Jedro

Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden od dne 15. 4. 2010.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 9.110.061 z dne 6. 9. 2011 in št. 0 4 9110061 z dne 11. 8. 2011 (I. točka izreka) ter razsodilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) za delovni čas 20 ur na teden od 30. 12. 2009 do 31. 12. 2011 (II. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, v katerem tožnica zahteva, da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje tožnici izplača polovico vplačanih prispevkov iz naslova obveznega zavarovanje po ZPIZ-1, ki jih je tožnica plačala v času od 30. 12. 2009 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je datum „30. 12. 2009“ nadomestilo z datumom „15. 4. 2010“. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, razen glede odločitve o datumu, od katerega dalje ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden. Ko gre za spremembo med zavarovanjem, je po presoji sodišča druge stopnje treba uporabiti prvo alinejo prvega odstavka 58. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ), kjer je določeno, da se za zavarovance vnesejo v matično evidenco podatki iz prijav zavarovanja, odjav iz zavarovanja in prijav sprememb med zavarovanjem – naslednji dan po prejemu prijave. Ker je bila v obravnavani zadevi prijava vložena 14. 4. 2010, je torej treba v matično evidenco vnesti spremembo med zavarovanjem (opravljanje dejavnosti 20 ur na teden) s prvim naslednjim dnem po prejemu prijave, torej s 15. 4. 2010. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, zaradi česar je podana bistvena kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ponavlja pritožbene navedbe, da lastnosti zavarovanca ni možno ugotavljati oziroma ugotoviti za nazaj v primerih t. i. zaprtih obdobij zavarovanja za čas pred izdajo oziroma vročitvijo prvostopenjske odločbe, saj bi šlo za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Glede tega opozarja na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 361/2010 z dne 7. 10. 2010) in Vrhovnega sodišča (VIII Ips 66/2008 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 283/2008 z dne 9. 2. 2010 in VIII Ips 254/2009 z dne 18. 4. 2011). Da gre v tožničinem primeru za t. i. zaprto obdobje zavarovanja, v katerega ni mogoče poseči za nazaj, nedvomno izhaja iz podatkov matične evidence tožene stranke. Iz njih je razvidno, da je bila tožnica od 1. 1. 1994 dalje vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti za polni delovni čas 40 ur tedensko vse do 31. 12. 2011. Nadalje graja tudi stališče pritožbenega sodišča, da pravnomočno končan socialni spor, v katerem je tožnica zahtevala priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 31. 12. 2009 dalje, na odločitev v konkretnem primeru nima nobenega vpliva.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je namreč odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe tožene stranke, do nebistvenih pa se mu glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni treba posebej opredeljevati.

7. Iz dejanskih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je Odvetniška zbornica Slovenije dne 11. 12. 2009 izdala odločbo, iz katere izhaja, da tožnica od 30. 12. 2009 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Tožnica je sicer imela lastnost zavarovanca oziroma je bila vključena v zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (odvetniška dejavnost) že od 1. 1. 1994 dalje. Dne 14. 4. 2010 pa je pri toženi stranki podala zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca oziroma prijavo spremembe med zavarovanjem, in sicer iz razloga opravljanja dejavnosti odvetništva le s polovico delovnega časa (20 ur na teden). Glede na določbo prve alineje prvega odstavka 58. člena ZMEPIZ je pritožbeno sodišče pravilno odločilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden od dne 15. 4. 2010. 8. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na v reviziji citirano sodno prakso, saj zaradi bistveno različnih dejanskih okoliščin ne gre za primerljive zadeve. V vseh citiranih zadevah je šlo namreč za primere, ko tožena stranka o spremembi zavarovančevega statusa ni odločila na podlagi zahteve zavarovanca, kot v obravnavani zadevi, pač pa po uradni dolžnosti.

9. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na pravnomočno sodbo Psp 276/2011 z dne 13. 10. 2011, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 16/2012 z dne 4. 9. 2012. S citirano sodbo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje pravice do delne starostne pokojnine za čas od 31. 12. 2009 dalje, ker je bila ob izdaji dokončne odločbe tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine še vedno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana za polni delovni čas. Tožnica je zahtevo za ugotovitev statusa zavarovanca z ugotovitvijo obsega zavarovanja za polovični delovni čas vložila šele po dokončnosti odločbe o zavrnitve zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine, zato odločitev o tem statusu ni mogla vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o nepriznanju pravice do delne pokojnine.

10. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.