Jedro

Po določbi 2. odstavka 150. člena ZZK lahko pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Ker tožeča stranka s takšnimi listinami ne razpolaga, prav v tej pravdi želi ugotoviti njihov obstoj. Zatrjevana, vendar nedokazana vsebina kupne pogodbe je lahko trditvena podlaga za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne pa za ugotovitev lastninske pravice, saj se ta na podlagi pravnega posla lahko pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. in 3. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za zemljišči parc. štev. 572/1 in 572/2 k.o. V., vpisanimi v zemljiškoknjižnem vložku štev. 1145 k.o. V. postopek v tem delu ustavilo (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka kot pravna naslednica O. L. Š. dolžna izdati listino za vknjižbo lastninske pravice na zemljiških parcelah štev. 571/1, 571/5 in 572/3, vse vpisane pri z.k. vložku 1145 k.o. V., ker bo sicer ta sodba nadomestila tako listino ter plačati stroške pravdnega postopka, je zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 585.024,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi (2. in 3. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z utemeljitvijo: - da se v dokaznem gradivu, ki ga je predložila tožeča stranka, pri sklenitvi pogodbe, ki jo zatrjuje, pojavljajo na strani prodajalca pravne osebe, ki po predloženih listinah niso pravne prednice tožene stranke, - da se pojavljajo druge parcelne številke, katerih zveze z zahtevanimi parcelami tožeča stranka ne obrazloži, - da ni izkazana vsebina zatrjevane pogodbe, ker tožeča stranka navaja drug datum sklenitve, ne navaja za katera zemljišča in stavbo je bila ta pogodba sklenjena (predmet prodaje, kdo je bil stranka te pogodbe in predvsem zmožnost prodajalca, da je na pravnega prednika tožeče stranke prenesel pravico uporabe na zahtevanih zemljiščih, ekvivalentno lastninski pravici.) Prvostopno sodišče je ugotovilo, da iz listinskih dokazov izhaja, da je bila dne 10. 12. 1965 med Skladom za zidanje stanovanjskih hiš Občine Ljubljana Šiška (Sklad za zidanje stanovanjskih hiš) in podjetjem P., pravnim prednikom tožeče stranke, sklenjena pogodba za odkup poslovnih prostorov, samopostrežne trgovine v V., pri čemer je sodišče štelo, da je imela tožeča stranka s pogodbo z dne 10. 2. 1965 v mislih zgoraj navedeno pogodbo. Ugotovilo je, da je Sklad za zidanje stanovanjskih hiš zemljišče v V. pridobil s pogodbo z dne 29. 5. 1964, sklenjeno s Skladom za komunalno urejanje zemljišč. Prodajalec nepremičnin po navedeni pogodbi je bil Sklad za zidanje stanovanjskih hiš Občine Ljubljana Šiška, katerega pravni naslednik pa ni tožena stranka, pač pa L. (L.), ki je to postala po likvidaciji sklada. Prvostopno sodišče je takšne zaključke o pravnem nasledstvu med Skladom za zidanje stanovanjskih hiš, torej prodajalcem in L. temeljilo na dopisu OE L., I. Š., štev. 04/03-2 z dne 6. 5. 1995. Ugotovilo tudi je, da je vse od leta 1961 v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe z.k. vložka št. 1145 vpisana Občina Ljubljana Šiška.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se nad Skladi za zidanje stanovanjskih hiš na podlagi 6. člena Zakona o prenehanju veljavnosti Zakona o financiranju gradnje stanovanj (Ur. l. SFRJ, št. 34/65; v nadaljevanju zakon) opravili redni likvidacijski postopki v smislu temeljnega zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65; 6. člen zakona). Denarna sredstva Skladov za zidanje stanovanjskih hiš ter na kredit dana sredstva teh skladov so se s stanjem na dan 31. 12. 1965 prenesla v kreditni sklad banke, ki jo določi skupščina zadevne DPS. V 5. členu navedenega zakona pa je bilo določeno, da se na banko iz 2. člena zakona prenesejo tudi dovršene ali nedovršene hiše, stanovanja in poslovni prostori, če stanovanjski sklad na dan 31. 12. 1965 s temi razpolaga. Navedene nepremičnine so bile banke dolžne prodati do 30. junija 1966 (2. odstavek 5. člena), v primeru, v kolikor jih niso mogle prodati, pa so jih bile dolžne v skladu s 3. odstavkom 5. člena izročiti organizacijam za upravljanje stanovanjskih hiš z območja občine, ki iz njenega stanovanjskega sklada izvirajo in sicer proti povračilu, ki ne sme biti manjše od zneska amortizacije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sporna pogodba sklenjena pred 31. 12. 1965, kar kaže, da stanovanjski sklad na ta dan z navedeno nepremičnino ni razpolagal. Tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi prišlo do prenosa nepremičnin v skladu z določbo 3. odstavka 5. člena zgoraj omenjenega zakona. Zato vprašanje, kdo je pravni naslednik prodajalca, Sklada za zidanje stanovanjskih hiš, ali L. ali tožena stranka, za predmetni spor ni pravno odločilno vprašanje. Pravno odločilno pa je vprašanje prenosov lastninske pravice od Občine Ljubljana Šiška, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Šiška z dne 31. 10. 1961, št. 03/15-204/2-61 prek Sklada za komunalno urejanje zemljišč Občine Ljubljana Šiška na Sklad za zidanje stanovanjskih hiš in v zvezi s tem, kdo je pravni naslednik Sklada za komunalno urejanje zemljišč oz. O. L. Š..

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je Sklad za zidanje stanovanjskih hiš s pogodbo z dne 29. 5. 1964 pridobil zemljišče v V. od Sklada za komunalno urejanje zemljišč. V spornem obdobju je bilo urejanje in oddaja mestnega zemljišča v uporabo določeno v Zakonu o urejanju mestnega zemljišča (Uradni list RS, št. 46/63; v nadaljevanju ZUMZ). Tako je v skladu s 14. členom navedenega zakona oddajala mestno zemljišče v imenu občine v uporabo organizacija za urejanje mestnega zemljišča (če take organizacije ni bilo, pa za komunalne zadeve pristojni upravni organ Občinskega ljudskega odbora), v danem primeru torej Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine Ljubljana Šiška. Ta je bil ustanovljen z Odlokom skupščine občine Ljubljana Šiška, sprejetim na seji zborov dne 24. 2. 1964 (Glasnik 19/64). Mestno zemljišče se je oddalo uporabniku s pogodbo (2. odstavek 14. člena ZUMZ) proti plačilu odškodnine (1. odstavek 19. člena ZUMZ). Prenos spornega zemljišča, ki je bilo po zemljiškoknjižnih podatkih pod upravo Občine Ljubljana Šiška iz Sklada za komunalno urejanje zemljišč na Sklad za zidanje stanovanjskih hiš je bil torej pravno veljaven način razpolaganja z mestnim zemljiščem (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/04).

Po ugotovitvah prvostopnega sodišča je bila 10. 12. 1965 med Skladom za zidanje stanovanjskih hiš in pravno prednico tožeče stranke sklenjena pogodba za odkup poslovnih prostorov samopostrežne trgovine v V.. Skladi za zidanje stanovanjskih hiš (stanovanjski skladi) so bili samostojni družbeni skladi in so bili pravne osebe (3. odstavek 4. člena Zakona o financiranju gradnje stanovanj; Uradni list FLRJ, št. 47/59). Hiše in stanovanja, ki so jih sezidali za prodajo, so občinski stanovanjski skladi lahko prodajali družbenim pravnim osebam in osebam v delovnem razmerju za gotovino ali na kredit (1. odstavek 63. člena). Zato razpolaganje Sklada za zidanje stanovanjskih hiš s spornimi nepremičninami glede na njegov v zakonu opredeljen status in pooblastila ne more biti vprašljivo. Da sporni prenosi ne bi imeli zakonske podlage, pa tožena stranka niti ni izrecno trdila.

Po določbi 2. odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003; v nadaljevanju ZZK) lahko pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Ker tožeča stranka s takšnimi listinami ne razpolaga, prav v tej pravdi želi ugotoviti njihov obstoj. Zatrjevana, vendar nedokazana vsebina kupne pogodbe je lahko trditvena podlaga za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2003), ne pa za ugotovitev lastninske pravice, saj se ta na podlagi pravnega posla lahko pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo.

Po določbi 1. odstavka 9. člena ZZK so vpisi dovoljenji v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis. Po 2. odstavku 9. člena ZZK pa so vpisi dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. V zemljiški knjigi Sklad zazidanje stanovanjskih hiš ni bil vpisan kot lastnik spornih nepremičnin. Ker pa je bilo ugotovljeno, da v tej pravdi ni pravno odločilno, kdo je pravni naslednik sklada, se kot pravno relevantno zastavlja vprašanje, kdo je pravni naslednik Sklada za komunalno urejanje zemljišč (ki je tudi sicer upravljal z zemljiščem občine Ljubljana Šiška v njenem imenu).

Sklad za komunalno urejanje zemljišč je prenehal z Odlokom skupščine občine Ljubljana -Šiška o prenehanju nekaterih skladov občine Ljubljana -Šiška, ki ga je ta sprejela na seji zborov dne 24. 4. 1975, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 13/1975. Sredstva, pravice in obveznosti sklada so se prenesla na ustrezno samoupravno interesno skupnost (3. člen odloka). S samoupravnim sporazumom, objavljenim v Uradnem listu SRS, št. 2/1978, je bila ustanovljena Komunalna skupnost občine Ljubljana Šiška, katere naloga je bila med drugim upravljanje in urejanje stavbnih zemljišč (11. člen Sporazuma). Z zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84) so stavbne zemljišče skupnosti oz. enote komunalnih skupnosti za upravljanje s stavbnim zemljiščem, ki so bile ustanovljene po določbah Zakona o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 7/77 in 8/78) prenehale z delom najkasneje do konca leta 1985. Sredstva, pravice in obveznosti teh skupnosti so se prenesle na Sklad stavbnih zemljišč (68. člen). Z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) so skladi stavbnih zemljišč, ustanovljeni po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84) z dnem 31. 12. 1997 prenehali z delom, premoženje, obveznosti in sredstva skladov, vključno z evidencami in drugimi podatkovnimi bazami pa so prevzele občine, za katere so skladi opravljali dejavnost, v danem primeru torej tožena stranka kot pravna naslednica Občine Ljubljana Šiška Mestna občina Ljubljana je torej v vsakem primeru pasivno legitimirana v tej pravdi, saj je pravna naslednica Občine Ljubljana Šiška kot tudi Sklada za komunalno urejanje zemljišč navedene občine.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala vsebine zatrjevane pogodbe ter da se v listinah, ki jih je predložila, pojavljajo druge parcelne številke, katerih zveze z zahtevanimi parcelami tožeča stranka ni obrazložila. Prvostopno sodišče je s tem ugotovilo, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede pravno odločilnih dejstev pomanjkljiva. To pa je sodišču narekovalo postopanje po 108. členu ZPP. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da ni res, da tožeča stranka predmeta pogodbe ni opredelila. Tožeča stranka je že s samim tožbenem zahtevku smiselno trdila, da je bila sporna pogodba sklenjena za zemljišče, ki stoji danes na parcelnih številkah 571/1, 571/5 in 572/3 vložna številka 1145 k.o. V.. Ali je zemljišče na navedenih parcelnih številkah res isto kot zemljišče na parc. št., ki se pojavljajo v predloženih listinah in s katerimi je bilo to označeno v času sklenitve sporne pogodbe, pa je kot že povedano stvar postopka po 108. členu ZPP.

Ker je torej prvostopno sodišče svoje zaključke gradilo na zmotnih materialnopravnih izhodiščih, da tožena stranka ni pravna naslednica prodajalca, je odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Prav tako ni upoštevalo pravil o materialnem procesnem vodstvu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

Napotki prvostopnemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.