Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je odločilno, da je tožnica ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za ustrezno delovno mesto, kar pomeni, da je ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Iz tega razloga in ker v sporu ni izpodbijala veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, ni podlage za odločitev, da se vzdrži v veljavi prejšnja – odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: „Ugotovi se, da je odpovedni razlog pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 5.4.2006 neutemeljen.

Kar tožnica zahteva več, to je, da se vzdrži v veljavi pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 31.8.1998 sklenili tožnica in tožena stranka za nedoločen čas, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki jo je dne 5.4.2006 podala tožena stranka (1. točka izreka) in odločilo, da se vzdrži v veljavi pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 31.8.1998 sklenili tožnica in tožena stranka za nedoločen čas (2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 198.528,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.10.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da za presojo spornega razmerja ni odločilna vsebina del in nalog, ki jih je izvajala tožnica, temveč trajanje tedenskega delovnega časa. Tožnici je bila odpovedana pogodba zaradi dela v krajšem delovnem času, to je za 36 ur na teden in ponujena v podpis tako spremenjena pogodba. Ravnatelj tožene stranke je namreč v mesecu aprilu 2006 ugotovil, da tožnica ne izvaja individualne učne pomoči, zaradi česar je ugotovil, da ji ni mogoče v celoti zagotavljati svetovalnega dela po pogodbi o zaposlitvi. Glede tega je šlo pri toženi stranki izrazito za poslovni interes, kar utemeljuje poslovni razlog za odpoved pogodbe. Okoliščina, da tožnica učne pomoči ni želela opravljati, ne more pomeniti, da je poslovni interes odpadel. Opozarja na klavzulo spremenjenih okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožnice, in ki otežujejo izpolnitev tako, da pogodba ne ustreza več pričakovanjem obeh strank. Poleg tega se sklicuje na dejstvo, da je tožnica spremenjeno pogodbo vendarle podpisala, ki se v novem obsegu normalno izvaja. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z načeli fleksibilnega zaposlovanja, kar lahko škoduje tožnici. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Obravnavana situacija ne predstavlja ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podan bi lahko bil le v primeru, če bi potreba po delu, to je nudenju individualne učne pomoči pri toženi stranki prenehalo. Zakon o delovnih razmerjih jasno določa postopek in razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato tožena stranka glede pogodbe nima nikakršne podlage za uporabo obligacijskega načela, to je klavzule spremenjenih okoliščin. Ves čas je izvajala naloge svetovalnega dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Ravnatelj je vedel, da nima ustrezne andragoške izobrazbe, ki bi ji omogočala izvajanje individualne učne pomoči. Iz teh razlogov so vse navedbe tožene stranke o domnevnem tožničinem neizpolnjevanju delovnih obveznosti neutemeljene. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev iz določbe drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere opozarja pritožba tožene stranke in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede presoje o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede tega, da ostane v veljavi stara pogodba o zaposlitvi, zmotno materialnopravno odločilo, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 5.4.2006 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalne delavke iz poslovnih razlogov. Ugotovila je, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998 v obsegu 0,1 delovnega časa, ki je v tem, da je bila tožnici zagotovljena zaposlitev iz pogodbe o zaposlitvi, namesto polnih 40 ur na teden, samo za delovni čas 36 ur na teden. V tej zvezi je tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ki jo je tožnica podpisala dne 24.4.2006. V nadaljevanju je tožnica v roku vložila tožbo na pristojno delovno sodišče, s katero je zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.4.2006 s ponudbo nove pogodbe. Poleg tega je zahtevala, da se vzdrži v veljavi prvotna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo sklenili stranki dne 31.8.1998. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinim zahtevkom. V dokaznem postopku se z vprašanjem, ali je bila tožnica usposobljena za izvajanje individualne učne pomoči v obsegu 0,1 delovnega časa, ni ukvarjalo, saj je ravnatelj tožene stranke izpovedal, da tožnica glede na svojo izobrazbo takšnih nalog ni bila sposobna opravljati. Ugotovilo je, da razlogi prenehanja potreb po opravljanju svetovalnega dela iz pogodbe o zaposlitvi niso obstajali.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni izkazala resnega in utemeljenega poslovnega razloga za ugotovitev prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu svetovalne delavke, kar pomeni, da ni izkazala razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02).

Vendar je tožena stranka hkrati ob odpovedi pogodbe ponudila tožnici novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZDR lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe, o kateri se mora delavec izjasniti v roku 30 dni. Vendar pa delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za določen čas, v skladu z določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR obdrži pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga pred pristojnim sodiščem, nima pa pravice do odpravnine.

ZDR pri ureditvi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove izhaja iz izhodišča, da gre v takšnem primeru za spremembo ali sklenitev nove pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi med istima strankama ne moreta veljati. To pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne more oživeti zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za njeno odpoved, saj mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 194/2006).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo v sporu odločilno, da je tožnica dne 24.4.2006 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za ustrezno delovno mesto, kar pomeni, da je (ne glede na nižjo urno delovno obveznost) ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Zato ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti odpovednega razloga in dejstvu, da tožnica v sporu ni izpodbijala nove pogodbe o zaposlitvi, ni bilo podlage za odločitev v izpodbijani sodbi, da se vzdrži v veljavi prejšnja pogodba o zaposlitvi iz leta 1998. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnica zaradi neutemeljenega odpovednega razloga v zvezi z odpovedano pogodbo o zaposlitvi lahko upravičena le do odškodnine. Do tega vprašanja in v kakšni višini bi ji šla odškodnina, pa se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati, saj to v zadevi ni predmet sodne presoje. Sodišče prve stopnje je s sprejeto odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki jo utemeljeno izpodbija pritožba, zmotno izhajalo iz določbe 90. člena ZDR.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev v 1. in 2. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi tožnice s ponudbo nove pogodbe, pri čemer je zahtevek, da se vzdrži v veljavi prejšnja pogodba o zaposlitvi, zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Tako spremenjena odločitev v bistvenem obsegu ne vpliva na drugačno odločitev o stroških postopka. V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem stroškovnem delu (v 3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je priglasila stroške v zvezi z vloženo pritožbo, tožnica pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugi strani tožničin odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).