Jedro

V konkretnem primeru je bil opis življenjskega dogodka, s katerim je tožnik utemeljeval lastninski zahtevek, popoln, a iz njega ne izhaja uveljavljana pravna posledica. Tožba je res nesklepčna, za odločitev o reviziji, ki uveljavlja kršitev pravila o materialnem procesnem vodstvu, pa je pomembno, da je bila nesklepčnost neodpravljiva brez nadomestitve obstoječega življenjskega primera z novim. Pravilo o materialnem procesnem vodstvu torej v konkretnem primeru ni bilo prekršeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Med njima je bil sporen obseg skupnega premoženja, obstoj skupnih terjatev ter njuna deleža na obojem. V delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mu je dolžna toženka izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri 1/2 nepremičnine ..., ki je vpisana kot last toženke A. A., sam vpisal kot lastnik, ter podredni zahtevek za ugotovitev, da 1/2 navedene nepremičnine spada v skupno premoženje pravdnih strank ter sta njuna deleža na njej enaka ter za ugotovitev, da pomenijo obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank v izreku sodb sodišč prve in druge stopnje navedene denarne obveznosti do B. B., C., d. d., D., d. o. o. in E. E.. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo.

2. Tožnik pravnomočno zavrnilno sodbo izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve pravil postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 in zaradi kršitve določb 14. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje in temu ustreznega dela prvostopenjske sodbe. V zvezi z odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku tožnik poudarja, da se sicer strinja s stališčem pritožbenega sodišča o neutemeljenosti zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, a mu očita, da bi moralo po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe presoditi, ali je prvostopenjsko sodišče opravilo svojo zakonsko dolžnost materialnega procesnega vodstva in ga opozorilo na nesklepčnost zahtevka. Sodišče prve stopnje tega seveda ni storilo, saj je zahtevek zavrnilo iz povsem drugačnih razlogov kot drugostopenjsko sodišče. Tožnik bi zahtevek gotovo spremenil, če bi bil opozorjen na njegovo nesklepčnost. Če bi višje sodišče opustitev prvostopenjskega sodišča sankcioniralo, bi preprečilo sodbo presenečenja. Zavrnitve zahtevka oziroma pritožbe ni mogoče utemeljiti z materialnopravnim stališčem, ki ni bilo obravnavano pred sodiščem prve stopnje. Ravno to je storilo pritožbeno sodišče in s tem poseglo v tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva te s tem kršilo določbo 23. člena Ustave RS. Tožnik je v slabšem položaju samo zaradi tega, ker je sodišče druge stopnje oprlo odločitev na materialnopravno stališče, ki ga pred njim ni zavzelo že prvostopenjsko sodišče; popolnoma je izvotlilo tožnikovo pravico do pritožbe, oboje pa pomeni kršitev 14. člena Ustave RS. Odločitev o podrednem zahtevku je po prepričanju tožnika procesno napačna zato, ker je prvostopenjsko sodišče sploh ni vneslo v izrek, vsaj ne tako, da bi navedlo, ali je podredni zahtevek utemeljen ali neutemeljen. Zavrnilo je le primarni tožbeni zahtevek, ko je zapisalo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne. Drugostopenjsko sodišče je to spregledalo, čeprav je sodišče prve stopnje z opisano opustitvijo zagrešilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč o podrednem zahtevku nima izreka in je ni mogoče preizkusiti. Zgolj navedba, da se višji tožbeni zahtevek zavrne, po prepričanju revidenta nikoli ne more biti dovolj določna. Ni jasno, kaj je višji tožbeni zahtevek, še posebej, ker je tožnik podajal raznovrstne zahtevke; tožniku je bila tudi s tem kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj sodišče druge stopnje, ki je v izreku svoje odločitve sicer nadomestilo odločitev prvostopenjskega sodišča, tega ne bi smelo storiti in je zaobšlo načelo dvostopnega sojenja.

3. Revizija je bila vročena toženki A. A. in stranskemu intervenientu na strani F. F.. Nobeden od njiju na revizijo ni odgovoril. 4. Revizija ni utemeljena.

**Glede primarnega zahtevka:**

5. Tožnik je primarni tožbeni zahtevek, da mu je dolžna toženka izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik tiste polovice spornega zemljišča, pri kateri je kot lastnica vpisana sama, utemeljeval s trditvijo, da je bilo zemljišče kupljeno s sredstvi, ki so bila njegovo posebno premoženje in v času, ko skupno premoženje ni več nastajalo. Te trditve so bile v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ovržene: ugotovljeno je bilo, da je toženka zemljišče pridobila v last na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih 23. 5. 2008 z G. G. in z H. H.; da je zakonska zveza pravdnih strank v tem času obstajala le še formalno (po tožnikovih trditvah je dejansko prenehala 1. 2. 2008) in je bila razvezana 16. 6. 2008; da je kupnino za zemljišče v celoti (z najetjem posojila) poravnala toženka A. A.. Zaradi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožnikov primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je menilo, da za odločitev sploh ni pomembno, ali je tožnik, kot je trdil še v pritožbi, res denar za kupnino prispeval on sam; pomembno ni zato, ker je tožba nesklepčna: zemljiškoknjižno dovolilo namreč pomeni pravno podlago za prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla, tožnik pa trditev o sklenitvi pravnega posla s toženko ni postavil. Zaradi presoje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe na tožnikove pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni odgovarjalo.

6. Toženka se je pred tožnikovo trditvijo, da je sporno zemljišče njegovo posebno premoženje, branila s trditvami, da sta se pravdni stranki poskušali sporazumeti o delitvi skupnega premoženja na ta način, da bi to premoženje v celoti obdržal tožnik, ki bi toženki na v ta namen kupljenem zemljišču v S. zgradil stanovanje; da je bilo zemljišče z že omenjenima pogodbama, ki ju je v maju 2008 s prodajalcema sklenila toženka, tudi kupljeno, toženka pa vpisana kot lastnica v zemljiško knjigo ter da sporazum nazadnje le ni bil sklenjen in tudi tožnik stanovanja za toženko ni zgradil. Toženec je te trditve potrdil. Trditve pravdnih strank so se razlikovale le glede okoliščine, s čigavimi sredstvi je bilo sporno zemljišče plačano. Sodišče prve stopnje je verjelo toženki, da je kupnino plačala s svojimi sredstvi, pridobljenimi s posojilom, ne pa tožniku, ki je prav tako izpovedal, da je najel dve posojili, da je zmogel plačati kupnino. Ta okoliščina, ki je bila sicer še v pritožbi sporna, ni odločilna. Tožnik na podlagi zgoraj povzetih dejanskih okoliščin z lastninskim zahtevkom ne bi uspel niti pod predpostavko resničnosti njegove trditve, da je kupnino plačal sam iz svojih sredstev. Z zahtevkom, da mu mora toženka kot lastnica spornega zemljišča izdati zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bo lastninsko pravico prenesla nanj, bi tožnik uspel, če bi dokazal, da se mu je toženka zemljiškoknjižno dovolilo zavezala izdati. Česa takega ni trdil. Če bi ga k temu spodbudilo sodišče, bi preseglo pooblastila, ki mu jih daje 285. člen ZPP: vsebina poziva namreč ne bi bila usmerjena v dopolnitev morebiti manjkajočih trditev o dejstvih, temveč v popolno spremembo dejanske podlage spora.

7. V konkretnem primeru je bil opis življenjskega dogodka, s katerim je tožnik utemeljeval lastninski zahtevek, popoln, a iz njega ne izhaja uveljavljana pravna posledica. Tožba je res nesklepčna, za odločitev o reviziji, ki uveljavlja kršitev pravila o materialnem procesnem vodstvu, pa je pomembno, da je bila nesklepčnost neodpravljiva brez nadomestitve obstoječega življenjskega primera z novim. Pravilo o materialnem procesnem vodstvu torej v konkretnem primeru ni bilo prekršeno.

8. Iz obrazložitve revizije ni mogoče zaključiti, da bi tožnik nižjima sodiščema očital kršitev določbe 285. člena ZPP tudi v zvezi s stališčem izpodbijane sodbe, da bi bil v primeru plačila kupnine zaradi odpadle pravne podlage (izjalovitve dogovora o delitvi skupnega premoženja) upravičen od toženke zahtevati vrnitev denarja, ne pa nepremičnine. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pripominja, da je nesklepčnost neodpravljiva tudi v primeru, ko življenjski primer terja spremembo tožbe (ko zatrjevana dejstva po materialnem pravu utemeljujejo drugačno varstvo od zahtevanega)2. Po stališču sodne prakse lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru cilja pravde3. Sprememba tožbe, ki bi bila potrebna v obravnavanem primeru, bi ta okvir presegla.

**Glede podrednega zahtevka:**

9. Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izreku sodbe ni navedlo vsebine tistega dela tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, je neutemeljen. Ne drži, da sodbe o podrednem tožbenem zahtevku zaradi tega ni mogoče preizkusiti in da je izrek nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tako, da je (1) ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine ..., navedene v seznamu, ki je sestavni del sodbe in da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka, (2) toženko zavezalo tožniku plačati 8.620,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (3) višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz tako zapisanega izreka jasno izhaja, da je tožnik z zahtevkom uspel le glede točno določenih premičnin in denarne terjatve in da so bili vsi ostali zahtevki zavrnjeni. Nenavedba vsebine zavrnjenih zahtevkov tudi ne pomeni, da o njih ni bilo odločeno; nenazadnje nasprotno izhaja tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Poleg tega je vsebina zavrnjenih zahtevkov razvidna iz izreka drugostopenjske sodbe, ki ji tožnik ne očita nobenih pomanjkljivosti glede obsega odločitve ali njene razumljivosti.

**Odločitev o reviziji**

10. Procesne kršitve, ki jih je uveljavljal revident, niso bile zagrešene (in torej niso mogle preiti v kršitve Ustave), zato je revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Glej na primer odločbo II Ips 172/2016. 3 Primerjaj odločbe II Ips 1213/2008, II Ips 141/2010, II Ips 172/2016 in druge.