Jedro

Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-4270/2023/5 (1222-05) z dne 12. 9. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer. Tako ob vložitvi prošnje kot tudi na osebnem razgovoru je navajal, da se želi zaposliti, da bi lahko finančno pomagal družini in da v Maroku ni ogrožen; morebitnih drugih razlogov za mednarodno zaščito oziroma drugih relevantnih okoliščin, kljub temu, da mu je bilo to v postopku omogočeno, ni navedel. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo navedbam tožnika v tožbi, da naj bi bil etično in versko diskriminiran oziroma preganjan v izvorni državi zato, ker je po narodnosti Berber. Glede te osebne okoliščine je tožnik v postopku pred izdajo odločbe izpovedoval različno, na narok za glavno obravnavo pa ni pristopil, zato ga sodišče o njej ni moglo zaslišati. Tudi če bi bil tožnik Berber, ta osebna okoliščina sama po sebi ne izkazuje, da je bil v izvorni državi zaradi tega kakorkoli preganjan. Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na navedbe tožnika na osebnem razgovoru, da v Maroku ni bil ogrožen, in na tožnikovo preteklo življenje v Maroku, kjer se je po lastnih navedbah nemoteno šolal že na univerzitetni stopnji in opravljal plačano delo. Slednje pa kaže na to, da mu je bila v izvorni državi zagotovljena tudi pravica do dela. Dalje je sodišče prve stopnje kot preskope, deloma pa nedokazane, zavrnilo trditve tožnika, da mu v Maroku ni bila nudena zdravstvena oskrba in da ni mogel nadaljevati s študijem. Razlog za to ni bil v osebni okoliščini tožnika, temveč v pomanjkanju denarja. Kot posplošene je zavrnilo tudi tožbene navedbe, da naj bi bil tožnik v izvorni državi izpostavljen preganjanju zaradi svoje veroizpovedi. Tudi te okoliščine tožnik ni pojasnil, v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru je zgolj navedel, da je muslimanske veroizpovedi, drugega o tem ni povedal. Poleg tega tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko kot varne izvorne države, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da mu je v Maroku oviran dostop do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, skratka, da tam ne bo deležen dostojnega življenja. Vztraja pri tem, da je njegove navedbe o slabi ekonomski in socialni situaciji v izvorni državi mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Navaja, da je kraj njegovega prebivanja pred kratkim prizadel potres katastrofalnih razsežnosti, zato je še manj verjetno, da mu bodo v Maroku zagotovljeni minimalni standardi preživetja. Pojasnjuje, da je ta okoliščina nastopila naknadno, po opravljenem osebnem razgovoru, gre pa za splošno znano dejstvo, zato meni, da bi morala toženka to okoliščino upoštevati pri presoji pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik konkretizirano ne oporeka dejanskim in pravnim stališčem, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Zato ne more izpodbiti presoje, s katero se Vrhovno sodišče strinja, da je pritožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1).1

8. Pavšalno je tudi nasprotovanje razlagi sodišča prve stopnje, da za priznanje zahtevanega statusa ne zadostuje nižja raven ekonomskih in socialnih pravic v izvorni državi ter tamkajšnja slabša dostopnost do zdravstvenih storitev ali izobrazbe kot v državi, v kateri prosi za zaščito. Do teh tožbenih ugovorov se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, ko je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča navedlo, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadošča golo dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za (pri)tožnika slabši (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče namreč utemeljeno opozarja, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode2 in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik pa ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da njegovi razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo, očitno ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

9. Vrhovno sodišče pritožbene ugovore, da bi morala toženka v postopku mednarodne zaščite upoštevati tudi okoliščino, da je 8. 9. 2023 Maroko prizadel hud potres, zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Ta okoliščina je sicer nastopila po podaji prošnje za mednarodno zaščito in osebnem razgovoru, a pred izdajo upravnega akta, vendar pritožnik, ki nosi trditveno breme v tej zadevi, nanjo ni opozoril. Tega ni storil niti v tožbi, prav tako je neopravičeno izostal z naroka za glavno obravnavo, kjer bi to okoliščino lahko izpostavil. V pritožbi tudi ni navedel razlogov, zakaj teh navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

10. Pritožnik tudi ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da zanj osebno Maroko ni varna izvorna država in da je toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, to je na podlagi ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne države.

11. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 46/2023 z dne 15. 3. 2023, I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015. 2 Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.