Jedro

Drugi odstavek 286. člena ZPP resda določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Vendar pa navedena določba ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno.

Dokazi tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni, saj tožeča stranka z njimi ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 880/2011-13 z dne 17. 6. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred spremenjenim senatom.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2010, s katero je tožena stranka na prosto notarsko mesto s sedežem v A. imenovala B. (v nadaljevanju: imenovani notar).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine (upravnega) spisa in zaslišalo pričo C., notarja v D., pri katerem je tožeča stranka (od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009) opravljala delo notarskega pomočnika, ugotavlja, da imenovani notar izpolnjuje vse zakonske pogoje za imenovanje, vključno s pogojem iz 5. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), tudi v delu, ki zahteva, da ima kandidat po opravljenem pravniškem državnem izpitu najmanj eno leto zahtevanih praktičnih izkušenj pri notarju oziroma na drugih tam navedenih mestih ali funkcijah. Izpovedba priče C. je po presoji sodišča podrobna in prepričljiva, skladna pa je tudi z listinami v spisu, in sicer z overjeno fotokopijo delovne knjižice, s seznamom zadev, ki jih je imenovani notar opravljal pri tej priči, z odločbo o informativnem izračunu dohodnine imenovanega notarja za leto 2009, z listino o rekapitulaciji osebnega dohodka imenovanega notarja za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 in s sklepom Okrožnega državnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe proti priči C. in imenovanemu notarju v zvezi z kaznivim(a) dejanjem(a), povezanim(a) z obravnavano zadevo. Ker sodišče prve stopnje ni dvomilo o verodostojnosti izpovedbe navedene priče, ni dopolnjevalo dokaznega postopka z zaslišanjem prič, ki jih predlaga tožeča stranka, in tožeče stranke same, zato je te dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Iz istega razloga in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 239. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, je zavrnilo tudi predlagano soočenje tožeče stranke s pričo, saj je po navedeni določbi ZPP mogoče soočiti le priče med seboj, ne pa tudi stranke in priče. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje pred drugim senatom. Navaja, da je ocena sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče C. nepravilna, kajti priča ima interes, da tožeča stranka ne uspe v upravnem sporu. Če bi sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, bi se lahko prepričalo, da so njene trditve o „fiktivnosti“ zaposlitve imenovanega notarja in o njegovem neizpolnjevanju pogojev iz 5. in 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN utemeljene, to pa bi lahko imelo za pričo negativne posledice. Meni tudi, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na listine v spisu nepravilno, saj sodišče določenih listin, ki so v sodnem spisu, ni vpogledalo, kajti po sprejetem dokaznem sklepu je vpogledalo samo listine, ki so v upravnih spisih. Navedeno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno, vse to pa je povzročilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo ob pravilni uporabi določb ZN razsoditi, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi.

4. Imenovani notar, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev njegovih stroškov odgovora na pritožbo. V postopku imenovanja na prosto notarsko mesto v A. je ustrezno izkazal, da izpolnjuje pogoja po 5. in 6. točki prvega odstavka 8. člena ZN in da so pritožbeni ugovori v zvezi z dokaznimi ocenami iz izpodbijane sodbe neutemeljeni. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede kršitev pravil postopka v upravnem sporu, saj takšne kršitve niso podane.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ponovno odločalo po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 162/ 2011 z dne 14. 4. 2011, s katerim je to sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1350/2011-24 z dne 12. 2. 2011 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, z napotilom, naj upošteva, da dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, niso prepovedane novote ter da delovna knjižica izkazuje le čas trajanja delovnega razmerja, ne pa drugih okoliščin zaposlitve pri posameznem delodajalcu.

7. Iz določb 8., 10. in 10. a člena ZN izhaja, da je odločba o izbiri notarja posamičen akt iz drugega odstavka 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kandidat nima pravice biti imenovan, ima pa pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-4/95). Izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku v smislu drugega odstavka 6. člena ZUP (zato je minister ni dolžan posebej obrazložiti), temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali Notarske zbornice. Z vidika presoje zakonitosti akta o izbiri je izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto (sodba I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006, sklep I Up 162/2011 z dne 14. 4. 2011).

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je imenovani notar v času, ko je bil v delovnem razmerju pri notarju C. (med 1. 11. 2008 in 31. 12. 2009) kot notarski pomočnik, delo notarskega pomočnika pri tem notarju dejansko opravljal (5. točka prvega odstavka 8. člena ZN) ali ne. Posledično je sporno tudi vprašanje, ali je imenovani notar vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata (6. točka prvega odstavka 8. člena ZN).

9. Sodišče prve stopnje je na začetku dokaznega postopka, ki ga je izvedlo v obravnavani zadevi, na glavni obravnavi dne 17. 6. 2011 sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz z vpogledom listin „predmetnega upravnega spisa, ki ga je na zahtevo sodišča v izvirniku predložila tožena stranka“ in se v soglasju s strankami šteje za prebranega, ter da se dopusti dokaz z zaslišanjem priče C, notarja v D., ostale dokazne predloge pa je zavrnilo kot nepotrebne. Glede na vsebino sklepa in na fazo postopka, v kateri je bil sklep sprejet, po presoji Vrhovnega sodišča iz njega izhaja dvoje za odločitev o pritožbi pomembnih okoliščin. Prva je, da nekateri listinski dokazi, na katere se sklicuje sodba, niso bili izvedeni. Druga je, da je bilo sodišče prve stopnje vnaprej prepričano, da je tožba neutemeljena, sicer o tožnikovih dokaznih predlogih ne bi moglo odločiti, še preden je bil pred sodiščem izveden katerikoli dokaz.

10. Izpodbijana sodba se, v zvezi z izpovedbo priče C., sklicuje (med drugim) na seznam zadev, ki jih je v času opravljanja notarskega dela pri notarju C. opravil imenovani notar, na odločbo o informativnem izračunu dohodnine imenovanega notarja za leto 2009 in na listino o rekapitulaciji osebnega dohodka imenovanega notarja za obdobje od januarja 2009 do decembra 2009. Te listine niso izvirne listine „predmetnega upravnega spisa“, temveč listine, ki jih je v sodnem postopku predložil imenovani notar (kot stranka z interesom) z odgovorom na tožbo (l. št. 17 do 26, priloge C3 do C7) in so bile v kopijah poslane toženi stranki, vendar kot del sodnega spisa. Po presoji sodišča je zato utemeljen pritožbeni ugovor, da se sodba opira tudi na neizvedene dokaze ter da gre za kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (sklep X Ips 1589/2006 z dne 1. 4. 2010, sklep I Up 175/2010 ter sklep I Up 268/2010 z dne 21. 10. 2010) tudi z vidika določb postopka v upravnem sporu absolutna bistvena (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

11. Kot izhaja iz procesnega gradiva in obrazložitve izpodbijane sodbe, se zavrnilni del navedenega dokaznega sklepa nanaša (tudi) na vse dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tudi takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja po presoji Vrhovnega sodišča bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1. Tožeča stranka je bila z njim prizadeta v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem (pravica kontradiktornosti, 5. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj ji je sodišče prve stopnje omogočilo udeležbo v postopku samo v formalnem, ne pa tudi v vsebinskem pogledu, kršitev pa ima vpliv na pravilnost sodbe.

12. Drugi odstavek 286. člena ZPP resda določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Vendar pa navedena določba ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno. Nasprotno, obstaja celo načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze. Iz zgoraj navedene določbe pa sledi, da ta dolžnost ni neomejena. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so predvsem: a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali za odločitev, ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Prav pri tem razlogu je potrebna posebna previdnost; ne sme se namreč pretvoriti v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005).

13. Navedena stališča glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča veljajo tudi za postopek v upravnem sporu. Določbo drugega odstavka 20. člena ZUS-1 (katere začetek sicer pravi „Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank...“) je namreč treba razlagati le kot izjemo od razpravnega načela iz prvega odstavka 7. člena ZPP, ne pa kot splošno pravilo postopka, ki bi nasprotovalo namenu določbe (to je razjasnitvi zadeve in zakoniti ter pravilni odločitvi).

14. Dokazi tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni, saj tožeča stranka z njimi ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna. Ker so bili dokazni predlogi zavrnjeni v nasprotju s pravili dokaznega postopka (glej 12. točko te obrazložitve), čeprav je šlo za ponovno sojenje v zadevi, ki po naravi stvari zahteva čimprejšnjo (tudi postopkovno pravilno) odločitev (deveti odstavek 10. člena ZN) in zato še posebej pozorno vodenje postopka, Vrhovno sodišče meni, da je treba v zadevi uporabiti 356. člen ZPP.

15. Ker je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred spremenjenim senatom.

16. Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).