Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje lahko sámo odpravilo ugotovljeno procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), niti za situacijo, ko bi lahko sámo učinkoviteje in hitreje od sodišča prve stopnje dopolnilo postopek in ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 355. člena ZPP). Trajanje dosedanjega postopka še ni tako nerazumno dolgo, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Drugi toženec se je znašel v postopku osebnega stečaja, ko je tožnica od njega zahtevala vračilo zneska preveč plačane odškodnine. V tu obravnavani pravdni zadevi je tožnica izpodbijala njegova pravna dejanja (izročitev večjega denarnega zneska prvi toženki za nakup nepremičnine ter za vlaganja v to nepremičnino), s katerimi naj bi v obdobju izpodbojnosti zmanjšal svoje premoženje na račun oškodovanja upnikov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, glede prve toženke pa je ugotovilo, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika, storjena v njeno korist, brez pravnega učinka napram stečajni masi, ter prvi toženki naložilo plačilo zneskov 80.000 EUR, 1.600 EUR ter 68.525,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve toženke, prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodbe naj bi se glede prvega izpodbojnega dejanja ne dalo preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve, glede dolžnikovih vlaganj v tujo nepremičnino pa naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo, da mora ugotoviti obogatitev prve toženke kot lastnice nepremičnine. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker bo treba v postopku ponovno odločati o prvem izpodbojnem dejanju, glede drugega izpodbojnega dejanja pa prvič obravnavati cel sklop dejanskih in pravnih vprašanj ter izvajati dokaze (vključno z izvedencem), je sodišče druge stopnje ocenilo, da teh pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do pritožbe. Ker gre za obravnavo tekoče pravdne zadeve po tožbi, vloženi 13. 6. 2018, ki se je izvajala brez večjih zastojev, tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

4. Prva toženka je zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo. V njej navaja, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da je ugovarjala tudi nesklepčnost zahtevka – o tem ugovoru naj bi lahko samo odločilo in tožbeni zahtevek brez nadaljnjega v celoti zavrnilo. Ni navedlo, zakaj ni odločilo o pritožbi v delu, kjer je grajala trenutek ugotovljene insolventnosti. Prav tako naj bi pritožbeno sodišče ne utemeljilo, zakaj pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe ni samo odpravilo. Šlo naj bi za tožbo po pravilih ZFPPIPP, ki vsebuje načelo hitrosti postopka. Poravnalni narok ni bil opravljen v 2 mesecih od prejema odgovora na tožbo, sodba pa je bila izdana šele junija 2019. V stečajnem postopku je bil že avgusta 2018 izdan sklep o odpustu obveznosti in bi z njegovo pravnomočnostjo sicer nastopili pogoji za končanje stečajnega postopka, tako pa še niso.

5. Pritožba je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeni razlogi iz 357.a člena ZPP so omejeni na presojo pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o nepravilni uporabi materialnega prava ali o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno. Presodi lahko le, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče sámo odpraviti kršitve prvostopenjskega sodišča. Toženkine navedbe o tem, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb glede sklepčnosti zahtevka in dolžnikove insolventnosti, zato niso upoštevne.

8. Sicer pa ne držijo navedbe, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov za vrnitev zadeve v ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje. To je storilo v 11. točki obrazložitve svojega sklepa. Glede na naravo ugotovljenih kršitev (pomanjkljiva obrazloženost in v večjem delu nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) Vrhovno sodišče tem razlogom pritrjuje. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje lahko sámo odpravilo ugotovljeno procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), niti za situacijo, ko bi lahko sámo učinkoviteje in hitreje od sodišča prve stopnje dopolnilo postopek in ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 355. člena ZPP). Trajanje dosedanjega postopka še ni tako nerazumno dolgo, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Obe stranki tega pritožbenega postopka sta priglasili pritožbene stroške. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).