Jedro

ZUP, ki se uporablja tudi v primerih odločanja tožene stranke (če ZPIZ-1 ne določa drugače), določa možnost odprave, razveljavitve ali spremembe pravnomočne odločbe samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, in ne v rednem postopku, ki se ga je poslužila tožena stranka pri izpodbijani odločitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 18. 10. 2004 in 7. 7. 2005 ter, da je tožnica tudi od 7. 11. 2003 do 5. 11. 2004 upravičena do družinske pokojnine. Ugotovilo je, da je bila tožnici z odločbo z dne 25. 7. 1996 priznana pravica do družinske pokojnine, ki jo je tudi prejemala. Ker je 7. 11. 2003 rodila hčerko, ji je Center za socialno delo v Rušah od tega datuma do 5. 11. 2004 priznal pravico do starševskega dodatka, tožena stranka pa je bila šele 14. 10. 2004 obveščena, da je tožnica prejemnica tega dodatka. Glede na to, da se po 23. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) obvezno zavaruje upravičenec do starševskega dodatka po predpisih o starševstvu, je tožena stranka s prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2004 odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine in se njeno izplačevanje ustavi ter da se izplačani zneski pokojnine po 7. 11. 2003 poračunajo. Z drugostopenjsko odločbo z dne 7. 7. 2005 je zavrnila tožničino pritožbo. Sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo na 47. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000), po katerem je tožnica pridobila lastnost zavarovanca po ZPIZ-1 z dnem pridobitve pravice do starševskega dodatka. V obvezno zavarovanje je bila vključena že na podlagi samega zakona, in sicer določbe 23. člena ZPIZ-1. Uživalec družinske pokojnine ne more imeti istočasno status zavarovanca, razen v kolikor bi med drugim šlo za primer prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje med dodiplomskim oziroma podiplomskim študijem, kar pa ni bilo ugotovljeno. Tožnica bi morala o spremembi statusa na podlagi 185. člena ZPIZ-1 obvestiti zavod, vendar tega ni storila. Le z obvestilom centru za socialno delo, da je uživalka družinske pokojnine, še ni izpolnila svoje obveznosti do tožene stranke - njeno sklicevanje na nestrokovnost delavcev centra za socialno delo zato ni utemeljeno. Tožnica je dejansko opravila izbiro med družinsko pokojnino in starševskim dodatkom. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice, da je bilo z odločbama poseženo v njene pridobljene pravice.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke z dne 7. 7. 2005 odpravilo, odločbo z dne 18. 10. 2004 pa v tretjem odstavku spremenilo tako, da je navedlo, da učinkuje šele od 18. 10. 2004 dalje. Zavrnilo je zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine tudi od 18. 10. do 5. 11. 2004. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo. Presodilo je, da je napačna odločitev v tretjem odstavku prvostopenjske odločbe tožene stranke, da se izplačani zneski pokojnine poračunajo po 7. 11. 2003, saj je toženec na ta način posegel v pridobljeno pravico za nazaj, za kar pa ni imel pravne podlage. Odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine z dne 25. 7. 1996 je postala pravnomočna, razmerja, urejena s takšno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Določbe o izrednih pravnih sredstvih vsebuje Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), na uporabo katerega napotuje tudi ZPIZ-1. V skladu z 263. členom ZPIZ-1 učinkuje odločba, izdana na podlagi obnove postopka, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V tem primeru je tožena stranka v rednem postopku odločila, da odločbi učinkujeta za nazaj, kar ni pravilno, saj takšni odločbi lahko učinkujeta le za naprej.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka, ki se ne strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje v ugodilnem delu sodbe. Navaja, da je po določbi drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, razen izjem. S tem, ko je tožnica podala zahtevo za starševski dodatek, je dejansko opravila tudi izbiro oziroma odločitev, katero dajatev bo prejemala. Zakon izplačila družinske pokojnine ne varuje kot trajno pridobljene pravice. Odločba o pravici do družinske pokojnine ni odločitev, ki bi trajno urejala izplačevanje le te. Ne gre za nedovoljen poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, saj ima pravnomočnost objektivne meje. Z odločbo z dne 25. 7. 1996 ni bil točno določen čas izplačevanja oziroma to izplačevanje ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja. O izplačevanju je mogoče odločiti kasneje kot o priznanju pravice – pri tem opozarja na 157. in 178. člen ZPIZ-1. Tako je možna tudi odločitev o ustavitvi izplačevanja za nazaj, saj izrecne prepovedi v takšnih primerih ni. V tem sporu ni bilo poseženo v pravico do družinske pokojnine, temveč je bilo ustavljeno le njeno izplačevanje, saj je tožena stranka z odločbo z dne 24. 6. 2005 (po tem, ko ji je prenehala pravica do starševskega dodatka) tožnici ponovno pričela izplačevati družinsko pokojnino. Ker ne gre za poseg v pravnomočno urejeno razmerje, se tudi ne strinja s stališčem, da bi morala izpodbijani odločbi izdati v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Tožnica je sicer na revizijo odgovorila, vendar tega odgovora revizijsko sodišče ni upoštevalo. Odgovora namreč ni vložila po odvetniku, v njem pa tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi imela opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Predmet presoje revizijskega sodišča je le pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje v delu, s katerim je to odločilo, da se drugostopenjska odločba tožene stranke odpravi in prvostopenjska odločba v tretji točki izreka spremeni tako, da učinkuje šele od 18. 10. 2004 dalje, torej od izdaje te odločbe. Gre za nekoliko nenavadno odločitev, saj je sodišče druge stopnje istočasno zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločbe tožene stranke z dne 18. 10. 2004 v prvem odstavku izreka, po katerem tožnici preneha pravica do družinske pokojnine s 7. 11. 2003 in se izplačevanje le te ustavi. Kljub temu ta odločitev pomeni, da pred 18. 10. 2004 tožena stranka nima podlage za vrnitev izplačanih družinskih pokojnin tožnici (1).

8. Iz odločbe tožene stranke z dne 18. 10. 2004 ne izhaja, da bi posegla v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do družinske pokojnine tožnici z dne 25. 7. 1996 na način, da bi s to odločbo nadomestila navedeno odločbo. Kljub temu pa je v njej jasno določeno, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine in se to izplačevanje ustavi – torej ne gre le za odločbo o ustavitvi izplačevanja družinske pokojnine (ta se upravičencem izplačuje po 164. členu ZPIZ-1 v povezavi z 158. členom tega zakona) oziroma o izgubi pravice do izplačila družinske pokojnine. To pa pomeni, da je tožena stranka na ta način posegla v pravnomočno urejeno razmerje, ki ga je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. ZUP, ki se uporablja tudi v primerih odločanja tožene stranke, če ZPIZ-1 ne določa drugače (12. in 249. člen ZPIZ-1), določa možnost odprave, razveljavitve ali spremembe pravnomočne odločbe samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena) in ne v rednem postopku, ki se ga je poslužila tožena stranka pri navedeni odločitvi. Zato za poseg v pravico tožnice za nazaj ni bilo zakonske podlage v procesnih določbah ZUP in ZPIZ-1 (2). Revizijsko sodišče se pri tem ne spušča v presojo, ali je potrebo in smotrno, da tožena stranka sploh izdaja takšne odločbe – glede na to, da so po 275. členu ZPIZ-1 odločbe predvidene le v primeru ugotovitve preplačila oziroma izplačila denarnega zneska, do katere oseba ni imela pravice.

9. Glede na navedeno revizijsko sodišče ni ugotovilo razlogov za spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu – odločitvi o odpravi drugostopenjske odločbe tožene stranke in spremembi učinkovanja prvostopenjske odločbe tožene stranke (ki učinkuje šele od 18. 10. 2004).

10. Revizijsko sodišče je zato v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tožena stranka je kljub tej pravnomočni odločitvi že 31. 8. 2005 izdala odločbo, s katero na podlagi odločbe z dne 18. 10. 2004 ugotavlja neupravičeno izplačilo zneska 856.480,00 SIT za čas od 7. 11. 2003 do 20. 9. 2004, ki pa ni predmet presoje v tem sporu, temveč v drugem sodnem sporu, ki je že pravnomočno končan.

Op. št. (2): Šele po odločbah tožene stranke, ki so predmet presoje v tem sporu, je zakonodajalec dopolnil določbo 59. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadalj.) in določil, da mati, oče ali druga oseba, ki prejema pokojnino, lahko izbira med pokojnino ali starševskim dodatkom (ZSDP-B, Ur. l. RS, št. 47/2006). Pred to dopolnitvijo to ni bilo jasno – o dejanski izbiri osebe med uživanjem družinske pokojnine in starševskim dodatkom bi zato (ob dodatni seznanitvi z možnostjo takšne izbire, s katero upravičence seznanijo na centru za socialno delo) lahko govorili šele po tej dopolnitvi zakona.