Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Iz njegove prošnje za mednarodno zaščito je jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, saj tam ni dela. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 28. 7. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je izjavil, da je arabske narodnosti, pripada pa Amazigh etični in plemenski skupini. Je muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. V Maroku (v nadaljevanju tudi izvorna država) še vedno prebivajo njegova starša, dva brata in štiri sestre. Državo je zaradi slabe ekonomske situacije (revščine in brezposelnosti) zapustil novembra lani, saj tam ni dela. Njegova ciljna država je Italija.

3. V nadaljevanju je toženka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, saj tekom postopka izjav o tej okoliščini ni spreminjal. 4. V nadaljevanju obrazložitve je povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 6. 9. 2023. Takrat je tožnik povedal, da je po narodnosti Arabec, v Agadirju je končal srednjo šolo, dve leti obiskoval univerzo, nato pa odšel v Slovenijo. Študija ni dokončal, ker za to ni imel denarja. Delal je od otroštva dalje, med počitnicami je delal na tržnici, v luki in na avtobusni postaji, delal je tudi med šolo. Zaslužek je razdelil na dva dela, pol ga je zadržal zase, pol ga je dal očetu in tako pomagal družini. V njegovi družini sta delala tudi oče in starejši brat. Zaslužila sta vsak okoli 200 EUR na mesec, on pa med 50 in 60 EUR mesečno, saj je delal le med vikendi. Dejal je, da to za njihovo življenje ni zadoščalo, saj so morali plačevati najemnino, elektriko in vodo. Niso imeli osnovnih stvari, npr. sadja. Pojasnil je, da je Maroko zelo lepa država, če imaš denar; če ga nimaš, pa je lahko slaba država. Njegove vloge za delo so vedno zavrnili, preselil se je drugam, vendar tudi tam ni našel službe. Leta 2018 je imel prometno nesrečo, v bolnici mu niso pomagali, ker ni imel denarja. Povedal je, da v Maroku nikoli ni bil ogrožen. O tem, da bi zapustil državo, je razmišljal že od otroštva, saj je želel finančno pomagati družini. Denar za pot (700 EUR) si je izposodil. Povedal je, da je na poti približno leto dni, bil je v Turčiji in malo v Srbiji, skupaj je zaslužil približno 2.000 EUR, želi si v Italijo, ker ima tam nekaj znancev. Njegove sanje so, da bi v Maroku kupil hišo. Pojasnil je še, da je bil v Sloveniji operiran in da mora redno obiskovati zdravnika, če bi tu dobil službo, bi v Sloveniji takoj ostal. 5. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj temelji le na slabi ekonomski situaciji v izvorni državi. Menila je, da so navedena dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je tožnik navedel slabe možnosti za zaposlitev in posledično slabe pogoje za življenje. Ocenila je, da ti razlogi ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Tožnik ni navajal, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Čeprav je po svoji subjektivni presoji slabo zaslužil, je z opravljanjem občasnih del v različnih panogah lahko dostopal do trga dela. V Maroku se mu ni pripetilo nič konkretnega, iz države ga je gnala le želja po boljšem življenju. Po oceni toženke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi.

6. Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. O tem ga je seznanila na osebnem razgovoru. Ugotovila je, da v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi; sam je navedel, da tam ni bil ogrožen. Toženka je zaključila, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

_Povzetek navedb strank_

7. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek oziroma, da jo nadomesti s sodbo, s katero se mu prizna mednarodna zaščita.

8. Navaja, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je po narodnosti Amazigh oziroma Berber. Splošno znano je, da so v Maroku Berberi kot etnična manjšina preganjani in s tem diskriminirani, zato toženka ni pravilno ugotovila, da njegovih izjav ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi ali etične pripadnosti. Na preganjanje kaže njegova izjava v upravnem postopku, da se v Maroku ne moreš zdraviti in prejemati zdravil, če nimaš denarja. Ker ni imel denarja, v izvorni državi tudi ni mogel dokončati študija in kupiti zdravil za bolne sorodnike, ki se niso mogli zdraviti v zdravstveni ustanovi.

9. Trdi, da je na osebnem razgovoru navedel, da je dostop do socialnih in zdravstvenih storitev slab in otežen ter da se ni mogel šolati. Zato ni mogoče reči, da zoper njega niso bili usmerjeni gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zmotna je ugotovitev toženke, da je v Maroku lahko dostopal do trga dela in da ni izkazal, da je bil v slabšem položaju kot ostali prebivalci Maroka. Ko je njegov oče zbolel, družina za zdravila ni imela dovolj denarja.

10. Toženka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Dodatno navaja, da je tožnik dne 17. 9. 2023 ob 14.04 uri samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil, prav tako pa je ni obvestil, kje se sedaj nahaja. Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže. 11. Tožnik je po pooblaščenki z vlogo dne 21. 9. 2023 nasprotoval navedbi, da naj bi samovoljno zapustil azilni dom. Navedel je, da je dne 20. 9. 2023 na Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja prinesel telefonsko številko, preko katere ga je njegova pooblaščenka obvestila o terminu naroka za glavno obravnavo.

_O sodni presoji_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ker na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Odločitev tožene stranke temelji na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države.

18. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da v Maroku ni bil ogrožen in da je to lahko lepa država, če imaš denar. Iz njegove prošnje za mednarodno zaščito je jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, saj tam ni dela. O tem, da bi izvorno državo zapustil, je razmišljal že kot otrok, pri tem pa ga je vodila želja, da bi finančno pomagal družini.

19. Iz tožbe izhaja, da naj bi bil tožnik etično in versko diskriminiran oziroma preganjan v izvorni državi že zato, ker je po narodnosti Berber. Sodišče temu ne more pritrditi. Iz podatkov v upravnem spisu namreč ni povsem jasno, katere narodnosti je tožnik. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da je Amazihg (Berber), na osebnem razgovoru pa, da je arabske narodnosti. Ker tožnik na narok za glavno obravnavo ni pristopil, ga sodišče o tej okoliščini ni moglo zaslišati. Tudi če bi bil tožnik Berber, ta osebna okoliščina sama po sebi ne izkazuje, da je bil v izvorni državi zaradi tega kakorkoli preganjan. Na osebnem razgovoru je izjavil, da v Maroku ni bil ogrožen. Tam je bil deležen socialnih storitev, saj je po osnovni in srednji šoli izobraževanje dve leti nadaljeval na univerzi. Sodišče lahko sprejme njegovo izjavo na osebnem razgovoru, da njegove prošnje za delo niso bile deležne pozitivnega odgovora, vendar pa takšno dejansko stanje ni značilno le za tožnikovo izvorno državo, temveč tudi za številne evropske države, med drugimi tudi za Republiko Slovenijo. Dejstvo je, da je tožnik v Maroku opravljal različna dela (delal je na tržnici, v luki in na avtobusni postaji), in da je zato prejel plačilo (okoli 50 do 60 EUR na mesec), kar je sicer manj od tistega, kar sta prejela njegov oče in starejši brat (vsak okoli 200 EUR na mesec), vendar pa je bilo temu tako, ker je tožnik delal le med vikendi. Zato je pravilna dokazna ocena toženke, da ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela.

20. Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti zato, ker je v Maroku imel plačano delo. Navedel je, da mu po prometni nesreči v letu 2018 v bolnišnici niso nudili zdravstvenih storitev. Glede na njegove izjave do tega ni prišlo zaradi njegove narodnosti, temveč zato, ker ni imel dovolj denarja. Okoliščine, da je zaradi prometne nesreče potreboval plačljive zdravstvene storitve, ni izkazal, prav tako pa tudi ne navedbe, da je bil operiran v Republiki Sloveniji in da mora iz tega razloga redno obiskovati zdravnika.

21. Z denarjem in ne s tožnikovo narodnostjo, veroizpovedjo ali katero drugo njegovo osebno okoliščino, so povezane njegove trditve, da se v Maroku ne moreš zdraviti in prejemati zdravil ter se zdraviti v zdravstveni ustanovi, če nimaš denarja ter da je študij na univerzi povezan s finančnimi zmožnostmi posameznikov. Četudi drži, da zaradi pomanjkanja denarja ni mogel nadaljevati študija, tožnik ni omenil nobenih gospodarskih ukrepov, ki bi bili usmerjeni proti njemu in bi zanj imeli škodljive posledice. Niti v upravnem niti v sodnem postopku ni pojasnil koliko let traja študij, ki ga je obiskoval, ali gre za plačljivo izobraževanje in če je temu tako, od kod je prejel denarna sredstva za prvi dve leti na univerzi.

22. Tožnik v tožbi pavšalno zatrjuje, da so bili na robu preživetja, ko je njegov oče zbolel, vendar ne navede ničesar o teh okoliščinah, zato tega ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča so posplošene tudi tožbene navedbe, da naj bi bil tožnik v izvorni državi izpostavljen preganjanju zaradi svoje veroizpovedi. Tudi te okoliščine tožnik ni pojasnil. V prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru je zgolj navedel, da je muslimanske veroizpovedi, drugega o tem pa ni povedal. 23. Kot že ugotovljeno; tožnik je na osebnem razgovoru izjavil (1) da si želi, da bi imel delo, da bi lahko finančno pomagal svoji primarni družini, (2) da bi si lahko v Maroku kupil hišo in (3) da tam ni bil ogrožen. Toženka mu je ob vložitvi prošnje na mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ponudila možnost, da navede še morebitne druge razloge za mednarodno zaščito oziroma, da doda druge okoliščine, o katerih se še ni izjavil, vendar je to odklonil. 24. Tožnik na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Po oceni sodišča s takšnim postopanjem ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Ni ga bilo mogoče zaslišati in posledično preizkusiti tožbenih navedb o njegovi narodnosti in zdravstvenem stanju ter njegovem študiju na univerzi.

25. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pritrdilo toženki, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

26. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

27. Ker je toženka vsebinsko pravilno in na zakonu pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.