Jedro

Vprašanje, ali je vknjiženi pridobitelj v dobri veri, je pravno odločilno le v primeru, če gre za nadaljnjega pridobitelja pravice iz drugega odstavka 244. člena ZZK-1, saj zoper dobrovernega nadaljnjega pridobitelja, ki se je zanašal na zemljiškoknjižne podatke, izbrisne tožbe ni mogoče uspešno vložiti (tretji odstavek 244. člena ZZK-1). Za dovoljenost izbrisne tožbe proti neposrednemu pridobitelju pa ni pomembno, ali je bil ob pridobitvi pravice dobroveren. Pogoj (ne)dobrovernosti se nanaša izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 298,66 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je neveljaven zemljiškoknjižni vpis prepovedi odtujitve z ID omejitve 001 in opisom „Na podlagi darilne pogodbe z dne 7. 1. 1981 se pri B. F. lastni 1/3 nepremičnine vknjiži prepoved odsvojitve podstrešja te hiše oziroma iz njega zgrajeno stanovanje, v korist F. L. ml. in F. L.“, izveden v korist toženke in v breme ID osnovnega položaja 002, ki predstavlja lastninsko pravico tožnice, v deležu do 1/3 na nepremičnini z ID znakom parcela 003, ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (z izbrisom pravice prepovedi odtujitve) (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 1.044,05 EUR (točka II izreka).

2. Toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), konkretno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter zaradi kršitve ustavnih pravic, ki se nanašajo na prepoved retroaktivne uporabe predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne.

Toženka trdi, da se sodišče sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča, ki jo je mogoče uporabiti za primere, ko je pridobitelj določene knjižne pravice na nepremičnini v slabi veri. Sodišče je toženki pripisalo slabovernost, ki pa je ni zadovoljivo obrazložilo. S tem, ko je breme dokazovanja dobre vere naložilo toženki, je zmotno uporabilo materialno pravo; breme dokazovanja slabe vere je bilo na tožnici. Ko je v letu 1986 pridobila lastninsko pravico na objektu, toženka ni imela razloga za dvom v resničnost zapisov v zemljiški knjigi. Sodišče je prezrlo njen dokazni predlog, in sicer odgovor na ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep (prilogi B2, B4), v katerem tožnica sama priznava, da do leta 2016 ni dvomila v pravilnost vpisa v zemljiški knjigi. Sodišče je krivdo za napačen vpis v zemljiški knjigi pripisalo toženki, ki sploh ni bila stranka darilne pogodbe. Do njenih navedb o varstvu na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo se je le delno opredelilo. Zaradi zastaranja oziroma prekluzije je tožničina pravica za vložitev izbrisne tožbe prenehala. Z uveljavitvijo ZZK-1 rok za vložitev izbrisne tožbe ni ponovno oživel. Tožnica uveljavlja izbris nečesa, kar obstaja že 37 let, čeprav je imela možnost to pravočasno urediti. S tem zlorablja svoje procesne pravice in ravna z namenom škodovati toženki. Ker ZZK-1 glede izbrisne tožbe ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodaje, se pravočasnost izbrisne tožbe presoja po predpisih, veljavnih v času predloga oziroma vpisa izpodbijane vknjižbe. Z uporabo ZZK-1 je sodišče poseglo v toženkine pridobljene pravice. Če je uporabo ZZK-1, s sklicevanjem na prakso Vrhovnega sodišča, mogoče razumeti v primeru slabe vere pridobiteljev lastninske pravice, pa to v konkretnih okoliščinah ni mogoče. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica z izbrisno tožbo uveljavlja neveljavnost vknjižbe pravice prepovedi odtujitve ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (z izbrisom te pravice). Med pravdnima strankama niso sporna dejstva: - da je bila pravica prepovedi odtujitve v breme tožničinega tretjinskega solastniškega deleža na nepremičnini (z ID znakom parcela 003) in v korist toženke, v zemljiško knjigo vpisana leta 1981, na podlagi darilne pogodbe z dne 7. 1. 1981, in - da je bila na podlagi te pogodbe v breme tožnice kot obdarjenke in v korist toženke, ki ni bila stranka pogodbe, dejansko ustanovljena predkupna pravica, ne pravica prepovedi odtujitve1. Zaključek, da je izpodbijana vknjižba materialnopravno neveljavna, temelji na presoji, da podlage za vknjižbo pravice prepovedi odtujitve ni bilo, saj se tožnica ni zavezala, da nepremičnine ne bo odtujila, niti ni podala izjave, da dovoljuje vknjižbo take pravice.

6. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je tožba, glede na čas sporne vknjižbe, vložena prepozno, ker je po Zakonu o zemljiških knjigah iz leta 1930 (ZZK/30)2 in Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 (ZZK)3 časovno omejena. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da je treba predmetno izbrisno tožbo presojati po določbah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)4, ki izbrisne tožbe časovno ne omejuje, ima oporo v pravni teoriji,5 pa tudi v novejši praksi Vrhovnega sodišča.6 Iz slednje je mogoče povzeti: (1) da uveljavljanje zahtevkov, s katerimi se varuje lastninska pravica (mednje sodi tudi izbrisna tožba), ne sme biti vezano na rok; (2) da ZZK-1 ne vsebuje prehodne ureditve za izbrisno tožbo (ne vsebuje določbe, ki bi glede izbrisne tožbe podaljšala uporabo ZZK v obdobje veljavnosti ZZK-1), kar pomeni, da učinkuje takoj in ga je, ob predpostavki, da takojšnja uporaba novega zakona ni problematična z vidika načela varstva zaupanja v pravo (155. člen Ustave),7 mogoče uporabiti za vsa, tudi že prej nastala pravna razmerja; (3) da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

7. Upoštevajoč povzeta izhodišča Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je uporaba ZZK-1 vzdržna z vidika toženkinega zaupanja v pravo, oziroma z vidika njenega pričakovanja, da posegi v stare zemljiškoknjižne vpise ne bodo več mogoči. Presojo, da prehodna ureditev ZZK-1 ni ustavno nedopustno posegla v toženkin pravni položaj, je sodišče prve stopnje (v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) utemeljilo z izčrpnimi in prepričljivimi argumenti. Bistvo teh razlogov, na katere se pritožbeno sodišče, da ne bo prišlo do ponavljanja, v celoti sklicuje, je v tem, da je poseg v toženkino pričakovanje, da bo neobstoječa pravica (tj. pravica, ki ni bila dogovorjena z zavezovalnim pravnim poslom in za katero ni bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo za njeno vknjižbo) za vselej vknjižena v njeno korist, zaradi varovanja razpolagalnih upravičenj tožnice, ki izvirajo iz njene lastninske pravice, ustavno dopusten. Po mnenju pritožbenega sodišča ni relevantno, ali bi morala toženka, ki sicer ni bila stranka darilne pogodbe,8 poznati vsebino listine, ki je bila podlaga (nepravilne) vknjižbe, oziroma se zavedati, da vknjižena pravica nima pravne podlage9. Povzetih izhodišč Vrhovnega sodišča namreč ni mogoče razumeti v smislu (kot predlaga pritožba), da je ob tehtanju položajev slaba oziroma dobra vera pridobitelja vknjižene pravice odločilna (edina relevantna) okoliščina, ki vpliva na presojo, kateri ustavno varovani dobrini je treba dati prednost. Vprašanje, ali je vknjiženi pridobitelj v dobri veri, je pravno odločilno le v primeru, če gre za nadaljnjega pridobitelja pravice iz drugega odstavka 244. člena ZZK-1, saj zoper dobrovernega nadaljnjega pridobitelja, ki se je zanašal na zemljiškoknjižne podatke, izbrisne tožbe ni mogoče uspešno vložiti (tretji odstavek 244. člena ZZK-110). Toženka pa ima položaj neposrednega pridobitelja iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1. Za dovoljenost izbrisne tožbe proti neposrednemu pridobitelju ni pomembno, ali je bil ob pridobitvi pravice dobroveren. Pogoj (ne)dobrovernosti se nanaša izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini.11

8. V obravnavanem primeru je ključno, da toženkino pričakovanje, da v njen zemljiškoknjižni položaj zaradi poteka časa ne more biti poseženo (oziroma njeno zaupanje, da je na podlagi vknjižbe pridobila absolutno upravičenje), zaradi očitno nesorazmernega posega v tožničina lastninska upravičenja ni stvarno upravičeno, zato je odstop od načelne prepovedi retroaktivnosti utemeljen. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi vsi pritožbeni očitki o napačni uporabi pravil o razporeditvi dokaznega bremena ter o zlorabi procesnih pravic z namenom škodovanja nasprotni stranki.

9. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 298,66 EUR (400 točk za odgovor na pritožbo, oziroma upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR 240,00 EUR po tar. št. 21/2 Odvetniške tarife, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV). Pravna podlaga za stroškovno odločitev je prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Priznane stroške mora toženka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa bo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolgovala še zakonske zamudne obresti.

1 Iz 7. člena darilne pogodbe izhaja, da obdarjenka (tožnica) darovalcu F. L. ml. in svoji sestri F. L. priznava predkupno pravico do podarjenega podstrešja hiše št. 6, oziroma do stanovanja, ki si ga bo na svoje stroške iz tega podstrešja uredila, ter dovoljuje, da se ta pravica vknjiži pri njej solastni (1/3) nepremičnine. 2 Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 146/LIII/307, z dne 1. 7. 1930 3 Ur. l. RS, št. 33/95 4 Ur. l. RS, št. 58/03 5 Glej J. Hudej, „Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zakonodaje“, Pravnik, 2013, št. 7-8, str. 491 - 513; T. Pavčnika, „Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč)“, Pravosodni bilten, 1/2012, str. 165 - 175. 6 Glej II Ips 1069/2008, II Ips 882/2009, II Ips 54/2012. 7 Gre za splošno pravno načelo, ki nima absolutne veljave; v primeru kolizije z drugimi pravnimi načeli je treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem primeru treba dati prednost. 8 Sodišče prve stopnje njen položaj pravilno primerja s položajem beneficiarja po pogodbi v korist tretjega. 9 Stališče, da je (v situaciji, ko je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice vložen še v času veljavnosti ZZK/30) uporaba ZZK-1 upravičena ne glede na morebitno dobro ali slabo vero tožencev, je tukajšnje sodišče zavzelo tudi v zadevi I Cp 2093/2018. 10 Določba predstavlja konkretizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo iz 10. člena Stvarnopravnega zakonika oziroma prvega odstavka 8. člena ZZK-1. 11 Glej II Ips 167/2014, III Ips 121/2017.