Jedro

Kadar delodajalec plačuje kolektivno nezgodno zavarovanje, je treba presoditi, ali gre za zavarovanje odgovornosti, saj se v takem primeru izplačana zavarovalnina všteje v odškodnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati tožniku za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v obsodilnem ter stroškovnem delu se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 2.060.000 SIT, zahtevek za plačilo nadaljnjih 740.000 SIT pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Kot vojaški policist, zaposlen pri toženi stranki, je bil dne 2.10.1995 poškodovan v nezgodi pri delu. Pri igranju nogometa, kar je bila obvezna rekreacija kot del delovne obveznosti, je tožnika poškodoval soigralec, tudi delavec tožene stranke. Ta je kršil pravila nogometne igre, ko je v naletu trčil v manjšega in lažjega tožnika, da je padel na asfaltna tla in si poškodoval zapestje.

Sodišče druge stopnje je revizijo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je njen delavec res napravil prekršek pri nogometu, za kar tožena stranka odgovarja. Vendar ravnanje tožnikovega soigralca ni pomenilo izključnega vzroka in je podan tožnikov soprispevek vsaj do 50%. Tožena stranka je korektno organizirala delovno prakso, kar bi bilo treba upoštevati, enako tudi okoliščino, da je bil prekršek drugega igralca majhnega pomena. Vprašanje je, zakaj je tožnik podal žogo v kritičnem trenutku, ko se je bližal nasprotni igralec, o čemer bi lahko podal mnenje sodni izvedenec za šport, ki pa ni bil angažiran. Drugostopenjska sodba ni prepričljiva, ker ne upošteva določenih dejstev, to je odsotnosti vodenja in nadzora nad igro, okoliščine, da je šlo za službeni trening malega nogometa in dejstva, da je šlo za grob prekršek. Poleg tega ne upošteva okoliščine, da je bila tožniku izplačana zavarovalnina v znesku 413.742,50 SIT iz naslova kolektivnega zavarovanja, ki ga je sklenila tožena stranka. To zavarovanje je bilo sklenjeno tudi kot zavarovanje pred odgovornostjo in bi bilo treba izplačani znesek v revalorizirani višini všteti v prisojeno odškodnino. Na to je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo in v pritožbi, vendar ne prvostopenjsko in ne drugostopenjsko sodišče teh navedb nista upoštevali, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sicer pa je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je odškodnina v vseh pogledih previsoka. Za telesne bolečine bi bila primerna odškodnina 900.000 SIT, upoštevaje vsaj 50% tožnikov prispevek pa ustrezno nižja. Zahtevek za odškodnino za strah bi moral biti zavrnjen, ker ni bil podan sekundarni strah ustrezne intenzitete. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bila primerna odškodnina 400.000 SIT, z upoštevanjem sokrivde pa ustrezno nižja. Glede na tožnikovo soodgovornost in valorizirani znesek izplačane zavarovalnine bi moral biti tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ker je bila škoda tožniku z izplačilom v celoti poravnana.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka v reviziji izrecno priznava svojo odgovornost, vendar zatrjuje tudi tožnikov prispevek k nastanku škode v višini vsaj 50%. V zvezi s trditvami o deljeni odgovornosti pa je odločilno, da tožena stranka tega med postopkom ni uveljavljala in ni podala nobenih trditev o dejstvih, ki bi utemeljevala uporabo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Tovrstne trditve, ki se pojavljajo šele v reviziji, so zato neupoštevne.

Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in katerih obstoj je preizkusilo drugostopenjsko sodišče so, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki in da ga je poškodoval drug delavec tožene stranke. Do poškodbe je prišlo pri nogometu kot obvezni dejavnosti v okviru delovne obveznosti. Toženkin delavec je v naletu s svojimi 96 kg trčil v manjšega in lažjega tožnika, da je padel na asfaltna tla in si poškodoval zapestje. Tukaj ne gre za nobeno objektivno odgovornost, ampak za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec tožniku. Tožena stranka kot delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzročil njen delavec, kot bi jo sama storila. Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po prvem odstavku 154. člena ZOR ob smiselni uporabi prvega odstavka 170. člena ZOR in prvega odstavka 171. člena ZOR. Pri tem so napačne trditve revidenta v zvezi z nadzorom nad igro in odsotnostjo nogometnega sodnika, saj so ta dejstva nerelevantna, ker ne gre za tovrstno odgovornost tožene stranke. Navedeno je že bilo, da odgovarja za napačno ravnanje njenega delavca, tožnikovega soigralca, saj je ugotovljeno, da nalet na tožnika in njegovo zbitje na tla pomeni kršitev pravil nogometne igre. Tako ravnanje tožnikovega soigralca ni v skladu s povprečno skrbnostjo igralca, ki se z nogometom ukvarja rekreacijsko. Glede na navedeno in glede na toženkino sedanje nenasprotovanje svoji odgovornosti ni videti razlogov glede obstoja temelja odgovornosti tožene stranke.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta povsem prezrli trditve tožene stranke o izplačilu zavarovalnine tožniku, zaradi česar naj bi bila tožniku škoda delno ali v celoti, kot je navedeno v reviziji, poravnana. Tožena stranka je dejansko v pripravljalnem spisu (list. št. 19) zatrjevala obstoj sklenjenega kolektivnega nezgodnega zavarovanja, iz katerega je tožnik prejel izplačano zavarovalnino v znesku 413.742,50 SIT, kar naj bi bilo potrebno v valorizirani višini upoštevati pri odločitvi o odškodnini. Tožena stranka je za navedeno predlagala dokaze. Trditev je ponovila v pritožbi proti sodbi, da je namreč tožena stranka sklenila kolektivno zavarovanje, iz katerega je bila tožniku izplačana zavarovalnina, s katero je tožniku škoda v celoti poravnana. Gre za trditev o relevantni in odločili okoliščini, ki je pomembna za vprašanje kumuliranja odškodnine in zavarovalnine. Nezgodno zavarovanje je osebno zavarovanje, pri katerem je kumuliranje odškodnine in zavarovalnine načeloma dopustno, vendar je glede na določbe 948. člena ZOR sodna praksa sprejela stališče, da se lahko v primerih, ko delodajalec plačuje zavarovalne premije za nezgodno zavarovanje, šteje, da gre za zavarovanje odgovornosti, ko se zavarovalnina in odškodnina ne kumulirata in se izplačana zavarovalnina všteje v odškodnino. Tako stališče je bilo zavzeto na zveznem civilnem posvetovanju leta 1983 in je objavljeno v poročilu VS RS, št. 1/84, stran 13, enako stališče pa izhaja tudi iz sodnih odločb revizijskega sodišča opr. št. II Ips 354/97, II Ips 267/99, VIII Ips 132/2001, VIII Ips 161/97 in VIII Ips 160/2002. Kljub navedenim trditvam ni niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski sodbi nobenega odgovora nanje in manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ali je tožena stranka sklenila pogodbo o kolektivnem nezgodnem zavarovanju svojih delavcev, ali se taka pogodba šteje kot pogodba o zavarovanju odgovornosti, ali je bila iz tega naslova tožniku izplačana zavarovalnina in v kakšnem znesku ter kolikšna je valorizirana vrednost zatrjevanega izplačila na dan izdaje prvostopenjske sodbe. Navedeno je pomembno za ugotovitev, ali je bila tožniku škoda z zatrjevanim izplačilom zavarovalnine morda delno ali v celoti poplačana. Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, kar tožena stranka v reviziji izrecno uveljavlja. Obe sodbi sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče po prvem odstavku 379. člena ZPP reviziji ugodilo ter drugostopenjsko sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem postopku bo potrebno obravnavati zatrjevanje trditve v zvezi z zavarovalnino in ponovno odločiti v skladu z zgoraj nakaznimi napotki.

Zaradi razveljavitve izpodbijanih sodb je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).