Jedro

Po ZZZDR ni zakonskih pogojev, da bi center za socialno delo vodil upravni postopek v zadevi osebnih stikov mladoletnika z njegovimi starimi starši. V upravnem postopku se odloča le o osebnih stikih iz 106. člena ZZZDR in sicer o pravici, ki jo ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, in o dolžnosti tistega, pri katerem otrok živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Centra za socialno delo A, št. ... z dne ..., s katerim je bil zavržen zahtevek tožečih strank za določitev osebnih stikov z njunima mladoletnima vnukoma AA in BA. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta tožeči stranki predlagali centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), da jima omogoči osebne stike z vnukinjo in vnukom. V odgovoru na predlog starih staršev glede stikov je njuna mati po pooblaščencu navedla, da ima skladno z veljavno zakonodajo pravico do stikov samo tisti od staršev, ki z otrokom ne živi, ne pa tudi stari starši. Pri tem se je sklicevala na stališče, zavzeto v sodbi opr. št. I Up 402/2000. CSD je na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom vlogo zavrgel ter navedel, da stara starša nista legitimirana kot stranki v postopku upoštevajoč 42. člen ZUP in 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Lastnost stranke ima v upravnem postopku le oseba, ki je lahko imetnik oziroma nosilec kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Te pravice obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi in po teh se tudi presoja, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku. ZZZDR v 106. členu določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do stikov z njim, razen če CSD glede na koristi otroka ne odloči drugače. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, pa je dolžan omogočiti stike. Na podlagi navedene določbe imajo pravice in obveznosti glede osebnih stikov z mladoletnimi otroki le starši, ne pa tudi stari starši. Konvencija o otrokovih pravicah pa določa pravico do osebnih stikov kot pravico otroka. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da stara starša v postopku določitve stikov z mladoletnima vnukinjo in vnukom nista stranki po določbi 42. člena ZUP v povezavi s 106. členom ZZZDR, zato je organ prve stopnje njuno zahtevo pravilno zavrgel. Tožena stranka je kot neutemeljene zavrnila tudi pritožbene navedbe v zvezi z družino, saj družina po našem pravu ni življenjska skupnost starih staršev z vnuki. Za družino se po določbi 2. člena ZZZDR šteje življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno družbeno varstvo. Določba 106. člena ZZZDR je tako jasna, da ne pušča nikakršnega dvoma glede vprašanja, kdo je nosilec pravice do osebnih stikov. Njene vsebine pa ni dopustno razširjati na primere, ki jih izrecno ne ureja. ZZZDR tudi ne ureja nobenih pravic in dolžnosti med sorodniki, ki niso v razmerju starši - otroci in tudi sklicevanje tožečih strank v pritožbi na določbe Konvencije o otrokovih pravicah je glede tega brezpredmetno. Iz 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah izhaja, da je treba otroku zagotoviti takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, stari starši otrok pa to niso. Pravica do stikov je samostojen element starševstva, ki jo zakon ureja za primere, ko otrok živi ločeno od enega ali obeh staršev. Kot neutemeljene je tožena stranka zavrnila tudi pritožbene navedbe tožečih strank, da je CSD dolžan ukrepati po uradni dolžnosti na podlagi 119. člena ZZZDR. V ZZZDR namreč ni podlage, da bi CSD uvedel in vodil postopek za določitev osebnih stikov mladoletnih otrok s starimi starši. Po mnenju tožene stranke je neutemeljeno tudi sklicevanje tožečih strank na 7. člen ZUP, ki ureja eno od temeljnih načel, to je varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi.

Tožeči stranki sta pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani vložili tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa. Tekom postopka pa je tožena stranka izdala sedaj izpodbijano odločbo in odločila o njuni pritožbi. Na poziv sodišča sta tožeči stranki svojo tožbo, vloženo na podlagi 26. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), razširili na izdani akt tožene stranke št. ... z dne ... V tožbi navajata, da izpodbijata odločbo tožene stranke v celoti. Tožena stranka namreč trdi, da ima CSD javno pooblastilo le za odločanje o osebnih stikih otroka z njegovimi starši, ne pa tudi s starimi starši in drugim sorodstvom, kar pa ni skladno s 119. členom ZZZDR v povezavi s 3., 8. in 13. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Pravice in koristi otrok namreč terjajo, da CSD začne postopek po uradni dolžnosti, tožeči stranki pa te pravice otrok legitimirajo kot stranki v postopku. Smiselno predlagata sodišču, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS (Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/00) tožbo vročilo tudi materi mladoletnih otrok CA kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo. Ta je v odgovoru na tožbo navedla, da je odločitev CSD pravilna, prav tako odločitev tožene stranke in predlagala sodišču, da tožbo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrže. Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali imajo stari starši položaj strank v postopku, v katerem se odloča o stikih z mladoletnim otrokom.

Pravica do osebnih stikov z mladoletnim otrokom je urejena v 106. členu ZZZDR. Po tej določbi ima to pravico tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, ne pa stari starši. Tako tudi po presoji sodišča v obravnavnem primeru ni bilo pogojev za uvedbo upravnega postopka, ker tožeči stranki po ZZZDR, ki je materialni predpis, nimata položaja stranke v upravni stvari določanja osebnih stikov z mladoletnim otrokom po 106. členu ZZZDR, kar je vse pravilno navedla v izpodbijani odločbi že tožena stranka. Določanje osebnih stikov mladoletnih otrok z njihovimi starimi starši po navedenem predpisu ni upravna stvar, zato je tožena stranka odločila pravilno, ko je zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep organa prve stopnje.

Po presoji sodišča je že tožena stranka za svojo odločitev navedla pravilne razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se naje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tudi po mnenju sodišča namreč ni zakonskih pogojev, da bi CSD vodil upravni postopek v zadevi osebnih stikov mladoletnih otrok z njihovimi starimi starši. Kot že navedeno, se v upravnem postopku odloča le o upravni stvari osebnih stikov iz 106. člena ZZZDR in sicer o pravici, ki jo ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom in o dolžnosti tistega od staršev, pri katerem otrok živi. Javna pooblastila odločanja o pravici do osebnih stikov z mladoletnim otrokom so urejena v ZZZDR in po tem zakonu CSD nima javnega pooblastila za odločanja o osebnih stikih mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši. Družina po našem pravu tudi ni življenjska skupnost starih staršev z vnuki oziroma skupnost odraslega sorodnika z mladoletnim otrokom. Za družino se namreč po 2. členu ZZZDR šteje življenjska skupnost staršev in otrok. Med sorodniki, ki niso v razmerju starši - otrok pa po našem pravu ni nobenih pravic in dolžnosti. Pravica do stikov z mladoletnim otrokom je samostojen element starševstva, pravica staršev in otrok, ki jo ZZZDR posebej ureja za primere, ko živi otrok ločeno od enega ali od obeh staršev. Taka stališča je v podobnih primerih sodna praksa že večkrat zavzela in niso sporna.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je odloča tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, zato je tožbo tožečih strank na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.