Jedro

Tožnica ni upravičena do odškodnine po 1. odst. 118. člena ZDR, ker je njena pogodba o zaposlitvi v času sodnega spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja prenehala zaradi upokojitve. Kot invalidka I. kategorije je bila upokojena, kar pomeni, da je z dnem upokojitve izgubila pravico zahtevati, da jo tožena stranka sprejme nazaj na delo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: v prvem odstavku I/3 točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ - v 5. točki izreka (odločitev o stroških postopka) se znesek 579,06 EUR „nadomesti z zneskom 278,94 EUR“, znesek 1.465,29 EUR pa se „nadomesti z zneskom 933,98 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da se ugotovi, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 8. 2. 2008 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 8. 2. 2008 do 1. 12. 2008 priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za isti čas izplačati pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za posamezni mesec do plačila, vse pod izvršbo. Kar je bilo zahtevanega več, je zavrnilo (I/1. in I/2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, kar je zahtevanega več (razlika do 11.334,78 EUR), je zavrnilo (I/3. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 921,46 EUR po predhodnem odvodu prispevkov in davkov od bruto zneska 1.256,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih zneskov tečejo tako, kakor je navedeno v izreku. Kar je bilo zahtevanega več (razlika do 1.871,00 EUR), je zavrnilo (I/4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 579,06 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter povrniti znesek 1.465,29 EUR, ki ga mora nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, odprtega pri ..., v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/5. točka izreka). Sklenilo je, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2005, 2006 in 2007 vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj odločba o invalidnosti tožnice ni bila obsežena z dokaznim sklepom, kljub temu pa razlogi sodbe navajajo, da je tožnica invalidsko upokojena od 1. 12. 2008. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka je podana v 2. točki izreka, ki je nejasen, nerazumljiv in tudi neizterljiv. Nikjer iz sodbe ni mogoče razbrati, koliko znaša plača tožnice, katero ji mora plačati tožena stranka. V obrazložitvi se sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na odškodnino, sicer sklicuje na plačo tožnice iz januarja 2008, kar je osnova za izrek v 3. točki, vendar kar zadeva 2. točko izreka, znesek, na katerega je obsojena tožena stranka ni ne določen in ne določljiv. Opozarja tudi na nekorektno ravnanje tožnice, ki je prikrivala svojo invalidsko upokojitev, dokler na njeno upokojitev ni opozorila tožena stranka, ki je neuradno zvedela, da se je tožnica upokojila dne 1. 12. 2008. Vendar dejansko ne obstoji listinski dokaz o upokojitvi in je možno, da se je tožnica upokojila že prej. Navaja tudi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje le pavšalno navaja, da tožena stranka v pogodbah ni navedla, niti v postopku ni poskušala dokazati obstoja zatrjevanega povečanega obsega dela. V zvezi s tem poudarja, da je bil povečan obseg dela pričakovan v času sklepanja pogodbe, sama sklenitev pogodbe za določen čas pa je bila po volji ene in druge stranke. Ko se je pogodba sklepala, je tožena stranka ocenjevala in predvidevala povečan obseg dela, ki pa je po prenehanju pogodbe dejansko prenehal. Zato je mnenja, da je sklenitev pogodbe za določen čas bilo objektivno in zakonito ravnanje. Ne strinja se tudi z odločitvijo v 3. točki izreka, ko sodišče obsoja toženo stranko na plačilo odškodnine v višini 5.820,00 EUR. Meni, da tožnici v nobenem primeru ne pripada odškodnina iz 118. člena ZDR, saj ta odškodnina pripada le nezakonito odpuščenemu delavcu, ki ne želi nadaljevati dela pri delodajalcu. V konkretnem primeru pa je bila tožnica upokojena in je tako z dnem upokojitve, izgubila pravico zahtevati, da jo tožena stranka sprejme nazaj v službo. Gre za povsem drug inštitut, saj odškodnina iz 118. člena ZDR ni predvidena za primer, da se nezakonito odpuščeni delavec upokoji. Odškodnina pripada le tistemu delavcu, ki bi na podlagi zanj uspešne tožbe lahko zahteval, da ga delodajalec sprejme nazaj na delo, vendar tega ne zahteva. Sodišče je zato tudi v tem delu pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer pa v razlogih sodbe ni pojasnjeno, zakaj je prav odškodnina v višini desetih plač primerna odškodnina. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških postopka, ker je ta izrek nerazumljiv. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnici priznalo strošek izvedenskega mnenja v višini 1.045,40 EUR, iz sklepa z dne 30. 12. 2009 pa izhaja, da je sodišče izvedenki Vekoslavi Korošec priznalo nagrado in nadomestilo v skupnem znesku 214,10 EUR. Zaradi tega je priznanje tožnici na račun izdelave izvedenskega mnenja v znesku 1.045,40 EUR v nasprotju s sklepom o priznanju stroškov z dne 30. 12. 2009. V posledici tega je celotni obračun stroškov postopka napačen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je pravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnici dne 8. 2. 2008 delovno razmerje pri toženi stranki, prenehalo nezakonito. Iz ugotovitev sodišča in izvedenih dokazov izhaja, da tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno od 9. 5. 2005 do 8. 2. 2008 in sicer na podlagi šestih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V vseh pogodbah se je delovno razmerje sklepalo za opravljanje dela na delovnem mestu „referent – blagajnik v menjalnici – zastavljalnici – agenciji.“ Pri nobenih od teh pogodb pa ni bil naveden nobeden izmed razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, kot jih taksativno našteva 52. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navajala, da so imele vse pogodbe podlago v ZDR in da so bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela. Vendar kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, gre le za pavšalna zatrjevanja, saj tožena stranka tega razloga tekom postopka ni dokazala niti ni poskušala dokazati. Sicer pa velja poudariti, da za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da tako povečan obseg traja le začasno. V konkretnem primeru pa začasnost povečanega obsega ne more trajati skoraj tri leta, kar pomeni, da povečan obseg dela tudi, če je dejansko obstajal, ni začasne narave. Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega se sklicuje tožena stranka, to je začasno povečan obseg dela, dejansko ni bil podan. To pa pomeni, da je bilo delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom. V tem primeru pa se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR). Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da gredo tožnici vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 2. 2008 dalje, pri čemer ji je vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom nadomestila prikrajšanja pri plači za sporno obdobje po izračunu izvedenke (izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke V.K. z dne 2. 4. 2009) pravilno priznalo le do 1. 12. 2008, saj je tožnici bila z navedenim dnem, kot je sama povedala, priznana invalidnost I. kategorije ter je od takrat dalje invalidsko upokojena.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odškodnino v višini desetih pripadajočih plač za januar 2008 v znesku 5.820,00 EUR. Kot pravilno opozarja pritožba, tožnici v nobenem primeru ne pripada odškodnina iz 118. člena ZDR, saj ta odškodnina pripada le nezakonito odpuščenemu delavcu, ki bi na podlagi zanj uspešne tožbe lahko zahteval, da ga delodajalec sprejme nazaj na delo, vendar tega ne zahteva in ne želi nadaljevati dela pri delodajalcu. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da je bila tožnica zaradi invalidnosti I. kategorije upokojena, kar pomeni, da je z dnem upokojitve izgubila tudi pravico zahtevati, da jo tožena stranka sprejme nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine po 118. členu ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP glede odločitve sodišča v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR spremenilo tako, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela in tako v tem sporu dosegla večji uspeh, je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je pri tem izhajalo iz pravilnih izračunov sodišča prve stopnje in sicer, da skupaj priznani stroški tožeče stranke znašajo 2.970,24 EUR, stroški tožene stranke pa 808,92 EUR, kot tudi, da je tožnica glede nedenarnega zahtevka (ugotovitve obstoja delovnega razmerja) uspela v celoti (100 %). Ob upoštevanju, da je tožena stranka zoper odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih denarnih zahtevkov tožnici, s pritožbo v pretežnem delu uspela, je potrebno ugotoviti, da je tožnica s svojim denarnih zahtevkom sedaj uspela le s 7 % in ne z 51 %, kot je znašal njen uspeh na prvi stopnji. To pa pomeni, da njen uspeh v sporu znaša sedaj le 53,5 % (prej 75,5 %), tožena stranka pa je v sporu uspela s 46,5 % (prej 24,5 %). Ob pravilnih izračunih sodišča prve stopnje glede višine priznanih stroškov tožeče in tožene stranke za prvo in drugo obdobje ter glede na ugotovljeni uspeh vsake izmed strank v sporu, je pritožbeno sodišče po medsebojnem pobotanju stroškov, odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi spremenilo tako, kot to izhaja iz 5. točke izreka.

Očitek pritožbe, da je stroškovni izrek nerazumljiv in napačen, ker naj bi sodišče na račun izvedenskega mnenja tožnici priznalo 1.045,40 EUR oziroma 1.035,40 EUR, kar je v nasprotju s sklepom sodišča z dne 30. 12. 2009, po katerem je sodišče priznalo izvedenki nagrado v znesku 214,10 EUR, pa je neupošteven, saj je tožena stranka prezrla, da je sodišče izdalo dva sklepa in izvedenki priznalo nagrado za izvedensko delo v bruto znesku 808,56 EUR (sklep z dne 20. 4. 2009) in nadomestilo za prihod na obravnavo v bruto znesku 226,84 EUR (sklep z dne 30. 12. 2009).