedb v tej smeri opredelilo v 21. točki obrazložitve sodbe.

O kršitvi pravic obrambe zaradi zavrnitve predloga za ponovitev izvedenstva balistične stroke

20. Očitke kršitve 29. člena Ustave, kadar se sodišče odloči za dokazovanje z izvedencem, je treba presojati s sledečimi, v presoji slovenskih sodišč že ustaljenimi merili (povzeto po odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014 in Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021; med sodbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020): (i) obrambi mora biti omogočeno, da izvedensko mnenje kritično analizira, oceni, uveljavlja ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizira ter se tako izjavi o tem dokaznem gradivu in se do njega opredeli; (ii) obramba imeti možnost kritike izbire in uporabe metod, ki jih je sodni izvedenec uporabil pri svojem delu; (iii) kadar gre za strokovno zapletena vprašanja in sodišče v kazenskem postopku odredi izvedenstvo, mora imeti obramba možnost izvajanja aktivne obrambe tudi na ta način, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo in s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, najsibo to v metodološkem ali vsebinskem pogledu ali celo glede napačnosti izvida; (iv) sodišče mora navedbe obrambe upoštevati in se do njih opredeliti, preden je izvedba dokaza končana, saj le tako lahko presodi, ali je treba dokazovanje z izvedencem dopolniti ali ponoviti (257. in 258. člen ZKP); (v) tudi če sodišče ne postavi novega izvedenca, mora sodišče navedbe obrambe, ki jih je ta podala s pomočjo strokovnjaka, upoštevati v oceni dokaza z izvedencem in se do njih opredeliti.

21. Predlog za ponovitev izvedenstva balistične stroke je obramba predlagala na predobravnavnem naroku, in sicer kot odziv na predlog državnega tožilca, naj izvedenec T. Korbar dopolni svoje mnenje (z upoštevanjem tridimenzionalnih skic kraja dejanja). Predlog je obramba podala "iz previdnosti." Sodišče je izvedenca v dopolnitev mnenja zaslišalo na naroku dne 27. 9. 2019. 22. Na naroku dne 27. 9. 2019 je obramba - po zaslišanju izvedenca - predlog konkretizirala, upoštevajoč dopolnitev izvedenskega mnenja. Zahtevo po novem izvedencu utemeljuje s tem, da je mnenje nepopolno in da je določene ugotovitve izvedenca možno ovreči. Iz obrazložitve predloga (list. št. 1904 - 1905) izhaja, da naj bi bilo izvedensko mnenje nepopolno: (i) ker je izvedenec izhajal le iz predpostavke obsojenčeve vzravnane drže pri streljanju, (ii) ker položaj tulcev na dvorišču ne podpira stališča, da je obsojenec odšel z balkona na dvorišče, in (iii) ker je kraj streljanja pomembno dejstvo zaradi ugotavljanja obsojenčeve oblike krivde. V vlogi z dne 19. 2. 2020 in na glavni obravnavi 20. 2. 2020 so zagovorniki poudarili, da izvedenec ni bil navzoč na ogledu kraja dejanja.

23. Na naroku z dne 27. 9. 2019 je sodišče prve stopnje predlog za ponovitev izvedenstva z novim izvedencem zavrnilo (list. št. 1905). Odločitev je obrazložilo v sodbi (44. str.) z opisom metod, ki jih je izvedenec uporabil (lasten ogled kraja dejanja in meritve) in gradiva, ki mu je bilo na razpolago (fotografije, posnete na dan dejanja, in tridimenzionalni posnetek kraja), upoštevajoč kontradiktorno naravo dokazovanja z izvedencem. Presodilo je, da je delo opravil strokovno, in da je dokazni predlog obrambe namenjen zgolj zavlačevanju. Pri tem je pomembno, da je dokazno oceno izvedenskega mnenja in stališče o kraju streljanja podprlo z drugimi dokazi (izpovedba oškodovanca C. C., izpovedbe posrednih prič H. H., I. I. in J. J., o izjavah obsojenčevega sina, K. K.; 37. - 38. str. sodbe).

24. V pritožbi je obramba dokazni predlog s ponovitvijo izvedenstva balistične stroke podkrepila z dvema strokovnima mnenjema. Prvo strokovno mnenje je podal L. L., drugo strokovno mnenje pa M. M.. Nanju se sklicujeta vložnika tudi v zahtevi, pri čemer zatrjujeta, da sta sodišči kršili 29. člen Ustave, ker sta dokazni predlog zavrnili kljub temu, da je obramba dokazni predlog oblikovala skladno z ustaljenimi merili. Te trditve konkretizirata: z navedbo, da postavljeni izvedenec ni znal prepričljivo pojasniti kraja streljanja, kar naj bi bilo odločilno za presojo obsojenčeve kazenske odgovornosti; da je sodišče napačno dokazno ocenilo izvedenčevo mnenje (in napravilo sklep o smeri streljanja proti oškodovancem); da naj bi moralo sodišče upoštevati zaposlitev postavljenega izvedenca na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, kar naj bi - ob zatrjevani nepopolnosti menja - vnašalo dvom, ki ga je mogoče sanirati le s postavitvijo drugega izvedenca, ki z Nacionalnim forenzičnim laboratorijem ni povezan. Napačnost izvedenskega mnenja je obramba izpodbijala tudi s predložitvijo mnenj navedenih strokovnjakov, ki sta oba zavzela stališče, da je obsojenec streljal z balkona (in ne z dvorišča). L. L. pa je oblikoval tudi sklep, da je obsojenec streljal instinktivno, brez namerjanja in da je do zadetja oškodovancev prišlo po naključju.

25. V obravnavani zadevi se je prvostopenjsko sodišče do predloga za dopolnitev izvedenstva z novim izvedencem opredelilo po tem, ko je v dopolnitev mnenja zaslišalo postavljenega izvedenca balistične stroke. To zaslišanje je potekalo v obsojenčevi navzočnosti in navzočnosti njegovih zagovornikov, ki so pri zaslišanju tvorno sodelovali, postavljali vprašanja in se opredeljevali do izvedenčeve izpovedbe. Iz odzivov zagovornika na dopolnjeno izvedensko mnenje (list. št. 1904 in 1905) je razbrati, da je zagovornik kot ključno vprašanje izpostavljal kraj, s katerega je obsojenec streljal, ki naj bi bil odločilen za presojo, ali je mogoče obsojencu očitati naklep do očitanega mu dejanja. Iz razlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče podalo o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca je mogoče prepoznati, da je sodišče to odločitev sprejelo na podlagi ocene uporabljenih metod in razpoložljivega gradiva, ki ga je imel izvedenec na voljo, s čimer se ta odločitev trdno navezuje na dokazno oceno izvedenčevega mnenja, ki se od stališč obrambe sicer bistveno razlikuje. Že prvostopenjsko sodišče je - kot bo pojasnjeno kasneje (glej spodaj) - obliko obsojenčeve krivde presojalo prvenstveno glede celotno dogajanje pred obsojenčevo hišo in pri tem izpostavilo zlasti smer njegovih strelov (in manj kraj, s katerega je streljal).

26. Takšna ocena je odločilna tudi za stališče višjega sodišča (12. in 17. točka obrazložitve sodbe), ki sta mu bili pri presoji očitkov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja predloženi navedeni mnenji strokovnih pomočnikov obrambe. Pomembno je, da višje sodišče predloženih mnenj ni preprosto spregledalo; nasprotno, višje sodišče se je do pritožbenih navedb in priloženih mnenj opredelilo, skladno z zgoraj povzetimi merili zagotavljanja pravic obrambe pri dokazovanju z izvedenci. Ker je obramba strokovni mnenji predložila šele v pritožbenem postopku, se je višje sodišče do njih neizogibno opredeljevalo v okviru celovite presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vključno z izpovedbami prič, zdravnikov, ki so prišli na kraj dejanja, in izvedenca sodne medicine (že navedeni 12. in 17. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

27. Razlogi, zaradi katerih sta sodišči zavrnili predloge obrambe o ponovitvi izvedenstva balistične stroke, izvirajo torej iz drugačnega razumevanja pomembnosti kraja streljanja za odločitev o obtožbi in iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja. Tudi presoja meril nepristranskosti izvedenca zaradi zaposlitve na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (zahteva zagovornikov iz Odvetniške družbe Matoz) ne odstopa od že oblikovanih in v (ustavno)sodni praksi ustaljenih meril (že odločba Ustavnega sodišča RS Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004, 39. in 40. točka obrazložitve, in kasnejše sodbe Vrhovnega sodišča RS, na primer I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 in I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009). Očitki kršitve 29. člena Ustave zato ne presegajo golega nestrinjanja z izvedenskim mnenjem in s tem tudi ne očitkov dejanske narave, ki pa jih s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

O kršitvah po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

28. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Matoz zatrjujejo, da se sodba opira na nedovoljen dokaz. Konkretneje, trdijo, da se sodba opira na izjave, ki jih je obsojenec dal policistu N. N. ob prihodu na kraj dejanja. Poudarjajo, da gre za izjavo osumljenca, preden je mu je bil dan ustrezen pouk, in da je treba enako, kot z uradnim zaznamkom o takšni izjavi, ravnati tudi z izpovedbo policista o tej izjavi.

29. Izhodišča za presojo v takšnih primerih sta Ustavno sodišče Republike Slovenije in Vrhovno sodišče Republike Slovenije že oblikovali. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-62/98 z dne 1. 7. 1999 vzpostavilo merila presoje učinkov kršitev človekovih pravic v (pred)kazenskem postopku na obsodilno sodbo. Iz navedene odločbe je razvidno stališče, da ni pomembno le, ali je bila zaradi tega, ker uradni zaznamek ni bil izločen, obsojencu kršena kakšna ustavna pravica, temveč tudi, ali sodba temelji na takšnem dokazu. Pomembna je presoja, ali je ravnanje državnih organov v predkazenskem postopku, s katerim naj bi bile kršene ustavne pravice obsojencev, v (spoznavni) vzročni zvezi z obsodilno sodbo.1 Takšne presoje ne preprečujeta ne drugi odstavek 18. člena ZKP, ne 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP. Oba zahtevata presojo, ali se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokaznih prepovedi. To pa zahteva ne le presojo vprašanja, ali se sporno gradivo - v tem primeru uradni zaznamek - nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega gradiva za obsodilno sodbo. V smislu delu tako ustavna kot zakonska ureditev sodiščem zagotavljata določeno razlagalno polje,2 vse dokler s skrbno presojo spoznavnega prispevka spornega gradiva zagotavljajo učinkovito in ustavnoskladno raven varstva človekovih pravic v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je tem izhodiščem sledilo (npr. sodba I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009 in nazadnje v sodbah I Kp 35324/2018 z dne 16. 10. 2020 in I Ips 7977/2018 z dne 15. 4. 2021).

30. Za uspešno zatrjevanje kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP torej ne zadostuje zgolj zatrjevanje kršitve dokazne prepovedi, ampak tudi, da se izpodbijana sodba v opisanem smislu opira na plodove te kršitve. Vložnik sicer zatrjuje, da je treba izjave osumljenca, preden je ta poučen o procesnih jamstvih, izločiti na podlagi prvega odstavka 83. člena ZKP, vendar spregleda, da določba ne razlikuje med primeri, ko je osumljencu kršena pravica do molka zaradi opustitve pouka, in primeri, ko (kasnejšemu) osumljencu pravica do molka niti ni pripadla (ker preiskovanje nanj še ni bilo osredotočeno). Vložnik kršitve dokazne prepovedi - privilegija zoper samoobtožbo - torej niti ne zatrjuje. Toliko manj je iz njegovih navedb prepoznati zatrjevanje, da bi se sodba na sporno izjavo tudi vsebinsko opirala do te točke, da bi bilo mogoče prepoznati vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in obsodilno sodbo. Višje sodišče je na te navedbe v pritožbi odgovorilo skladno s predstavljenimi izhodišči (9. točka obrazložitve). Trditvam v zahtevi tudi v tem primeru torej ni mogoče slediti.

O kršitvah po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugi procesnih kršitvah

31. Kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bile podane zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih (glede obsojenčevega položaja pri streljanju), zaradi pomanjkljivih razlogov sodbe o delu izpovedbe D. D. (o tem, da obsojenec ni uporabljal pištole), zaradi pomanjkljivih razlogov o presoji obrambnih tez o ravnanju v prekoračenem silobranu in zaradi pomanjkljivih razlogov v zvezi z navedbami obrambe o zapisniku o ogledu.

32. Te kršitve niso podane. Stališče vložnikov o nasprotju med razlogi sodbe in "izvedenimi dokazi" (str. 4 zahteve zagovornikov iz Odvetniške družbe Matoz) se opira na drugačno dokazno oceno tistih dejstev, na katera sta se sodišči glede kraja streljanja oprli v pravnomočni sodbi. O vprašanju pomembnosti kraja streljanja sta se obe sodišči, kot že povzeto zgoraj, določno opredelili. Zato v izpodbijani sodbi ni mogoče prepoznati zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka.

33. Pravnomočna sodba vsebuje dokazno oceno izpovedbe D. D. na 19. - 18. strani prvostopenjske sodbe (ki jo hkrati vključuje v celovito dokazno oceno) in 10. točki obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je povsem določno podalo razloge o tem, da je streljal obsojenec (34. str. sodbe) in se s tem tudi opredelilo do vprašanja, ali je obsojenec znal rokovati s pištolo ali ne. Višje sodišče pa je - prav zato, ker ne gre za odločilna dejstva - pritožbene navedbe obravnavalo kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in ni prepoznalo, v čem naj bi opustitev izrecne dokazne ocene vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Sporočilo pravnomočne sodbe je torej jasno: dejstva, o katerih je izpovedovala D. D. v delu, ki ga izpostavljajo vložniki iz Odvetniške družbe Matoz, niso odločilna.

34. Tudi očitki, da sodba nima razlogov o vprašanju (prekoračenega) silobrana ali o obsojenčevem duševnem stanju (zahteva zagovornika odvetnika D. Donka) ne držijo (11. - 13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). S stališčem, da v obsojenčevem ravnanju, ko je streljal v smeri bežečih oškodovancev, ni mogoče prepoznati obrambe zoper istočasni napad, pri tem pa prištevnost ni bila bistveno zmanjšana, je sodišče na obrambne navedbe zadostno in določno odgovorilo.

35. Zagovornik odvetnik D. Donko se je o ogledu, ki je bil opravljen dne 3. 12. 2019, izjavil v vlogi z dne 19. 2. 2020 in na naroku glavne obravnave dne 20. 2. 2020 (list. št. 2036 in sl., list. št. 2042 in sl.). Te navedbe se nanašajo (i) na vidljivost v času izvršitve dejanja (ob predpostavki, da je obsojenec streljal z balkona, in da je pomembno, ali je obsojenec tudi videl oškodovance), (ii) na nekatere ugotovitve, ki so bile že predmet ogleda v predkazenskem postopku (položaj tulcev), (iii) na obsojenčevo duševno stanje (česar z ogledom niti ni mogoče spoznati), (iv) na čas sestopa z balkona po zunanjih stopnicah (kar se vključuje v širše zatrjevanje obrambe, da je storilec streljal le z balkona in da v okviru obravnavanega dogodka v izmerjenem času ne bi mogel pravočasno priti na dvorišče); (v) in pomanjkljivosti ogleda, opravljenega v predkazenskem postopku, ker ta ni vključeval ogleda balkona.

36. Izjava o opravljenem ogledu je torej zmes trditev, s katerimi se je vložnik opredeljeval tudi do drugih vprašanj, ki so bila obravnavana v okviru predhodnega ogleda, izvedenstva balistične stroke in izvedenstva psihiatrične in psihološke stroke. Tudi v teh izjavah si je obramba prizadevala prepričati sodišče, da je obsojenec streljal samo z balkona, na kar se navezujejo druge okoliščine (vidljivost), ki so skupaj s presojo obsojenčevega duševnega stanja pomembne za presojo oblike obsojenčeve krivde. Sodišči sta se v pravnomočni sodbi o teh vprašanjih - kot že zgoraj večkrat izpostavljeno - v okviru dokazne ocene določno opredelili.

37. Isti vložnik zatrjuje tudi, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pristransko, ker naj bi dokaze vnaprej ocenilo v obsojenčevo škodo. V mejah navedb v zahtevi ni nobenega dvoma, da je sodišče pri vodenju dokaznega postopka prisluhnilo obema stranema. To, nenazadnje, izkazuje že ustrezen odziv na dokazne predloge, ki jih je obramba podala, in način formalnega vodenja postopka, v katerem je imela obramba vse možnosti, da se o procesnem gradivu izjavi, sodišče pa se je na njene dokazne predloge odzvalo. Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo obrambnim verzijam dogodka ali ker ni ugodilo dokaznim predlogom, ni mogoče trditi, da je imelo že vnaprej oblikovano dokazno oceno (in da je bilo zato pristransko). Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja (npr. sodba VS RS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, 36. točka obrazložitve; sodba I Ips 11135/2009-108 z dne 26. 2. 2015, 8. točka obrazložitve). Navedbe vložnika zato ostajajo presplošne in jih niti ni mogoče preizkusiti. Kot že pojasnjeno glede dokaznih predlogov, ki jih zahtevi določno izpostavljata, pa sodišči pri zavrnitvi predlogov brez dvoma nista izhajali iz nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene.

38. In končno, neutemeljen je tudi očitek, da so sodišča pri odločanju kršila domnevo nedolžnosti in pravilo in dubio pro reo. Te navedbe se najprej nanašajo na ugotovitev, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko naklepa. Smiselno se sklicuje na izhodišča, ki jih je Vrhovno sodišče oblikovalo v sodbi I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. Drugače kot v navedeni sodbi (glej zlasti 46. - 53. točko njene obrazložitve) v obravnavani zadevi ni mogoče trditi, da sta nižji sodišči obrambna stališča in predloge obravnavali na način, ki bi nerazumno preprečeval ugotavljanje razbremenilnih dejstev. To velja tako za vprašanje kraja streljanja (ki je bilo predmet dokazovanja z izvedencem balistične stroke) kot za vprašanje okoliščin zatrjevane silobranske situacije in presoje oblike obsojenčevega krivde. Jedro sporočila sodbe I Ips 53384/2014 ni v tem, da so sodišča kršila domnevo nedolžnosti in pravila o dokaznem bremenu z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, ampak da so to naredila ob očitno nezadostni predhodni dokazni podlagi in ob očitno napačni presoji o relevantnosti dejstev, na katera so merili dokazni predlogi. V obravnavani zadevi zato ni mogoče prepoznati, da bi sodišče dokazno breme prevalilo na obrambo. Svojo presojo o zavrnitvi dokaznih predlogov je - kot zgoraj pojasnjeno - oprlo na predhodno izvedene dokaze (vključno z dvakrat opravljenim ogledom, dopolnitvijo izvedenstva, komisijskim izvedenstvom o vprašanju obsojenčeve neprištevnosti in zaslišanjem več prič). Takšno ravnanje je skladno z merili sodbe I Ips 53384/2014, po kateri preide na obrambo breme prepričevanja (v okviru odločanja o dokaznih predlogih) šele "ko določen dokaz ustvari prepričanje" o predlaganem dejstvu.

39. Tudi iz dokazne ocene v obravnavani zadevi ni prepoznati, da bi sodišče kršilo pravilo in dubio pro reo. Res je, da se položaj pri ugotavljanju kraja streljanja na prvi pogled približuje položaju v zadevi I Ips 53384/2014 (60. točka obrazložitve). V obeh zadevah je izvedenec balistične stroke dopustil dve možnosti poteka streljanja. V obravnavani zadevi je dopustil tako možnost streljanja z balkona kot tudi možnost streljanja z dvorišča. V zadevi, obravnavani s sodbo I Ips 53384/2014, je Vrhovno sodišče kršitev načela in dubio pro reo prepoznalo v dokazni oceni, v kateri se je sodišče brez dodatne dokazne podlage odločilo za verzijo, obremenilno za obdolženca. Vendar pa - drugače kot v citirani zadevi - v pravnomočni sodbi ni zaznati dvoma o tem, da je obsojenec streljal v smeri bežečih oškodovancev. Tudi obramba tega ne trdi. Sodišče je to oceno - poleg izvedenskega mnenja - oprlo tudi na druge dokaze (izsledke ogleda kraja dejanja, izpovedbe oškodovancev in mnenje izvedenca sodne medicine). To je tudi eno od tistih dejstev, ki so bila odločilna za presojo obsojenčeve oblike krivde (glej spodaj).

40. Podoben, celovit pristop, so sodišča v izpodbijani sodbi ubrala tudi pri presoji zatrjevane silobranske situacije. Sodišči nista opustili dokazovanja poteka dogodkov v kritičnem času in sta se do vprašanja trajanja napada določno opredelili. Vložnika v tem delu pravzaprav moti to, da nista sprejeli obrambne verzije, po kateri naj konca napada ne bi bilo mogoče opredeliti oziroma da naj bi imel obsojenec o tem zmotno predstavo. To pa ne pomeni nič drugega kot nestrinjanje z dokazno oceno.

41. V obravnavni zadevi zato ne gre za položaj, v katerem bi sodišče obrambi z zavračanjem dokaznih predlogov (tiho) sporočalo, da izhaja iz domneve o krivdi. Ni mogoče enačiti materialnega procesnega vodstva, v katerem sodišče nerazumno onemogoča uspeh obrambnih dokaznih prizadevanj, z materialnim procesnim vodstvom, v katerem sodišče ob celoviti oceni uspeha dokazovanja ne sprejme obrambnih verzij historičnega dogodka in zato tu ne obrambnih prizadevanj za izvedbo dodatnih ali novih dokazov. Zato v navedbah vložnika ni mogoče prepoznati drugega kot ostro nestrinjanje z dokazno oceno v pravnomočni sodbi.

B. -3 O kršitvi kazenskega zakona zaradi napačne uporabe določb o silobranu (1. točka 372. člena ZKP)

42. Kršitev kazenskega zakona (iz 1. točke 372. člena ZKP), ki naj bi bila podana s tem, da v obsojenčevem ravnanju sodišče ni prepoznalo (prekoračenega) silobrana, obsežno zatrjuje zahteva zagovornika odvetnika D. Donka. Svoje stališče utemeljuje s tem, da naj bi šlo za naravno povezano in enotno obsojenčevo ravnanje, začeto kot obramba zoper istočasni protipravni napad, zaradi česar je treba v dogodku prepoznati intenzivni prekoračeni silobran.

43. Očitki obrambe temeljijo na drugačnem razumevanju dejanskega poteka dogodkov. Teza, da je bilo obsojenčevo ravnanje enotno in povezano, je neločljivo povezano z zatrjevanjem, da je streljal le z balkona, brez prekinitve zaradi menjave položaja streljanja (prihoda na dvorišče). Vložnik tudi trdi, da z opozorilnimi streli obsojenec ne bi dejansko odvrnil napada takoj in dokončno, saj so napadalci z napadom nadaljevali dejansko tudi po strelih. Vendar pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče kršitve kazenskega zakona presojati le glede na dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo. To pa se bistveno razlikuje od vložnikove teze o enotnem in povezanem obsojenčevem ravnanju.

44. Kot že povzeto, prvostopenjsko sodišče ni sprejelo stališča, da je obsojenec ravnal v silobranu. Presojo je oprlo na ugotovitve o hrbtnem položaju vstopnih strelnih ran obeh oškodovancev, ugotovitve o sledeh streljanja, najdenih zunaj dvorišča (asfaltno vozišče in poškodbe na letvicah sosedove ograje) in izpovedb oškodovancev, vključno s poškodovanim C. C., ki so poročali o iskrenju na asfaltu med njihovim begom proti avtomobilu. Oškodovani C. C. je po svoji izpovedbi prvi strel pripisal streljanju z balkona, nato pa začel zapuščati dvorišče. Drugi strel ga je zadel v ramo, ko je že bil na cesti, med tekom po cesti pa je slišal med 9 in 12 strelov (37. str. prvostopenjske sodbe). Tudi na podlagi prič, zaslišanih o izjavah K. K., je sodišče ugotovilo, da je obsojenec najprej streljal opozorilno, kar je povzročilo, da so s svojim napadom že prenehali in pričeli bežati, nato pa je nanje še naprej streljal. C. C. in G. G. sta bila zadeta šele na cesti, ko sta se oddaljevala od kraja napada na K. K. (35. str. prvostopenjske sodbe).

45. Vložnik zatrjuje, da je obsojenec ravnal v prekoračenem silobranu (tretji odstavek 22. člena KZ-1; ti. intenzivni eksces), tj. da je s svojim ravnanjem presegel obrambo, ki je še nujno potrebna za odvrnitev napada. Vendar pa je mogoče takšnim trditvam pritrditi le, če so hkrati izpolnjene vse druge predpostavke silobrana, med njimi tudi istočasnost napada in obrambe. Kadar obrambno ravnanje časovno preseže trajanje napada (ti. ekstenzivni eksces) in napadeni poškoduje dobrine napadalca po koncu napada, ni mogoče govoriti ne o silobranu in ne o prekoračenem silobranu (Korošec, v: Bavcon, Šelih idr.: Kazensko pravo, splošni del, 6. izd., Uradni list RS, Ljubljana, str. 238; M. Šepec, k 22. členu KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 353). Prav to pa je stališče, ki sta ga v obravnavanem primeru sprejeli sodišči v pravnomočni sodbi (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe; 27. in 28. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Pri tem sta sodišči ravnanje in njegove okoliščine presojali celovito (prim. stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 88/2010 z dne 1. 7. 2010, 8. in 9. točka obrazložitve), upoštevajoč ravnanje napadalcev in položaj, ki so ga ustvarili (vključno z begom po prenehanju napada), obsojenčevo duševno stanje, (ki sta ga presodili s pomočjo izvedencev psihiatrov in kliničnih psihologov; gl. 13. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), širši kontekst groženj, ki jih je bil pred dogodkom deležen obsojenčev sin, in dinamiko streljanja, upoštevajoč ugotovitve o trajanju oziroma prenehanju napada (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

46. Stališče, ki sta ga zavzeli sodišči v pravnomočni sodbi, zato sprejema tudi Vrhovno sodišče. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

O kršitvi kazenskega zakona zaradi okoliščin, ki izključujejo krivdo (2. točka 372. člena ZKP)

47. Obsojenčev zagovornik odvetnik D. Donko to kršitev zatrjuje na podlagi obsojenčevega afektnega stanja, zaradi česar naj se ne bi zavedal, ali napad še traja ali ne, in kdaj s streljanjem prenehati. S tem pravzaprav zatrjuje, da je obsojenec ravnal v zmoti, da napad še traja, in da je torej ravnal v dejanski zmoti (v širšem pomenu) o okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost, če bi bile podane (ti. putativni silobran).V pritožbi te kršitve vložnik poveže s pritožbenimi navedbami glede zavrnitve dokaznega predloga o postavitvi izvedenca - oftalmologa.

48. V zahtevi vložnik trditve, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti, prepleta z navajanjem, da zmota izhaja iz storilčevega duševnega stanja, ki ga je izvedenec klinične psihologije opredelil kot afekt (42. str. prvostopenjske sodbe). Vložnik se tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti pri tem opira na strokovno mnenje psihiatra dr. M. Kravosa,, ki ga je obramba predložila v pritožbenem postopku. S tem vložnik pravzaprav zatrjuje, da obsojenec ni mogel pravilno zaznavati sveta okoli sebe, kar je del presoje psiholoških pogojev neprištevnosti (Ambrož v: Bavcon, Šelih idr., Kazensko pravo, splošni del, 6. izd, Uradni list RS, Ljubljana, str. 271). Vložnik zato v tem delu tako kvečjemu nasprotuje (dejanski) oceni, da je bil obsojenec prišteven (13. točka prvostopenjske sodbe, ki ji pritrdi tudi pritožbeno sodišče v 29. točki sodbe).

49. Tudi za presojo trditev, da naj bi sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni prepoznalo pomena obsojenčeve zmote kot okoliščine, ki izključuje njegovo krivdo, je lahko relevantno le dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Za presojo, ali je obsojenec ravnal v zmoti o trajanju napada, so pomembne tudi druge okoliščine, v katerih se je napad izvajal. Po ugotovitvah sodišča so oškodovanci v času dejanja prišli k stanovanjski hiši zaradi napada na obsojenčevega sina, K. K. Pri tem sta pokojni G. G. in E. E. stražila na cesti, F. F. in C. C. pa sta se zagnala proti K. K. oziroma za njim, ko je pred njima pobegnil v sobo. C. C. je s teleskopsko palico razbijal polkna in okno sobe in potem z nožem grozil K. K., F. F. pa je razbijal po vhodnih vratih sobe. Ključna ugotovitev sodišča je, da noben od ugotovljenih strelov ni izstreljen v smeri vrat ali okna, ob katerem se je odvijal napad (11. točka sodbe), ampak v zrak (prvi opozorilni streli) in v smeri gibanja oškodovancev. Iz obsojenčevega zagovora izhaja, da je slišal pokanje, po njegovi izpovedbi najverjetneje lomljenje stekla, in krike "Ubili te bomo!"

50. Te ugotovljene okoliščine kažejo na pravilno presojo, da zatrjevana zmota ni podana. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec - kljub slabi vidljivost in slabemu vidu - zaznal kraj napada in objekt napada, svojega sina in njegovo sobo. Odgovor na vprašanje, ali je obsojenec pravilno zaznal, ali napad še traja ali ne, razkrivajo ugotovitve pravnomočne sodbe o obsojenčevem ravnanju, tj. streljanju v smeri ceste in oškodovancev, ki so se nahajali proč od kraja napada. To pomeni, da mu ni mogoče pripisati zmotnih predstav o tem, kje so se oškodovanci nahajali v času napada in v času streljanja, in tudi ne o tem, ali so še napadali njegovega sina. Zato tudi trditvam o kršitvah kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP ni mogoče slediti.

O kršitvi kazenskega zakona zaradi napačne pravne opredelitve in presoje oblike krivde (1. in 4. točka 372. člena ZKP)

51. Oba vložnika zatrjujeta, da je sodišče s pravnomočno sodbo zmotno pravno opredelilo opisano ravnanje. Pri tem zatrjujeta, da je do smrti pokojnega G. G. in poškodbe C. C. prišlo naključno oziroma da ni podan eventualni naklep vzeti življenje oziroma poskusiti vzeti življenje. Na tej podlagi se zavzemajo za alternativne opredelitve, npr. povzročitev smrti iz malomarnosti (118. člen KZ-1) ali povzročitev splošne nevarnosti (314. člen KZ-1).

52. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev zavzelo stališče, da je obsojenec ravnal z eventualnim naklepom vzeti življenje oškodovancem (12. točka obrazložitve sodbe). Ta sklep temelji na ugotovitvah: da je obsojenec po opozorilnih strelih napadalce zasledoval; da se je obsojenec zavedal, da lahko oškodovance zadane, če bo streljal v njihovo smer; da je kljub tej zavesti privolil v to možnost in streljal v smeri bega, v hrbet; da sta E. E. in F. F. ob sebi videla iskre odbijajočih se krogel, da je obsojenec streljal v smer njunega teka in da ju na srečo ni zadel. Z besedami prvostopenjskega sodišča: obsojenec "je s tem, ko je streljal proti oškodovancem, ki so takrat bežali, nedvomno privolil, da nastane prepovedana posledica, in se je tudi nedvoumno zavedal, da ima v roki pištolo in kakšen so posledice njene uporabe. S tem, ko je ... neselektivno streljal proti oškodovancem ... je storil očitana mu kazniva dejanja."

53. Višje sodišče je - izhajajoč iz stališča, da lokacija streljanja ni odločilna (12. in 17. točka obrazložitve sodbe) - pritrdilo sodišču prve stopnje, pri čemer je sklep o obstoju zavestne in voljne sestavine eventualnega naklepa oblikovalo na podlagi dejstev o uporabljenem orožju in strelivu, številu sproženih strelov, usmerjenosti v prostor, v katerem so se oškodovanci gibali, in dejstvu, da sta bila dva oškodovanca zadeta (30. točka sodbe višjega sodišča).

54. Pri presoji očitkov glede eventualnega naklepa je treba upoštevati, da so ugotovitve vsebine obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (glej sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011 in I Ips 10956/2013-168 z dne 3. 7. 2014). O očitku kršitve kazenskega zakona bi bilo mogoče govoriti le, če bi bilo stališče pravnomočne sodbe, po katerem je mogoče uboj ali poskus uboja izvršiti v eventualnem naklepu, napačno, ali če bi sodišči tej krivdni obliki pripisali napačno (materialnopravno) vsebino. Ustaljeno stališče je, da sta tako uboj kot tudi poskus uboja v eventualnem naklepu možna in kazniva (na primeru temeljne oblike umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ), gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 199/2000 z dne 19. 6. 2003 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-758/03-11 z dne 23. 6. 2005).

55. Eventualni naklep je podan, če se storilec zaveda, da lahko izvrši kaznivo dejanje, pa v to privoli (25. člen KZ-1). Zavestna sestavina te oblike krivde pomeni, da se storilec zaveda možnosti uresničitve vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, voljna sestavina pa, da v njihovo uresničitev privoli, pri čemer zadošča ravnodušnost storilca do izvršitve kaznivega dejanja, ki ga vzame v račun oziroma ga dopušča. Ključno je, da zavest o možnosti izvršitve kaznivega dejanja ne pomeni tudi, da je storilec v to privolil (npr. Ambrož, v: Bavcon, Šelih idr., str. 281).

56. Obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Matoz navajajo, da je sodba pomanjkljiva in brez razlogov zato, ker v sodbi ni obrazloženih dejstev o tem, da je obsojenec privolil v nastanek posledic svojega ravnanja. V takšnih trditvah je mogoče prepoznati tudi očitek, da je sodišče pravno zmotno sklepalo, da že ugotovitev zavesti o možnosti izvršitve kaznivega dejanja zadošča tudi za sklep o privolitvi vanj. Zagovornik odvetnik D. Donko v tej zvezi očitke zoper pravnomočno sodbo opira na domnevo nedolžnosti in zatrjuje, da dokazno gradivo ne omogoča prepričanja o obliki krivdi in da je sodišče zato kršilo načelo in dubio pro reo. Kolikor se njegova zahteva opira na obsojenčevo afektno stanje, ki naj bi mu onemogočalo privoliti v možnost izvršitve kaznivega dejanja, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

57. Obe sodišči sta svoje ugotovitve o obliki krivde oprli prvenstveno na dejstvo, da je obsojenec s pištolo in pravim strelivom (ki lahko in v tem primeru tudi je povzročilo smrt) večkrat streljal v smeri bega oškodovancev. Temeljni očitek vložnikov je, da ta dejstva sama po sebi ne zadoščajo za ugotovitev voljne sestavine eventualnega naklepa, tj. o privolitvi v smrt katerega od oškodovancev. Drži, da je smer streljanja dejstvo, ki ga pravnomočna sodba v največji meri izpostavlja. Vendar pa je iz razlogov pravnomočne sodbe mogoče ugotoviti tudi, da je to dejstvo vključeno v širši kontekst obsojenčevega ravnanja z orožjem, tj. pred in po koncu napada (jedrnato zlasti 17. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Dejstvo, da je obsojenec večkrat streljal proti oškodovancem, je treba vrednotiti hkrati z dejstvom, da je najprej streljal v zrak (ti. opozorilni streli). Ni pomembno le, da je obsojenec streljal v smeri oškodovancev; pomembno je, da je to storil po tem, ko je zaradi opozorilnih strelov napad že prenehal, in to večkrat, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi. V takšnem obsojenčevem ravnanju je mogoče prepoznati, da je ob spremembi smeri streljanja v račun vzel prav možnost nastanka tistih posledic, ki se jim je pred tem izognil z opozorilnimi streli, tj. povzročitvi smrti katere od oseb, proti katerim je streljal. 58. To pomeni, da sodišči nista izhajali iz napačnega razumevanja vsebine eventualnega naklepa, ki se jima očita (tj. zlitje zavestne in voljne sestavine eventualnega naklepa). Takšno obsojenčevo ravnanje tudi izključuje možnost, da bi pri rokovanju s pištolo zgolj lahkomiselno pričakoval, da do izvršitve dejanja ne bo prišlo (in da je ravnal zgolj malomarno), in možnost, da je hotel zgolj ogroziti življenje vnaprej nedoločenega števila ljudi (kar je zakonski znak temeljne oblike dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1). Zato je stališče, da je ravnal z eventualnim naklepom vzeti življenje drugemu, pravilno.

C.

59. Vrhovno sodišče je zahtevo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP. Odločitev o stroških postopka je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP in smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, na podlagi razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

60. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Poleg navedene odločbe, prim. tudi stališča Ustavnega sodišča RS v sklepu Up-49/04-9 z dne 5. 5. 2006, 6. točka obrazložitve; v sklepu Up-459/04-13 z dne 20. 11. 2006; 6. - 8. točka obrazložitve; v odločbi Up-412/03-21 z dne 8. 12. 2005, 21. točka obrazložitve. 2 Prim. odločbi Up-326/14-19 z dne 6. 12. 2017, 7. točka obrazložitve, ter Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019, 64. točka obrazložitve.