Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je posojilno razmerje med pravno osebo kot posojilodajalcem ter z njim povezano fizično osebo kot posojilojemalcem zgolj zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila kljub posojilojemalčevemu vračanju posojila dovoljeno kvalificirati kot (obdavčljivo) izplačilo povezani osebi in ne kot posojilo? Ali lahko davčni inšpekcijski organ v inšpekcijskem nadzoru nad pravno osebo kot posojilodajalcem pravni posel, v katerem kot posojilojemalec nastopa povezana fizična oseba, rok vračila posojila pa ni določen (vračilo na poziv) še pred posojilodajalčevo podajo zahteve za vračilo posojila ter pred zastaranjem takega zahtevka posel pravno kvalificira v nasprotju s pogodbeno voljo pogodbenikov (kot izplačilo povezani osebi, ne pa posojilo)?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je posojilno razmerje med pravno osebo kot posojilodajalcem ter z njim povezano fizično osebo kot posojilojemalcem zgolj zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila kljub posojilojemalčevemu vračanju posojila dovoljeno kvalificirati kot (obdavčljivo) izplačilo povezani osebi in ne kot posojilo? Ali lahko davčni inšpekcijski organ v inšpekcijskem nadzoru nad pravno osebo kot posojilodajalcem pravni posel, v katerem kot posojilojemalec nastopa povezana fizična oseba, rok vračila posojila pa ni določen (vračilo na poziv) še pred posojilodajalčevo podajo zahteve za vračilo posojila ter pred zastaranjem takega zahtevka posel pravno kvalificira v nasprotju s pogodbeno voljo pogodbenikov (kot izplačilo povezani osebi, ne pa posojilo)?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper I/2 in I/3 točko izreka odločbe, št. 0610-1601/2018-36 z dne 7. 3. 2019, s katero je Finančna uprava Republike Slovenije tožeči stranki dodatno odmerila in naložila v plačilo dohodnino od dohodka iz kapitala in akontacijo dohodnine od drugih dohodkov.

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo oceni davčnega organa, da sklepanje posojilnih pogodb s povezanimi osebami, brez zavarovanj in brez določenega načina vračanja, ni bilo skladno s tožničino običajno poslovno prakso in da so bile zanjo škodljive. Po presoji Upravnega sodišča je zato davčni organ prejemke povezanih oseb po sklenjenih posojilnih pogodbah pravilno davčno opredelil kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), kratkoročna posojila za neposlovno rabo in stroške, ki zadevajo zasebno življenje direktorja in edinega družbenika tožeče stranke, pa kot izplačilo dohodka iz kapitala po 18. členu ZDoh-2. 3. Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5. Predlagateljica v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem v predlogu kot bistveno izpostavlja, da je bil nemajhen del posojil v času davčnega inšpekcijskega nadzora že vrnjen in da je predlagateljica v svojih poslovnih knjigah od posojil obračunavala obresti. Upravnemu sodišču očita, da je ti dejstvi spregledalo in posledično nepravilno potrdilo neustrezno pravno kvalifikacijo spornih posojilnih poslov. Če je bila namreč sklenjena posojilna pogodba in se je posojilo vračalo ter obresti obračunavale, po presoji predlagateljice tak pravni posel ni mogel biti simuliran in ne bi smel biti okvalificiran drugače, kot je bila s pogodbo izražena volja strank. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem predlagateljica pojasnjuje, da se ta nanaša na posojilo predlagateljice hčerki družbenika, ki v enem letu, kolikor je preteklo od črpanja posojila do davčnega inšpekcijskega nadzora, na račun posojila ni vrnila ničesar. Ker rok vračila ni bil določen z datumom, pa bi lahko predlagateljica še kasneje (do izteka zastaralnega roka) zahtevala vračilo posojila. Predlagateljica je prepričana, da bi šele če tega do takrat ne bi storila, bilo mogoče podvomiti, ali je šlo pri omenjenem poslu res za posojilo ali pa morda za drugačen namen pogodbenih strank.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se bo v okviru dopuščenih vprašanj lahko opredelilo do v predlogu izpostavljenih dilem, glede katerih se sodna praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovala, odgovor nanje pa se nanaša na širok krog davčnih zavezancev, to je na vse tiste, ki z drugimi subjekti sklepajo posojilne pogodbe in jim posojila še niso bila (v celoti) vrnjena. S tem so glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dopustilo.