Jedro

Samo dejstvo, ali je tožnik tisti, ki je prispeval denarna sredstva za nakup nepremičnine, glede na trditveno podlago tožbe v zvezi s primarno uveljavljenim zahtevkom, tj. zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ni odločilno. Za izstavitev tovrstnega dovolila mora obstajati podlaga - zavezovalni posel. V našem pravu je namreč uveljavljen kavzalni sistem, ki za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini zahteva veljaven zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za tak prenos.

Iz zatrjevanih dejstev tožnika torej ne izhaja obstoj dogovora (zavezovalnega posla), da bo toženka, v primeru, da do sklenitve sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij ne bo prišlo, na tožnika prenesla lastninsko pravico, kar sedaj tožnik zahteva s primarno uveljavljenim zahtevkom. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi tožniku omogočila vpis lastninske pravice, je torej v tem delu neodpravljivo nesklepčen.

Izrek

I. Pritožba tožnika (toženca po nasprotni tožbi) se zavrne in v izpodbijanem delu (kolikor sta bila zavrnjena zahtevka: - na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se na nepremičnini ID znak 1, last toženke do ½, vknjižila lastninska pravica na ime tožnika, podrejeno temu delu zahtevka pa, da je nepremičnina (delež do ½) skupno premoženje pravdnih strank in je delež vsake izmed njiju enak, - na ugotovitev, da so obveznosti do R.Đ. v višini 6.071,00 EUR, do N. d.d. v višini 101.805,55 EUR z obrestmi, do A. d.o.o. v višini 171.285,17 EUR z obrestmi, do B.G. v višini 33.383,41 EUR z obrestmi in v višini 91.910,00 EUR z obrestmi, obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi toženke (tožnice po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na njeno dolžnost plačila 8.620,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kot specificirano v drugem odstavku izreka po tožbi), razveljavi in v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba toženke (tožnice po nasprotni tožbi) zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (kolikor sta bila zavrnjena zahtevka: - na ugotovitev, da so kupnine v višini 120.000,00 EUR, 21.750 EUR in 40.220,00 EUR skupno premoženje pravdnih strank, da je delež tožnika na tem premoženju 3/5, delež toženke pa 2/5 in da je tožnik dolžan toženki plačati 72.788,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2008 dalje, - na ugotovitev, da so prihranki v višini 50.762,40 EUR skupno premoženje, da je delež pravdnih strank na njem enak ter da je dolžan tožnik plačati toženki 25.381,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2008), potrdi izpodbijana sodba.

IV. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Predmet odločitve v pritožbenem postopku sta tako odločitev po tožbi kot po nasprotni tožbi. Zaradi jasnosti bo zato pritožbeno sodišče besedno zvezo tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) uporabljalo za tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi, besedno zvezo tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) pa za toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče po tožbi ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada oprema, pohištvo in gospodinjski aparati v stanovanju na naslovu V. 1, K., v obsegu, ki je naveden v seznamu pohištva, ki je sestavni del sodbe in da je delež tožnika na skupnem premoženju 50 %, delež toženke pa 50 %. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 8.620,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse tako kot določno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek po tožbi je zavrnilo. Po nasprotni tožbi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo sredstva, ki jih je izplačala O.P. v višini 10.611,42 EUR, da je delež pravdnih strank na tem premoženju enak ter da je tožnik dolžan toženki plačati 5.305,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo. Po tožbi in nasprotni tožbi je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka

3. V pritožbi, ki jo je vložil po pooblaščencu, se tožnik pritožuje nad zavrnitvijo višjega zahtevka po tožbi v delu, v katerem je zahteval: - da je dolžna toženka tožniku izdati zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini ID znak 1, katere lastnica je do ½, vknjiži lastninska pravica na ime tožnika, podrejeno k temu delu zahtevka pa, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi navedena nepremičnina (ena polovica) in da je delež tožnika na tem delu skupnega premoženja 50 %, delež toženk stranke 50 %, - da so obveznosti (navedene v vlogi z dne 20.3.2013) obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank.

4. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta deleža na njunem skupnem premoženju 50 %. V bistvu je tudi nesporno dejstvo, da je zakonska zveza in ekonomska skupnost med strankama dejansko prenehala že februarja 2008. Sporno pa je bilo zlasti dejstvo o obsegu skupnega premoženja in tudi o tem, ali določene stvari so sploh del skupnega premoženja pravdnih strank. Za tožnika je ključna odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na nepremičnino ID znak 1. Ta temelji na ugotovitvi sodišča o tem, kdo je dejansko plačal denarna sredstva za nakup nepremičnine. Sodišče se je v zvezi s tem oprlo na izpovedbo toženke in priče, toženkinega strica D.T. V zvezi s tem tožnik izpostavlja, da je toženka v odgovoru na tožbo trdila, da si je denar izposodila od svojcev. Svojih navedb ni v ničemer konkretizirala. Od razumne osebe bi bilo tudi logično pričakovati, da bo takoj povedala od koga si je izposodila in koliko, po drugi strani pa razumna oseba ne bi govorila, da si je izposodila denar od več svojcev, nato pa to navedbo spremenila in trdila, da si je denar izposodila od priče T. Ključno je dejstvo, da iz izpovedb prič R. in B. ter njihovih pisnih izjav izhaja, da so priče poslovale le s tožnikom in ne s toženko. Glede na to, da je sodišče izpostavilo, da sta bili stranki v hudem sporu že od februarja 2008, in je ugotovilo, da sta bili sporni parceli kupljeni zaradi ureditve oz. delitve skupnega premoženja pravdnih strank ni logično, zakaj bi si toženka izposodila denar od strica, ga brez potrdila, pogodbe ali sleherne listine izročila tožniku, ta pa naj bi ga v njenem imenu izročil prodajalcema R. in B. Navedeno močno omaje zaključek sodišča, da naj bi denar za nepremičnine zagotovila toženka. V zvezi s točko 10, kjer se sodišče sklicuje na določene nekonsistentne navedbe tožnika, pritožba izpostavlja, da je sodišče spregledalo, da je tožnik v spis priložil tudi bančne izpiske, ki potrjujejo, da je dejansko on bil tisti, ki je plačeval zneske za omenjeni parceli. Tožnik je v zvezi s tem podal obširne navedbe v svoji vlogi "izjava za prvi narok" na strani 5 in 6. Kompleksnost denarnega toka je mogoče opisati s tem, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče, da se je tožnik v tistem času ukvarjal z gradbeništvom in je urejal denarne tokove tako za nakupe parcel kot tudi za gradbena dela. Vsekakor pa iz spisovnih podatkov, zlasti bančnih izpiskov ter izjav prič, izhaja dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je sploh dejansko delal nek denarni tok. V spisu pisno je tudi izjava toženke, ki potrdi, da je denar za parcelo dal tožnik in ne toženka. Sodišče to izjavo popolnoma zminimizira in nekritično sprejema izjavo toženke, češ da je plod nasilja, čeprav pisava na izjavi ni "pretresena", kar je značilno za pisavo ljudi, ki pišejo pod prisilo, v šoku. Sodišče je kar samo, brez da bi imelo ustrezno strokovno znanje, listino, ki je ključnega dokaznega pomena, ovrglo kot plod grožnje oz. sile, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar vpliva na pravilnost sodbe. Ob tem pritožba še izpostavlja, da toženka, ko je šla na policijo, ni omenjala, da je denar pridobila od strica, ovadbo pa je podala kar tri mesece po dogodku, kar seveda ni logično. Sodišče je v celoti in nekritično presodilo izpovedbo priče T. Sodišče je v celoti spregledalo, da navedena priča sploh ni izkazala, da naj bi imela 35.000 EUR v gotovini. Tekom zaslišanja je T. večkrat spremenil izjavo, da je denar dvignil z banke, nato, da ga je le delno. Pri minimalni plači, dveh otrocih in običajnih stroških je nemogoče, da bi v treh letih (v letih od 2005 do 2008) prihranil več kot 35.000 EUR. Nenavadno je tudi, da priča ne bi denarja nakazala iz svojega računa na TRR toženke, kot tudi, da toženka ne predloži stričevega bančnega, ampak raje predlaga njegovo zaslišanje. Sodišče pa kljub vsem nenavadnim in nelogičnim izpovedbam priči povsem nekritično verjame. Skratka, izjava priče T. je povsem nekredibilna in nekonsistentna. Priča se je povsem sprenevedala in spreminjala svojo zgodbo, kar je še bolj nenavadno v luči dejstva, da sta tako toženka kot priča takoj decidentno simultano "izstrelila" izpovedbo, da naj bi bilo 10 bankovcev po 500, dva paketa po 100 in 50 EUR. Kako to, da sta se oba tako dobro spomnila bankovcev, pri dodatnih vprašanjih, zlasti od kod denar, pa ne toženka ne priča nista vedela izpovedati. Zanimivo, da priča T. niti ni vedel pojasniti koliko denarja je imel na splošno doma. Najprej je povedal, da ne ve točno, nato pa navrgel, da naj bi imel 40 tisoč. Namreč nekdo, ki ima večjo količino denarja doma, bi gotovo vedel pojasniti, koliko ga ima, še posebej bi bilo to pričakovati od priče, ki se je po sedmih letih spomnila vrste bankovcev, ki naj bi jih izročila toženki. Po drugi strani je nelogično, da bi nekdo, ki ima takšen znesek doma, šel dvigovat karkoli na banko za toženko. Sodišče tudi spregleda, da je bila valuta EUR uvedena v Sloveniji šele leta 2007 in je praktično nemogoče, da bi T. v enem letu prihranil 40.000 EUR gotovine. Na koncu je trdil, da je plačal toženki z denarjem od doma, nima pa nobenih potrdil, da bi mu banka karkoli plačala ali zamenjala. Na splošno je dokazna ocena sodišča glede izpovedbe priče T. in toženke povsem zgrešena. Sodišče se je oprlo izključno na njuno skladno izpoved glede vrste bankovcev, povsem pa je prezrlo, da je to edina skladnost. Zlasti priča T. ni niti približno izkazala verodostojnosti v kontrolnih vprašanjih. Ni logično, da priča ne ve od kod naj bi denar sploh dobila in da ni niti enega samega pisnega dokaza, da bi ta denar sploh obstajal. Nekdo z minimalno plačo in dvemi otroci, ne bo kar tako posodil 35.000 EUR brez potrdila. Prav tako ni moč spregledati, da toženka ni omenjala strica v ovadbi, ni ga omenjala v odgovoru na tožbo, ampak šele v vlogi tik pred prvim narokom. Sodišče vse te okoliščine spregleda, v povezavi s pisno izjavo toženke z izjavami R. in Be. ter bančnimi izpiski in pogodbami tožnika pa je moč ugotoviti, da je dokazna ocena povsem zgrešena, saj toženka ni izkazala, da si je denar izposodila od strica. Sodišče bi ob pravilni dokazno oceni moralo priti do zaključka, da je finančna sredstva za sporno nepremičnino prispeval tožnik, posledično pa, da gre za njegovo posebno premoženje.

5. V delu, ki se nanaša na obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče v točki 21 navedlo, da je toženka res dolžna tožniku povrniti polovico plačanega zneska za kredit N. d.d.. Po drugi strani pa ni jasno zakaj sodišče ni odločilo, da se ugotovi, da je obveznost do N. d.d. obveznost obeh strank iz skupnega premoženja. To je pomembno, saj bo v primeru neplačila dolg bremenil le tožnika, ne pa toženke. Sodišče je z zavrnitvijo zahtevka v bistvu bodoče regresne zahtevke tožnika izničilo, saj zavrnitev tega zahtevka pomeni, da je ugotovilo, da ne gre za obveznost iz skupnega premoženja. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj izrek sodbe nasprotuje razlogom. Sodišče bi torej moralo zahtevku v tem delu ugoditi in ugotoviti, da gre za obveznosti iz skupnega premoženja. Enako velja glede zahtevka do družbe A. d.o.o. (točka 22 sodbe) do B.G. (točka 23 sodbe). Ni se mogoče strinjati z obrazložitvijo sodišča v točki 25, na straneh 13 in 14 ravno iz razloga, ker je sodišče v zavrnitvijo zahtevka v bistvu ugotovilo, da ti dolgovi niso dolgovi skupnega premoženja, čeprav v obrazložitvi seveda ima drugačno stališče. 6. Tožnik v svoji lastni, laični in v pretežni meri nerazumljivi pritožbi navaja, da niso bile upoštevane njegove izjave z dne 20.5.2013, 23.5.2013, 25.2.2013 in njegov odgovor na izjavo toženke z dne 3.6.2014 z vsemi prilogami. Pri tem se sklicuje na dele izjav, s katerimi izpodbija posamezne ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na zagotovitev sredstev za nakup parcel 1 in 2, obe k.o. S. (da naj bi tožnik z gotovinskim plačilom v višini 26.488,00 EUR vrnil posojilo D.B., da je nejasno, ali naj bi sredstva za kupnino predstavljala posojila C., B. in Be. ara ali pa razlika med prejetimi plačili s strani Perkovičev, Be. in stroški). Oporeka tudi navedbam in ugotovitvam sodišča, da ni jasno, zakaj si je tožnik izposodil 25.000 EUR, ne kaj je bilo plačano R. v okviru presežka 65.880,00 EUR in ugotovitvi sodišča, da so skupni stroški za gradnjo objekta K. 2 znašali 165.000,00 EUR, v zvezi s čimer se prav tako sklicuje na dele svojih izjav.

7. Toženka se je pritožila zoper 2. točko (verjetno pravilno drugi odstavek) izreka sodbe po tožbi in zoper zavrnilni del sodbe po nasprotni tožbi. V napadeni točki izreka je sodišče razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati 8.620,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je navedeno v izreku samem. Toženka meni, da sodba nima razlogov, ki bi utemeljevali tak izrek, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo ZPP. Iz posameznih delov obrazložitve je zaslediti, da naj bi šlo za vračilo zneskov, ki naj bi jih tožnik po razpadu zakonske zveze plačal za kredite, najete v času njenega obstoja. Iz točke 21 obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik po razpadu zakonske zveze plačal 3.063,13 EUR hipotekarnega kredita, od česar naj bi mu bila toženka dolžna plačati ½. Že sam delež ½ je v tem primeru napačen, saj so deleži na nepremičnini, ki je obremenjena s hipotekarnim kreditom in v zvezi s katero se hipotekami kredit plačuje 3/5 za tožnika in 2/5 za toženko. Glede na navedeno bi bila toženka dolžna kvečjemu tožniku povrniti 2/5 od plačanega zneska, torej 1.225,25 EUR. Nadalje iz točke 24 obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik na podlagi posojilne pogodbe B.K. za najeti kredit za nakup stanovanja na Ko.1, v K. plačal po razpadu zakonske zveze še 7.239,98 EUR, od česar naj bi mu tožnica bila dolžna plačati ½. Tudi v tem primeru so po mnenju tožnice deleži napačni, saj so bili deleži na stanovanju na Ko. 1/3 za tožnika, 1/3 za toženko in 1/3 za tožnikovo mamo, s kupnino od prodaje tega stanovanja pa sta nato toženka in tožnik kupila stanovanjsko hišo na naslovu V. 1, na kateri so bili deleži 3/5 za tožnika in 2/5 za toženko. Toženka bi bila zato kvečjemu dolžna plačati tožniku 2/5 navedenega zneska, tj. 2.895,99 EUR. Zgoraj navedeni pa so tudi vsi zneski, ki naj bi jih bila dolžna toženka plačati tožniku. Skupaj gre za 4.121,24 EUR, zato ni jasno, od kod sodišču znesek 8.620,49 EUR. Tudi, če bi se pri gornjih zneskih upošteval delež ½, vsota ne bi bila ta, kot jo je sodišče navedlo v izreku. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kaj predstavljajo zneski, od katerih naj bi za toženko tekle obresti in tudi njihova vsota ne da zneska 8.620,49 EUR. Pritožba nadalje navaja, da ne drži trditev sodišča, da toženka ni postavila zahtevka, da se ugotovi, da predstavljajo tudi krediti, ki jih je ona najela v teku trajanja zakonske zveze in odplačevala še po zaključku le-te, skupno premoženje. V svoji pripravljalni vlogi z dne 11.9.2012 je toženka navedla, da je dne 12.12.2001 najela stanovanjsko posojilo za nakup stanovanja na naslovu Kozlovičeva 1 v višini 5.000.000,00 SIT in dne 2.6.2006 posojilo v višini 2.700.000,00 SIT. Zahtevala je, da sodišče ugotovi, da obe posojili predstavljata skupno premoženje in da so deleži pravdnih strank na njem enaki. Sodišče o tem delu zahtevka ni odločilo oz. ga je zavrnilo brez obrazložitve, zaradi česar je potrebno sodbo v tem delu razveljaviti. Toženka pa se pritožuje tudi zoper zavrnilni del glede kupnine za prodane parcele, ki so bile njena solastnina, in prihrankov, ki jih je imel tožnik po zaključku zakonske zveze in prav tako predstavljajo skupno premoženje. Toženka se sicer strinja s sodiščem, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, vendar pa od toženke tudi ne more zahtevati nemogočih dokazov. Toženka je namreč dokazala, da so bile parcele prodane, dokazala je vrednost po kateri so bile prodane, dokazala je višino zaslužkov, ki jih je prejel tožnik po sklenjenih pogodbah, s svojim zaslišanjem je dokazala, da so v zakonski zvezi živeli popolnoma normalno življenje, zaradi česar tako visokih zneskov niso mogli porabiti, z zaslišanjem tožnika v pravdi o preživnini P 892/2008 pa, da so prihranki obstajali in jih je tožnik porabljal po zaključku zakonske zveze. Glede na navedeno je z zadostno mero gotovosti dokazala svoje trditve in to še toliko bolj, ker teh zneskov tožnik ni prejel na svoj TRR. Kakšen dokaz več bi toženka lahko ponudila, zato ni jasno in bi sodišče moralo njene trditve oceniti v povezavi z naravo spora. Sodišče navaja, da bi lahko tožnik ustvaril prihranke tudi po zaključku zakonske zveze, kar pomeni, da priznava, da je tožnik prihranke imel. Vendar pa tožnik nikoli ni navajal, kaj šele dokazoval, da naj bi prihranke ustvaril pozneje.

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožnika:

9. Tožnik uvodoma izpodbija prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim mu izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini ID znak 1 (prej parc. št. 1 in 2, obe k.o. S.), katere lastnica je do ½, vknjiži na njegovo ime v enakem deležu, podrejeno na ugotovitev, da je navedena nepremičnina (ena polovica) skupno premoženje pravdnih strank in da je delež vsakega izmed njiju na njem 50 %.

10. Sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je na navedeni nepremičnini kot lastnica do ½ vknjižena toženka na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene dne 23.5.2008 z A.B. (za parc. št. 1, k.o. S.) in prodajne pogodbe, sklenjene istega dne z J.R. (za parc. št. 2 k.o. S), - da je do nakupa navedenih parcel na toženkino ime prišlo v okviru dogovarjanja pravdnih strank o nameravani delitvi premoženja, ko med njima ni bilo več življenjske skupnosti, ki bi lahko pogojevala nastanek skupnega premoženja, - da sta pravdni stranki celo skušali skleniti sporazum o delitvi skupnega premoženja pred notarjem tako, da bi toženka postala izključna lastnica navedenih parcel, ki naj bi sicer predstavljale skupno premoženje, da pa do podpisa sporazuma ni prišlo. Tožnikov primarni in podrejeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker je bila nepremičnina kupljena s sredstvi, ki predstavljajo posebno premoženje toženke, pridobljenimi v času, ko je med strankama zakonska zveza obstajala zgolj formalno in med njima ni bilo razmerja, ki bi pogojeval nastanek skupnega premoženja. Pritožba izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil nakup nepremičnine izveden s sredstvi, ki predstavljajo posebno premoženje tožnice. Meni, da bi moralo ob pravilni dokazni oceni sodišče prve stopnje zaključiti, da je denarna sredstva za nakup nepremičnine prispeval tožnik, posledično pa, da gre za njegovo posebno premoženje.

11. Samo dejstvo, ali je tožnik tisti, ki je prispeval denarna sredstva za nakup nepremičnine, glede na trditveno podlago tožbe v zvezi s primarno uveljavljenim zahtevkom, tj. zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po mnenju pritožbenega sodišča, ni odločilen. Za izstavitev tovrstnega dovolila mora obstajati podlaga - zavezovalni posel. V našem pravu je namreč uveljavljen kavzalni sistem, ki za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini zahteva veljaven zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za tak prenos. Iz tožbenih trditev bi torej moral izhajati obstoj zavezovalnega posla, na podlagi katerega bi lahko s tožbo zahteval izstavitev listine o razpolagalnem poslu. Takih trditev pa tožnik v pravdi ni podal. Tožnik je v tožbi najprej trdil, da je delež do ½ nepremičnine ID znak 1 skupno premoženje pravdnih strank in uveljavljal le zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje in da znaša njegov delež na njem ½. Toženka se je branila s trditvami: - da sta se pravdni stranki dogovarjali o urejanja premoženjskih razmerij in da so bile parcele kupljene in vpisane na njeno ime z namenom, da dobi parceli zaradi izgradnje stanovanja, ki bi predstavljalo izplačilo njenega deleža na skupnem premoženju, - da je v ta namen kupila parceli in si zanju sposodila denar od svojcev1. Njene trditve je tožnik potrdil glede namena, za katerega so bile kupljene, ves čas pa je zatrjeval, da je bil on tisti, ki je plačal kupnino in privolil v vknjižbo nepremičnin na toženko2. Tekom postopka je večkrat spremenil zahtevek v zvezi z nepremičnino, ki ga je nazadnje3 postavil tako, da primarno uveljavlja, da mu je dolžna toženka izdati listino o razpolagalnem poslu s tem, da je dodatno navedel, da je, ker do sporazumne rešitve premoženjskih razmerij med pravdnima strankama ni prišlo, odpadla podlaga, da bi toženka obdržala lastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila kupljena z njegovimi sredstvi. Iz zatrjevanih dejstev tožnika torej ne izhaja obstoj dogovora (zavezovalnega posla), da bo toženka, v primeru, da do sklenitve sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij ne bo prišlo, na tožnika prenesla lastninsko pravico, kar sedaj tožnik zahteva s primarno uveljavljenim zahtevkom. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi tožniku omogočila vpis lastninske pravice, je torej v tem delu neodpravljivo nesklepčen in že iz tega razloga terja zavrnitev. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno, katera izmed pravdnih strank je prispevala denarna sredstva za nakup, so zato nepomembne. Kolikor pa se tožnik sklicuje na odpadlo pravno podlago, mu ta daje upravičenje na vrnitev danega, v konkretnem primeru, ko tožnik trdi, da je financiral nakup nepremičnine, na vrnitev denarja, ne pa nepremičnine.

12. Konkretnih razlogov, zakaj izpodbija odločitev o podrejenem zahtevku na ugotovitev, da je delež do ½ na predmetni nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank, njun delež na navedenem premoženju pa enak, tožnik ne navaja, zato je sodišče opravilo le uradni preizkus. Sodišče je ugotovilo, da je do nakupa predmetne nepremičnine prišlo že po tem, ko je razpadla življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama (to tožnik tudi v pritožbi izpostavlja kot nesporno). Tožnik ne trdi, da je bila kupljena s sredstvi, pridobljenimi v času obstoja življenjske in ekonomske skupnosti (tudi v pritožbi navaja, da je za nakup prispeval lastna finančna sredstva), zato je pravilna odločitev sodišča, da nepremičnina ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

13. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika na ugotovitev, da so obveznosti, kot jih je uveljavljal v vlogi z dne 20.3.2013 (do R.Đ. v višini 6.071,00 EUR, do N. d.d. v višini 101.805,55 EUR z obrestmi, do A. d.o.o. v višini 171.285,17 EUR z obrestmi, do B.G. v višini 33.383,41 EUR z obrestmi in v višini 91.910,00 EUR z obrestmi), obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank.

14. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je očitek, da izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi neutemeljen. Plačilo obveznosti, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem, bremeni oba zakonca nerazdelno (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, v nadaljevanju: ZZZDR). Če eden izmed njiju po razpadu življenjske skupnosti odplačuje obroke iz svojih sredstev (posebnega premoženja), to ne spremeni dejstva, da je bila stvar že pridobljena kot skupno premoženje. Na njem obstajata deleža zakoncev, ki izhajata iz njunih prispevkov v času zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti. S plačevanjem obrokov po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, se torej deleži in obseg premoženja ne morejo spremeniti. Glede na navedeno, je sodišče pravilno pojasnilo, da ugotovitveni del zahtevka, da obveznosti predstavljajo obveznost s skupnim premoženjem, ne sodi v izrek odločbe o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Enako pravilno je tudi navedlo, da bi se morali zahtevki odraziti v dajatvenem zahtevku. Za samostojni ugotovitveni zahtevek tožnik namreč nima pravnega interesa, saj bo v primeru, da bo poravnal obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, lahko od toženke zahteval plačilo v skladu z ugotovljenimi deleži na skupnem premoženju z ustrezno dajatveno tožbo. To je v pravdi tudi storil v delu, v katerem je zahteval plačilo sorazmernega dela po razpadu življenjske skupnosti plačanih obveznosti do N. d.d. in B.K. d.d.. Tožnik v pravdi svojega pravnega interesa ni utemeljeval na bodočih regresnih zahtevkih iz naslova terjatev4 do toženke, zato so pritožbene trditve o tem nedovoljena pritožba novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo, po tem ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženke:

16. Toženka v zvezi z delom izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku iz naslova plačanih obveznosti iz skupnega premoženja v znesku 8.620,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (kot določno izhaja iz izreka) utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe, podano pa je nasprotje tudi v samem izreku. Iz razlogov sodbe izhaja, da je iz naslova navedenih obveznosti tožnik po razpadu zakonske zveze N. d.d. plačal iz naslova kreditnih obveznosti 3.063,13 EUR, Banki Koper d.d. pa 7.239,98 EUR in da je dolžna toženka v skladu z nespornimi deleži na skupnem premoženju plačati polovico navedenih zneskov. Iz naslova drugih uveljavljenih obveznosti (do R.Đ., A. d.o.o in B.G.) je ugotovilo, da tožnik nima do toženke nikakršnega zahtevka. Glede na take razloge ni jasno, na čem temelji v izreku navedeni znesek, ki tudi ni seštevek posameznih zneskov, kot so specificirani v obrestnem delu. Ker kršitve glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena razveljavilo in v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti navedeno pomanjkljivost. Glede na naravo odločitve ostale pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na konkretni zahtevek, ne terjajo odgovora.

17. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi v delu, v katerem sodišču očita, da se ni opredelilo do njenega ugotovitvenega zahtevka glede posojil. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 11.9.20125 sicer trdila, da sodita tudi posojili v znesku 5 mio SIT in posojilo v višini 2,7 mio SIT v skupno premoženje pravdnih strank in so deleži pravdnih strank na njem enaki, vendar pa izrecnega zahtevka ni postavila, kar jasno izhaja iz njene nadaljnje vloge6, v kateri je specificirala modificiran tožbeni zahtevek. Ker zahtevek ni bil postavljen, sodišče o njem ni moglo odločiti.

18. Pritožba z nekonkretiziranimi navedbami tudi ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni ne zatrjevala ne dokazala, da so kupnine po pogodbah, kot jih je povzelo v točki 27 obrazložitve, v času razpada življenjske skupnosti obstajale in v kakšni višini. Prav tako ne zaključka sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da so ob razpadu zakonske skupnosti obstajali prihranki. Tudi kolikor se sklicuje na izpovedbo toženca v preživninski pravdi o obstoju prihrankov, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila navedena izjava dana znatno po razpadu zakonske zveze, kar potrjuje njegovo ugotovitev, da toženka z njo ni uspela dokazati, da so prihranki obstajali ob razpadu življenjske skupnosti med pravdnima strankama, kar je odločilno.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po tem, ko ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 odgovor na tožbo z dne 26.3.2009, list. št. 20-22, pripravljalna vloga in nasprotna tožba z dne 13.5.2010, pripravljalna vloga z dne 3.12.2010, list. št. 47 – 48 spisa 2 odgovor na pripravljalno vlogo in nasprotno tožbo z dne 28.10.2010, list. št. 12 – 21 spisa po nasprotni tožbi, pripravljalna vloga z dne 29.1.2011, list. št. 63 - 64 spisa, pripravljalna vloga z dne 21.6.2012, list. št. 97 -101 spisa, pripravljalna vloga z dne 20.3.2013, list. št. 128-140 spisa 3 pripravljalna vloga z dne 19.5. 2014, list. št. 256-257 4 v pripravljalni vlogi z dne 21.6.2012, list. št. 97 do 101 je pravni interes utemeljeval z dejstvom, da so krediti nastali zaradi nakupa skupnega premoženja 5 list. št. 104 - 105 6 pripravljalna vloga z dne 18.3.2013, list. št. 125 - 126