Jedro

Ker je bila tožničina prijava zavarovanja na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti za 20 ur na teden vložena dne 14. 4. 2010, tožnica pa je odvetniško dejavnost za polni delovni čas opravljala vse od leta 1994, gre za spremembo med zavarovanjem, ki se v matično evidenco vnese s prvim naslednjim dnem po prejemu prijave, torej z dnem 15. 4. 2010, ne pa z dnem 30. 12. 2009, ko je tožnica začela opravljati odvetniško dejavnost 20 ur na teden.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se datum „30. 12. 2009“ nadomesti z datumom „15. 4. 2010“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke številka ... z dne 6. 9. 2011 in številka ... z dne 11. 8. 2011 (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden od 30. 12. 2009 do 31. 12. 2011 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 239,96 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti (III. točka izreka). Sodišče je nadalje sklenilo, da se zavrže tožba v delu, s katerim tožnica zahteva, da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje tožnici izplača polovico vplačanih prispevkov iz naslova obveznega zavarovanje po ZPIZ-1, ki jih je tožnica plača v času od 30. 12. 2009 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se na podlagi 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) šteje, da samozaposleni opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti na podlagi katere so zavarovani ali niso na šolanju. Če zavarovanec dejavnost opravlja kot edini poklic je obvezno zavarovanje mogoče le za polni delovni čas, kadar je to zavarovančev edini status. Iz tega izhaja tudi obvezno zavarovanje za polni zavarovalni čas, ne glede na dejanski obseg dela. Prav tako je v 2. odstavku 17. člena ZPIZ-1 podana zakonska domneva, da se dejavnost opravlja s polovičnim delovnim časom izključno v primerih, ko je zavarovanec sočasno tudi v delovnem razmerju z največ polovičnim delovnim časom. Prijavo v zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti je zato mogoče vložiti za krajši čas od polnega delovnega časa izključno v primerih iz 2. in 3. odstavka 17. člena ZPIZ-1 in sicer le za razliko do polnega delovnega časa ob sočasnem obstoju delovnega razmerja za manj kot polni delovni čas, za kar pa v tožničinem primeru ni šlo. Glede sklicevanja sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, pa tožena stranka poudarja, da je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladje 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 z Ustavo RS. Omenjene določbe se nanašajo na priznanje pravice do delne pokojnine oziroma do izplačevanja polovice pokojnine, kar pa ni predmet konkretnega socialnega spora. Pred Ustavnim sodiščem niso bile v presoji določbe 15., 17. ter 33. člena ZPIZ-1, na katere je tožena stranka oprla izpodbijani odločbi. Tožena stranka še opozarja na pravnomočno končani spor pod opr. št. Psp 276/2011 z dne 13.10.2011, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 3. 2010 in 25. 1. 2010 ter na priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 31. 12. 2009 dalje. Tožena stranka poudarja, da gre za isto obdobje, za katerega tožnica v konkretnem, sicer poznejšem sporu, uveljavlja priznanje lastnosti zavarovanca za 20 ur tedensko. V 8. točki obrazložitve navedene sodne odločbe je pritožbeno sodišče navedlo, da za čas, ko tožnica ostaja v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na nespremenjenih podlagah, in glede na določbe ZPIZ-1, delna pokojnina ne more biti priznana. Ker pravnomočnost izreka sodbe pritožbenega sodišča zajema vso dejansko in pravno podlago, na podlagi katere je bila izdana, bi moralo tudi sodišče prve stopnje v kasnejšem sporu o lastnosti zavarovanca upoštevati navedene ugotovitve pritožbenega sodišča, saj se nanašajo na isto obdobje tožničinega zavarovanja. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo tem navedbam, pa tožena stranka izpostavlja tudi dejstvo, da lastnosti zavarovanca ni možno ugotavljati oziroma ugotoviti za nazaj v primeru tako imenovanih zaprtih obdobij zavarovanja za čas pred izdajo oziroma vročitvijo prvostopenjske odločbe, saj bi šlo za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Glede tega opozarja na sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča (kot na primer Psp 361/2010 z dne 7. 10. 2010, VIII Ips 66/08 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 283/08 z dne 9. 2. 2010, VIII Ips 254/09 z dne 18. 4. 2011). Da gre v tožničinem primeru za tako imenovano zaprto obdobje zavarovanja, v katerega ni mogoče poseči za nazaj, nedvomno izhaja iz podatkov matične evidence tožene stranke. Iz njih je razvidno, da je bila tožnica od 1. 1. 1994 dalje vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti za polni delovni čas 40 ur tedensko vse do 31.12.2011. Tožena stranka glede tega k pritožbi prilaga tudi mikrofilmski kopiji obrazcev M1 in M2 za tožnico v navedenem obdobju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo razen odločitve glede datuma, od kdaj naprej ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke številka … z dne 6. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo številka ... z dne 11. 8. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice, da se za čas od 30. 12. 2009 dalje ugotovi lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden.

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je Odvetniška zbornica Slovenije dne 11.12.2009 izdala odločbo številka ..., iz katere izhaja, da tožnica od 30. 12. 2009 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Tožnica je pri toženi stranki dne 14. 4. 2010 vložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca s predlogom, da se ji za čas od 30. 12. 2009 dalje omogoči prijavo v zavarovanje za polovični delovni čas.

V zadevi je sporno, ali ima tožnica lahko lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da če zavarovanec dejavnost opravlja kot edini poklic je obvezno zavarovanje mogoče le za polni delovni čas, kadar je to zavarovančev edini status. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo pravno podlago za zavarovanje zavarovancev, ki opravljajo odvetniško dejavnost. Pritožbeno sodišče sprejema omenjeno obrazložitev in jo v izogib ponavljanju ne navaja znova. Sodišče prve stopnje je ustrezno poudarilo tudi pomen odločbe Ustavnega sodišča RS, številka U-I-358/2004 z dne 19. 10. 2006. Res je, da določbe 15., 17. ter 33. člena ZPIZ-1 niso bile predmet ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS, temveč je Ustavno sodišče RS presojalo zgolj 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1, za katera je ugotovilo, da sta v neskladju z Ustavo. Pri tem pa je poudarilo, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, v enakem položaju. Enak položaj zavarovancev zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja enako obravnavani. Pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa se navezuje na vprašanje vključitve v zavarovanje, torej na vprašanje lastnosti zavarovanca. Torej tudi v tem primeru, ko se ugotavlja lastnost zavarovanca, morajo biti zavarovanci, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni v enakem položaju oziroma kot to poudarja že sodišče prve stopnje, je potrebno samozaposlenega z vidika delovnega časa obravnavati enako kot delavca v delovnem razmerju. Odločba tožene stranke, s katero je v upravnem postopku zavrnila zahtevo tožnice za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden, je bila zato nezakonita in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo ter nato v nadaljevanju ugotovilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden. Na omenjeno odločitev nima nobenega vpliva pravnomočna sodba Psp 276/2011 z dne 13. 10. 2011 na katero se sklicuje tožena stranka. Z navedeno sodbo je bilo namreč odločeno o pravici do delne starostne pokojnine za čas od 31. 12. 2009 dalje. V spornem primeru ni predmet odločanja pravica iz pokojninskega zavarovanja temveč lastnost zavarovanca.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje glede določitve datuma od kdaj naprej ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč določilo datum 30. 12. 2009 torej datum, kot je razviden iz že citirane odločbe Odvetniške zbornice Slovenije z dne 11. 12. 2009. Tožnica je imela lastnost zavarovanca oziroma bila vključena v zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (odvetniška dejavnost) od 1. 1. 1994 dalje. Dne 14. 4. 2010 je pri toženi stranki podala zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca in s tem predlagala spremembo med zavarovanjem in sicer, da bi dejavnost odvetništva opravljala le 20 ur na teden. Ko gre za spremembo med zavarovanjem pa je potrebno uporabiti 1. alinejo 1. odstavka 58. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kjer je določeno, da se za zavarovance vnesejo v matično evidenco podatki iz prijav zavarovanja, odjav iz zavarovanja in prijav sprememb med zavarovanjem – naslednji dan po prejemu prijave. Ker je bila v sporni zadevi prijava vložena 14. 4. 2010 je torej potrebno v matično evidenco vnesti spremembo med zavarovanjem (opravljanje dejavnosti 20 ur na teden) s prvim naslednjim dnem po prejemu prijave, torej z 15. 4. 2010. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter v II. točki izreka datum „30. 12. 2009“ nadomestilo z datumom „15. 4. 2010“. V ostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.