Jedro

Lastninska pravica na grobu ni mogoča in je pravni red ob pridobitvi pravice uporabe groba ni dopuščal. Torej je tudi grobnica kot zazidani del groba delila njegovo pravno usodo. To pa pomeni, da je bila skupaj s prostorom za grob (zemljiščem) izven pravnega prometa, stvar, ki ni bila v lasti ne pravnih ne fizičnih oseb. Pokopališka uprava je bila skladno z Zakonom o pokopališčih pristojna le za upravljanje z njim, ne pa za prodajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (sklep pod tč. I. izreka). Nato je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik grobnice št. 270, ki se nahaja na parc. št. 682/1, k.o. B. (tč. II/1 izreka sodbe), za nadaljnjo ugotovitev, da je tožnik imetnik stavbne pravice na parc. št. 682/1, k.o. B. za grobnico št. 270, last tožnika (tč. II/2 izreka sodbe), za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis omenjene stavbne pravice pri navedeni zemljiški parceli za navedeno grobnico, in sicer za nedoločen čas (II/3 izreka) in za stroške (tč. II/4 izreka sodbe). O pravdnih stroških je odločilo v tč. III. in jih v odmerjeni višini 674,37 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče napačno uporabilo predpise, na katere se sklicuje, druge pa prezrlo. V nobenem od uporabljenih predpisov ni omenjena grobnica. Ni šlo za stvar izven javnega prometa, javno dobro ali stvar v splošni rabi. Gre za objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem. Zanj je bilo potrebno gradbeno dovoljenje. Torej se je na njem lahko pridobila lastninska pravica. Do tega se sodišče ni opredelilo. Storilo je absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabilo materialno pravo. Javno dobro je bilo lahko le zemljišče. Dopusten je bil dvojen lastninskopravni režim: družbena lastnina na javni površini (pokopališču) ter lastninska pravica na grobnici, ki jo je tožnik odkupil brez pravice na samem zemljišču. Sodišče nepravilno enači lastninski režim na zemljišču z lastninskim režimom na objektih na javnih površinah in pojem groba oziroma grobnega mesta (jama za pokop) z grobnico (v konkretnem primeru: zidan prostor z zgrajenim vhodom, stopniščem v prostor, kjer so krste in žarne niše). Grobnica je funkcionalen objekt na zemljišču. Po pokopaliških redih, ki jih kot pravne predpise prilaga, so se neurejeni grobovi in grobnice izpraznili in prodali na javni dražbi, kar dokazuje s predloženim obvestilom v Delu z dne 12.8.1962 ter zapisniki o prodaji grobnic. To pomeni, da je šlo za prodajo stvari v zasebni lastnini. Grobnica je po stališču slovenske pravne teorije zgradba (M. Juhart in drugi, SPZ s komentarjem, GV Ljubljana 2004, stran 1017). Omenja dva primera iz sodne prakse s stališčem, da obstaja lastninska pravica na stvari kot je grob oziroma grobnica. Opira se na članek Aleksandra Skenderovića: „Grob kao posebna nekretnina“ (prav: Grob kao posebna nekretnina na nekretnini), revija Informator št. 5145 z dne 28.1.2005, s stališčem, da grob oziroma grobnica predstavlja nepremičnino na zemljišču oziroma v njem, oziroma opremo oziroma napravo, na kateri je mogoča lastninska pravica. Sodišču očita preozko uporabo materialnega prava, predpisov, izročil pravne vede in sodne prakse iz časa, ko je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na grobnici, pa tudi nespoštovanje ustavnih določil iz leta 1963 (23. člen Ustave SFRJ in 31. člen Ustave SRS). Občanom je bila z ustavo zagotovljena lastninska pravica na predmetih, ki so namenjeni za osebno potrošnjo, rabo ali zadovoljevanje njihovih kulturnih in osebnih potreb. Grobnica je taka stvar, ki služi osebnim potrebam ljudi. Med strankama ni bilo sporno, da gre za zidan objekt na zemljišču, na katerem je mogoča lastninska pravica, oziroma je to tožena stranka molče priznala. Z drugačno odločitvijo je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP). Zaradi nespornosti omenjenih dejstev tožeči stranki na prvi stopnji ni bilo treba natančneje argumentirati teh vprašanj pravnega značaja in so sedanje navedbe s priloženimi dokazi opravičljive novote. Pritožnik vztraja, da je postal na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 192/2005 z dne 2.6.2005, lastnik grobnice na originarni način (na podlagi odločbe državnega organa) in ne na podlagi pravnega posla. Nastanek lastninske pravice v njegovo korist ni odvisen od vpisa v zemljiški knjigi. Tega bi moralo sodišče izvesti po uradni dolžnosti. Naziranje sodišča, da prednik nanj ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam, je zmotno. Nepravilen sklep o dedovanju je saniran s pravnomočnostjo. Sicer je Komunalno podjetje kot prodajalec veljavno prodalo grobnico. Predpisi, na kateri se sklicuje sodišče, se nanašajo le na oddajanje v najem prostora za grob, ne pa na razpolaganje z objekti – grobnico. Take prodajne pogodbe tedanji predpisi niso prepovedovali. Tožnikov pravni prednik je plačal kupnino za grobnico, pogodba je ostala v veljavi vključno s klavzulo o priznanju lastninske pravice, kar ni bilo sporno. Prav tako niso bili sporni pravni učinki sklepa o dedovanju. Sodišče bi moralo izhajati iz teh nespornih dejstev. Zato je ponovno kršilo postopkovna določila 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 214. člena ZPP in napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za uveljavljanje tožnikovega tožbenega zahtevka je v 2. odstavku 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik zahteva ugotovitev, da je na podlagi zakona imetnik stavbne pravice na parc. št. 682/1, k.o. B. v lasti tožene stranke, za grobnico št. 270, ki je njegova last in nadalje izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis stavbne pravice pri navedenem zemljišču za navedeno grobnico v njegovo korist za nedoločen čas. Po izrecnem ugovoru tožene stranke, da njegov pravni prednik ni pridobil lastninske pravice na grobnici – objektu - s pravnim poslom, na katerega se opira (odgovor na tožbo na red. št. 5, pripravljalna vloga na red. št. 12), je tožbo spremenil ter zahteval še ugotovitev, da je lastnik sporne grobnice št. 270 na parc. št. 681/1, k.o. B.. Ni res, da je tožena stranka molče priznala lastninsko pravico tožnikovega prednika na grobnici. Zato so pritožbeni očitki o procesnih kršitvah sodišča v zvezi s sojenjem mimo trditvene podlage strank in v nasprotju z 2. odstavkom 214. člena ZPP neutemeljeni.

Sodba tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je namreč prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa utemeljilo z jasnimi, preglednimi in popolnimi razlogi o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče jih, tako kot dokazno oceno, sprejema, se nanje v celoti sklicuje, očitanih pomanjkljivosti v sodbi pa ne najde.

Stavbno pravico je uredil šele SPZ. Prej naš pravni red tega sicer klasičnega inštituta civilnega prava ni poznal. Gre za pravico imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (1. odstavek 256.člena SPZ). Praviloma se ustanovi s pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo (pravno poslovni nastanek stavbne pravice - 257. člen SPZ). Glede na specifične razmere v našem prejšnjem pravnem redu, ko še ni bilo vzpostavljeno načelo povezanosti zemljišča in objektov (8. člen SPZ) pa je zakon v prehodnih določbah 2. odstavka 271. člena izjemoma dopustil pridobitev stavbne pravice po samem zakonu. Prav na to pravno podlago se s svojim tožbenim zahtevkom opira tožeča stranka. Vendar je treba pojasniti, da gre le za tiste primere, ko je imela ena organizacija združenega dela pravico uporabe na družbenem zemljišču, druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem zemljišču. V skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZVNDL, Ur. l. SRS, št. 43/73) je imetnik pravice uporabe na družbenem zemljišču postal lastnik tega zemljišča, organizacija združenega dela, ki je bila imetnik pravice na zgradbi, pa je postal lastnik zgradbe. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Njegova odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno, da za ugotovitev obstoja stvarne pravice ni izpolnjen že prvi pogoj: da sta bila zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ, predmet lastninske pravice.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča namreč izhaja: da je bila med tožnikovim očetom in Komunalnim podjetjem dne 4.1.1965 sklenjena pogodba za najem zemljišča v izmeri 12 m2 na pokopališču za dobo do 4.1.2025 za najemnino 24.000,00 din, in za na tem zemljišču že zgrajeno grobnico št. 270, ki jo je podjetje prepustilo in izročilo tožnikovemu pravnemu predniku proti plačilu zneska 376.000,00 din, da je bila na parceli št. 682/1, k.o. B., za katero tožnik trdi, da na njej stoji sporna grobnica, vknjižena družbena lastnina v korist Občine L. B. oziroma zdaj v korist tožene stranke, in da je tožnik pridobil upravičenja na grobnici po svojem očetu na podlagi sklepa o dedovanju, opr. št. II D 192/2005 z dne 2.6.2005. Čeprav pogodba v prilogi A2 govori o odkupu grobnice, plačilu kupnine in o njeni prepustitvi in izročitvi v last tožnikovemu pravnemu predniku, je upoštevaje tedaj veljavno zakonodajo pravilna ocena, da niti grobnica niti zemljišče, v katerega je vgrajena, ni bila predmet lastninske pravice. Kot je pravilno opozorilo že prvo sodišče, je bila grobnica, upoštevaje tedaj veljavni Zakon o pokopališčih (ZP; Ur. l. RS, št. 49/1955) zgolj vrsta groba. Razlika med grobom in grobnico je bila glede na Pravilnik za izvrševanje Zakona o pokopališčih (Pravilnik; Ur. l. LRS, št. 26/56) le v tem, da je bil grob nezazidan prostor za grob, grobnica pa obzidan prostor za grob (7. in 9. člen Pravilnika). Prvo sodišče je ugotovilo, da je šlo za stvar, ki ni bila v pravnem prometu ter da Komunalno podjetje z grobnico ni moglo razpolagati v smislu prodaje, tožnikov pravni prednik pa na tej podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice. Pritožbeno sodišče se s tako oceno strinja, saj je skladna tako s tedanjo pravno ureditvijo, ki jo je prvo sodišče izčrpno in pravilno povzelo na straneh 4 do 8 sodbe, kot s stališči pravne teorije in sodne prakse.

Po 1. členu ZP so bila pokopališča komunalne sanitarne naprave, s katerim so upravljali Občinski ljudski odbori. Upravni organ ljudskega odbora, krajevni odbor ali pokopališka uprava (kot je bil primer v obravnavani zadevi) je posamičen prostor za grob lahko zgolj oddal v uporabo, in sicer proti plačilu in za določen čas (12. člen ZP). Da ni šlo za pravico uporabe, ki je kasneje vodila do lastninske pravice kot predpogoja za zakonsko ustanovitev stavbne pravice v smislu 2. odstavka 271. člena SPZ, se je sodišče prepričalo na podlagi ugotovitev, da je bila ob oddaji grobnega mesta tožnikovemu pravnemu predniku nepremičnina (grob na pokopališču) že v splošni rabi oziroma tako imenovanem splošnem družbenem premoženju in da je bila grobnica kot vrsta groba v času razpolaganja z njo kot objekt že zgrajena. Ob pravilni uporabi tedaj veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS, Ur. l. FLRJ, št. 26/54 s spremembami in dopolnitvami Ur. l. FLRJ, št. 33/65), Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (ZVNDL), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur. l. RS, št. 44/97) v zvezi s kasnejšim Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1) ter zakoni, ki so urejali komunalne dejavnosti, je pravilno ocenilo, da ni šlo za pravico uporabe ne na zemljišču ne na grobnici kot objektu, pač pa za nepremičnino v splošni rabi, ki je bila izven pravnega prometa (2. čl. ZPZS).

Pritožbeni očitki o zmotni (preozki) uporabi prava ter nespoštovanju pravne teorije in sodne prakse, so neutemeljeni. Ureditev pridobitve stavbne pravice na podlagi zakona je izjema od splošnih zakonskih določil, izjeme pa je treba razlagati ozko. Ker različnega lastninskega stanja, ki ga predvideva 2. odst. 271. čl. SPZ, ni bilo, je zahtevek neutemeljen. Tudi po mnenju pravne teorije pokopališča niso bila v pravnem prometu. Prof. Finžgar navaja, da pokopališče sicer ni bila stvar v splošni rabi, šlo pa je podobno kot pri stvari v splošni rabi za stvar, ki ima svoj poseben pomen. Pokopališče je namenjeno za pokopavanje umrlih in je glede na ta namen in dokler se zanj uporablja, stvar, ki je odtegnjena pravnemu prometu (povzeto po Alojzij Finžgar: Stvarno pravo, stvari, zemljiška knjiga, posest, PF Ljubljana 1972, stran 34). Prof. Gavella pa navaja, da so bila pokopališča v času, ko je bil naš pravni red vključen v krog socialističnega prava, proglašena za stvari v družbeni lastnini (prof. dr. Nikola Gavella in ostali: Stvarno pravo, Informator Zagreb 1998, stran 924). Da ni šlo za stvari v pravnem prometu, je potrjevala tudi tedanja sodna praksa. Tako je bilo na primer zavzeto stališče, da pokopališče, to je zemljiška parcela, določena za pokop mrtvih, ne more biti predmet pravnega prometa med posamezniki in civilnopravnimi osebami in tudi ne predmet lastninske pravice (VSH 1959, REV 842/59, ZSO IV/3).

Naziranje pritožnika, da je šlo za objekt v zasebni lasti, češ da je bilo za njegovo izgradnjo potrebno gradbeno dovoljenje, da je bil odkupljen in da je zato predmet lastninske pravice, ki jo je sam pridobil na originarni način na podlagi sklepa o dedovanju po očetu, je zmotno. Po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje je treba povzeti, da je grobnica le oblika groba na pokopališču. Lastninska pravica na grobu ni mogoča in je pravni red ob pridobitvi pravice uporabe groba ni dopuščal. Torej je tudi grobnica kot zazidani del groba delila njegovo pravno usodo. To pa pomeni, da je bila skupaj s prostorom za grob (zemljiščem) izven pravnega prometa, stvar, ki ni bila v lasti ne pravnih ne fizičnih oseb. Pokopališka uprava je bila skladno z Zakonom o pokopališčih pristojna le za upravljanje z njim, ne pa za prodajo. Upravičencu je torej lahko zgolj oddala v uporabo prostor za grob, skupaj s tedanjimi sestavinami (grobnico kot zazidanim delom groba). Tako se izkaže, da pravni prednik tožnika z obravnavanim pravnim poslom ni mogel pridobiti lastninske pravice, ta pa tudi ni mogla z dedovanjem preiti na tožečo stranko, kot ta vztraja še v pritožbi. Na njegovo napačno naziranje o dedovanju kot originarnem načinu pridobitve lastninske pravice je s pravilnimi in popolnimi razlogi odgovorilo že prvo sodišče na strani 8 sodbe, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih zato ne ponavlja.

Dejstva, da je bilo za gradnjo grobnice potrebno gradbeno dovoljenje (3. odstavek 9. člena ZP), da jo je mogoče uvrstiti pod pojem zgradbe v smislu trajnejše povezave z zemljiščem (Komentar SPZ k členu o stavbni pravici, ki ga omenja pritožba) in da se hrvaški strokovni članek, omenjen v pritožbi, zavzema za dopustitev lastninske pravice na grobnici kot taki zgradbi, ne more omajati pravilne ugotovitve prvega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za stvar, ki ni bila v pravnem prometu in da po tedanjih pravnih predpisih ni šlo za objekt (zgradbo), ki bi bila lahko predmet lastninske pravice. Pravilno je oprta na določila 13. člena ZPZS iz leta 1965 ter 9. člena ZTLR, ki grobnice kot objekta, na katerem bi imeli občani lahko lastninsko pravico, ne omenjajo. Ločenega lastninskega režima na pokopališču in objektih na njem pa ni urejal niti tedanji ZP. Za drugačno ureditev v odlokih in podzakonskih aktih, ki jih pritožnik prilaga k pritožbi, torej ni bilo ne ustavne ne zakonske podlage in jih zato ni mogoče upoštevati.

Pri opozarjanju na stališča v teoriji pa pritožnik prezre, da se tako stališče v komentarju SPZ kot članek hrvaškega avtorja nanašata na možnosti, ki jih v zvezi z grobnico ponuja nova pravna ureditev in ne pravna ureditev pokopališč, ki je veljala v času sklepanja obravnavane pogodbe. Ne glede na to velja opozoriti, da tudi po ureditvi v Republiki Hrvaški, na katero se sklicuje pritožnik (Zakon o grobljima, Narodne novine, št. 19/98), pravica uporabe prostora za grob ni stvarna pravica na zemljišču pokopališča, pač pa subjektivna pravica sui generis, podobna koncesijam. Upravičencu daje nekatera upravičenja v razmerju do lastnika pokopališča oziroma pravne osebe, ki upravlja s pokopališčem. Obsega zlasti pravico do pokopa posmrtnih ostankov na določenem grobnem mestu. Hkrati ima tudi določena stvarnopravna upravičenja, ker izrecno ločuje lastnino opreme in naprav, zgrajenih na grobnem mestu od lastninske pravice na pokopališču. Kljub fizični povezanosti z zemljiščem obstajajo objekti in naprave (nagrobne plošče, spomeniki, znaki, ograde groba in podobno) kot zasebno pravni predmeti. Vendar tak dvojni lastninski režim preneha s prenehanjem pravice uporabe za grob, ko dotlej pravno oddvojena nagrobna plošča, nagrobni spomenik, znak, ograda groba ipd. ponovno priraste zemljišču pokopališča kot glavni stvari (povzeto po prof. dr. Nikola Gavella in ostali avtorji, Stvarno pravo, Informator Zagreb 1998, stran 926 in 927). Torej tudi v navedeni (novi) ureditvi ne gre za trajno, časovno neomejeno upravičenje, za kar se zavzema pritožnik.

Ker je treba izhajati iz razmer, ki so veljale v času sklenitve spornega pravnega posla, na katerem je tožnikov pravni prednik dobil pravico uporabe prostora za grob, ki take ureditve (še) ni poznal, in ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev stavbne pravice na podlagi zakona, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožbeni razlogi niso podani. Sodba je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.