Jedro

Obveznost solidarnih dolžnikov preneha, ko jo en dolžnik izpolni. Obstoj sodne poravnave med upnikom in enim solidarnim zavezancem ne vpliva na obveznost drugega solidarnega zavezanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

V nadaljevanju obrazložitve bo višje sodišče zaradi preglednosti za tožnika in toženca po nasprotni tožbi S. R. uporabljalo izraz tožnik, za toženca in tožnika po nasprotni tožbi R. M. pa izraz toženec.

Odločitev sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 8.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe ter 3.225,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine po nasprotni tožbi.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. V obsežni in nesistematični pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s potekom spornega dogodka. Izpostavlja, da je sodišče v celoti sledilo verziji, ki jo je opisal tožnik, in navedlo, da je bila prepričljivejša. Pritožnik navaja, da je po njegovem mnenju resnica nekje vmes med obema zgodbama – torej med tožnikovo in toženčevo. Toženec ponovno izpostavlja, da bi moralo sodišče upoštevati vsebino medicinske dokumentacije, ki kaže zgolj na minimalne poškodbe tožnika. Te pa ne ustrezajo tožnikovim navedbam in njegovi izpovedi o poteku dogodka. V nadaljevanju pritožbe toženec zelo natančno povzema izpovedi udeležencev o tem, kako naj bi potekal pretep. Z izpostavljanjem številnih podrobnosti skuša prikazati, da so ugotovitve sodišča prve stopnje nelogične. Pritožnik graja tudi dokazno oceno sodišča v zvezi z izpovedjo priče V. Š., ki naj bi po mnenju pritožnika znala potrditi le tisti del zgodbe, da naj bi se ulegla na tožnika in dobila nekaj brc. Vsega ostalega pa ni vedela in ni znala pojasniti niti ene zadeve, o kateri jo je vprašala sodnica. Vedela ni niti tega, kakšne poškodbe naj bi tožnik, njen tedanji fant, utrpel. Pritožnik meni, da sta neprepričljivi obe izpovedbi, na kateri se je najbolj naslonilo sodišče prve stopnje. Zaključuje, da skupaj z upoštevanjem medicinske dokumentacije ti izpovedbi ne omogočata zaključka, da je tožnik ravnal v silobranu. Toženec tudi izpostavlja, da sta oba izvedenca pri podaji svojih mnenj nekritično izhajala iz tožnikove zgodbe, namesto, da bi podala mnenje tudi za verzijo dogodka, kot jo opisuje toženec.

Večji del pritožbe je namenjen analizi stališča sodišča prve stopnje, da ni razlogov za znižanje prisojene odškodnine, četudi sta dva od prvotnih tožencev 13. 11. 2008 s tožnikom sklenila sodno poravnavo. Pritožnik meni, da se v primeru sklenitve poravnave upnika z enim od sodolžnikov dolg zmanjša za del, ki odpade nanj. Meni, da tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bo lahko ustrezen delež odškodnine, ki jo bo plačal oškodovancu, izterjal od prejšnjih sotožencev. Meni, da ob izpolnitvi poravnave preostala toženca ničesar ne dolgujeta niti tožniku niti pritožniku. Pritožnik ugiba, da se je sodišče prve stopnje s takšno uporabo materialnega prava najbrž želelo izogniti navidez zapletenemu vprašanju deležev različnih udeležencev v pretepu, vendar pa zaključuje, da to sploh ni zapleteno, saj se domnevajo enaki deleži, kar naj bi izhajalo iz pravnih pravil, vsebovanih v 188. in 405. členu Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ).

Ker sodišče višine deležev posameznih povzročiteljev škode ni ugotavljalo, je dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Nelogična pa je tudi hkratna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik toženca poškodoval v silobranu, ker se je med brutalnim napadom s strani večih oseb branil, po drugi strani pa bi bilo možno med vrsticami iz sodbe razbrati le to, da je toženec škodo povzročil v celoti, ker zanjo tudi edini v celoti odgovarja.

Nazadnje pritožnik izpodbija še višino prisojene odškodnine. Izpostavlja medicinsko dokumentacijo in izpoved priče V. Š. Dodatno še poudarja, da v tožbi, vloženi leta 2005, ni bilo omenjeno poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja, do katerega naj bi prišlo že v letu 2003. S tem, da so tožnika zapustili prijatelji, toženec nima nič. Tožnik naj bi močno trpel tudi zaradi teka sodnih postopkov. Za kazenski postopek je to jasno, saj je bil tam obdolženec, civilni postopek pa je sprožil sam, očitno šele takrat, ko je navdušeno ugotovil, da ga je kazensko sodišče oprostilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do opozorila tožene stranke, da je toženec v kazenskem postopku izrecno zanikal težave v svojem življenju.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

O dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne analize uspeha celotnega dokaznega postopka zaključilo, da je kritičnega dne med tožnikom in tožencem sprva prišlo do prepira, toženec pa je začel pretep, tako da je tožnika udaril v obraz s pestjo, zaradi česar je ta izgubil ravnotežje, nato pa ga je še podrl na tla. V pretep sta se vključila tudi toženčeva prijatelja D. E. in D. S. Vsi trije so ležečega tožnika brcali. Ne drži to, kar navaja pritožnik, da je sodišče takšne zaključke naredilo le na podlagi izpovedb tožnika in priče V. Š. Njuni izpovedbi sta potrdila tudi D. E. in G. S. Po drugi strani sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da toženčeve verzije dogodkov ni potrdila prav nobena priča. Pritožbene trditve o tem, da je priča V. Š. vedela izpovedati le, da naj bi se ulegla na tožnika in dobila nekaj brc, nato pa ni znala odgovoriti na vprašanja sodišča, ne ustrezajo resnici.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi sam pritožnik v pritožbi od svoje verzije dogodkov odstopa, ko zatrdi, da je resnica nekje vmes med obema zgodbama (torej med toženčevo in tožnikovo). Tako pravzaprav ostaja le tožnikova teza o poteku dogodkov, ki je ves čas enaka, konsistentna in potrjena z izpovedbami prič, toženec pa ob tem, ko prizna, da njegove trditve in izpoved ne ustrezajo resnici, tega, kako drugače naj bi prišlo do škodnega dogodka (oziroma kje vmes je resnica), niti ne pojasni. S takšnimi pritožbenimi trditvami, pa tudi z nepotrebnim seciranjem poteka pretepa (na 4. strani pritožbe; list. št. 264 v spisu) pritožnik ne more izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je bil glede na število napadalcev v povsem podrejenem in neenakopravnem položaju ter da se napadalcev z golimi rokami ni mogel ubraniti, nož pa je uporabil šele potem, ko ga je toženec zbil na tla ter so ga vsi trije napadalci brcali.

O uporabi materialnega prava: Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik nož uporabil v obrambi, ki je bila neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe istočasen protipravni napad, torej v silobranu, in zato ni dolžan povrniti škode, ki je nastala napadalcu (1. odstavek 138. člena OZ), je glede na v prejšnjem odstavku opisane ugotovitve, pravilen.

Pritožbeno stališče, da naj bi iz izpodbijane sodbe med vrsticami izhajalo, da je toženec v celoti povzročil vso škodo tožniku, je neresno. Takšno stališče ni v sodbi zavzeto niti izrecno, pa tudi iz konteksta sodbe ga ni mogoče razbrati. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo (str. 10 izpodbijane sodbe), da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. Tem dejanskim ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje. V takšnem primeru so za povzročeno škodo solidarno odgovorni vsi udeleženci (1. odstavek 186. člena OZ). Sodišče prve stopnje se glede na to ni in se tudi ni smelo ukvarjati s tem, kakšen je delež vsakega od povzročiteljev. Materialnopravno povsem zgrešeno pa je v tem kontekstu pritožbeno sklicevanje na določbi 188. člena in 405. člena OZ. Določba 188. člena OZ namreč ureja regres plačnika, torej razmerja med posameznimi solidarnimi dolžniki, na položaj upnika pa ne vpliva. Podobno velja za določbo 405. člena OZ.

Vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celo obveznost in upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od kogar hoče vse dotlej, dokler ni bila popolnoma izpolnjena. Obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni. Tedaj so (v odnosu do upnika) vsi dolžniki prosti. Obstoj sodne poravnave med dvema od solidarnih zavezancev in upnikom, sam zase še nima za posledico prenehanja obveznosti tudi zoper tretjega solidarnega zavezanca (2) – toženca v tej pravdi. Taka posledica bi zanj nastopila le, ko bi bila obveznost, naložena solidarnima zavezancema s sodno poravnavo, tudi v celoti izpolnjena. Ker v obravnavani zadevi solidarna zavezanca s poravnavo nista zavezana k plačilu odškodnine, ampak le pravdnih stroškov, do tega ne bo prišlo.

Napačno je tudi pritožbeno stališče, da po izpolnitvi poravnave preostala solidarna zavezanca tožencu ne bosta dolgovala ničesar več. Ugotavljanje deležev med samimi solidarnimi dolžniki se rešuje posebej med njimi v morebitni regresni pravdi (3) po pravilih, ki so urejena v 188. členu OZ. Poravnava pa takšnega učinka, kot si ga predstavlja toženec, nima.

Še o obsegu škode in višini odškodnine: Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino obraza, udarnino nosu ter odrgnino levega komolca. Pritožnik očitno laično meni, da bi moral biti tožnik glede na brutalnost napada še huje poškodovan, kar pa na pravilnost ugotovitev izvedencev o naravi in obsegu poškodb ter posledicah le-teh ne more vplivati. Izvedenec je ugotovil, da so številne udarnine povzročile takojšnje hude bolečine, ki so trajale največ nekaj minut. Dva do tri dni je tožnik trpel srednje hude bolečine, stalne lahke še nadaljnji teden, občasne fizične bolečine, predvsem ob aktivnostih ali dotikih udarjenih mest pa še tri do štiri tedne. Tožnik se je zdravil ambulantno, bil pa je tudi v bolnišnici, zelo neprijetno je bilo štiriletno psihiatrično zdravljenje. Konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode pritožnik ne izpodbija. Za opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je odškodnina v višini 1.600,00 EUR pravilno odmerjena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi prisojeno odškodnino za strah v višini 1.800,00 EUR. Ob brutalnem napadu z brcanjem in boksanjem v glavo večih udeležencev je utemeljen strah za življenje. Ta strah je bil zelo hud in je imel dolgotrajne posledice, na kar kaže tudi posttravmatska stresna motnja, ki se je pri tožniku razvila kasneje.

Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je bilo sicer začasno, a po ugotovitvah sodišča prve stopnje hudo, je sodišče prve stopnje prisodilo pravično odškodnino 5.400,00 EUR. Sodišče je na podlagi izpovedbe psihiatrinje U. M. L., ki je zdravila tožnika, in na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za psihiatrijo prim. D. Ž. ugotovilo, da so se pri tožniku od škodnega dogodka dalje razvili tesnobnost, depresivnost, nespečnost, moraste stanje in občutki ogroženosti ter strahu pred ponovnim napadom. Imel je tudi težave s koncentracijo in pomnjenjem. Tožnik se je zaradi tega začel umikati iz družbe vrstnikov, bil je depresiven, izostajal je iz šole, postal je nemotiviran za učenje in športne dejavnosti. Zaradi vsega opisanega je bil vključen v redno ambulantno obravnavo, psihološki pregled pa je potrdil anksiozno depresivno stanje v sklopu posttravmatske stresne motnje z občutki ogroženosti in socialnim umikom. Stanje se je izboljšalo šele po hospitalizaciji (13. 10. 2005 do 21. 10. 2005). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvah izvedencev, da je opisano stanje povzročil prav obravnavani škodni dogodek. Na pravilnost takšnih zaključkov ne vpliva to, da tožnik v kazenskem postopku o opisanih težavah ni izpovedoval, pa tudi ne to, da jih v tožbi še ni opisal, ampak je to storil kasneje.

Glede na vse opisane posledice in še posebej ob upoštevanju tega, da je za najstnika opisano psihično stanje, ki je trajalo kar štiri leta, zelo hudo, je skupna odškodnina v višini približno 9 povprečnih plač pravična odškodnina.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere mora v skladu z določbo 2. odstavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške, odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(2) Prim. odločba Vrhovnega sodišča RSII Ips 848/2006 z dne 05. 03. 2009

(3) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 498/2005 z dne 09. 03. 2006. (4) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.