Jedro

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP.

Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delovanje. Zato razlaga, da je sodišče uporabljalo tudi poslovne prostore, ki jih je oddajalo v najem, ni v nasprotju niti z namensko razlago prvega odstavka 128. člena ZS, po kateri naj bi se v državno lastnino prenesli tisti poslovni prostori v družbeni lastnini, ki služijo opravljanju sodne funkcije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se ugotovi in da je toženka dolžna priznati, da je tožnica izključna lastnica nepremičnine ... , ki v naravi predstavlja stavbo v izmeri 854 m2 ... in dvorišče v izmeri 2625 m2. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je v 128. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ključna „uporaba poslovnih prostorov s strani temeljnega sodišča na dan uveljavitve zakona.“ Nikjer ni govora o pravici do uporabe poslovnih prostorov, niti ne o njihovem upravljanju ali o gospodarjenju z njimi. Uporaba poslovnih prostorov pa na dan uveljavitve ZS ni bila v celoti na strani sodišča, saj so nekatere uporabljali najemniki. Ti so svojo uporabo črpali iz obligacijske pravice do uporabe, ki jo je na njih preneslo sodišče. Bili so neposredni posestniki, prostore so lahko uporabljali in z njimi dejansko razpolagali. Sodišču kot posrednemu posestniku taka možnost ni bila dana. Zato sodišče teh prostorov ob uveljavitvi ZS ni uporabljalo, niti jih ni moglo uporabljali, saj ni imelo pravice tega početi. Trdi, da edino neposredna posest predstavlja dejansko oblast nad stvarjo in edina zagotavlja možnost uporabe stvari. Pojem pravne uporabe stvari v pravni terminologiji sploh ne obstaja. Pri oddajanju stvari v najem ali pri prodaji stvari gre za pravno razpolaganje s stvarjo, ki z njeno uporabo nima nikakršne zveze. Zato pravne posledice iz 128. člena ZS na poslovnih prostorih najemnikov ni mogoče izpeljati. Meni, da sta sodišči s svojo interpretacijo nedopustno prevzeli vlogo kreatorja prava, ki naj se uporabi za konkreten primer. Predvsem pa sta daleč presegli zunanjo mejo, ki jo s pomočjo jezikovnih pravil pri rekonstrukciji besednega pomena pravnega pravila jasno postavlja že sama jezikovna razlaga. Do enakega zaključka je mogoče priti tudi z namensko razlago 128. člena ZS. Cilj zakonodajalca je bil, da se lastništvo nad poslovnimi prostori v družbeni lastnini, v katerih so opravljala svojo funkcijo temeljna sodišča, preoblikuje v državno lastnino. Na takšen način je zakonodajalec želel vzpodbuditi razvoj države in zagotoviti razmere za nemoteno opravljanje njenih specifičnih nalog, med katere sodi tudi sodna funkcija. Vendar vsi poslovni prostori niso služili opravljanju sodne funkcije, pač pa izvrševanju dejavnosti tretjih oseb. Če je zakonodajalec zasledoval še kakšne drugačne cilje, to za razlago pravila 128. člena ZS ni pomembno. Pri sprejemanju in razlagi zakona ni pomembno, kam je zakonodajalec ciljal, marveč kam je s formuliranjem zakonskega pravila zadel. Nadalje zatrjuje, da je tožba v delu, kjer tožnica zahteva lastninjenje pripadajočega zemljišča, nesklepčna. Pravilo iz 128. člena ZS ne predstavlja pravne podlage za lastninjenje pripadajočega dvorišča k sodni stavbi v površini 2615 m2. Še posebej to ne more veljati za lastninjenje zemljišča v delu, kjer danes poteka javna cesta. Pri presoji tega zahtevka skozi določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) je pritožbeno sodišče spregledalo, da tožnica kot pravna oseba na spornem zemljišču nikoli ni imela pravice do uporabe. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), se za presojo o dovoljenosti revizije glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja: da je bila izgradnja novogoriškega sodišča leta 1963 investicija Republike Slovenije, da je bil s sklepom Sveta za finance in občo upravo Skupščine Občine Nova Gorica z dne 12. 7. 1973 opravljen prenos upravljanja stavbe na takratno delovno skupnost Občinskega sodišča, ki ga je po reorganizaciji izvajala enota Temeljnega sodišča v Novi Gorici, da so na dan uveljavitve ZS 28. 4. 1994 poslovne prostore sporne stavbe poleg Temeljnega sodišča Nova Gorica kot najemniki uporabljali še Okrožno državno tožilstvo, Knjižnica Franceta Bevka in Geodetska uprava, da je kot najemodajalec v vseh pogodbah nastopalo Temeljno sodišče Nova Gorica, ki je izvrševalo tudi vsa upravljalska upravičenja, da je sodišče imelo v bilanci knjiženo celotno zgradbo kot osnovno sredstvo, zanjo je v celoti plačevalo prispevke za uporabo zemljišča in celotno zavarovalno premijo, da celotno zemljišče v izmeri 2615 m2 predstavlja funkcionalno zemljišče, ki služi samo sodni zgradbi kot parkirišče in park, da je bil del zemljišča sporne parcele uporabljen za izgradnjo javne ceste.

8. Sodišči sta zaključili, da je poslovna stavba na sporni parceli postala tožničina last na podlagi prvega odstavka 128. člena ZS. Ta določa, da postanejo last Republike Slovenije poslovni prostori, ki so ob dnevu uveljavitve ZS v uporabi temeljnih sodišč. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno razlagali pojem „uporabe“ iz navedene določbe in pritrjuje njunemu zaključku, da imelo ob uveljavitvi ZS celotno stavbo na sporni parceli v uporabi Temeljno sodišče v Novi Gorici (v nadaljevanju sodišče). Čeprav ZS v prvem odstavku 128. člena pretvorbe družbene lastnine na poslovnih prostorih v državno ne veže izrecno na pravice, pač pa na „uporabo“, tega pojma ni mogoče razlagati neodvisno od pripadnosti pravic na spornih poslovnih prostorih. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je imelo ob uveljavitvi SZ najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen Zakona o združenem delu). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP).

9. V okviru teh upravičenj je sodišče ob uveljavitvi SZ sporno stavbo vsekakor tudi uporabljalo. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki (prim. 567. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), je bila vsebinsko (prim. 581. in 585. člen ZOR ter 20. člen, prvi odstavek 21. in 22. člen ZPSPP) in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delovanje. Zato razlaga, da je sodišče uporabljalo tudi poslovne prostore, ki jih je oddajalo v najem, ni v nasprotju niti z namensko razlago prvega odstavka 128. člena ZS, po kateri naj bi se v državno lastnino prenesli tisti poslovni prostori v družbeni lastnini, ki služijo opravljanju sodne funkcije.

10. Sodišči pravilno ugotavljata, da je z uveljavitvijo ZS v tožničino last prešla le stavba sporne nepremičnine. Zemljišče je ostalo v družbeni lastnini. A tudi na njem je tožnica s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi pridobila sprva pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. Lastnik stavbe je namreč imel pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču v družbeni lastnini (prvi odstavek 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in drugi odstavek 15. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št.18/1984 in nasl.). Sodišči sta ugotovili, da celotno zemljišče dvorišča sporne nepremičnine predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi na njem. Zato je tožnica imela pravico uporabe na celotnem zemljišču sporne parcele. Z uveljavitvijo ZLNDL se je ta preoblikovala v njeno lastnino (prvi odstavek 4. člena ZLNDL). Glede na navedeno toženka v reviziji neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tudi zemljišče sporne nepremičnine v celoti tožničina last. Pri tem ne more uspeti niti s trditvami, da gre čez sporno parcelo javna cesta. Toženka tega med prvostopenjskim postopkom ni zatrjevala, v pritožbi pa pomanjkanja tovrstnih trditev ni z ničemer opravičila. S pavšalnimi revizijskimi trditvami, da gre čez sporno parcelo javna cesta, zato ne more izpodbiti odločitve obeh sodišč o tožničini lastninski pravici na sporni nepremičnini.

11. Toženkino neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.