Jedro

Za pravilno uporabo 4. točke 3. odstavka 54. člena ZEKom sta relevantni dve dejanski okoliščini: da znesek za uporabo radijske frekvence ni plačan do roka, ki ga je določil organ in da je imetnik frekvence opozorjen na pravno posledico iz navedene določbe.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva za povrnitev stroškov tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razveljavila odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 652135 z dne 5. 3. 2004, katere imetnik je AAA d.o.o. (v nadaljevanju: tožnik). V obrazložitvi je navedla, da je tožniku izdala odločbo o določitvi števila točk št. 652135-1 z dne 23. 5. 2005. Dne 5. 7. 2005 pa mu je bila vročena odločba o odmeri plačila št. 652135/2005 z dne 4. 7. 2005. Iz navedene odločbe izhaja, da je rok za plačilo obveznosti 30 dni od prejema odločbe, ta rok pa se je iztekel dne 4. 8. 2005. Tožnik v 30 dnevnem roku ni poravnal obveznosti iz odločbe o odmeri plačila št. 652135/2005, zato mu je bil dne 8. 9. 2005 vročen opomin pred prisilno izterjavo št. 933-45/2005/1 z dne 7. 9. 2005, iz katerega izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da tožnik dolguje plačilo po odločbi o odmeri plačila za leto 2005, ki ga mora poravnati v roku 8 dni od vročitve opomina. V kolikor zneska ne bo poravnal, bo odločba odstopljena v prisilno izterjavo davčnemu organu v skladu z 2. odstavkom 289. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), tožnik pa je bil seznanjen tudi, da je neplačilo obveznosti, na podlagi 4. točke 3. odstavka 54. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom), podlaga za začetek postopka za razveljavitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Rok za plačilo obveznosti v skladu z opominom z dne 7. 9. 2005 se je iztekel 16. 9. 2005 ter tožnik do 28. 9. 2005 ni poravnal obveznosti, ki izhaja iz odločbe z dne 4. 7. 2005 ter opomina z dne 7. 9. 2005. Dne 19. 9. 2005 je tožena stranka odločbo o odmeri plačila z dne 4. 7. 2005 odstopila v prisilno izterjavo Ministrstvu za finance RS, Davčnemu uradu B. V skladu s 4. točko 3. odstavka 54. člena ZEKom tožena stranka po uradni dolžnosti razveljavi odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, če plačilo za uporabo radijskih frekvenc kljub opozorilu ni plačano. Iz navedenega določila izhaja, da morata biti za razveljavitev izpolnjena dva pogoja, to sta, da imetnik ne plača za uporabo radijskih frekvenc ter da tožena stranka imetnika opozori, da obveznosti ni poravnal. Postopke vodi ter izdaja odločbe in druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZEKom ni drugače določeno (1. odstavek 118. člena ZEKom). V primeru razveljavitve imetnikove odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 652135 z dne 5. 3. 2004 ugotavlja, da je postopek za razveljavitev, določen v 4. točki 3. odstavka 54. člena ZEKom, poseben upravni postopek v skladu s 118. členom ZEKom, opozorilo pa ima naravo opozorila po 138. členu ZUP, s čimer je z vročitvijo opomina št. 933-45/2005/1 z dne 7. 9. 2005 zadoščeno procesnim pravilom upravnega postopka in tožena stranka lahko izda odločbo, kot izhaja iz izreka.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo o razveljavitvi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). V času izdaje odločbe o dodelitvi frekvence so bili za konkretni upravni postopek ključni predpisi: ZTel-1, Pravilnik o vsebini vloge in vsebini odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju: Pravilnik 60/2001), Uredba o načrtu razporeditve radiofrekvenčnih pasov, Splošni akt o načrtu uporabe radijskih frekvenc in Pravilnik o načinu izračuna določenih pristojbin na področju telekomunikacij. V 4. členu Pravilnika 60/2001 je določena vsebina odločbe o dodelitvi frekvence, vendar pa pristojbina za plačilo uporabe frekvence ni določena kot ena od bistvenih sestavin odločbe. Ob sami dodelitvi frekvenc je predlagatelj plačal za uporabo frekvenc znesek v višini 10/12 izračunanega zneska iz odločbe o ceni frekvenčnega pasu, s čimer je zadostil pogoju letnega plačila frekvence za leto 2004. Po izdaji odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc je bil sprejet ZEKom, na podlagi katerega je bil v pretežnem delu razveljavljen ZTel-1 ter podzakonski predpisi, ki so bili sprejeti na podlagi razveljavljenega zakona. Drug pomemben dejavnik pa je vstop Slovenije v Evropsko unijo, s čimer je moral regulatorni organ dobesedno upoštevati celoto primarnih in sekundarnih pravnih virov Evropske unije. Direktiva 2002/20/ES določa med cilji (27. točka), da naj bodo kazni za neizpolnjevanje pogojev iz splošne odobritve sorazmerne s kršitvijo. Razen v izjemnih okoliščinah naj ne bi bilo sorazmerno, da bi se podjetju, ki ne izpolnjuje enega ali več pogojev iz splošne odobritve, začasno ali stalno odvzela pravica uporabe radijskih frekvenc. Direktiva 2002/20/ES v 12. členu ureja vprašanje upravnih pristojbin. Priloga k Direktivi 2002/20/ES pa določa, pod točko a pogoje, ki se navezujejo na splošno odobritev, pri čemer je kot tak pogoj naveden tudi pogoj plačila upravne pristojbine v skladu s členom 12 te Direktive. Iz navedenega je zaključiti, da plačilo pristojbine spada med pogoje splošne odobritve, zato je potrebno za presojo skladnosti s pogoji splošne odobritve in s posebnimi obveznosti pogledati 10. člen Direktive 2002/20/ES, ki določa skladnost s pogoji splošne odobritve ali pravic uporabe in s posebnimi obveznostmi, ki določa, da če zadevno podjetje ne odpravi kršitev v roku, ustrezni organ sprejme primerne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev skladnosti. Države članice lahko pooblastijo ustrezne organe, da naložijo denarne kazni, kadar je to primerno. Pri resnih in ponavljajočih se kršitvah pogojev iz splošne odobritve, pravic uporabe ali posebnih obveznosti iz člena 6 (2) lahko nacionalni regulativni organi preprečijo podjetju nadaljnje zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali začasno ali stalno odvzamejo pravice uporabe, če ukrepi, namenjeni zagotovitvi skladnosti, niso izpolnjeni (5. odstavek). Že iz samih ciljev Direktive 2002/20/ES (točka 27 in naslednje) je jasno razvidno, da odvzem pravice do uporabe frekvence ni ukrep, ki bi ga lahko toženec sprejel v primeru, da pristojbina ni plačana v roku. Glede na strogost ukrepa, odvzem pravice do uporabe frekvence, morajo obstajati resni razlogi na strani podjetja, ki opravičujejo takšen ukrep. Neposredno na podlagi Direktive 2002/20/ES je bil sprejet Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila, za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo števil (Uradni list RS, št. 118/2004, v nadaljevanju: Pravilnik 118/2004). Ta v 5. členu določa odmero in plačevanje plačil, ne vsebuje pa nobenih določb glede sankcij v primeru neplačila zavezanca oziroma sankcij za primer nastopa zamude. ZEKom v 53. členu določa razloge za razveljavitev odločbe o dodelitvi frekvence, ki pa jih v ničemer ne konkritizira ali kakorkoli natančneje določi. Regulatorni organ je sprejel Pravilnik 118/2004 neposredno na podlagi Direktive 2004/20/ES, ki pa natančno določa, da zgolj neplačilo upravne pristojbine ali zamuda pri plačilu ne more biti razlog za razveljavitev odločbe o dodelitvi frekvence. Iz 3. točke 10. člena Direktive 2002/20/ES je razvidno, kakšen je primeren postopek v primeru, da podjetje, ki je uporabnik frekvence, ne izpolnjuje pogojev iz splošne odobritve. Po izdaji odločbe o odmeri plačila bi moral toženec najprej pozvati tožnika na plačilo, torej ga opozoriti, kar je toženec tudi storil. Ko tožnik ni poravnal pristojbine, je toženec vložil izvršbo zoper tožnika, ki jo je začela voditi davčna uprava. To je že primeren in sorazmeren ukrep za primer kršitve iz splošne odobritve. Glede na to, da pri tem nastane obveznost plačila zamudnih obresti, je tudi to ena od sankcij, ravno tako pa bi lahko toženec določil tudi denarno sankcijo za primer kršitev, kot to dopušča Direktiva 2002/20/ES. Glede na navedeno in ob poudarku, da je tožnik po vloženi izvršbi tudi plačal odmerjeno pristojbino, ravno tako pa zoper odločbo o odmeri pristojbine ni začel upravnega spora, kar pomeni, da je bil pri plačilu pristojbine zgolj v zamudi, ne more biti sankcija odvzem pravice do uporabe frekvence. Takšen ukrep je v celoti v nasprotju z določbami Direktive 2002/20/ES. Poudariti je potrebno tudi očitno neskladje med določbo 10. člena Direktive 2002/20/ES in 53. členom ZEKom, ki v primeru kršitve oziroma neizpolnjevanja splošnih pogojev v zvezi z dodelitvijo frekvence določa v celoti nesorazmerno sankcijo za primer kršitev. Direktiva 2002/20/ES je natančna in določa, da lahko zgolj pri resnih in ponavljajočih se kršitvah pogojev iz splošne odobritve, pravic uporabe ali posebnih obveznosti iz člena 6 (2) nacionalni regulativni organi preprečijo podjetju nadaljnje zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali začasno ali stalno odvzamejo pravice uporabe, če ukrepi, namenjeni zagotovitvi skladnosti iz odstavka 3 tega člena niso bili izpolnjeni. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o resnih niti o ponavljajočih se kršitvah pogojev iz splošne odobritve oziroma pravice uporabe, saj bi bilo to v nasprotju z ratiom 12. člena Direktive 2002/20/ES in v nasprotju z namenom in cilji celotne Direktive. Iz navedenega je razvidno, da toženec uporablja predpise po lastni presoji od primera do primera, kljub temu, da predpisi tovrstne diskrecije ne dopuščajo. Problem neusklajenosti in nekoherentnosti med Direktivo 2002/20/ES in ZEKom ne more imeti negativnih posledic za tožnika. Glede na navedeno meni, da zamuda pri plačilu upravne pristojbine ne more imeti za posledico razveljavitve odločbe o dodelitvi frekvence. Glede uveljavljene 3. točke 1. odstavka 25. člena ZUS pa tožnik navaja, da je nemogoče ugotoviti in določiti, kdaj sploh nastopi zamuda. Rok za plačilo pristojbine, ki je določen v odločbi o odmeri plačila z dne 4. 7. 2005, je nedvomno materialnopravni rok, od katerega je mogoče računati nastop zamude tožnika pri plačilu. Vendar je potrebno ugotoviti, da je ta rok določen tako v Pravilniku 118/2004, rok plačila je 30 dni, kot tudi v Direktivi 2002/20/ES. Pravilnik 118/2004, ki je bil podlaga za izdajo odločbe o odmeri pristojbine, sankcijo razveljavitve odločbe o dodelitvi frekvence določa zgolj v izjemnih primerih, nikakor pa ne za primer zamude pri plačilu pristojbine. Tožnik poudarja, da je do zamude prišlo zgolj v enem primeru, tako da ni mogoče govoriti o ponavljajočih se ravnanjih, ravno tako pa s svojimi ravnanji ni povzročil hujših negativnih posledic za širšo skupnost. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 21. 3. 2002 v skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (v nadaljevanju: Direktiva 2002/21/ES) v 22. točki določa, da kadar je povpraševanje po radijskih frekvencah v določenem območju večje od njihove razpoložljivosti, naj se upoštevajo ustrezni in transparentni postopki za dodelitev takih frekvenc, da bi se preprečila vsaka diskriminacija in optimizirala uporaba teh pičlih virov. V konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, da je nastopil protipraven in nesorazmeren poseg v tožnikove pravice iz razloga, ker namerava država izvesti javni razpis za podelitev frekvenc, ki jih je z razveljavljeno odločbo pridobil tožnik, pri čemer se obeta tudi velik zaslužek, kar je ponovno v celoti v nasprotju tako z Direktivo 2002/20/ES kot z Direktivo 2002/21/ES, ki sta glede plačevanja pristojbin za uporabo in dodelitev frekvenc zelo restriktivni. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke oziroma podrejeno odpravo odločbe in vrnitev toženi stranki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe. Predlaga prednostno obravnavanje zadeve, ker za frekvence, ki so predmet tega spora, obstaja veliko zanimanje med operaterji, ki želijo te frekvence pridobiti za izvajanje in uvajanje novih tehnologij in storitev. Tožena stranka že pripravlja javni razpis za pridobitev frekvenc v frekvenčnem območju od 3410 MHz do 3600 MHz na ozemlju RS, vendar v ta razpis ne morejo biti vključene frekvence, ki so bile dodeljene tožniku, predvsem zaradi sklepa naslovnega sodišča, s katerim je bila zadržana izvršitev odločbe z dne 28. 9. 2005. K navedbam v tožbi pa tožena stranka navaja, da ne more razpravljati o uporabnosti Direktiv ali celo neskladnosti ZEKom z Direktivo. V skladu z ustavnim načelom zakonitosti je tožena stranka v skladu s pooblastili pri svojem delu kot upravni organ oziroma organ z javnimi pooblastili zavezana uporabljati veljaven nacionalni pravni red, kar v konkretnem primeru pomeni ZEKom ter na njegovi podlagi izdane in veljavne podzakonske pravne predpise, ki so, dokler ne bo določeno drugače, skladni z zakonodajo EU. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na 54. členu ZEKom, ker tožena stranka ni izpolnila naložene obveznosti, kljub dodatnemu opozorilu tožene stranke. Ni bistvena navedba tožnika, da pristojbina za plačilo uporabe frekvence v 4. členu Pravilnika o načinu izračuna določenih pristojbin za področje telekomunikacij ni določena kot ena od bistvenih sestavin. Ta Pravilnik v času razveljavitve odločbe ni veljal več, je bil pa z njim predpisan način izračuna višine plačila (50. člen ZTel-1) in ne bistvene sestavine odločbe. Ugotovitve tožnika, da bi morale biti sankcije urejene, določene ali povzete v Pravilniku, so napačne, saj se sankcije ne smejo določati v Pravilniku oziroma podzakonskih predpisih. ZEKom določa podlago za razveljavitev in eden od razlogov je neplačilo za uporabo radijskih frekvenc (4. točka 3. odstavka 54. člena ZEKom). Glede trditev o izvršenem plačilu pa navaja, da tožnik svoje obveznosti niti po postopku v izvršbi ni poravnal (odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe).

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je bila Direktiva 2002/20/ES sprejeta pred uveljavitvijo ZEKom, kar pomeni, da so bile smernice, ki so zavezujoče za posamezne države članice EU, sprejete in uveljavljene pred sprejetjem ZEKom. Če sedaj uveljavljeni zakon primerjamo z ZTel-1, lahko opazimo, da se je zakonodaja v bistvenem odmaknila od uveljavljenih standardov in tudi od samih smernic Direktive. Tožena stranka izkorišča zakon, ki določa nesorazmerno sankcijo za neplačilo upravne pristojbine. Glede na določbe ZEKom, ki samega postopka razveljavitve odločb iz razloga nepravočasnega plačila pristojbine ne določa natančno, pri tem pa je ukrep nesorazmeren s samo kršitvijo, bi morala tožena stranka pri svojem ravnanju upoštevati vse okoliščine posameznega primera in izpeljati ugotovitveni postopek v skladu z določbami ZUP, ne pa skrajšani postopek. Sprejeti ukrep tožniku preprečuje nadaljnje poslovanje in opravljanje določenih vrst storitev, pri čemer pa je njeno dovoljenje, da je operater, še vedno veljavno. Samo dovoljenje pa ni dovolj, da lahko subjekt opravlja tudi storitve operaterstva, temveč je zato potrebno pridobiti neskončno število dovoljenj, tako za vsako posamezno storitev kot tudi za samo izvajanje odločbe o operaterstvu, upravne pristojbine pa so izjemno visoke, pri čemer vse zapadejo v plačilo istočasno. Tožnik pa je plačal pristojbino ob izdaji odločbe, ravno tako pa jo je dolžan plačevati vsako leto, pristojbina pa je cenovno bolj ali manj nepredvidljiva, saj je sama višina odvisna od izračuna za posamezno leto in ni vnaprej določena. Organ opravi izračun enkrat med letom, kadarkoli. Tožeča stranka je dobila izračune za plačilo upravne pristojbine sredi leta, junija meseca, ko so dopusti. V tem času so zaprta celo sodišča in tudi upravni organi načeloma poslujejo omejeno. Pristojbina je odmerjena za celo leto, torej za pretekle mesece in za vnaprej. Tožena stranka ni želela razumeti, da je problem izvedenega postopka v tem, da ni določeno, da se upravne pristojbine odmerijo ravno junija meseca, ali pa avgusta, da je potem stranka dolžna plačati znesek v 30 dneh. Tožnika ne moti rok plačila, temveč postopek odmere oziroma časovna komponenta. Samo odmero organ opravi sredi leta, stranka pa je dolžna plačati upravno pristojbino vnaprej, pri tem organ ne razpolaga z realnimi poslovnimi rezultati in izračuni. Problem nesorazmernosti sprejetega ukrepa je v tem, da ni predvidljivosti pri obdobju, ko bo odmera opravljena in odločba vročena stranki, niti glede same višine odmere, pri tem pa je rok sorazmerno kratek. Vztraja, da glede na to, da je odmera izvedena za celo leto vnaprej, pol leta pred iztekom poslovnega ali koledarskega leta ni mogoče govoriti o zamudi pri plačilu upravne pristojbine.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je konkretno dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe narekovalo uporabo določbe 4. točke 3. odstavka 54. člena ZEKom, sama uporaba navedenega materialnega predpisa in vprašanje pravilno vodenega postopka.

Tožbeni ugovor, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ni utemeljen. V obravnavani zadevi je bila tožniku izdana odločba o plačilu obveznosti z dne 4. 7. 2005, iz katere izhaja, da je rok za plačilo 30 dni, ta pa se je iztekel 4. 8. 2005. Dne 8. 9. 2005 je bil tožniku vročen opomin, v katerem mu je bil podeljen naknadni 8-dnevni rok za poravnavo obveznosti, ki se je iztekel 16. 9. 2005, s tem opominom pa je bil opozorjen tudi na 4. točko 3. odstavka 54. člena ZEKom, torej da je posledica neplačila razveljavitev odločbe. Ob izdaji izpodbijane odločbe je morala tožena stranka za pravilno uporabo 4. točke 3. odstavka 54. člena ZEKom, ki se glasi, da Agencija razveljavi odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc po uradni dolžnosti, če ugotovi, da plačilo za uporabo radijskih frekvenc oziroma znesek za učinkovito rabo omejene naravne dobrine kljub opozorilu ni bil plačan, ugotoviti dve relevantni dejanski okoliščini: da znesek za uporabo radijske frekvence ni plačan do roka, ki mu ga je dala tožena stranka, ter da je bil imetnik opozorjen na pravno posledico, ki bo nastopila, v kolikor pristojbina ne bo poravnana. Navedeni dejstvi sta bili ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeni (s tožbo v upravnem sporu tudi nista izpodbijani) in pomenita tudi popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Nerelevanta so tudi zatrjevanja tožnika, da je bil s plačilom pristojbine zgolj v zamudi, ker naj bi bilo plačilo izterjano v izvršbi (zatrjevano ne izhaja iz listine, ki jo je predložila tožena stranka - B4 in ki navajanja o celotnem plačilu zanika). Namreč izdaja izpodbijane odločbe in izvršitev odločbe o plačilu z dne 4. 7. 2005, po poti izvršbe, zasledujeta dva različna cilja, pri čemer eventualno plačilo pristojbine po poti prisilne izterjave ni relevanten razlog (in ne materialen pogoj), na katerega morebiten nastop oziroma nenastop bi bila dolžna čakati tožena stranka preden bi izdala odločbo, kot je izpodbijana. Po svoji pravni naravi je izpodbijana odločba konstitutivna, ukinja pravno razmerje, ki je med tožnikom in toženo stranko nastalo z izdajo odločbe o dodelitvi radijske frekvence z dne 5. 3. 2004. Pooblastilo za izdajo obeh odločb (o dodelitvi in razveljavitvi) ima tožena stranka v ZEKom kot nacionalni regulativni organ, ki mora zagotavljati učinkovito rabo radijskega spektra. Navedeno pa pomeni, da lahko tožena stranka ob ugotovljenih kršitvah odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc to odločbo razveljavi, kar je v skladu z zgoraj navedenim namenom, saj je sporno plačilo nadomestilo za uporabo radijske frekvence, ki je omejena naravna dobrina in, ki glede na 1. odstavek 56. člena ZEKom krije stroške, ki jih ima tožena stranka z opravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Prisilna izterjava odločbe o plačilu (v primeru neplačila) pa ni sankcija (ne po ZEKom, ne po drugih pravnih podlagah), kot ugovarja tožnik, in jo opisuje kot primerno sankcijo v primeru neplačila, pač pa redna izvršitev odločbe, do katere je tožena stranka upravičena v primeru neplačila po določbah o izvršitvi pravnomočnih odločb. Plačilo je po ZEKom letno (1. odstavek 56. člena ZEKom) in se odmeri vnaprej za tekoče koledarsko leto (2. odstavek 5. člena Pravilnika 118/04), zavezanec pa je dolžan plačati celotno letno plačilo, tudi v kolikor mu je prenehala pravica do uporabe radijskih frekvenc iz razloga na njegovi strani (5. in 6. odstavek 5. člena Pravilnika 118/04). Tožena stranka je bila torej dolžna in upravičena do prisilne izterjave odločbe o plačilu z dne 4. 7. 2005, ne glede na izdajo izpodbijane odločbe. Namreč, kot je bilo že zgoraj povedano, začetek prisilne izterjave ni pravno relevanten razlog, ki bi preprečeval izdajo izpodbijane odločbe, ker bi bila prisilna izterjava primernejša sankcija kot razveljavitev, ali ker bi tožena stranka na ta način lahko prišla do poplačila pristojbine, čeprav z zamudo. Nerelevantni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na čas izdaje odločbe o plačilu, ki je bil v obravnavanem primeru junij, saj gre za letno plačilo, ki se odmeri vnaprej, zato iz ugovora ni jasno, v kateri svoji pravici bi bil lahko tožnik s časom odmere sredi leta, ko bi do odmere po materialnih predpisih lahko prišlo že januarja, prizadet. Tožnik ima prav, da rok izdaje odločbe ni določen (ni predvidljivosti pri obdobju, ko bo odmera odpravljena), vendar gre za obveznost, ki je določena v zakonu in je zato predvidljiva ter je bil nanjo dolžan računati, po višini pa je bila jasna že ob izdaji odločbe o višini točk z dne 23. 5. 2005. Iz navedenega razloga ukrep, sprejet z izpodbijano odločbo, ne more biti nesorazmeren. Ugovori tožnika, da pred iztekom koledarskega leta ni mogoče govoriti o zamudi, nimajo podlage v materialnih predpisih, ki so citirani in iz katerih izhaja narava spornega plačila in časovne komponente (letno plačilo, ki se odmerja za vnaprej). Kot je sodišče že navedlo, je tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabila materialno pravo.

Sodišče pa tudi ne more pritrditi ugovorom, s katerimi se tožnik sklicuje na Direktivo 2002/21/ES oziroma predvsem Direktivo 2002/20/ES. Pri Direktivah so implementacijski akti pravilo in Direktiva služi le kot podlaga zakonodajalcu v državi članici, da na podlagi njenih določb z notranjim predpisom uredi določeno pravno področje. Navedeni Direktivi sta bili podlaga za sprejem ZEKom in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov. V obravnavani zadevi je sporna sankcija, ki je z ZEKom urejena v 4. točki 3. odstavka 54. člena. Sodišče ugotavlja, da je v 5. odstavku 10. člena Direktive 2002/20/ES predvidena sankcija stalen odvzem pravice uporabe, če ukrepi, namenjeni zagotovitvi skladnosti iz 3. odstavka tega člena, niso bili izpolnjeni. Kot izhaja iz Priloge B Direktive 2002/20/ES je med pogoji, ki se navezujejo na pravico uporabe radijskih frekvenc, tudi pristojbina za uporabo (točka 6). Določba 5. odstavka 10. člena Direktive 2002/20/ES pa omogoča pri resnih in ponavljajočih kršitvah pogojev pravice uporabe izrek sporne sankcije. Direktiva ne opredeli, pri katerih resnih kršitvah bi bil utemeljen stalen odvzem pravice uporabe, zato sta bila obseg in vsebina resnih kršitev, s sankcijo odvzema pravice uporabe, prepuščena zakonodajalcu v državi članici. To pa posledično pomeni, ker v Direktivi 2002/20/ES ni jasno, precizno in popolno izražena obveznost države, da neplačilo pristojbine ni resna kršitev, da si tožnik nepravilno razlaga določbe Direktive in se nanje neutemeljeno neposredno sklicuje.

Tožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitve določb postopka s trditvijo, da bi morala tožena stranka izpeljati ugotovitveni postopek in ne skrajšani postopek. Tožena stranka je postopek izvedla z uporabo določbe 118. člena ZEKom, ki določa, da Agencija vodi postopek ter izdaja odločbe in druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Obravnavani postopek pa je tudi po mnenju sodišča poseben postopek v smislu 118. člena ZEKom (določen v 54. členu ZEKom), pri izvedbi tega postopka pa tožnik ni bil prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, saj mu je bilo z vročitvijo opozorila z dne 7. 9. 2005, v katerem je bila navedena pravna posledica utemeljena v 4. točki 3. odstavka 54. člena ZEKom, omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi pred izdajo izpodbijane odločbe (138. člen ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 54/06), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.