Jedro

Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk, ter na koga, prav tako pa mora biti izkazana vzročna zveza in sicer z dokazi za dejstva, iz katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal odločbo, ki je sicer ne bi izdal s tako vsebino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika, da se za nične izrečejo odločbe Komisije za ugotavljanje vojnega dobička pri OLO Ježica št. 112/480 z dne 1. 4. 1946, Komisije za ugotavljanje vojnega dobička pri MLO Okrožnega mesta Ljubljana št. v. d. št. 83/46 z dne 13. 6. 1946 in Komisije za reševanje pritožb Ministrstva za finance, Vlade LRS št. 96-1947 z dne 19. 2. 1947. Upravni organ je odločbo izdal po sodbi tega sodišča opr. št. U 1093/2004-28 z dne 14. 2. 2006, s katero je bila odpravljena njegova odločba z dne 7. 4. 2004 in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je vlagatelj predložil izvedensko mnenje z dne 15. 5. 2008 o višini oškodovanja A.A. in B.B. pri odmeri vojnega dobička v letu 1945. Na podlagi tega in v prvotnem postopku pridobljenih dokazil je upravni organ presodil, da predlog za izrek odločb za nične iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni utemeljen. V zvezi s tem ničnostnim razlogom se je vlagatelj je skliceval na takratne družbene razmere. Glede le-teh upravni organ navaja, da so splošno znano dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati, vendar same po sebi ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila odločba izdana na podlagi prisile, saj bi to pomenilo, da so bile vse odločitve takratnih organov sprejete na podlagi takšne prisile, prav tako pa mora biti med temi splošnimi družbenimi razmerami in odločitvijo posameznih oseb ali organa dokazana vzročna zveza. Prisilo je treba izkazati tudi s konkretnimi dokazi, saj je ničnostni razlog podan le, če je izkazano nedovoljeno dejanje, usmerjeno na organ, ki je odločal, in če je izkazana vzročna zveza, tj., da je organ prav zaradi tega nedovoljenega dejanja izdal odločbo. Dokazi, ki jih je vložil vlagatelj, so se po mnenju organa nanašali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnih predpisov. Kot takšen dokaz je ocenil izvedeniško mnenje z dne 15. 5. 2008 o višini oškodovanja A.A. in B.B. pri odmeri vojnega dobička in izjavo stanovalcev D. z dne 3. 8. 1947, da imenovana nista vojna dobičkarja. Tudi izjava priče C.C. z dne 6. 4. 2004 se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Trditve, da je na člane komisije izvajal pritisk tedanji župan D., vlagatelj ni podprl z nobenim dokazom. Ne iz zapisnika o javni razpravi z dne 1. 4. 1946 in ne iz izjave E.E., referenta v takratnem postopku, z dne 10. 6. 1946, po oceni upravnega organa ni razvidno, kdo, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi je vplival na člane Komisije, zato ju ni štel za verodostojna dokaza o uporabi nedovoljenega pritiska. Edini neposredni dokaz je izjava člana komisije F.F. z dne 11. 5. 1947, ki pa je splošna in pavšalna in iz nje ni mogoče razbrati konkretnih dejstev. Organ meni, da tudi če bi to izjavo štel za dokaz, da je bilo na F.F. izvajan pritisk in je zaradi tega sprejel odločitev, da sta B.B. in A.A. vojna dobičkarja, to ni mogoče trditi za ostale štiri člane komisije, ki v izjavi niso omenjeni. Komisija je kot kolektivni organ delovala po principu večinskega odločanja in bi zato moral biti vpliv na člane izkazan vsaj za večino njenih članov. Upravni organ je sklenil, da vlagatelju ni uspelo dokazati, da je bil na člane Komisije izvajan pritisk, prav tako mu ni uspelo dokazati vzročne zveze med splošno znanimi družbenimi razmerami in odločitvijo Komisije, torej, da glede nobene odločbe ni podan uveljavljani ničnostni razlog.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe zakona. Meni, da je stališče upravnega organa, da družbene razmere v času izdaje odločb o ugotovitvi vojnega dobička, same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev, da je bila odločba izdana na podlagi prisile, temveč je to treba dokazati s konkretnimi dokazi, v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, po kateri je „možno šteti tudi pritisk, ki ga je v splošno znanih okoliščinah izvajala politična oblast in njen državni aparat, ne samo na državljane, ampak tudi na državne uradnike, za upošteven primer izsiljevanja ali pritiska v smislu 5. točke 263. člena ZUP/86“. Razlog v izpodbijani odločbi, da bi to pomenilo, da so bile vse odločbe takratnih organov sprejete na podlagi prisile, je sprenevedanje. Po 2. svetovni vojni je oblast zgradila tak politični in zakonodajni sistem, ki je bil v nasprotju z vsemi civilizacijskimi ukrepi, ta sistem pa je okrepila še z dodatnimi ukrepi, da so ljudje in uradniki živeli v stalnem strahu za svoje življenje in premoženje in so posledično ukrepali povsem drugače, kot bi bilo potrebno in zakonito. Tožnik navaja, da so vse odločbe, izdane po predpisih, naštetih v 3. členu Zakona o denacionalizaciji, morda bile v ožjem smislu legalne, še zdaleč pa ne legitimne. Nevzdržno je tudi, da je oblast po koncu vojne izdajala prepise z veljavnostjo ex tunc. Nalagati mu dokazno breme, da mora s konkretnimi dokazi dokazovati prisilo na odločujoče organe na vseh treh stopnjah, je v nasprotju z odločbo št. U-I-69/92, je pa tudi samo po sebi pretežko in nemogoče, saj je od izdaje odločbe preteklo 56 let. To je že cinizem in kaže na apriorno zavrnitev zahteve. Tožnik meni, da je njegovi zahtevi treba ugoditi na podlagi takratnih notorno znanih skrajnih družbenih razmer v povezavi s posrednimi dokazi in enim neposrednim dokazom. Posredni dokazi so izjava E.E., da so po opravljenem dokaznem postopku zaključili, da A.A. in B.B. nista bila vojna dobičkarja, kljub temu pa je bila izdana nasprotna odločba. Vzrok temu je prav gotovo bil splošen strah. Oblast je pričakovala in zahtevala odvzem vojnega dobička, saj je B.B. veljala za kolaborantko, česar je bila začuda oproščena, saj je pomagala partizanom mimo OF, kar je veljalo za najhujši prekršek. Odvzete so ji bile državljanske pravice, češ da je zato dovolj že sum. Posreden dokaz je tudi zapisnik z dne 1. 4. 1946 z v njem zapisanimi izjavami. Takšen dokaz je tudi izjava stanovalcev D. z dne 3. 8. 1947, ki so tvegali svojo osebno, življenjsko in premoženjsko varnost ter pisno potrdili v D. notorno dejstvo, da A.A. in B.B. nista bila vojna dobičkarja. To potrjuje, da je bila komisija pri odločanju v strahu, saj so bili njeni člani tudi domačini in so sami vedeli, kar je F.F. izrecno pisno potrdil. Naslednji posreden dokaz je izvedeniško mnenje z dne 15. 5. 2008, po katerem vojni dobiček s kaznijo ne bi smel znašati več kot 31.310 din. Kot dokaz tožnik tožbi prilaga izjavo G.G., da je B.B. posredovala, da je bil njegov sin izpuščen iz policijskih zaporov, s pripisom, da je to storila „brez moje vednosti“, kar kaže, da je tedaj vladal strah. Neposredne dokaz pa je izjava F.F. z dne 11. 5. 1947, da so bili pohlevne ovce, ki so jim diktirali, kako morajo izvajati, da bode vse povedal, kako so nanje pritiskali. Očitno je mislil na diktat in pritisk na vse člane Komisije pri OLO Ježica, katere sočlan je bil, saj se je izrazil v množini. Zato je stališče organa, da izjava dokazuje le pritisk na F.F., protispisno, saj je v nasprotju z izjavo. Za vse člane komisije je navedel, da je obstajal pritisk, veliko poguma pa so imeli tudi štirje podpisniki izjave z dne 11. 5. 1947. Tožnik zaključuje, da dokazi kažejo, da se je A.A. in B.B. z odvzemom vojnega dobička zgodila krivica, krivično je bil odvzet del njunega premoženja, krivično jima je bila prizadeta tudi osebna čast. Izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve povzroča zanj kršitev njegovih ustavnih pravic iz 14. in 33. člena Ustave RS. Tožnik zahteva, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri svojih ugotovitvah, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je izpodbijano odločbo izdal v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. U 1093/2004-28 z dne 14. 2. 2006, v kateri je sodišče pojasnilo, kako uporabiti določbo 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10), po kateri se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Sodišče je razlogovalo, da je ta ničnostni razlog podan, če je izkazano nedovoljeno dejanje, usmerjeno na organ, ki je odločil, in če je izkazana vzročna zveza, to je, da je organ prav zaradi nedovoljenega ravnanja izdal odločbo. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk, ter na koga, prav tako pa mora biti izkazana vzročna zveza in sicer z dokazi za dejstva, iz katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal odločbo, ki je sicer ne bi izdal s tako vsebino. S takšno razlago uporabe določbe 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni preseženo stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah (št. U-I-69/92, št. U-I-267/95) pojasnilo, da bi bilo kot poseben primer izsiljevanja ali pritiska po tej določbi možno šteti tudi pritisk političnih oblasti in državnega aparata takratne Jugoslavije na državne uradnike, ni pa v teh odločbah še konkretiziralo, kako naj se izvajanje teh nedovoljenih ravnanj in njihov vpliv na odločanje v konkretnem primeru ugotavlja.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ v ponovljenem postopku za ugotovitev dejstev, ki so po prej navedenih sodbenih napotkih sestavine relevantnega dejanskega stanja, izvedel oziroma ponovno ocenil dokaze, ki jih je predložil tožnik. V izpodbijani odločbi je navedel argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in po njihovi medsebojni primerjavi podal zaključek, ki je tudi po mnenju sodišča prepričljiv. Zato sodišče ne pritrjuje tožnik, da je upravni organ napravil napačen sklep o dejanskem stanju in posledično napačno uporabil zakon.

Tožbeni ugovor, da je nepravilno stališče upravnega organa, da splošno znane razmere po drugi svetovni vojni same zase še ne pomenijo obstoja ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, je sodišče že uvodoma zavrnilo. Prav tako ne more sprejeti tožnikovega mnenja, da poznavanje takratnih razmer, v povezavi s posrednimi dokazi in enim neposrednim dokazom v obravnavani zadevi izkazuje ta razlog. Izjava F.F. (neposredni dokaz), člana Komisije za ugotovitev vojnega dobička pri OLO Ježica (da so bili pohlevne ovce, da so jim diktirali, kako morajo izvajati, da bode vse povedal, kako so na nje pritiskali) je, tako kot je ugotovil upravni organ, presplošna, da bi bilo iz nje mogoče izluščiti elemente, ki bi v smislu zgoraj pojasnjenega z zadostno stopnjo prepričanja izkazovali obstoj uveljavljanega ničnostnega razloga. Pritrditi ni niti tožbeni trditvi, da naj bi ta izjava dokazovala konkretno ravnanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, izvajano na vse člane Komisije, predvsem pa tega ni mogoče zaključiti glede članov komisij, ki so izdale odločbe po pritožbi in ki so po mnenju tožnika iz istega razloga nične. Povezava tega in posrednih dokazov tudi ni tako močna, da bi tožnik ničnostni razlog uspel dokazati. Posredni dokazi (izjava E.E., zapisnik obravnave z dne 1. 4. 1946, izjava stanovalcev D. z dne 3. 8. 1947, izvedeniško mnenje z dne 15. 5. 2008) bi tudi po mnenju sodišča morebiti lahko kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo zakona v postopku ugotavljanja vojnega dobička. To pa na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati. Postopek za ugotovitve ničnosti upravne odločbe namreč ni postopek za presojo, ali je bilo v takratnem postopku dejansko stanje pravilno ugotovljeno in tudi ne za presojo, ali je bila takratna odločba izdana zaradi napačne uporabe prava. Kolikor pa se tožnik v tožbi sklicuje še na izjavo G.G., gre po presoji sodišča za tožbeno novoto in tega dokaza že zato ne more upoštevati (tretji odstavke 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi s tožnikovimi smiselnimi ugovori o previsokem dokaznem standardu sodišče meni, da dokazovanje zato, ker je od izdaje odločb o ugotavljanju vojnega dobička do sprožitve postopka za ugotovitev njihove ničnosti poteklo več kot 50 let, ne more biti ohlapnejše. Težavnosti izpodbijanja takratnih odločb se je zavedal tudi zakonodajalec, ki je z Zakonom o denacionalizaciji predvidel vračanje premoženja, ki ga je odvzela država, ne da bi za to zahteval odpravo takratnih odločb. Vendar odvzem premoženja po Zakonu o odvzemu vojnega dobička ni vključen v denacionalizacijo (87. člen ZDen).

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil zakon. S čim naj bi izpodbijana odločitev kršila tožnikovo ustavno pravico iz 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), v tožbi ni obrazloženo. Kolikor pa tožnik uveljavlja kršitev 33. člena Ustave RS (pravica do zasebne lastnine in dedovanja), pa te kršitve ni že zato, ker upravni organ v postopku izpodbijane odločbe ni odločal o odvzemu lastninske pravice, temveč o obstoju pogojev, iz katerih se odloča lahko izreče za nično.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člen ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.