Jedro

Država odgovarja za škodo pripadniku oboroženih sil, ki jo utrpi pri obvezni telesni aktivnosti (nogomet), ki je del izpolnjevanja vojaške dolžnosti.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo odškodnino v znesku 2,060.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2002 dalje. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče glede odškodninske odgovornosti ni ugotovilo, v čem je protipravnost ravnanja delavca tožene stranke. Priča G. je izjavil, da so udeleženci blago rekreativno igro. Poškodovanec P. je potrdil, da je pravila poznal in da je bil nalet na tožnika zgolj blagi prekršek. Do naleta je prišlo tik za tem, ko je podal žogo, saj je mislil, da bo šel v drugo smer. Športne aktivnosti niso nevarna dejavnost. Res je bila rekreativna vadba obvezna, vendar zato ni nevarna dejavnost. Padec na roko je bil naključen, ni pa šlo za prekomerno grobost. Ni podana krivdna odgovornost, ker ni bilo sodnika. Tudi če bi bil sodnik, bi prišlo do naleta. Sodišče ni presojalo, ali se je tožnik dovolj ogrel in s tem zmanjšal možnost poškodbe. Glede telesnih bolečin in neugodnosti tožena stranka meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 500.000,00 SIT. Kljub temu, da je izvedenec ugotovil, da tožnik ni kriv za dolgotrajno zdravljenje, poudarja 50 % sokrivdo, ker ni šel takoj na pregled. Kritizira zdravnike, ki niso takoj ugotovilo zloma. Izvedenec je potrdil, da si je tožnik snel mavec sam in je bilo zato zdravljenje daljše. Odškodnina za sekundarni strah ni utemeljena, saj je bil strah kratkotrajen. Dve operaciji pa si je tožnik zakrivil sam. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bilo primerno kvečjemu 400.000,00 SIT. Citira mnenje izvedenca, da je bilo ugotovljeno zmanjšanje le v višin 2 %. Sicer pa je tožnik itak 50 % sokriv, ker se ni pravočasno zdravil. Predlaga spremembo sodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ni upoštevala pravne ureditve iz čl. 170 in 171 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj zamenjuje in ne loči med objektivno odgovornostjo pravne osebe za krivdno ravnanje delavca. Objektivna odgovornost je vedno podana, če je delavec pravne osebe krivdno ravnal. Pravna oseba se lahko ekskulpira, če dokaže, da delavec ni kriv in da je torej ravnal tako kot je prav. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je njen delavec P. ravnal prav. Delavec tožene stranke je namreč kršil pravila nogometne igre in je igral "na igralca" in ne "na žogo", saj je soigralca protipredpisno zrušil in telesno poškodoval. Tožena stranka tudi ne upošteva, da v konkretnem primeru ni šlo za prostovoljno rekreativno igro nogometa, pri kateri bi igralci pristali na riziko poškodb in bi bila le izjemoma podana odškodninska odgovornost soigralca. V konkretnem primeru je šlo za izpolnjevanje delovnih dolžnosti, med katerimi je bilo tudi obvezno kondicijsko igranje nogometa. Tožnik je bil torej poškodovan pri izpolnjevanju delovnih dolžnosti, pri čemer sam ni kršil nobenih pravil. Noben delavec pa pri normalnem izpolnjevanju delovnih dolžnosti ni dolžan trpeti škode. Odgovorna pravna oseba pa mora organizirati delovni proces tako, da ne pride do poškodovanja delavcev. Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da tožena stranka ni organizirala delovnega procesa tako, da ne bi prišlo do poškodbe tožnika. Sodišče je tudi ugotovilo, da je prišlo do poškodbe na asfaltiranem igrišču, kjer je možnost poškodb večja; pri igri ni bilo vodstva in tudi ne sodnika. Tudi domnevna neogretost igralcev sodi v sfero tožene stranke. Tožnik je bil vojaška oseba in je bil podrejen vojaški disciplini, zato o ogrevanju ni mogel sam odločati. Sodišče je za prestane telesne bolečine, za bodoče telesne bolečine in za neugodnosti med zdravljenjem dosodilo pravično denarno odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT (čl. 200 in 203 ZOR). Tožnik je prestajal bolečine kar 10 mesecev, zdravljenje z vsemi neugodnostmi pa je trajalo 230 dni. Sodišče je ugotovilo, da dolgotrajnost zdravljenja v glavnem ni zakrivil tožnik. Izvedenec je na list. št. 60 ugotovil (sodišče prve stopnje je sprejelo celotno mnenje), da je bilo zdravljenje le nekoliko podaljšano le zaradi tega, ker si je tožnik snel mavec in ni šel na kontrolo. To dejstvo pa je sodišče znatno upoštevalo, ko je odmerilo le 1,000.000,00 SIT odškodnine, čeprav bi glede na prestane in bodoče bolečine ter neugodnosti, bila primerna mnogo višja odškodnina. Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 60.000,00 SIT. Tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, to je zlom čolnička levega zapestja in je bil utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. V izvedenih dokazih pa ni osnove za pritožbeno trditev, da je tožnik zakrivil dve operaciji, saj tega izvedenec ni potrdil. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT. Res je bilo ugotovljeno 2 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar je to le orientacijski podatek. Sodišče je ugotovilo trajno omejeno gibljivost zapestja v različnih smereh od 20 do 28 %. Res je, da tožnik še vedno opravlja prejšnje delo, toda z večjimi napori in omejitvami. Omejitve trpi pri rednem delu in tudi pri aktivnostih v prostem času. Sodišče je tudi upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 23 let in da bo duševne bolečine zaradi omejitev trpel še dolgo življenjsko obdobje. Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.