Jedro

Protipravnost državnega organa oziroma sodišča je podana samo, če je ravnanje le-teh v očitnem nasprotju z zakoni ali je njihova razlaga predpisana namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti sodnikovega (uradnikovega) ravnanja je torej odločilno, ali je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške (uradniške) službe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna vsaki od tožnic plačati 200.000,00 EUR premoženjske škode in 130.000,00 EUR nepremoženjske škode za pretrpljene hude duševne bolečine, in tožnicama naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prva tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da v tu obravnavanem primeru upravni organi in sodišča niso ravnali protipravno (ob tem se sklicuje na zadevo VSRS III Ips 5/2014), in trdi, da je bila pok. A.A. v odločilnem trenutku državljanka Republike Slovenije (to svojo tezo v nadaljevanju tudi obširno utemeljuje). Vztraja, da bi moral upravni organ izpeljati ugotovitveni postopek po 63. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in izdati za pok. A.A. odločbo o državljanstvu, ne pa se zadovoljiti s potrdilom o državljanstvu, ki ga je izdala Republika Hrvaška. Meni tudi, da je upravni organ kvalificirano zmotno in arbitrarno uporabil določila ZDen glede obstoja pogoja vzajemnosti ter v zvezi s tem poudarja, da A.A. nikoli za časa svojega življenja ni bila „tuja državljanka“, saj Socialistična Republika Hrvaška tedaj ni bila tuja država. Na koncu upravnim organom in sodiščem kot kvalificirano zmotno uporabo materialnega prava očita, da niso statusa denacionalizacijskega upravičenca ugotavljali (tudi) pri samih tožnicah, kot vnukinjah A.A., ki sta na podlagi vstopne pravice zakoniti dedinji po pok. B.B.. Trdi, da so poleg protipravnosti podani tudi preostali zahtevani elementi za toženkino odškodninsko odgovornost. Zatrjuje še kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču tudi očita, da ni odločilo o pritožbenem očitku, ki se je nanašal na odločitev o stroških postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Zato pa v tu obravnavanem primeru ne gre. Tako iz priloge A12 kot iz priloge A15 sodnega spisa namreč izhaja ugotovitev, da je bila upravičenka ob podržavljenju hrvaška državljanka. Glede navržene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa zadostuje že odgovor, da sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, zato revizija zoper njega ni dovoljena.

7. V tu obravnavani zadevi tožnici trdita, da je država zaradi protipravnosti posamičnih aktov, torej protipravnosti odločb upravnih organov in sodišč v predhodnem denacionalizacijskem postopku, odškodninsko odgovorna za nastalo jima premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila zahteva za vrnitev premoženja, odvzetega pok. A.A. (babici prve tožnice), zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da je bila upravičenka ob podržavljenju hrvaška državljanka in da ni bila podana vzajemnost glede vračanja premoženja slovenskim državljanom v Republiki Hrvaški. Prva tožnica je zoper odločbo upravnega organa vložila pritožbo v upravnem postopku ter tožbo in pritožbo v upravnem sporu in vsa pravna sredstva so bila zavrnjena. Prva tožnica je vložila še revizijo, ki je bila zavržena, zoper odločitvi o zavrnitvi pritožbe v upravnem sporu in o zavrženju revizije pa je vložila ustavno pritožbo, ki je bila zavržena kot nepravočasna.

9. Najprej je treba pojasniti, da je v Sloveniji odločanje upravnih organov in sojenje sodišč večstopenjsko in prav večstopenjsko odločanje oziroma sojenje je namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri odločanju oziroma sojenju. To pomeni, da mora stranka (oškodovanec) že v samem postopku do pravnomočnosti oziroma v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi(1). Zato so revizijske navedbe, s katerimi revidentka obširno izpodbija odločilno ugotovitev v denacionalizacijskem postopku, da A.A. v odločilnem trenutku ni bila državljanka Republike Hrvaške, v tu obravnavanem postopku pravno nerelevantne. Prav tako je v tem postopku neupošteven revidentkin očitek, da upravni organ in sodišča niso ugotavljali statusa denacionalizacijskega upravičenca (tudi) pri samih tožnicah, kot vnukinjah A.A., ki sta na podlagi vstopne pravice zakoniti dedinji po pok. B.B..

10. Protipravnost državnega organa oziroma sodišča je podana samo, če je ravnanje le-teh v očitnem nasprotju z zakoni ali je njihova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti sodnikovega (uradnikovega) ravnanja je torej odločilno, ali je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške (uradniške) službe. Za to pa v tu obravnavanem primeru ni šlo. Ugotovitev o državljanstvu pok. A.A., temelječa na potrdilu Mestnega sekretariata za upravo in pravosodje mesta Zagreb Republike Hrvaške z dne 15. 8. 1995, v katerem je navedeno, da je bila A.A. z dnem 4. 11. 1947 vpisana v državljansko knjigo v Zagrebu in izbrisana iz nje z dnem smrti 20. 10. 1974, namreč ne pomeni očitne kršitve določb 62. in 63. člena ZDen (kot je pravilno zaključilo že pritožbeno sodišče). Prav tako ni arbitraren zaključek upravnih organov in sodišč, da pogoj vzajemnosti ni izkazan(2).

11. Ker torej element protipravnosti ni podan, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo prve tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

(1) Možina D.: Odškodninska odgovornost države, str. 31, GV Založba, letnik 2015. (2) Državi Slovenija in Hrvaška nista sklenili mednarodnega sporazuma.