Jedro

Ker je tožnica trideset let delovne dobe dopolnila šele v decembru 2006, kot podlage za odločanje o izplačilu jubilejne nagrade ni mogoče uporabiti določb panožne kolektivne pogodbe, saj je bila ta odpovedana, tako da so pravni učinki odpovedi nastopili s 1. 1. 2005. V decembru 2006 je toženo stranko zavezovala le Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust, ki ni imela določb v zvezi z jubilejno nagrado, zaradi česar tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade tožnice ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) spremeni tako da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo jubilejne nagrade v višini 1.017,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 251,02 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“

II. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 251,47 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

III. Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača jubilejno nagrado v višini 1.017,19 EUR skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v višini 432,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega roka (1. odst. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (2. odst. izreka).

Zoper ugodilni del te sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da v decembru 2006, ko je tožnica izpolnila 30 let skupne delovne dobe, ni več veljala Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/95, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 1995), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, saj je ta pogodba prenehala veljati 31. 8. 2004 ter se je uporabljala samo do 1. 1. 2005. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je upravni odbor GZS – Združenje lesarstva, panožno kolektivno pogodbo odpovedal, kar je bilo objavljeno v razglasnem delu Ur. l. RS, št. 81/2004. Odpoved panožne kolektivne pogodbe predstavlja odločilno dejstvo, o tem dejstvu pa izpodbijana sodba nima razlogov. V decembru 2006, ko je tožnica dosegla 30 let delovne dobe, je toženo stranko zavezovala le Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/06), ki pa nima določb o jubilejni nagradi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu glede odpovedi panožne kolektivne pogodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Vendar pa pri vprašanju, ali panožna kolektivna pogodba še velja, ne gre za vprašanje dejanskega stanja (in s tem povezano ugotavljanje odločilnih dejstev), temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Nenazadnje tudi tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je eden od podpisnikov panožne kolektivne pogodbe le-to odpovedal, temveč se je v odgovoru na tožbo ter na prvem naroku za glavno obravnavo zgolj sklicevala na to, da ni podana delovnopravna kontinuiteta oz. da tožena stranka nima pravnega prednika in iz tega razloga tožnici ni mogoče priznati pravice do jubilejne nagrade. Zaradi navedenega ni mogoče trditi, da bi bila podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, prav tako ni podana nobena od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku določba 2. točke 52. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 1995. Ob ugotovitvi, da je tožnica 30 let delovne dobe dopolnila v decembru 2006, kot podlage za odločanje o jubilejni nagradi ni mogoče uporabiti določb panožne kolektivne pogodbe iz leta 1995, saj je ta bila odpovedana tako, da so pravni učinki odpovedi nastopili s 1. 1. 2005 (odpoved je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 84/04 – Razglasni del, Druge objave, 81-84/2004). Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97, 54/00, 42/02 in 38/03) uporabljala le do vključno 30. 6. 2006 (odpoved objavljena v Ur. l. RS, št. 90/05) in da je od 30. 6. 2006 ta pravica v celoti odvisna od ureditve v panožnih in podjetniških kolektivnih pogodbah. V decembru 2006 je tako toženo stranko zavezovala Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/06), le ta pa ni imela določb v zvezi z jubilejno nagrado.

Navedeno pomeni, da v decembru 2006 tožene stranke k plačilu jubilejne nagrade ni zavezovala nobena kolektivna pogodba, saj se je kolektivna pogodba za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 132/2006, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 2006) pričela uporabljati šele od 1. 1. 2007. Sicer pa tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da te kolektivne pogodbe v tem sporu ni mogoče uporabiti, saj je tožnica 30 let delovne dobe dopolnila pred 1. 1. 2007. Toženo stranko bi k plačilu jubilejne nagrade lahko zavezoval njen splošni akt, vendar obstoja takšnega akta nobena od strank v tem sporu niti ni zatrjevala.

Glede na vse navedeno se pokaže, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožničin zahtevek potrebno zavrniti, saj zanj ni pravne podlage. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo jubilejne nagrade v višini 1.017,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007, saj je višji obrestni zahtevek pravnomočno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Takšna sprememba izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar je tožena stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 400 točk (200 točk za odgovor na tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj., 200 točk za zastopanje na prvem naroku – tar. št. 15/3a), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 183,60 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 3,72 EUR, 20 % DDV v višini 37,46 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo v višini 26,24 EUR. Celotni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki tako znašajo 251,02 EUR. Ni pa bilo mogoče priznati priglašenih stroškov za pregled sodbe in poročilo stranki, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za zastopanje. Pritožbeno sodišče je zato v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 250,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 250 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 114,75 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2,29 EUR materialnih stroškov (čl. 13/3 OT), 20 % DDV v višini 23,41 EUR in 111,02 EUR sodne takse za pritožbo. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 251,47 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašene nagrade za pregled sodbe in poročilo stranki v višini 50 točk, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za pritožbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 251,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Glavnična denarna terjatev tožnice ne presega revizijskega minimuma določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo. Prvi odstavek 32. člena ZDSS-1 določa, da pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pravno pomembno vprašanje, glede katerega je v tej zadevi možno pričakovati odločitev revizijskega sodišča je, ali delavec res ne more uveljavljati pravice, ki mu pripada tako po prej veljavni kolektivni pogodbi, kot novi kolektivni pogodbi, zgolj zato, ker v trenutku, ko ta pravica nastane, prejšnja pogodba ne velja več, nova pa se še ni pričela uporabljati. Pritožbeno sodišče je zato revizijo dopustilo.