Jedro

Kot priča zaslišani notar je s svojo prepričljivo izpovedbo ovrgel navedbe tožeče stranke, da stranka z interesom ne izpolnjuje spornega pogoja, da ima po opravljenem pravniškem državnem izpitu najmanj eno leto zahtevanih praktičnih izkušenj pri notarju. Ker sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedbe, tudi ne vidi nobene potrebe po kakršnemkoli dopolnjevanju dokaznega postopka z zaslišanjem s strani tožeče stranke predlaganih prič in tožnika, zato je s strani predlagane dokazne predloge z izjemo dokaza z vpogledom v predmetni upravni spis, zavrnilo kot nepotrebne. Iz istega razloga je zavrnilo tudi predlagano soočenje tožnika s pričo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je minister za pravosodje (v nadaljevanju: minister) za notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Trebnjem imenoval A.A. - sedaj stranko z interesom. V svoji obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za pravosodje objavilo razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem v Trebnjem, na katerega so se prijavili trije kandidati in sicer A.A., B.B. – sedaj tožeča stranka, in C.C. Po pregledu kandidatur je tožena stranka ugotovila, da vsi trije prijavljeni kandidati izpolnjujejo razpisne pogoje, zato je njihove kandidature posredovala v mnenje Notarski zbornici Slovenije. Minister je s sklepom imenoval komisijo za izvedbo izbirnega postopka, ki je izoblikovala metodologijo ocenjevanja za izbiro notarja, s katero so bili kandidati seznanjeni hkrati z vabilom na ustni preizkus usposobljenosti. Komisija je v izbirnem postopku preverila strokovno usposobljenost kandidatov ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 in 45/08, v nadaljevanju ZN) na podlagi listinske dokumentacije, ki so jo predložili kandidati, in na podlagi ustnega razgovora, ki ga je opravila z vsakim kandidatom posebej. Uspeh kandidatov na ustnem preizkusu usposobljenosti je vsak član komisije ocenil z oceno najmanj 1 in največ 10 točk. Od skupno 30 točk je kandidat C.C. zbral 23 točk, kandidata B.B. in A.A. pa vsak po 28 točk. Komisija za izvedbo izbirnega postopka je po vpogledu v listinsko dokumentacijo in izvedenem ustnem preizkusu usposobljenosti ugotovila, da so vsi kandidati ustrezno strokovno usposobljeni za imenovanje za notarja. Ugotovila je tudi, da kandidati niso bili obsojeni za kazniva dejanja in da torej izpolnjujejo pogoj iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZN. V skladu z diskrecijsko pravico iz 1. odstavka 10. a člena ZN je nato minister izmed prijavljenih kandidatov, ki vsi izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje za notarja, na prosto notarsko mesto s sedežem v Trebnjem imenoval A.A. Glede na to, da sta kandidata B.B. in A.A. prejela vsak po 28 točk, je minister za notarja imenoval kandidata A.A., ki ima, kot je to razvidno iz kandidaturi priložene dokumentacije, daljši staž dela na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu in sicer tudi kot notarski pomočnik (pri notarju D.D. v času od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009) ter ima končan magistrski študij gospodarskega in civilnega prava.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba ministra nezakonita, ker v postopku izbire in imenovanja notarja dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju in posledično tudi ni bil pravilno uporabljen Zakon o notariatu. Za notarja je bil namreč imenovan kandidat, ki ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v 8. členu ZN, in sicer ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN v delu, da mora imeti po opravljenem pravniškem državnem izpitu tudi najmanj eno leto praktičnih izkušenj pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu. Imenovani kandidat po opravljenem pravosodnem izpitu nikoli ni bil zaposlen na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu; pri notarju D.D. pa je bil v času med 1. 11. 2008 in 31. 12. 2009 le formalno oziroma fiktivno zaposlen kot notarski pomočnik. Dejansko v tem času službe notarskega pomočnika ni opravljal in tako tudi ni pridobil zahtevanih enoletnih praktičnih izkušenj. S formalno oziroma fiktivno zaposlitvijo pri notarju je želel doseči, da bo formalno (na podlagi dokumentacije) izpolnjeval pogoje za notarja. V času med 1. 11. 2008 in 31. 12. 2009 je imenovani kandidat namreč dejansko opravljal dela in posle za družbo E. d.o.o. (sedaj družba v stečaju), v kateri je že prej delal kot pomočnik direktorja za pravne zadeve. To lahko potrdi več (navedenih) prič. Da je imenovani kandidat v navedenem obdobju dejansko delal za E. d.o.o., je razvidno tudi iz e-poštnih pošiljk, ki jih tožnik prilaga kot dokaz in iz katerih izhaja, da se je A.A. v tem obdobju predstavljal kot pooblaščenec direktorja E. d.o.o. (e-mail, ki ga je poslal g. F.F. dne 12. 5. 2009, se dogovarjal oziroma sodeloval v poslih med Banko G. d.d. in E. d.o.o. - e-mail z dne 6. 11. 2009 in e-mail z dne 27. 7. 2009, ki ju je dobil v vednost s strani direktorja E. d.o.o. in je v teh e-mailih uporabljal službene kontaktne podatke, ki jih je imel v E. d.o.o. (e-maili z dne 19. 12. 2008, 5. 1. 2009 in 16. 1. 2009, ki jih je pošiljal v družbo H. d.o.o.). Glede na navedeno A.A., ne samo da dejansko ne izpolnjuje pogoja po 5. točki 1. odstavka 8. člena ZN, temveč po stališču tožnika tudi ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata (pogoj po 6. točki 1. odstavka 8. člena ZN). Nekdo, ki na tak način želi izigrati zakonske določbe ter zaupanje ljudi v izbirnih postopkih in ne nazadnje samega ministra, vsekakor ni vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata. Pri tem tudi ne gre spregledati ravnanja notarske zbornice, ko v predmetnem izbirnem postopku, A.A., čeprav naj bi bil zaposlen pri notarju, v svojem mnenju ni niti omenila, niti ni v zvezi z njim zavzela kakršnokoli stališče. Očitno so tudi pri Notarski zbornici vedeli, da A.A. dejansko ni delal kot notarski pomočnik in tako ni izpolnjeval vseh pogojev za notarja. Glede na navedeno tožnik sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi samo odloči tako, da za notarja na prostem notarskem mestu s sedežem v Trebnjem imenuje B.B., oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in dodaja, da je Ministrstvo za pravosodje v Uradnem listu RS, št. 42 dne 28. 5. 2010, objavilo razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem v Trebnjem. V okviru postopka za imenovanje je ministrstvo preverilo izpolnjevanje razpisnih pogojev iz 8. člena ZN za vse tri prijavljene kandidate. A.A. je izpolnjevanje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN izkazal v okviru priloge 2 (opis praktičnih delovnih izkušenj) in s fotokopijo delovne knjižice (priloga 2a), overjene s strani Upravne enote Trebnje dne 2. 6. 2010. V skladu z nekdaj veljavno določbo 224. člena ZDR je delovna knjižica javna listina. Upravna enota Novo mesto je delovno knjižico A.A. izdala dne 6. 3. 1996, zadnji v knjižico vpisani podatek pa se nanaša na delovno razmerje pri delodajalcu – notarju D.D., pri čemer je kot datum sklenitve delovnega razmerja naveden 1. 1. 2008, kot datum prenehanja delovnega razmerja pa datum 31. 12. 2009. Delovna knjižica kot javna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje v postopku izbire in imenovanja notarja pravilno in popolno ugotovljeno in da je bil ZN pravilno uporabljen.

Stranka z interesom mag. A.A. v odgovoru na tožbo in pripravljalne vloge tožeče stranke navaja, da zavrača tožnikove trditve kot neresnične in zlonamerne in se pridružuje navedbam tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo. Navaja, da je bilo v postopku na podlagi predloženih dokazil nedvomno ugotovljeno, da vsi trije kandidati izpolnjujejo pogoje iz 8. člena ZN. Nihče od tistih, ki so sodelovali v postopku, tudi ni trdil drugače oziroma kandidaturi prijavljenih kandidatov ni niti z besedo oporekal in zato je tožena stranka nadaljevala izbirni postopek ter nato z odločbo za notarja na prosto notarsko mesto imenovala stranko z interesom. Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 8. člena ZN, ker naj bi delovno razmerje, ki ga je stranka z interesom imela sklenjenega z notarjem D.D., bilo fiktivno, stranka z interesom odgovarja, da če bi bilo to dejstvo resnično, bi moralo obstajati že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnik bi ob predpostavki, da bi to dejstvo obstajalo, zanj vedel že v času pred izdajo izpodbijanega akta, saj to izhaja že iz njegovih tožbenih navedb, da je namreč kot notarski pomočnik zaposlen pri notarju I.I. in je tako član Notarske zbornice in območnega zbora notarjev za sodno okrožje Novega mesta in Krškega, ki sta oba obravnavala kandidature vseh treh prijavljenih kandidatov, tako da se je tožnik kot edini izmed prijavljenih kandidatov imel možnost seznaniti neposredno tudi s prijavama drugih dveh kandidatov. Tožena stranka je namreč potem, ko je ugotovila, da vsi prijavljeni kandidati izpolnjujejo razpisne pogoje, njihove kandidature poslala v mnenje Notarski zbornici. Tožnik bi torej že tedaj v postopku pri Notarski zbornici lahko ugovarjal, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN, vendar tega ni storil. Očitno je bil prepričan, da bo s svojo kandidaturo uspešen, saj ga je kot edinega, v notariatu zaposlenega kandidata, podprl območni zbor notarjev in Notarska zbornica. Ker tožnik v postopku izdaje upravnega akta zoper kandidaturo stranke z interesom ni podal nobenega ugovora, teh ugovorov ne more podati v postopku upravnega spora, ker je navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v nasprotju z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1. V skladu z določbo 52. člena ZUS-1 bi tožnik, ki je prava uka stranka, moral, ob navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov, obrazložiti zakaj jih ni navedel oziroma predlagal že v postopku izdaje upravnega akta. Ker ni nobenega dvoma o tem, da trditev tožnika o tem, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogoja po 5. točki 1. odstavka 8. člena, predstavlja novoto v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1 in ker tožnik tudi ni izkazal opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, so tožbene trditve tožnika o tem, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZN določa za imenovanje notarja, nedopustne in jih sodišče ne sme upoštevati, zato je tožba tožnika v celoti neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Upravna enota v Novem mestu je stranki z interesom izdala delovno knjižico dne 6. 3. 1996. Nobenega dvoma ni, da je delovna knjižica stranke z interesom javna listina. Javna listina pa dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje oziroma določa. Delovna knjižica stranke z interesom izkazuje, da je stranka z interesom v času od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009, imela sklenjeno delovno razmerje z notarjem D.D. Ker tožnik ne zatrjuje, da vsebina delovne knjižice stranke z interesom ni neresnična, niti je kakorkoli drugače ne izpodbija, v skladu z ZUP velja za resnično to, kar je v njej zapisano, torej da ima stranka z interesom več kot eno leto praktičnih izkušenj na pravniških delih pri notarju. Kljub dejstvu, da javna listina dokazuje, da stranka z interesom v celoti izpolnjuje pogoj iz 5. točke 8. člena ZN in tožnik te zakonske domneve ne izpodbija in kljub dejstvu, da tožbene trditve predstavljajo nedopustne tožbene novote, stranka z interesom navaja, da je notar D.D. zaradi povečanega obsega dela konec leta 2007 in v prvi polovici leta 2008 iskal notarskega pomočnika in se s stranko z interesom dogovoril za sodelovanje. Ker pa je postopek imenovanja zahteval določen čas in ker izid postopka ni vnaprej zanesljiv, je stranka z interesom v tem času sklenila delovno razmerje za nedoločen čas pri družbi E. d.o.o., katere lastnik in direktor je njegov dober prijatelj J.J. Stranka z interesom je pri družbi E. sklenila delovno razmerje na delovnem mestu pomočnika direktorja za pravne zadeve. Po dveh mesecih od začetka dela pri družbi E., je bil postopek imenovanja notarskega pomočnika končan in je stranka z interesom lahko sklenila delovno razmerje v notarski pisarni notarja D.D. Zato se je stranka z interesom z direktorjem družbe E. d.o.o. kot svojim prijateljem, dogovorila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, brez odpovednega roka in dogovorila tudi, da bo stranka z interesom zaradi takojšnjega prenehanja delovnega razmerja še naprej, vendar v celoti brezplačno, s svojim pravnim znanjem pomagala družbi E. d.o.o., H. d.o.o in K. d.o.o.; saj taka pomoč ni v nasprotju z ZN in Statutom Notarske zbornice in na tak dogovor tudi notar D.D. ni imel pripomb. V času svoje zaposlitve je stranka z interesom pripravila 87 notarskih listin oziroma osnutkov notarskih listin (katerih seznam je priložen) in se tudi izobraževala pri Notarski zbornici na Bledu, Ptuju, v Portorožu in v Ljubljani. Zato ni mogoče trditi, da je bilo delovno razmerje, ki ga je stranka z interesom sklenila z notarjem D.D., fiktivno, saj je taka trditev v nasprotju s priloženimi listinskimi dokazi. Stranka z interesom je imela sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dejstvo zaposlitve je potrjeno v njeni delovni knjižici, plačani so bili vsi obvezni davki in prispevki, delovno razmerje je bilo prijavljeno tako pri ZZZS kot tudi pri SPIZ in je stranka z interesom pri notarju D.D. prejemala tudi plačo, kar dokazuje njena dohodninska odločba. Iz dohodninske odločbe za leto 2009 pa izhaja, da je stranka z interesom v letu 2009 prejemala plačo izključno pri notarju D.D. Edini zaslužek, ki ga je v tem letu še prejela, je bilo plačilo 375,00 EUR po pogodbi o sodelovanju z VŠUP. Takšno delo pa je v skladu z ZN dopustno, zato stranka z interesom predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze z zaslišanjem stranke z interesom ter predlaganih prič, vpogledom v listine in opravi predlagane poizvedbe, po tako izvedenem dokaznem postopku pa naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 4. 11. in 7. 12. 2010 ter z dne 27. 1. 2011 navaja, da v delovni knjižici stranke z interesom ni zapisano na katerem delovnem mestu pri delodajalcu je bila stranka z interesom zaposlena in kaj je delala ter da zgolj (formalni) obstoj delovnega razmerja sam po sebi tudi še ne dokazuje, da je delavec pridobil zahtevano dobo praktičnih izkušenj na delovnem mestu. V konkretnem primeru niti ni sporno, da je bil A.A. formalno zaposlen pri notarju D.D., vendar pa tam dejansko ni delal in si ni pridobil zahtevanih delovnih izkušenj in zato, ne glede na podatke v njegovi delovni knjižici, ne izpolnjuje zahtevanega pogoja za notarja. Sicer pa je glede na določbo 4. odstavka 224. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1, v upravnem postopku dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, tožnik pa je to naredil že s svojimi navedbami in predlaganimi dokazi v tožbi. Čeprav so navedbe tožnika za toženo stranko nove, to še ne pomeni, da teh navedb tožnik ne more uspešno podati in jih dokazovati v predmetnem postopku, saj tožnik v postopku izbire in imenovanja notarja ni imel možnosti, da se seznani z listinami, ki sta jih v dokaz izpolnjevanja pogojev predložila druga dva kandidata, niti se glede teh listin in glede kandidatov ni imel možnosti opredeliti. Tožniku pravzaprav sploh ni bilo sporočeno oziroma predočeno kdo so drugi kandidati. Torej navedb in dokazov, kot jih je podal v tožbi, v predmetnem upravnem postopku upravičeno ni mogel navesti oziroma predložiti, čeprav so tedaj že obstajali. Glede na navedeno tožnik meni, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 30. 12. 2010 dodatno navaja, da bi se bil tožnik realno lahko seznanil s prijavami drugih kandidatov, vendar pa je bil očitno prepričan, da je prosto notarsko mesto, glede na mnenje Notarske zbornice, rezervirano zanj. Torej gre dejstvo, da tožnik ni vedel, kakšne so navedbe in dokazi stranke z interesom, pripisati neaktivnosti tožnika zaradi opustitve možnosti, ki mu jih daje pravo, ne pa nemožnosti sodelovati v postopku. Vsled navedenega je potrebno tožbo tožnika zavrniti.

Prvostopenjsko sodišče je v zadevi že enkrat odločilo in je sicer s sodbo I U 1350/2010-24 z dne 16. 2. 2011 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 162/2011 z dne 14. 4. 2011 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

K 1. točki izreka : Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za imenovanje notarja (sedaj stranke z interesom). Tožeča stranka ugovarja, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN v delu, da ima po opravljenem pravniškem državnem izpitu tudi najmanj eno leto zahtevanih praktičnih izkušenj pri notarju. Meni, da stranka z interesom tega pogoja ne izpolnjuje, ker da naj ne bi nikoli bila (dejansko) zaposlena pri notarju, pač pa naj bi bila pri notarju D.D. zaposlena samo formalno oziroma fiktivno, zato naj posledično tudi ne bi izpolnjevala pogoja po 6. točki 1. odstavka 8. člena ZN.

Po prejemu zgoraj navedenega sklepa Vrhovega sodišča RS je sodišče v obravnavani zadevi v ponovnem postopku razpisalo glavno obravnavo.

Na glavni obravnavi dne 17. 5. 2011 so stranke v sporu predstavile dejanske okoliščine in svoja pravna stališča, pomembna za odločitev v sporu, sodišče pa je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine spisa in kot pričo zaslišalo notarja D.D. Le-ta je je potem, ko je bil opozorjen na posledice krivega pričanja, izpovedal, da je bil delodajalec stranki z interesom in sicer je bila stranka z interesom na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008 pri njem zaposlena za nedoločen čas, kot notarski pomočnik in ne kot šofer. Pred tem je postopek za zapolnitev delovnega mesta potekal preko notarske zbornice, kjer je bil, po imenovanju stranke z interesom, tudi deponiran njen podpis, potem ko je podala zaprisego pri predsedniku sodišča in predsednici Notarske zbornice. V pogodbi o zaposlitvi je bilo tudi navedeno prioritetno delo stranke z interesom in sicer je bila to priprava zahtevnih osnutkov notarskih zapisov. Te zahtevne zapise je stranka z interesom pripravljala v vseh zadevah oporok, civilnopravnih zadev, pripravljala in vlagala je zemljiškoknjižne predloge in predloge za sodni register, hodila je tudi na zunanje overitve in ji tudi ni bilo težko opraviti nobenih drugih del v pisarni.

Po splošnih vprašanjih je imenovana priča v nadaljevanju odgovarjala na posebna vprašanja pooblaščenca tožeče stranke in pooblaščenke tožene stranke. V zvezi z vprašanji pooblaščenca tožeče stranke je izpovedala, da v času, ko je bila stranka z interesom zaposlena pri njej, ni delala za družbo E. d.o.o. in družbi H. d.o.o. in K. d.o.o., čeprav je bila stranka z interesom osebni prijatelj z lastnikom vseh navedenih družb. Stranka z interesom se je kdaj tudi oglasila v družbi E. d.o.o., za ostale družbe tega ne ve, ne ve pa nič o tem, da bi stranka z interesom v navedeni družbi tudi opravljala kakšna dela. Seznanjen je tudi s tem, da je tožnik od stečajnega upravitelja družbe E. d.o.o., ker je le-ta pač šla v stečaj, skušal pridobiti podatke o tem, kakšna so bila izplačila te družbe stranki z interesom in mu je stečajni upravitelj te podatke tudi dal in sicer so bila ta izplačila v času, ko je bila stranka z interesom pri njem zaposlena, 0.00 EUR. V zvezi s tem odgovorom je pooblaščenec tožeče stranke predlagal soočenje tožnika in priče. Nadalje je imenovani notar kot priča izpovedal, da je stranka z interesom imela mizo v njegovi pisarni, ker pa je pisarna majhna, stranke, ki so vstopile v pisarno, niso mogle videti delovnega mesta oz. mize, ki jo je uporabljala stranka z interesom, ker so ta prostor zastirala vrata, sedaj pa je najel nek dodaten prostor. Stranka z interesom je prihajala v službo zjutraj, kar lahko potrdi več (imenovanih) oseb. S stranko z interesom sta imela tudi dogovor, da lahko kdaj tudi zamudi, glede na to, da ima stranka z interesom tri majhne otroke in da je žena stranke z interesom zaposlena. Glede na to, da je imel njegov notariat tedaj zelo nizke prihodke, je na ta način tudi kompenziral nižji osebni dohodek stranke z interesom. Stranka z interesom je po potrebi opravljala tudi terensko delo.

Na postavljena vprašanja pooblaščenke tožene stranke pa je imenovani notar kot priča izpovedal, da je stranko z interesom zaposlil zato, ker je le-ta opravila magisterij iz gospodarskega in civilnega prava in pred tem delala v dveh gospodarskih družbah, kjer si je pridobila določena znanja iz gospodarskega prava in tudi iz prava nepremičnin, ki so zelo koristna in zaželena pri notariatu. Samo zaradi upada prihodkov in prihoda notarke Ž.Ž., se je po 14 mesecih dela stranke z interesom v njegovi pisarni, v dogovoru s stranko z interesom odločil, da prekineta sodelovanje oz. zaposlitev in si je stranka z interesom, ki je bila sicer pri njem zaposlena za nedoločen čas, poiskala službo drugje. Poleg tega v letu 2008 tudi ni vedel, da se bo notar iz Trebnjega v letu 2010 upokojil. Stranka z interesom je namreč bila pri svojem delu zelo prizadevna in se ni zgodilo, da dela ne bi opravila strokovno in kvalitetno.

Po tako izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče (v upravnem postopku) ugotovljeno dejansko stanje preverjalo z zaslišanjem notarja D.D. kot priče, se sodišče lahko strinja tako s toženo stranko, kakor tudi s stranko z interesom, da v obravnavanem primeru stranka z interesom izpolnjuje vse zakonske pogoje za imenovanje notarja, vključno s pogojem iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN, tudi v delu, da ima po opravljenem pravniškem državnem izpitu najmanj eno leto zahtevanih praktičnih izkušenj pri notarju (od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009). Tožbenim posplošenim navedbam, da stranka z interesom tega pogoja ne izpolnjuje, posledično pa tudi ne pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZN, sodišče ni sledilo, saj je dejstvo, da stranka z interesom omenjeni pogoj izpolnjuje, potrdil tudi kot priča zaslišani imenovani notar. Zaslišana priča je s svojo podrobno in prepričljivo izpovedbo potrdila navedbe tožene stranke in stranke z interesom, da je bila stranka z interesom na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2008 pri njej zaposlena za nedoločen čas, v svojstvu notarskega pomočnika, tako da je pripravljala najzahtevnejše osnutke notarskih zapisov z različnih materialnih področij; zaradi upada prihodkov njegove notarske pisarne pa sta se s stranko z interesom dogovorila za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Kot priča zaslišani notar je torej s svojo prepričjivo izpovedbo ovrgel navedbe tožeče stranke, da stranka z interesom ne izpolnjuje obravnavanega spornega pogoja. Sodišče nima pomislekov v izpovedbo imenovane zaslišane priče, ker je njegova prepričljiva in verodostojna izpovedba potrjena tudi z drugimi listinami v spisu in sicer z overjeno fotokopijo delovne knjižice izbranega kandidata, s seznamom zadev, ki jih je v času opravljanja notarskega dela pri notarju opravila stranka z interesom, odločbo o informativnem izračunu dohodnine stranke z interesom za leto 2009, listino o rekapitulaciji osebnega dohodka stranke z interesom za obdobje od 1. 9. 2009 do 12. 2009 in (nenazadnje) tudi s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe proti notarju in izbranemu kandidatu oziroma stranki z interesom v zvezi s kaznivim dejanjem, povezanim z obravnavano sporno zadevo. Ker sodišče ne dvomi o verodostojnosti izpovedbe imenovanega notarja kot priče, tudi ne vidi nobene potrebe po kakršnemkoli dopolnjevanju dokaznega postopka z zaslišanjem s strani tožeče stranke predlaganih prič in tožnika, zato je s strani tožeče stranke predlagane dokazne predloge z izjemo dokaza z vpogledom v predmetni upravni spis, zavrnilo kot nepotrebne. Iz istega razloga je sodišče zavrnilo tudi predlagano soočenje tožnika s pričo (v zgoraj izpostavljenem delu), ob upoštevanju določbe 3. odstavka 239. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1, po kateri je mogoče soočiti le priče med seboj, ne pa tudi stranke in priče. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče po opravljeni glavni obravnavi zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožeča stranka pa ni izkazala, da stranka z interesom ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev za imenovanje notarja po 1. odstavku 8. člena Zakona o notariatu, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka : Ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.