Jedro

Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja.

Izrek

I. Pritožba zoper 4. točko izreka se zavrže, sicer se pritožbi delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 16. 4. 2021 razveljavi, predlog za izvršbo zavrne ter razveljavijo opravljena izvršilna dejanja glede izterjave glavnice v znesku 2.378,42 EUR ter stroškov predloga za izvršbo v znesku 37,36 EUR, v 2. in 3. točki izreka pa tako, da je upnik dolžan dolžniku v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 8,61 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. točki izreka v zavrnitvi ugovora v preostalem delu, to je za znesek glavnice 5.200,00 EUR in stroškov predloga za izvršbo v znesku 166,97 EUR) potrdi.

III. Upnik je dolžan dolžniku v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 133,03 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika z dne 28. 4. 2021 zoper sklep o izvršbi zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 149,33 EUR stroškov ugovornega postopka (2. točka izreka), sam pa krije svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka). V 4. točki izreka je izvršbo ustavilo.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma zavrne, v vsakem primeru pa upniku naloži plačilo nastalih dolžnikovih stroškov postopka.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba zoper 4. točko izreka je nedovoljena, sicer pa je pritožba delno utemeljena.

5. Izpodbijano odločitev je sodišče druge stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Pravni interes za pritožbo je predpostavka njene dovoljenosti in mora obstajati v trenutku vložitve pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku ter v trenutku odločanja o pritožbi. Pravni interes pomeni možnost, da stranka s pravnim sredstvom in torej z odločbo pritožbenega sodišča izboljša svoj pravni položaj. Navedeno pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, le ta prinesla konkretno in neposredno pravno korist. V primeru, ko o pravnih sredstvih stranke, torej tudi o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi izvršbe zaradi poplačila ne pomeni konec izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec faze oprave izvršbe. Izvršilni postopek se v takšnem primeru konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe, torej ko so končane vse faze tega postopka (faza dovolitve izvršbe in faza oprave izvršbe). V predmetni zadevi se o ugovoru dolžnika še odloča, faza izvršbe pa je zaradi poplačila ustavljena. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik niti nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o ustavitvi izvršbe, saj ugodnejše odločitve v tej fazi postopka niti ne more doseči. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zoper 4. točko izreka zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. V konkretnem primeru je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi Sodbe italijanskega kasacijskega sodišča 27164/18 z dne 11. 9. 2018 in Potrdila o evropskem nalogu za izvršbo z dne 17. 11. 2020. V predlogu je zahteval izterjavo pravdnih stroškov v višini 7.578,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2018 do plačila ter stroškov predmetnega izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 16. 4. 2021 za znesek glavnice 7.578,42 EUR ter izvršilnih stroškov v znesku 204,33 EUR izvršbo dovolilo.

8. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je tudi druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Dne 21. 1. 2005 je začela veljati Uredba št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo (v nadaljevanju Uredba), ki uvaja prost pretok izvršilnih naslovov v civilnih in gospodarskih zadevah za nesporne denarne terjatve brez posebnega postopka priznanja in podelitve eksekvature (po 3. členu Uredbe se zahtevek šteje za nespornega, če so stranke sklenile poravnavo, če se je dolžnik z njim izrecno strinjal v javni listini, če je dolžnik zahtevek v sodnem postopku izrecno pripoznal ali če mu ni nikoli nasprotoval oziroma ga prerekal, če se dolžnik v sodnem postopku ni pojavil). Uredba torej uvaja institut tako imenovanega evropskega naloga za izvršbo. Sodba, ki je potrjena kot evropski izvršilni naslov v državi članici izvora, se prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njenemu priznanju (5. člen Uredbe). Predpostavke, ki se sicer preizkušajo v postopku za priznanje in izvršitev, se preverjajo kar v državi izvora. Če predpostavke niso izpolnjene, upnik ne more zahtevati, da se takšna odločba potrdi kot evropski izvršilni naslov. Tako sodba kot tudi njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo se v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede njene vsebine (tako drugi odstavek 21. člena Uredbe). Vsebinski preizkus se opravi v državi članici izvora (6. člen Uredbe). Ugovora nepristojnosti italijanskega sodišča za izdajo sodbe tako v tem postopku dolžnik ne more več uspešno uveljavljati, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Prav tako je v izvršilnem postopku neutemeljeno uveljavljanje, da potrdilo ne bi smelo biti izdano, ker naj ne bi bili preverjeni pogoji za njegovo izdajo. To bi moral pritožnik uveljavljati pred sodiščem države članice izvora.

9. Postopek izvršbe se na podlagi sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, izvede po zakonodaji države članice izvršbe, v našem primeru torej po določbah ZIZ. Po 1. točki člena 20 Uredbe namreč postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, ureja država članica izvršbe, pri čemer se sodba izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici. Skladno z 2. točko istega člena Uredbe mora upnik organom države članice izvršbe, pristojnim za izvršbo, predložiti (a) izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti; in (b) izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njegove pristnosti; in (c) po potrebi prepis evropskega naloga za izvršbo ali njegov prevod v uradni jezik države članice izvršbe ali v drugi jezik, ki ga je država članica izvršbe označila za sprejemljivega. Iz navedenega je razbrati, da Uredba kot izvršilni naslov predvideva skupno obe navedeni listini, torej sodbo in potrdilo o potrditvi te sodbe kot evropski nalog za izvršbo, zato je tudi vsebino terjatve treba ugotavljati iz obeh listin.

10. Določilo prvega odstavka 17. člena ZIZ ima (v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZIZ, ki določa obvezne sestavine predloga za izvršbo) procesnopravno in materialnopravno vsebino. Prva se nanaša na izvršilni naslov kot procesno predpostavko, druga pa na presojo, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova, kar je vse pomembno pri odločitvi o utemeljenosti predloga za izvršbo. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. Upniku tako gre procesno varstvo šele, ko je jasno, da ima njegov predlog za sodno varstvo glede prisilne izvršbe podlago v izvršilnem naslovu.

11. Izvršilni naslov mora biti na podlagi 21. člena ZIZ primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora poleg navedb strank obsegati tudi predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti torej določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja. V izvršilnem postopku je namreč sodišče vezano na izvršilni naslov, zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati. Kot že navedeno v izpodbijanem sklepu, so stranke razvidne iz obeh listin, torej je izvršilni naslov v tem delu primeren za izvršbo. Ta odločitev je dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus, zato so očitki o neobrazloženosti v tem delu neutemeljeni. Pritrjuje pa sodišče druge stopnje dolžniku, da upnik v izvršilnem naslovu glede na predložene listine nima podlage za izterjavo celotne zahtevane terjatve. Kot izhaja iz izreka sodbe, je sodišče dolžniku kot revidentu naložilo plačilo stroškov postopka v višini 5.200,00 EUR, od katerih gre 5.000,00 EUR za nagrado, poleg materialnih stroškov v višini 15% in ostalih stroškov, predvidenih v zakonu. Iz potrdila o evropskem nalogu za izvršbo iz točke 5.1. sicer izhaja, da naj bi glavnica predstavljala znesek 7.578,42 EUR, vendar upnik ne v predlogu ne v odgovoru na ugovor ne pojasni in izkaže razlike v zneskih, ki izhajata iz obeh listin. Ker te razlike sodišče ne more preveriti, skladnosti izvršilnega naslova in predloga za izvršbo ni mogoče preizkusiti, zato izvršilni naslov v tem delu ni primeren za izvršbo in izvršbe ni mogoče dovoliti. Posledično je sodišče druge stopnje poseglo tudi v odločitev o priznanih stroških predloga za izvršbo in le te ustrezno znižalo. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede na spremembo odločitve o ugovoru pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo ter šestem odstavku 38. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik dolžniku povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. O priglašenih stroških je sodišče odločilo na podlagi veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Glede na to, da je dolžnik delno uspel z ugovorom glede zneska 2.378,42 EUR (od 7.578,42 EUR glavnice) je sodišče ocenilo, da je dolžnikov uspeh 31,4 % oziroma upnikov uspeh z odgovorom na ugovor 68,6 %. Upnik je namreč utemeljeno vložil predlog za izvršbo za preostanek terjatve, zato dolžniku ni neutemeljeno povzročil (celotnih) stroškov ugovornega postopka. V odgovoru na ugovor je upnik nasprotoval dolžnikovemu ugovoru in uresničeval je svojo pravico do izjave. Zagotovil si je varstvo svojih pravic v postopku. Sodišče druge stopnje je dolžniku priznalo stroške za redno pravno sredstvo v višini 400 točk (tar. št. 27/6 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 240,00 EUR. Priznalo mu je tudi 4,80 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT). Temu znesku je prištelo še 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT) ter 55,00 EUR sodne takse. Upoštevaje vse navedeno je sodišče dolžniku priznalo stroške v skupni višini 353,66 EUR oziroma upoštevaje njegov uspeh 111,05 EUR. Ostalih stroškov mu sodišče druge stopnje kot nepotrebnih in neizkazanih ni priznalo. Sodišče prve stopnje je upniku priznalo 149,33 EUR stroškov za odgovor na ugovor. Glede na uspeh po spremembi odločitve je sodišče druge stopnje te stroške znižalo na 102,44 EUR. Po medsebojnem pobotu je upnik dolžan dolžniku povrniti 8,61 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

13. Dolžnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je upnik dolžan v skladu z uspehom povrniti stroške v zvezi s pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče je tako dolžniku za pritožbo priznalo 400 točk za nagrado za pravno sredstvo, materialne stroške v višini 8 točk (11. člen OT), 22 % DDV in 125,00 EUR sodne takse, kar skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 423,66 EUR. Ob upoštevanju 31,4 % končnega uspeha je sodišče dolžniku priznalo 133,03 EUR pritožbenih stroškov.