Jedro

Ker sporna pogodba ni bila razveljavljena veže pogodbene stranke in njihove univerzalne pravne naslednike, da jo izpolnijo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko obsodilo na plačilo 2,288.128,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2002 dalje in ji naložilo povrniti 527.998,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi graja dejanski zaključek prvostopnega sodišča, in sicer da je bila razdružilna pogodba z dne 16.12.1997 sklenjena tako kot je bila zapisana in ni upoštevalo ustnega dogovora tožnika in pokojnega moža toženke. Sodišče je verjelo tožniku in njegovi ženi ne pa toženki in njenim potomcem, čeprav vse okoliščine kažejo, da bi moralo njim pokloniti vero. Če bi bila sklenjena pogodba z zapisano vsebino bi to nedvomno pokojni povedal toženki in njunim otrokom. Nasprotno pa jim je povedal, da nima nobenih obveznosti iz pogodbe in da je bila slednja sklenjena le zaradi izogiba davku. Prav tako je navedla, da tožnik ni ničesar zahteval, da pa je bilo vsem jasno, da je pokojni v pogodbi zapisani znesek že itak odslužil in da tožnik zaradi tega ni ničesar zahteval. Sodišče je tudi zapisalo, da so izjave toženke in njenih otrok skladne, kljub temu pa je sledilo tožniku. Tožnik je vedel, da mu brat ne bi bil pripravljen plačati ? vrednosti posestva, saj ga je skupaj s toženko prenovil, poleg tega pa je tožniku pomagal pri gradnji hiše z delom in materialom. Tudi ? delež si je dal tožnik izračunati tako, da je bilo njemu v prid, saj se pri tem niso upoštevala vlaganja toženke in njenega moža v hišo ter posestvo. Ob upoštevanju vlaganj bi bil delež tožnika veliko manjši. Tožnik zaradi tega cenitve nikoli ni dobil, kar je povedala tudi toženka in njeni otroci. Cenitveno poročilo je bilo narejeno 14.12.1997, pogodba pa je bila podpisana že 16.12.1997. Pokojni tožnikov brat je v dobri veri podpisal razdružilno pogodbo s hkratnim drugačnim ustnim dogovorom. Nepravilno je tudi tolmačenje sodišča, da ni prepričljiva trditev toženke, da bi bile zaradi vlaganj v posestvo nepremičnine vsaj za 80% več vredne. Če predpostavimo, da je bila ob cenitvi dejanska vrednost stavb le 14.092.739,00 SIT, kar je minimalna vrednost za prenovljeno hišo in poslopje, bi vrednost nepremičnin skupaj znašalo 20.000.000,00 SIT. Od tega 80% delež vlaganj predstavlja 16 mio, ? od 4 mio pa je 1 mio. Ravno zaradi vlaganj je toženka postavila ugovor pobota. Zaradi vlaganj v posestvo, predvsem zaradi večje vrednosti stavb, je bila dejanska vrednost nepremičnin povsem drugačna kot se je upoštevala v cenitvi in pogodbi. Ugovor lastninske pravice za kar dejansko gre pri pobotnem ugovoru na podlagi pogodbe o odstopu terjatev in trditvi, da vlaganja v predmetne nepremičnine predstavljajo 80 % vrednosti le-teh na dan 16.12.1997 ne zastara. Poleg tega je toženka postavila pobot z dnem, ko je bila ugotovljena sporna vrednost nepremičnin po razdružilni pogodbi to je na prej navedeni datum. Ugovor pobota res ni bil po višini opredeljen, vendar le na videz, saj je toženka navedla, za kolikor se je povečala vrednost posestva ( 80%) ob upoštevanju vlaganj in v zvezi s tem predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi ocenil vrednost vlaganj. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ker ni upoštevalo pobotnega ugovora toženke in prepričljive izpovedbe toženke in njenih otrok.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

Med pravdnima strankama je nesporno, da sta dne 16.12.1997 tožnik in pokojni mož toženke M. V. sklenila razdružilno pogodbo, katere določila v konkretnem primeru predstavljajo materialnopravno podlago. Ker dotična pogodba ni bila razveljavljena veže pogodbene stranke in njihove univerzalne pravne naslednike, da jo izpolnijo (1. odst. in 2. odst. 148. člena in 1. odst. 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Toženka v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča pa je ta pravilna. Sodišče prve stopnje je jasno in argumentirano ob uporabi določbe čl. 8 ZPP, navedlo, zakaj ni prepričljiva izpovedba toženke in njenih treh otrok, da je bil ob pisni pogodbi sklenjen še ustni dogovor tožnika in pokojnega moža toženke s čimer je tožnik prepustil svoj solastninski del na posestvu pokojnemu bratu, pisna pogodba pa je bila narejena le v izogib plačila davka. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo trditvam toženke. Toženka in njeni trije otroci ob podpisu pogodbe niso bili prisotni, saj sta se vedno dogovarjala le brata sama. Le posredno so lahko izpovedali o tem, kaj jim je povedal pokojni oče oziroma mož. Na dejstvo, da velja pogodba kot je bila zapisana, pa kaže tudi pet letni izpolnitveni rok in opravljena cenitev po ustreznem izvedencu. Zakaj bi bila sicer potrebna cenitev in dokaj dolg izpolnitveni rok, saj se je pokojnemu možu toženke že itak mudilo (v zvezi z obrtjo, izpovedba toženke, list. št. ...) in je šlo zgolj za zapis pogodbe zaradi neplačila davkov? Nedvomno je M. V. v pogodbo z zapisano vsebino privolil in jo pred odvetnico ter notarjem tudi podpisal. Tudi ugovor pobota iz naslova vlaganj v posestvo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega, saj je popolnoma nedoločen in po vsebini sploh ne predstavlja ugovora pobota temveč sredstvo za znižanje pogodbene cene zaradi izvršenih vlaganj. Sicer pa je toženka zatrjevala vlaganja, ki so bila izvršena pred 16.12.1997, zaradi česar je ugovor tudi zastaran, glede na odgovorne trditve tožene stranke..

V cenitvenem poročilu je izrecno navedeno, da je vlaganja v posest opravil z lastnimi sredstvi pokojni M. V. Prav tako je navedeno, da se stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje ceni po stanju pred investicijami v obnovo V. M. Opisi stanja objektov pred investicijami so narejeni na osnovi izjav V. M. in S. Glede na navedeno vlaganja po sami pogodbi v pogodbeno vrednost niso zajeta. Glede na navedeno so neutemeljena zatrjevanja toženke, da je bilo posestvo zaradi vlaganj za 80% več vredno. Toženka je tudi kot zaslišana izpovedala, da je cenilec hodil po hiši in mu je povedala, kar sta s tožencem naredila, ostalo pa se je cenilo po posestnem listu (list. št. ...). Prav tako je navedla, da v cenitvi držijo opisi in cenitve starega stanja (list. št. ...). Nedvomno pa je za cenitev vedel tudi pokojni brat tožnika, saj je o sami cenitvi zapisano v pogodbi, poleg tega pa je cenitev omenil tudi hčeri M. V. (list. št. ...). Pogodba, ki sta jo dne 16.12.1997 sklenila M. V. in tožnik torej velja in veže pogodbenike, ki so se sporazumele glede predmeta in obsega izpolnitve na podlagi opravljene cenitve in je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podane pritožbeno zatrjevane kršitve niti tiste na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen in II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel v skladu s členoma 154/1 ZPP v zvezi s členom 165/1 ZPP trpi sam stroške pritožbenega postopka.