Jedro

Kot rečeno, se razlogi sodbe z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčeve krivde nahajajo v drugem delu, konkretno v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da pritožnik nasprotuje vsebini razlogov oziroma sami dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, temveč zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik posebej uveljavlja.

Če je pritožbeno obrazložitev v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi mogoče prevesti v posredno zatrjevano kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in hkrati kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, je treba ob posplošeno zatrjevanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, opozoriti še na drugi odstavek tega člena, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Izhodišče pri tem je že ugotovljeno stanje stvari, ki je lahko z novimi dejstvi dopolnjeno ali spremenjeno. Merili sta odločilnost dejstev iz opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj po obtožbi in kontekst, v katerem dokazovanje teh dejstev poteka.

Katerakoli kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je odvisna od dejanskega stanja, kot ga je predhodno ugotovilo sodišče in ne dejanskega stanja, ki bi po oceni posamezne stranke moralo biti ugotovljeno. Tedaj je posredi izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa izpodbojni razlog, katera vsebina je napaka sodišča v ravnanju, ki je pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju šele sledilo.

Po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljena naknadnost obdolženčevega ravnanja glede na ravnanja oškodovancev v nadaljevanju pomeni, da zahtevana istočasnost med protipravnim napadom in njegovim odvračanjem iz drugega odstavka 22. člena KZ-1 ni bila podana, v njeni izpeljavi pa še, da tedaj niti napada kot upravičenega razloga za njegovo odvračanje ni moglo biti. V takšnem primeru je potem jasno, da odpade presoja sorazmernosti med napadom in obrambo z morebitnimi prekoračitvami, ki so po predhodno ugotovljeni močni razdraženosti ali prestrašenosti upoštevne le pri tako imenovanem kvantitativnem ekscesu, medtem ko je v primeru tako imenovanega kvalitativnega ekscesa, kot je bil obravnavani, prekoračitev nečesa, česar zaradi neizpolnjenega temeljnega pogoja dejansko ni, logično nevzdržna.

Ravnanje oškodovancev pred obdolženčevim streljanjem, vodeno z izrazito zavržnim motivom je bilo ob ustavno zagotovljeni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena, pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena, pravici do zasebnosti iz 35. člena in zlasti pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave nedopustno v vseh možnih ozirih. Razen tega je bilo pojavno takšno, da je pri obdolženemu po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje in izvedenca kliničnega psihologa povzročilo hud strah in afekt, ki sta skupaj očitno določala način in intenzivnost obdolženčevega ravnanja v okoliščinah, ki izkustveno niso dopuščale posebnega preudarjanja.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega J.T. odvetnika D.D. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu ob uporabi 2. točke prvega odstavka 51. člena v zvezi s 50.členom Kazenskega zakonika za prvo kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen devet let zapora zniža na štiri leta zapora, za drugo kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen štiri leta in deset mesecev zapora zniža na dve leti in tri mesece zapora, za tretje kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen dve leti zapora zniža na eno leto in šest mesecev zapora ter za četrto kaznivo dejanje iz izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen dve leti in štiri mesece zapora zniža na eno leto in šest mesecev zapora, nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen devet let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obdolženemu v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti in prestanega pripora od 26. 5. 2018 od 04.45 ure dalje.

V ostalem se pritožba tega zagovornika, pritožba zagovornika obdolženega J.T. odvetnika F.M. pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 3. 6. 2020 obdolženega J.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen devet let zapora, za drugo kazen štiri leta in deset mesecev zapora, za tretjo kazen dve leti zapora ter za četrto kaznivo dejanje dve leti in štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 17 let in 6 mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka in plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev, oškodovanca D.K. in K.P. sta bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo, zaseženi predmeti, ki so očitno služili kot dokazilo v kazenskem postopku pa so bili vrnjeni. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 23697/2018. 2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornika, odvetnik F.M. (prvi zagovornik) in odvetnik D.D. (drugi zagovornik). Prvi zagovornik se je pritožil, kot je zapisal, iz vseh izpodbojnih razlogov iz 370. člena ZKP, predvsem zaradi kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. K pritožbi sta priloženi še strokovni mnenji F.S. kot sodnega izvedenca s področja kriminalistično tehničnih preiskav in A.F., strokovnjaka s področja strelstva.

3. Drugi zagovornik se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da mu izrečeno kazen odpusti ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom ali na drugo stvarno pristojno sodišče. K pritožbi sta priloženi strokovno mnenje že omenjenega sodnega izvedenca F.S. in strokovno mnenje doc. dr. M.K. kot sodnega izvedenca psihiatra.

4. Na pritožbi je odgovorila okrožna državna tožilka, ki nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Po zahtevi prvega zagovornika je sodišče druge stopnje o seji obvestilo stranki in oba zagovornika. Vsi obveščeni so se seje tudi udeležili.

6. Preizkus pred sodiščem druge stopnje je pokazal naslednje.

7. Prvi obdolženčev zagovornik je obrazloženo najprej uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Po pritožbeni obrazložitvi je sodba sodišča prve stopnje oprta na nezakonite dokaze, saj glede obdolženčevega položaja v času streljanja temelji na izpovedbah kriminalistov, ki so o položaju sklepali po razgovoru z domačimi ter posebej na izpovedbo kriminalista B., ki je izpovedoval o tem, kaj je povedal obdolženi, kaj je povedal sin in kaj oče. Razen tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, konkretno glede dejstev, ki morajo biti ugotovljena pri eventualnem naklepu in dejstev, ki morajo biti ugotovljena pri zavestni malomarnosti. Kajti, če je obdolženi streljal instinktivno v afektu, prestrašen, ne da bi videl storilce, nikakor ni moč zatrjevati eventualnega naklepa. Sodba tudi nima razlogov glede izpovedbe priče D.I., ki je enako kot strokovnjak za streljanje A.F. potrdila, da je pištola znamke Glock, pištola, s katero je lahko rokovati. V delu, ko sodba razloge ima, pa so ti v popolnem nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah prič, po katerih je jasno, da je obdolženi streljal le z balkona in ne še z dvorišča, kot je to v razlogih sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP so bile obrazložene z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov po postavitvi drugega izvedenca balista, po izvedbi rekonstrukcije kaznivega dejanja in po postavitvi izvedenca medicinske stroke - okulista. Ugotovitve izvedenca balista, sicer zaposlenega na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, glede obdolženčevega položaja v času streljanja in načinu streljanja niso popolne, kar je s, k pritožbi priloženima strokovnima mnenjema potrjeno. Izvedba rekonstrukcije je za popolno ugotovitev dinamike dogajanja, ko je po izvedbah oškodovancev in prič nedvomno, da je obdolženi streljal zgolj z balkona, nujna, kot je nujna pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca okulista, ki bi se opredelil do zatrjevanih prikrajšanj z v zvezi z obdolženčevim vidom. Če namreč obdolženi pokojnega Ž.K. in oškodovanega E.M. ob ograji izven dvorišča, kjer je bila tema, ni mogel videti, potem niti z eventualnim naklepom ni mogel ravnati.

9. Kršitve niso podane. V obrazložitvi sodbe so razlogi pretežno sestavljeni iz dveh delov. V prvem delu se od 1. do vključno 8. točke obrazložitve sodbe nahajajo povzetki obdolženčevega zagovora, procesno dokaznih dejanj sodišča ter povzetki izpovedb oškodovancev in prič. V tem delu sta povzeti tudi izpovedbi prič policista T.B. in kriminalista S.V.. Razlika v izpovedbah je, da je le T.B. povzemal vsebino obvestila, ki ga je pridobil od obdolženčevega sina, medtem ko je S.V. govoril o zbranih obvestilih v splošnem smislu ter kot o eni izmed podlag pri sestavljanju kazenske ovadbe. Podobno izhaja iz izpovedb prič, policista Z.G. in kriminalista J.T., policista U.Š. in B.I. sta po izpovedbah povzemala vsebino obvestil, pridobljenih od oškodovanih K.P., S.V. in E.M., priča, policist E.G. pa po izpovedbi obvestil ni zbiral. V drugem delu, od točke 9 do vključno 14. točke obrazložitve sodbe se nahajajo razlogi z dokazno oceno odločilnih dejstev v zvezi z obdolženčevo izvršitvijo kaznivih dejanj iz opisa po izreku sodbe in nato še razlogi v zvezi z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčevega krivde. O opiranju sodbe v pravem pomenu besede je mogoče ugotoviti le za drugi del razlogov, pri čemer je sodba oprta na izpovedbi prič, kriminalistov J.T. in S.V. glede izmeta nabojev iz pištole, s katero je obdolženi streljal ter posebej na izpovedbo zadnje priče, ko je imenovani domneval, da se je obdolženi moral gibati v smeri gibanja oškodovancev. Izpovedbe policistov v tem delu sodbe niso omenjene. Pomeni, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temelji na zatrjevanjih, ki v nobenem primeru niso točna, saj sodba na izpovedbo policista T.B. dejansko ni oprta, kriminalisti ali natančneje kriminalista J.T. in S.V. pa nista izpovedovala po pripovedovanjih iz predhodno zbranih obvestil od domačih, ki končno v pritožbeni obrazložitvi niso niti poimenovani.

10. Kot rečeno, se razlogi sodbe z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčeve krivde nahajajo v drugem delu, konkretno v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da pritožnik nasprotuje vsebini razlogov oziroma sami dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, temveč zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik posebej uveljavlja. Enako velja še za zatrjevano protispisnost, pri kateri je posredi le razhajanje med dejansko in navajano vsebino listin ali zapisnikov ali v zapisnikov v razlogih sodbe in ne, kako pravilno ali zmotno je ta vsebina ocenjena. Drugače je glede izpovedbe D.I., ki v delu, kot izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, ni v zvezi z odločilnimi dejstvi po opisu dejanj iz izreka sodbe, temveč v zvezi s tako imenovanimi dejstvi-indici ali eventualno pomožnimi dejstvi. V takšnem primeru, neocenjena izpovedba priče pomeni kvečjemu kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, pri čemer mora biti dodatno obrazložen še njen dejanski ali potencialni vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Slednjega v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, kot ni zaslediti vsebinske povezave med uveljavljenimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter smiselno povezljivimi kršitvami 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Če so bile te uveljavljane kot samodejna posledica pravkar preizkušenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, potem po naravi stvari enako varstvo pravic, pravica do pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja niso bile kršene, ločeno od preizkušenih ali od kršitev, ki so predmet uradnega preizkusa po 1. in 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa jih sodišče druge stopnje ne more ugotavljati.

11. Pritožnik navedeni ustavni pravici in konvencijsko pravico uveljavlja še neposredno, saj da zavrnitev dokaznega predloga po izvedbi rekonstrukcije, ni bila ustrezno obrazložena. Tudi v takšnem primeru je posredi že omenjena kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki mora biti kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP konkretizirana, vključno z dejanskim ali potencialnim vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker pritožnik zatrjevane neustreznosti obrazložitve zavrnitve navedenega dokaznega predloga podrobneje ni opredelil (specificiral), vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe pa izhaja zgolj iz pavšalnega zatrjevanja, da sodba ni zakonita, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da zgornja bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana ter da zato omenjene pravice iz 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP niti v tem primeru niso bile kršene.

12. Kako je zaposlitev izvedenca balista na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju vplivala na vsebino pisno izdelanega izvedenskega mnenja in na izvedenčevo izpovedbo na glavni obravnavi, pritožnik znova ni obrazložil, medtem ko izvedenčeve ugotovitve o dveh možnih položajih med streljanjem, glede na opis dejanj, ki takšnega položaja ne zajema, ne morejo biti nepopolne. Le tedaj, ko bi bil obdolženčev položaj sestavni del opisa kaznivih dejanj in ko bi bile izvedenčeve ugotovitve predstavljene v smislu dileme, ki je izvedenec sam s svojim znanjem in izkušnjami ne bi mogel rešiti, bi bilo treba dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca balista slediti. Vse drugo je nestrinjanje s pravilnostjo izvedenčevih ugotovitev, ki je v pritožbi podkrepljena s priloženima strokovnima mnenjema, v katerih nepostavljeni sodni izvedenec in strokovnjak s področja strelstva ugotavljata, da je obdolženi streljal izključno z balkona, kar po že obrazloženem ni sestavni del opisa kaznivih dejanj in česar končno niti postavljeni izvedenec ni izključil. V takšnem položaju ter ob doslednem spoštovanju proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP, postavljanje novega izvedenca balista ni potrebno, kot ni bilo potrebno v zvezi z izvedenčevimi ugotovitvami o usmerjenem načinu streljanja. Te ugotovitve neposredno temeljijo na številu oddanih strelov, posredno in še bolj zanesljivo pa po ugotovljenem gibanju oškodovancev in zadetkih v ograjo, ob cestišče ter zlasti v telesi oškodovanega K.P. in pokojnega Ž.K.. Ugotovitvam konkurirajo ugotovitve nepostavljenega sodnega izvedenca F.S., ki jih ni mogoče povezati z nobeno od izpovedb oškodovancev, potem z izpovedbami prič dr. A.H. in dr. N.R.L. ter zlasti ne z ugotovitvami izvedenca patologa. Konkurirajo jim tudi navedbe strokovnjaka za strelstvo A.F., v katerem pa ugotovitve postavljenega izvedenca vsaj izrecno niso zanikane, temveč so zgolj komentirane kot nepopolne v smislu možnosti zadetkov, ki pa so v obravnavanem primeru neizpodbitni.

13. Bistvo pritožbenih prizadevanj v zvezi z neizvedeno rekonstrukcijo je po sodišču prve stopnje ugotovljena obdolženčeva sprememba položaja med streljanjem, ki po že obrazloženem ni sestavni del opisa dejanj iz izreka sodbe in že je bilo obrazloženo, da izvedenec balist streljanja zgolj iz enega položaja (balkona) ni izključil. V tem smislu je pomembnejša izvedenčeva ugotovitev o usmerjenem streljanju, ki jo je mogoče povezati, s katerimkoli obdolženčevim položajem (balkon in dvorišče), pa je zato preizkušanje, ki bi v izvedbenem smislu presegalo preizkus, kot ga je sodišče prve stopnje opravilo z neposrednim ogledom kraja dejanja, po presoji sodišča druge stopnje nepotrebno. Odločilno namreč je, da je obdolženi streljal, da je streljal v določeni smeri (usmerjeno) in da je s posameznimi streli zadeval. Več od tega vodi v dopolnjevanje dejanskega stanja, vendar brez vidnega vpliva, da bi bila navedena odločilna dejstva še bolj popolno ali kako drugače ugotovljena. Enako velja za predlagano postavitev izvedenca okulista, saj je obdolženi kljub zatrjevani slabovidnosti streljal zgolj v tisti smeri oziroma tja, kamor je imel koga zadeti. Končno, neutemeljena zavrnitev dokaznih predlogov je smiselno povezljiva s kršitvijo 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ki po obrazloženem kot samodejni posledici uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne moreta biti podani, kot samostojni kršitvi pa v pritožbi nista bili obrazloženi.

14. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona v pritožbi ni specificirana, po obrazložitvi na 5. strani pa izhaja, da se pritožnik ne strinja z ugotovljeno krivdno obliko in ne z okoliščinami, po katerih obdolženi ni bil upravičen do silobrana. Ker so v obeh primerih posredi ugotovitve, ki jim pravilna ali napačna uporaba prava šele sledi, je jasno, da je lahko na takšen način obrazložen le izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne katerakoli od taksativno naštetih kršitev iz 372. člena ZKP.

15. V delu pritožbe, kjer pritožnik neposredno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, v pritožbeni obrazložitvi pravi, da to stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ker ni bil postavljen izvedenec, ki bi podal mnenje o mestu zadetja pokojnega Ž.K., ker obdolženi ni streljal z dvorišča in ker se dinamika dogajanja po izpovedbi oškodovanega K.P. razlikuje od dinamike iz ocene sodišča prve stopnje. Našteto pritožnika utrjuje v prepričanju, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na način, kot ga je v zagovoru opisal obdolženi. Tedaj tako, da je po slišanem razbijanju in grožnjah sinu, katerega življenje je bilo v neposredni nevarnosti, šel s partneričino pištolo iz spalnice v mansardi na balkon v prvem nadstropju ter od tam izstrelil več strelov. Ko sta oškodovani S.V. in K.P. bežala proti dvoriščni ograji, je s streljanjem „na pamet“ nadaljeval (pod balkon mi mogle ustreliti, zato je streljal v temo v smeri izhoda v dvoriščni ograji) in tako naključno zadel pokojnega Ž.K. in oškodovanega K.P..

16. Mesto zadetja pokojnega Ž.K. je bilo po razumljivih razlogih sodbe ugotovljeno s kombinirano metodo, ki je zajemala ugotovitve izvedenca balistične stroke ter izpovedbi oškodovanega S.V. in K.P.. Ko so te pravilno ocenjene in nato povezane, je jasno, da pokojni Ž.K. ni bil zadet v bližini hiše, kot prizorišču dogajanja, ki je prebudilo in vznemirilo njene prebivalce, temveč ko je bil od hiše oddaljen najmanj sto metrov in ko o čem podobnem, kar se je dogajalo pred tem pod balkonom hiše, ni mogoče niti govoriti. Pritožnikova ocena o upravičenem silobranu iz dela pritožbe v zvezi z uveljavljanimi kršitvami kazenskega zakona je zato napačna, medtem ko je obdolženčev položaj med streljanjem z vidika upravičenosti takšnega ravnanja dejansko nepomemben. Vzeto kakorkoli, je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje gotovo, da je bil oškodovani K.P. po njegovi izpovedbi najprej zadet v predel desnega ramena zadaj, ko je pričel teči proč od dvorišča hiše in ne na dvorišču hiše pred ograjo, kot to zmotno izhaja iz pritožbene obrazložitve. Gotovo je še, da je bil ta oškodovanec drugič zadet v predel leve noge zadaj in da je bil približno istočasno v zadnji del telesa zadet tudi pokojni Ž.K.. Ker tedaj navedena dva oškodovanca in dodatno oškodovani S.V. ter E.M. niso ravnali kot napadalci, obdolženi proti nobenemu od teh z balkona in/ali dvorišča ni smel streljati.

17. Navidezno bolj pomemben je obdolženčev položaj med streljanjem pri presoji njegovega krivdnega odnosa do samega ravnanja in prepovedane posledice. Menjava položajev med streljanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, po povezavi izpovedb prič M.G., E.T., J.T. in S.V., s položajem tulcev po zapisniku o ogledu kraja dejanja in izpovedbi izvedenca balista, sicer hitreje pokaže na eventualni naklep z obdolženčevo zavestjo o možni storitvi kaznivih dejanj ter privolitvi, da bodo ta na izbrani način tudi storjena (25. člen KZ-1), kar pa še ne pomeni, da takšnega krivdnega odnosa niti v primeru nespremenjenega obdolženčevega položaja, ko bi bil torej streljal le z balkona, ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Že zaradi uporabljenega orožja in streliva, ki združena povzročata različno hudo posledice, vključno s posameznikovim telesnim poškodovanjem in smrtjo. Druge okoliščine so še število sproženih strelov, ki samo zase ali očitno povečuje možnost zadetja, usmerjenost strelov v prostor, v katerem so se gibali vsi oškodovanci, in končno, zadetje, ne enega, temveč dveh oškodovancev. Pritožnikova ocena o obdolženčevem streljanju na pamet, ki predpostavlja streljanje v več smeri ter o naključnem zadetju oškodovancev, ki predpostavlja, da se oškodovanci na mestu zadetja ob rednem toku dogajanja ne bi smeli nahajati, ni vzdržna ter kot takšna dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti. Enako velja za pritožnikovo oceno iz dela pritožbe v zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitvami kazenskega zakona, ko je po ugotovljenem in po predhodnem dogajanju pod balkonom hiše jasno, da obdolženi z zavestno ali nezavestno malomarnostjo ni mogel ravnati. Obdolženčeva kršitev potrebne pazljivosti iz 26. člena KZ-1 ni znana niti po pritožbeni obrazložitvi, na obdolženčevo lahkomiselno oceno, da s streljanjem ne bo storil kaznivih dejanj, ne kaže nobeden od dokazov, lahkomiselna ocena o preprečitvi kaznivih dejanj pa je po opisani izvršitvi izključena. Glede na opisano izvršitev je izključeno še, da se obdolženi pri ali med streljanjem ne bi zavedal možne storitve kaznivih dejanj, zaradi česar je tudi ugotavljanje dolžnosti in zmožnosti takšnega zavedanja nepotrebno.

18. Čemu odločbe o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka, premoženjsko pravnem zahtevku ter o vrnitvi predmetov niso pravilne oziroma, kaj je bilo v zvezi s temi odločbami kršeno, pritožnik ni obrazložil. Odločba o kazenski sankciji je bila zato preizkušena po pooblastilu iz 386. člena ZKP ter zlasti po pritožbi drugega zagovornika, kot bo razvidno iz nadaljevanja razlogov. Preostalih odločb, od katerih je večina obdolžencu v korist, pa sodišče druge stopnje zaradi navedene pritožbene pomanjkljivosti ter brez posebnega zakonskega pooblastila ni moglo preizkusiti.

19. Drugi obdolženčev zagovornik je uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri v sodbi zaradi neizvedene rekonstrukcije niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti popolnoma nejasni ter v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V sodbi tudi niso navedeni razlogi o afektu, v katerem je obdolženi streljal, temveč je njegov pomen dobesedno minimaliziran ter zgolj v manjši meri upoštevan pri odmeri kazni. Pritožnik je po pritožbeni obrazložitvi uveljavljal še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj so bili po njegovem dokazni predlogi po zaslišanju prič Ž.T. in D.U., po izvedbi rekonstrukcije, po postavitvi novega izvedenca balista, po postavitvi izvedenca okulista in po postavitvi izvedenca forenzično psihološke stroke, neutemeljeno zavrnjeni. Razen tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo argumentiranih pripomb na zapisnik o ogledu kraja dejanja, v sklepu o podaljšanju pripora pa navedlo datum izreka sodbe, ki ne sledi dejanskemu datumu, kar pomeni, da je sodil sodnik, ki zaradi predhodnega prepričanja ne bi smel soditi v zadevi, kakor tudi, da bi morala biti krajevna pristojnost z Okrožnega sodišča na Ptuju prenesena na drugo stvarno pristojno sodišče oziroma tja, kjer se sodniki in tožilci zaradi majhnosti kraja ne bi poznali in družili.

20. Kršitve niso podane. Po razumljivih razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do rekonstrukcije v smislu zavrnitve dokaznega predloga, v kakšnem drugem smislu pa se, glede na to, da rekonstrukcija ni sestavni del opisa dejanja, ni bilo dolžno izjavljati. Tudi sicer iz pritožbene obrazložitve ni razvidno, čemu so razlogi sodbe v zvezi z rekonstrukcijo nejasni in zakaj v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ko pa je na 44. do 45. strani sodbe razumljivo navedena vsebinska pomanjkljivost dokaznega predloga po izvedbi rekonstrukcije in hkrati njena nepotrebnost glede na vsebino že izvedenih dokazov. Še bolj razumljivo so na 42. strani sodbe navedeni razlogi glede ugotovljenega obdolženčevega afekta, pri čemer pa v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana minimalizacija ni (več) stvar razlogov sodbe, temveč dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji pritožnik na takšen način dejansko nasprotuje.

21. Če je pritožbeno obrazložitev v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi mogoče prevesti v posredno zatrjevano kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in hkrati kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, je treba ob posplošeno zatrjevanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, opozoriti še na drugi odstavek tega člena, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Izhodišče pri tem je že ugotovljeno stanje stvari, ki je lahko z novimi dejstvi dopolnjeno ali spremenjeno. Merili sta odločilnost dejstev iz opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj po obtožbi in kontekst, v katerem dokazovanje teh dejstev poteka. To je pomembno, kajti pritožnik niti v pritožbeni obrazložitvi ni povedal, kaj odločilno novega ali drugačnega, bi sodišče prve stopnje ugotovilo po ponovnem zaslišanju Ž.T., kar ta ni že enkrat povedal, kaj po zaslišanju priče D.U., kar ni bilo ugotovljeno že po izvedbi priče E.P. ter kaj po postavitvi izvedenca forenzično psihološke stroke, kar ni bilo ugotovljeno že s postavljenima izvedenko psihiatrinjo in izvedencem kliničnim psihologom. Povedal tudi ni, kaj odločilno drugačnega od tistega, kar izhaja iz opisa dejanj po obtožbi in sedaj po izreku napadene sodbe bi bilo ugotovljeno po izvedeni rekonstrukciji in kaj s postavitvijo izvedenca okulista, medtem ko je v zvezi s postavitvijo novega izvedenca balista očitno, da se pritožnik ne strinja z ugotovitvami že postavljenega izvedenca, pri čemer prezre, da te niso bile kategorične in ne edini dokaz, po katerem je sodišče prve stopnje ugotavljalo obdolženčev položaj med streljanjem. Skratka, neznana nova dejstva, ki bi naj bila po predlaganih dokazih ugotovljena, nejasna povezava med odločilnimi dejstvi iz opisa kaznivih dejanj in predlaganimi dokazi ter samo nestrinjanje z ugotovitvami postavljenega izvedenca so okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje smelo izvedbo, sicer specificiranih dokazov zavrniti.

22. Drugače je glede pritožnikovih navedb, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih argumentiranih pripomb na zapisnik o ogledu kraja dejanja ter glede razhajanj o dnevu izreka sodbe po razlogih sklepa o podaljšanju pripora, ko v nadaljevanju ni znano niti to, pod katero kršitev Ustave ali neposredno kršitev določb ZKP je povzete navedbe mogoče prevesti. Možno je, da pritožnik na takšen način zatrjuje najprej kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP in nato še kršitev iz prvega odstavka 23. člena Ustave, vendar spet brez vsebinske obrazložitve vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ki v primeru uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne sme manjkati. Ugotovljeno velja še za navedbe v zvezi z zahtevano izločitvijo enega od sodnikov v senatu in predlaganim prenosom krajevne pristojnosti. Čeprav merijo na kršitev prvega in drugega odstavka 23. člena Ustave ter 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in prvega odstavka 35. člena ZKP so hkrati v pritožbeni obrazložitvi tako neindividualizirane in nespecificirane, da vodijo v izenačevanje dejanskih podlag, ki zaradi vsebinske razlike med razlogi za izločitev posameznega sodnika in razlogi za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ne morejo biti enotno obravnavane. Pomeni, da bi morali biti v pritožbeni obrazložitvi navedeni konkretni primeri druženj med okrožnim sodnikom iz senata sodišča, ki je sodilo v zadevi ter zastopnico obtožbe, ki bi odstopali od njunih formalno zamejenih vlog v kazenskem postopku ali vsaj na drugi strani, konkretne okoliščine, ki bi objektivno in ne zgolj na ravni subjektivnega prepričanja (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 83) kazale, da obdolženemu na Okrožnemu sodišču na Ptuju ne bo nepristransko oziroma pošteno sojeno. Temu bremenu pritožnik ni zadostil, glede manjkajočega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v pritožbeni obrazložitvi pa se je sodišče druge stopnje že izjavilo.

23. Pritožnik uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da posredno zatrjuje kršitvi iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Pravi, da je obdolženi ravnal v silobranu in da je torej podan razlog za izključitev protipravnosti iz 22. člena KZ-1 ali vsaj, da je ravnal v prekoračenem silobranu, ki bi po tretjem odstavku tega člena opravičeval odpustitev kazni. Razen tega bi sodišče prve stopnje moralo obdolženčeva dejanja v subjektivnem smislu opredeliti kot dejanja storjena v bistveno zmanjšani prištevnosti po tretjem odstavku 29. člena KZ-1, kar bi opravičevalo izrek omiljenih kazni pod zakonskim minimumom. Če ne tako, bi obdolženčeva dejanja v objektivnem smislu morala biti opredeljena kot kazniva dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu KZ-1 in (očitno) tri kazniva dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku 314. člena KZ-1. 24. Katerakoli kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je odvisna od dejanskega stanja, kot ga je predhodno ugotovilo sodišče in ne dejanskega stanja, ki bi po oceni posamezne stranke moralo biti ugotovljeno. Tedaj je posredi izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa izpodbojni razlog, katera vsebina je napaka sodišča v ravnanju, ki je pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju šele sledilo (prim. Horvat, str. 799). Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev iz navedenih določb KZ-1, kar je sicer predmet posebne pritožbene graje v nadaljevanju, kazenskega zakona po nobeni od uveljavljanih dveh točk iz 372. člena ZKP ni kršilo.

25. Pritožbeno obrazložitev v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem je bilo glede na njen obseg razdeliti na dva dela. V prvem delu pritožnik ocenjuje obdolženčevo ravnanje kot obrambno, saj je sledilo napadu oškodovancev na njegovega sina, ki so mu grozili z ubojem. Napad je bil izveden ponoči in silovito, na kar se je obdolženi sicer odzval s streljanjem, vendar v stanju močne prestrašenosti, ki po priloženem strokovnem mnenju nepostavljenega sodnega izvedenca psihiatra ustreza bistveno zmanjšani prištevnosti iz tretjega odstavka 29. člena KZ-1. To se sklada z obdolženčevo osebnostjo, ko še nikoli pred tem ni bil kaznovan, odsotnimi psihopatološkimi znaki, zanemarljivimi izkušnjami pri ravnanju z orožjem, ki končno ni bilo njegovo in izjemnostjo dogajanja ter navezanostjo na sina, ki ga bil tedaj odločen braniti. Istočasnost napada in obrambe ter njuno sorazmernost kot pogojev iz drugega odstavka 22. člena KZ-1, pritožnik utemeljuje s primeroma iz sodne prakse, po katerima ugotavlja, da sta pogoja tudi v obravnavanem primeru izpolnjena in bi bilo treba obdolženca po ugotovljenem silobranu obtožbe oprostiti. Še zlasti glede na predhodno dogajanje, ko je bil obdolženčev sin, čeprav žrtev kaznivega dejanja, predmet resnih groženj in drugih ustrahovanj, ki so jih oškodovanci tedaj očitno hoteli uresničiti. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače oziroma, da navedena pogoja nista bila izpolnjena, ker je obdolženi ravnal kakorkoli čezmerno, je to še vedno storil močno prestrašen in bi bi mu bilo treba kazen, skladno s pooblastilom iz tretjega odstavka 22. člena KZ-1 odpustiti ali ga po zgoraj ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti mileje kaznovati.

26. Drugi del pritožbene obrazložitve je namenjen pritožnikovi graji krivdne oblike, ki po njegovi oceni ni bila pravilno ugotovljena. Že zaradi zgoraj navedene obdolženčeve močne prestrašenosti ter dodatno zaradi ugotovitev nepostavljenega sodnega izvedenca F.S. iz priloženega strokovnega mnenja. Po teh je obdolženi streljal le z balkona hiše, pri čemer streljanje v stresni situaciji, po prebujanju iz spanca v zgodnjih jutranjih urah, v temi, brez očal in v različnih smereh, kaže na instinktivno streljanje brez natančnega namerjanja in zgolj za naključno zadetje oškodovancev. Eventualni naklep kot ugotovljena krivdna oblika obdolženemu tako ni bil dokazan ter bi mu bilo treba po že obrazloženem soditi le za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu KZ-1 in za kazniva dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1. 27. Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožbenim izhodiščem, po katerem istočasnosti napada in obrambe ne gre ocenjevati togo (statično), temveč prilegajoče okoliščinam danega primera (dinamično), hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v tej zvezi ugotovilo, da pokojni Ž.K. in oškodovani K.P., S.V. ter E.M. v času obdolženčevega streljanja niso več ravnali kot napadalci, ampak, da so tedaj že bežali. Glede tega sta izpovedbi oškodovanega S.V. in E.M., ki sta bila očitno najhitrejša, prav zgovorni, ter ju izpovedba oškodovanega K.P. le še dopolnjuje. Zlasti v delu, ko je določno povedal, da je bil prvič zadet izven območja njegovega predhodnega protipravnega ravnanja (dvorišča pod balkonom hiše), da je bil drugič zadet, ko je bil od tega območja že precej oddaljen ter da je bil obakrat zadet od zadaj, kar sicer izhaja še iz izpovedbe priče B.I. in dr. J.A. ter priložene medicinske dokumentacije. Podobno velja še za pokojnega Ž.K., ki je bil zadet v približno enaki oddaljenosti od navedenega območja, kot je bil drugič zadet oškodovani K.P.. Da je bil prvi, enako kot drugi, zadet od zadaj, ne more biti nobenega dvoma že po izpovedbi oškodovanega S.V., kaj šele po povezavi z izpovedbami omenjenih prič dr. A.H., dr. N.R.L. ter mnenjem izvedenca patologa. Povezava je glede na neposredno zaznavo oškodovanega S.V. samega zadetja, potem neposredna zaznava na telesu pokojnega Ž.K. s strani navedenih dveh zdravnic in izvedenca patologa ter nenazadnje glede na njihovo strokovno usposobljenost tako trdna, da je zgolj z ugotovitvami, čeprav sodnega izvedenca F.S. iz priloženega strokovnega mnenja ni mogoče razkleniti.

28. Po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljena naknadnost obdolženčevega ravnanja glede na ravnanja oškodovancev v nadaljevanju pomeni, da zahtevana istočasnost med protipravnim napadom in njegovim odvračanjem iz drugega odstavka 22. člena KZ-1 ni bila podana, v njeni izpeljavi pa še, da tedaj niti napada kot upravičenega razloga za njegovo odvračanje ni moglo biti. V takšnem primeru je potem jasno, da odpade presoja sorazmernosti med napadom in obrambo z morebitnimi prekoračitvami, ki so po predhodno ugotovljeni močni razdraženosti ali prestrašenosti upoštevne le pri tako imenovanem kvantitativnem ekscesu, medtem ko je v primeru tako imenovanega kvalitativnega ekscesa, kot je bil obravnavani, prekoračitev nečesa, česar zaradi neizpolnjenega temeljnega pogoja dejansko ni, logično nevzdržna (prim. Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 115). Pritožnikovo navajanje okoliščin, po katerih ocenjuje obdolženčevo ravnanje za sorazmerno, je zato zgrešeno, kot je, kljub nedvomno ugotovljenemu hudemu strahu in afektu pri obdolžencu, zgrešeno in napačno sklicevanje na okoliščine iz tretjega odstavka 22. člena KZ-1, ki po pritožniku opravičujejo odpustitev kazni. Le ko bi se oškodovanci še vedno nahajali na dvorišču pod balkonom hiše in z ugotovljenim protipravnim ravnanjem nadaljevali, bi bilo treba obdolženčevo streljanje v njihovi smeri presojati z vidika sorazmernosti ter v primeru, ko ta ne bi bila izkazana, izkazana pa bi bila močna prestrašenost, preizkusiti še možno odpustitev kazni. Tisto torej, za kar v obravnavanem primeru po ugotovljenem dogajanju izven navedenega dvorišča ni bilo nobene podlage.

29. Ker bistveno zmanjšana prištevnost iz tretjega odstavka 29. člena KZ-1 krivde ne izključuje, temveč jo le zmanjšuje in ker omilitev kazni, enako kot zgoraj odpustitev, ni obvezna, pritožnikovi poudarki iz strokovnega mnenja nepostavljenega sodnega izvedenca psihiatra, v katerem je navedeno, da je obdolženi kazniva dejanja storil ravno v takšnem stanju, niso odločilni. Še zlasti, ker niti pritožnik ne pove, v čem konkretno sta bili zaradi hudega strahu in afekta pri obdolženemu prizadeti zavestna in voljna sestavina eventualnega naklepa, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ne, zakaj bi bilo treba že na njeni podlagi obdolženemu kazen omiliti. Razen tega je bila obdolženčeva prištevnost po sodišču prve stopnje temeljito preizkušena s postavljenima sodno izvedenko psihiatrinjo in sodnim izvedencem kliničnim psihologom, medtem ko iz zgornjega strokovnega mnenja ni nikjer razvidno, kako drugače sta v izvidu ravnala postavljena izvedenca, da bistveno zmanjšane prištevnosti pri obdolženemu še sama nista ugotovila ali obratno, kako drugače je nepostavljeni sodni izvedenec ravnal sam, da je treba v ugotovitve postavljenih izvedencev o nebistveno zmanjšani prištevnosti pri obdolženemu dvomiti.

30. Pomen obdolženčevega položaja med streljanjem je z vidika protipravnosti kaznivih dejanj in z vidika ugotovljene krivdne oblike v tej odločbi že obrazložen v zvezi s pritožbenimi prizadevanji prvega zagovornika. Bistvo je, da po sodišču prve stopnje ugotovljena sprememba obdolženčevega položaja na eni strani ter po sodnem izvedencu balistu dopuščena možnost, da je obdolženi streljal le z balkona, na protipravnost kaznivih dejanj nimata nobenega vpliva, pri krivdni obliki pa le, da v primeru nespremenjenega položaja zavestna in voljna sestavina eventualnega naklepa izhajata po uporabljenem orožju in strelivu, številu sproženih strelov, usmerjenosti v prostor, v katerem so se oškodovanci gibali in dejstva, da sta bila dva od štirih zadeta. Gre za oceno, ki je pridržana sodišču in ne sodnem izvedencu, ki ga za povrh sodišče prve stopnje ni niti postavilo. Pritožnikovo sklicevanje na navedbe iz strokovnega mnenja nepostavljenega sodnega izvedenca F.S., v katerih se ta spušča v izkustveno oceno dejstev, ki mu tudi sicer ni namenjena, kot podlago za pritožbeno oceno, da je obdolženi ravnal kvečjemu iz malomarnosti, tako ne more biti uspešno. Končno pa tudi zato, ker sta zavestna in zlasti nezavestna kršitev potrebne pazljivosti iz prvega odstavka 26. člena KZ-1 nezdružljive z odločilnimi dejstvi obravnavanega primera, ko je gotovo, da obdolženi glede na predhodno dogajanje pod balkonom hiše ni streljal z zanašanjem ("lahkomiselno mislijo"), da v izbrani smeri nikogar od oškodovancev ni oziroma da nobenega od teh ne more zadeti in ne, da bi lahko to kakorkoli preprečil, kaj šele, da po uporabljenem orožju in strelivu ne bi vedel, da utegne na takšen način katerega od oškodovancev ogroziti, poškodovati in nenazadnje ubiti.

31. Čeprav je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožnika v oceni ravnanj oškodovancev v smislu trajajočega napada ter po obdolžencu ugotovljenega hudega strahu in afekta v smislu bistveno zmanjšane prištevnosti kot enega od razlogov za nedokazanost eventualnega naklepa, je po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi v zvezi z odločbo o kazenski sankciji o predhodnem ravnanju oškodovancev ter o navedenima strahu in afektu prepoznalo posebni olajševalni okoliščini iz 50. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporabiti milejšo vrsto kazni. Ravnanje oškodovancev pred obdolženčevim streljanjem, vodeno z izrazito zavržnim motivom je bilo ob ustavno zagotovljeni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena, pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena, pravici do zasebnosti iz 35. člena in zlasti pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave nedopustno v vseh možnih ozirih. Razen tega je bilo pojavno takšno, da je pri obdolženemu po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje in izvedenca kliničnega psihologa povzročilo hud strah in afekt, ki sta skupaj očitno določala način in intenzivnost obdolženčevega ravnanja v okoliščinah, ki izkustveno niso dopuščale posebnega preudarjanja. Glede na to je sodišče druge stopnje poseglo v odločbo o kazenski sankciji ter jo skladno z izrekom v tej sodbi spremenilo. Razlika v višini določenih kazni obdolžencu je posledica razlike v teži kaznivih dejanj in teži posledic. Najvišje je bila tako kazen določena za prvo kaznivo dejanje, sledi ji kazen za kaznivo dejanje storjeno na škodo oškodovanega K.P. ter na koncu še kazni na škodo S.V. in E.M., ki po streljanju nista bila poškodovana. Obrazloženi odmeri je sledil izrek enotne kazni, ki je večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne dosega njihovega seštevka (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) ter vštetje pripora obdolženemu po prvem odstavku 56. člena KZ-1, ki niti pri izreku kazni po sodišču prve stopnje ne bi smelo manjkati.

32. Po obrazloženem in ker sodišče druge stopnje pri omenjenem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornikov obdolženega J.T. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

33. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).