Jedro

Stališče upravnega organa, da za ugotovitev o državljanstvu denacionalizacijske upravičence zadostuje zapis v potrdilu organa Republike Hrvaške o vsebini vpisa v državljanski knjigi Ljudske Republike Hrvaške in ni potrebna izvedba posebnega ugotovitvenega postopka, ni očitno napačno in ima razumno oporo v določbah ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, po katerem je toženka dolžna vsaki od tožnic plačati 200.000 EUR premoženjske škode in 130.000 EUR nepremoženjske škode za pretrpljene hude duševne bolečine, in tožnicama naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka

2. Prva tožnica v pritožbi, ki jo vlaga sama, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Sodba v celoti sledi toženkinim stališčem iz odgovora na pritožbo in se sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na drugačno vrsto zadev. Sodba ne upošteva sodne prakse upravnih sodišč in Ustavnega sodišča, na katero se je sklicevala v postopku (I Up 445/2005, I Up 1530/2005, I Up 1827/2006, I Up 1800/2006, X Ips 710/2008 in Up-82/01). Zatrjevala je, da ji je Upravna enota Gornja Radgona iz malomarnosti in zaradi nezakonitega opravljanja dela v denacionalizacijskem postopku povzročila škodo. Ker ni ravnala po tretjem odstavku 65. člena ZDen in je ni z osebno vročitvijo seznanila z vmesnim poročilom v zadevi, ji je bila odvzeta možnost, da dokaže slovensko državljanstvo svoje babice. Kršen je bil tudi 60. člen ZDen, ki določa, da so stranke v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku za denacionalizacijo upravičenec in njegovi pravni nasledniki. Upravni organ je zgolj na podlagi potrdila tujega organa, ki je bil vložen v denacionalizacijski spis s strani osebe brez pravnega interesa, ugotovil, da je bila njena babica B. B. hrvaška državljanka. Če bi bila pravočasno seznanjena s spornostjo vprašanja državljanstva, bi tudi pravočasno pridobila dokazila, potrebna za ugotavljanje državljanstva. V rednih in izrednih pravnih sredstvih je uveljavljala, da zgolj na podlagi potrdila ugotovljeno hrvaško državljanstvo ne more služiti kot dokazilo o državljanstvu v denacionalizacijskem postopku. Opozarja na potrdilo tujega organa, da se je v letih 1947 in 1948 hrvaško državljanstvo pridobivalo zgolj na podlagi prebivališča in ne na podlagi izjave oziroma opredeljevanja oseb. Sodba se ne opredeli do navedb, da je bila babica vpisana v rojstno in krstno knjigo za Rogaško Slatino in da je v letu 1967 dobila trajno slovensko osebno izkaznico.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je zatrjevala, da je bilo ravnanje upravnega organa malomarno in nezakonito, ker je ni seznanil s potrdilom z dne 14. 8. 1995, na katerega je oprta ugotovitev o tem, da njena pravna prednica ni bila slovenska državljanka, ter jo s tem prikrajšal v možnostih dokazovanja tega dejstva, in ker je po ustaljenem stališču sodne prakse podlaga za tako ugotovitev lahko le odločba o državljanstvu, ne pa potrdilo. Ker ni bilo predloženo potrdilo po točki b) drugega odstavka 62. člena ZDen, (1) so bili organi dolžni presojati državljanstvo po 63. členu ZDen. (2) Pokojna B. B. je bila 28. 8. 1945 slovenska državljanka, ob podržavljenju je živela v Sloveniji, le v obdobju od leta 1947 do leta 1960 oziroma 1965 je živela na Hrvaškem, v državljansko knjigo v Zagrebu pa je bila vpisana glede na tedanji naslov, kjer je prebivala.

6. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, - da je bila zahteva za vrnitev premoženja, odvzetega pokojni B. B., pritožničini babici, zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da je bila upravičenka ob podržavljenju hrvaška državljanka in da ni bila podana vzajemnost glede vračanja premoženja slovenskim državljanom v Republiki Hrvaški, - da ugotovitev o državljanstvu pritožničine babice temelji na potrdilu Mestnega sekretariata za upravo in pravosodje mesta Zagreb Republike Hrvaške z dne 15. 8. 1995, v katerem je navedeno, da je bila B. B. z dnem 4. 11. 1947 vpisana v državljansko knjigo v Z. in izbrisana iz nje z dnem smrti 20. 10. 1974, - da je pritožnica zoper odločbo upravnega organa vložila pritožbo v upravnem postopku ter tožbo in pritožbo v upravnem sporu in da so bila vsa pravna sredstva zavrnjena,(3) - da je pritožnica vložila še revizijo, ki je bila zavržena, zoper odločitvi o zavrnitvi pritožbe v upravnem sporu in o zavrženju revizije pa je vložila ustavno pritožbo, ki je bila zavržena kot nepravočasna.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da sporno ravnanje toženkinih organov – tako upravnih organov kot sodišč – ni bilo protipravno, je pravilno. Po utrjenem stališču sodne prakse so ravnanja upravnih organov in sodišč v postopkih odločanja protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. V sodni praksi je bila protipravnost ugotovljena v primeru nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja, in podobnih kvalificiranih kršitvah.(4)

8. Za pritožnico je sporno, da je upravni organ, ki je odločal o denacionalizaciji (in čigar odločba je postala pravnomočna), ugotovitev o državljanstvu denacionalizacijske upravičenke oprl na potrdilo organa Republike Hrvaške o vsebini vpisa v državljanski knjigi Ljudske Republike Hrvaške.

9. Navedeno stališče ni očitno napačno. Ima razumno oporo v določbah 62. in 63. člena ZDen, po katerih se vlogi za denacionalizacijo priloži potrdilo o vpisu denacionalizacijskega upravičenca v evidenco o državljanstvu (kar sporni izpisek iz državljanske knjige je), upravni organ pa zahteva izdajo odločbe o državljanstvu, če oseba ni vpisana v evidenco o državljanstvu. Glede na to, da gre za statusno vprašanje, na razumnost zavzetega stališča ne vpliva dejstvo, da gre za izpisek iz državljanske knjige ene od republik nekdanje Jugoslavije in ne za izpisek iz državljanske knjige nekdanje Ljudske (ali kasneje Socialistične) Republike Slovenije. (5) Odločbe, na katere se sklicuje pritožba, ne dajejo podlage za drugačen zaključek. V njih je zavzeto stališče, da je postopek, v katerem je bila izdana odločba o državljanstvu, samostojen postopek in da zato kršitev v zvezi s to odločbo in postopkom njene izdaje ni mogoče uveljavljati v denacionalizacijskem postopku. Te odločbe se ne izrekajo o vprašanju, ki ga kot sporno izpostavlja pritožnica.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijana sodba ne opredeli do trditve, da se je državljanstvo Ljudske republike Hrvaške v letu 1947 in 1958 pridobilo na podlagi prebivališča in ne na podlagi izjave, in do trditve, da je bila denacionalizacijska upravičenka vpisana v rojstno in krstno knjigo za R. S. in da je leta 1967 pridobila slovensko osebno izkaznico. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da v pravdi, v kateri stranka upravnega ali sodnega postopka uveljavlja odškodninsko odgovornost organov, ki so odločali v zadevi, sodišče ne presoja, ali je bilo dejansko stanje, ki je bilo podlago za sprejem sporne odločitve, ugotovljeno pravilno ali ne. Glede na to se sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali bi okoliščine, ki jih navaja pritožnica, lahko vplivale na drugačno odločitev o državljanstvu denacionalizacijske upravičenke v relevantnem časovnem trenutku. Za pravilnost odločitve o odškodninskem zahtevku zadostuje zaključek, da ni bilo dokazano, da bi upoštevanje potrdila, pridobljenega v denacionalizacijskem postopku, predstavljalo grobo kršitev pravil postopka ali nerazumen odstop od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse.

11. Druga kršitev, ki jo izpostavlja pritožba in zaradi katere naj bi bilo ravnanje organov, ki so odločali v denacionalizacijskem postopku, protipravno, je opustitev seznanitve z vmesnim poročilom o zadevi, kar naj bi ji onemogočalo dokazovanje, da je izpolnjen zakonski pogoj za vračanje glede državljanstva denacionalizacijskega upravičenca. Že iz tožbenih navedb izhaja, da je bilo vmesno poročilo vročeno tedanjemu pritožničinemu pooblaščencu, iz tožbi priloženih odločb, izdanih v denacionalizacijskem postopku, pa, da je pritožnica bila seznanjena s stališčem prvostopenjskega upravnega organa o državljanstvu denacionalizacijske upravičenke. Napačnost tega stališča je namreč uveljavljala v pravnih sredstvih zoper odločbo organa, ki je v zadevi odločil na prvi stopnji. Morebitna kolizija interesov v razmerju med pritožnico in pooblaščencem je stvar razmerja med njima in ne more vplivati na pravilnost ravnanja upravnega organa.

12. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Člen 62 se v relevantnem delu glasi: (1) Zahteva iz prvega odstavka prejšnjega člena vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. (2) Zahtevi iz prejšnjega odstavka se priloži: … b) potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu; ...

(2) Člen 63 ZDen: (1) Če ne obstajajo listine iz prejšnjega člena, organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. (2) Zavezanci in upravljavci so dolžni pristojnemu organu predložiti vse dokaze in dopustiti vpogled v listine in podatke, potrebne za odločitev o zahtevi. (3) Na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena tega zakona izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

(3) Iz sodb Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, izdanih v upravnem sporu, izhaja, da je do denacionalizacije upravičena oseba, ki je imela jugoslovansko državljanstvo in slovensko republiško državljanstvo, za osebo, ki je umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je odločilno, kakšen je bil njen državljanski status ob smrti. Ker B. B. tedaj ni imela državljanskega statusa SR Slovenije, ni upravičenka do denacionalizacije.

(4) Prim. odločbe VS RS III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 in III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013 ter v njih navedene sodne odločbe.

(5) Prim. tudi sodbo VS RS X Ips 536/2007 z dne 6. 2. 2008, v kateri je bilo zavzeto stališče, (1) da oseba, ki je bila vpisana v državljansko knjigo katere od ljudskih republik na temelju Zakona o državljanstvu FLRJ, ni uporabila pravnih sredstev zoper vpis, sedaj ne more več uveljavljati protipravnosti vpisa v državljansko knjigo, (2) da so odločbe upravnih organov katerekoli republike nekdanje Jugoslavije veljale v vseh drugih republikah, dokler je še obstajala SFRJ in veljajo tudi, odkar je Republika Slovenija postala samostojna država in (3) da je vpis v državljansko knjigo Ljudske republike Hrvaške izključeval, da bi imela oseba državljanstvo Ljudske republike Slovenije.