Jedro

Tožnica je trdila, da uporabi poti ni nihče nikoli oziroma do leta 2017 nasprotoval. Iz povzetih trditev jasno izhaja, da je tožnica navedla vsa odločilna dejstva v zvezi z dejanskim izvrševanjem služnosti, kateremu nihče dalj časa ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je ob pojasnjeni trditveni podlagi zato izbralo pravilno materialnopravno izhodišče za presojo zadeve in sicer drugi odstavek 217. člena SPZ, ki ureja nepravo priposestvovanje stvarne služnosti.

Ker se v skladu z 219. členom SPZ stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, okoliščina, da je sodišče prve stopnje ob ogledu terena zaznalo, da je na krajšem delu poti zaradi terena tožnici omogočen zgolj manevrski prostor v širini 220 cm, ne more imeti odločilnega vpliva, saj bo morala tožnica služnost izvrševati na način, ki bo do toženčevih služečih nepremičnin najbolj obziren. Poleg tega se stvarne služnosti zaradi primarnosti lastninske pravice na služeči nepremičnini utesnjujejo le, če to dopuščata njihov namen in narava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj služnosti prehoda s hojo, vožnjo s traktorjem s priključki in kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijske rabe gospodujočega zemljišča tožeče stranke – parcele št. 1903/3, k. o. ..., preko služečih parcel št. 1852/2, 1906/1 in *68, vse k. o. ..., v lasti tožene stranke, povsod v širini 2,50 metra in višini 2,60 metra (I. točka izreka), toženi stranki naložilo odstranitev podpornega stebra, skladovnice drv in zmanjšanje grede na služečih nepremičninah (II. točka izreka) in ji prepovedalo prihodnje posege v služnostno pravico (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev širšega obsega služnosti (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki tri četrtine njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti njeno četrtino pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v povračilo stroške pravdnega postopka. Navaja, da dobra vera v nasprotju s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi, ni podana. Tožeča stranka trditev glede dobre vere oziroma domnevnega pravnega temelja za izvrševanje služnosti ni podala, zato je sodišče obstoj pogodbenega dogovora ugotovilo mimo trditvene podlage. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke s tem, ko je zaključilo, da je pot uporabljal tudi A. A. mlajši. S tem je sodišče kršilo pravico tožene stranke do učinkovite obrambe in enakega varstva pravic. Domnevni pogovor o sporni služnostni poti nima elementov pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Sodišče je zaradi zmotne zaverovanosti v iskrenost prič odločitev napačno oprlo na izpovedbe prič, ki jih ni kritično presojalo v povezavi z drugimi dokazi. Dalje so bile nezadostne trditve tožeče stranke glede začetka in teka priposestvovalne dobe. Sodišče je prezrlo trditve tožene stranke, da so I. dedovali celotno kmetijo, na kateri niso gospodarili temveč jo po delih prodali, z morebitnimi naključnimi vožnjami pa služnosti ni mogoče priposestvovati. Tožeča stranka je poleg tega traktor nabavila šele leta 2006. Pred tem služnostne poti s kmetijsko mehanizacijo ni mogla uporabljati, zaradi česar priposestvovanje ni moglo teči. Iz sodbe ni mogoče razbrati, kdaj natančno in na kateri podlagi naj bi priposestvovanje nastopilo, saj se sodišče hkrati sklicuje na 10 letno in 20 letno priposestvovanje. Zaključek, da je desetletna doba priposestvovanja nastopila že v času I., je materialnopravno napačen, ker v letu 1997 Stvarnopravni zakonik (SPZ) še ni veljal. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, poleg tega je sodišče kršilo ustavno pravico tožene stranke do enakega varstva pravic. Sodba ne vsebuje razlogov o pogostosti uporabe sporne poti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Odločitev o širini poti 250 cm je napačna, saj je sodišče ob ogledu ugotovilo, da je teren na delu poti širok 220 cm. Utemeljitev sodišča, da je tožeča stranka širšo pot priposestvovala zaradi manevrskega prostora, nima opore v dokaznem postopku. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o višini domnevne poti. Sodišče je prezrlo vsebino sklenjenih poravnav med pravdnima strankama, v katerih sta se stranki odpovedali medsebojnim zahtevkom. Ker služnost ne obstoji, je nepravilna tudi odločitev sodišča glede odstranitvenega ter prepovednega zahtevka. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica pridobila stvarno služnost na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ, kot tudi na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ. Po določbi prvega odstavka 217. člena SPZ stvarna služnost nastane, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (pravo priposestvovanje stvarne služnosti). Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal pred uveljavitvijo SPZ, pravega priposestvovanja služnosti ni urejal. Določba 54. člena takrat veljavnega ZTLR je namreč določala, da se služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval.1 Če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, so po drugem odstavku 217. člena SPZ izpoljenjeni pogoji za tim. nepravo priposestvovanje služnosti.

6. Pritožbeni očitek zmotnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da so v danem primeru izpolnjeni pogoji za pravo priposestvovanje stvarne služnosti (dobra vera priposestvovalca in potek desetletne priposestvovalne dobe), je utemeljen. Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Da je pogoj dobre vere izpolnjen, mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov – pravni temelj2 za izvrševanje služnosti, ki pa je lahko pomanjkljiv ali neveljaven. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je tožnica, ki služnost izvršuje od leta 19993 (pred tem pa so jo od leta 1987 izvrševali njeni pravni predniki), v dobri veri, ker so pravni predniki toženca ob gradnji novega hleva tožničinim pravnim prednikom zagotovili, da bo kljub gradnji novega hleva pot do gospodujoče nepremičnine še vedno zagotovljena. Četudi so obstoj pogovora omenjene vsebine potrdile izpovedi več prič, na podlagi tako ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati o izvrševanju služnosti v dobri veri v smislu prvega odstavka 217. člena SPZ, temveč (zgolj) o tem, da se je zatrjevana služnost resnično izvrševala. Pritožba poleg tega utemeljeno uveljavlja, da tožnica z navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje ni določno zatrjevala pravnega naslova za izvrševanje zatrjevane služnosti. Tožnica je tezo o dobri veri v postopku pred sodiščem prve stopnje gradila na prepričanju, da zatrjevana pot do gospodujoče nepremičnine obstaja že več kot 100 let, podrobnosti o nastanku služnosti pa ji niso znane.4 Pritožba ima zato prav, da njene navedbe ne utemeljujejo dobre vere v smislu prvega odstavka 217. člena SPZ. Šele, če bi tožnica navedla in izkazala, da se je služnost izvrševala bodisi na podlagi konkretnega pravnega posla stvarnega prava, na podlagi katerega bi bila služnost vpisana v zemljiško knjigo, kasneje pa bi se pokazalo, da je bil takšen posel ničen, bodisi na podlagi pozneje odpravljene ali razveljavljene sodne ali upravne odločbe,5 bi bila omogočena sodna presoja, ali so v dani situaciji izpolnjeni pogoji za nastanek stvarne služnosti v smislu prvega odstavka 217. člena SPZ.

7. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožničine trditve zadoščajo za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za nepravo priposestvovanje služnosti. Stvarna služnost na podlagi nepravega priposestvovanja nastane, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ).6 Pri nepravem priposestvovanju se ne zahteva dobra vera, temveč redno dvajsetletno izvrševanje stvarne služnosti, ki ji lastnik služeče stvari ni nasprotoval. Iz tožničinih trditev izhaja, da pot uporablja od 1999 dalje, pred njo pa so pot uporabljali njeni pravni predniki, pri čemer je navedla, kdo konkretno so bili njeni pravni predniki pred (P.) in po letu 1978 (I.), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o prekoračeni trditveni podlagi, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pot uporabljal tudi A. A. mlajši. Del poti je do leta 1987 potekal po drugih parcelah, od 1987 dalje pa zaradi izgradnje novega hleva poteka po nekoliko drugačni trasi. Tožnica je navedla, da so do kozolca na gospodujoči nepremičnini redno dostopali tako peš kot s prevoznimi sredstvi - zlasti kmetijskimi, saj so poslopje (kozolec) oziroma gospodujočo nepremičnino uporabljali oziroma jo tožnica še vedno uporablja za opravljanje kmetijske dejavnosti. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predmet tožbenega zahtevka ugotovitev stvarne služnosti hoje in voženj na toženčevih nepremičninah za potrebe kmetijskega zemljišča tožnice, zato se lahko priposestvujejo tudi občasne vožnje, če se te izvršujejo v obsegu, ki je potreben za kmetijsko gospodarjenje z zemljiščem.7 Pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožnica konkretno navesti, kolikokrat je sporno pot uporabila, ker bi služnost lahko priposestvovala zgolj v tem obsegu, je zato neutemeljeno. Tožnica je še trdila, da uporabi poti ni nihče nikoli oziroma do leta 2017 nasprotoval. Iz povzetih trditev jasno izhaja, da je tožnica navedla vsa odločilna dejstva v zvezi z dejanskim izvrševanjem služnosti, kateremu nihče dalj časa ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je ob pojasnjeni trditveni podlagi zato izbralo pravilno materialnopravno izhodišče za presojo zadeve in sicer drugi odstavek 217. člena SPZ (v zv. z 54. členom ZTLR), ki ureja nepravo priposestvovanje stvarne služnosti.

8. Pritožba sodišču prve stopnje očita pomanjkljive razloge glede teka priposestvovanja, vendar neutemeljeno. Dokazna ocena je vestna in skrbna, ocenjen je vsak dokaz posebej in vsi skupaj. Prepričljivo je pojasnjeno, katere dokaze in zakaj je sodišče ocenilo kot verodostojne. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne zavarovanosti zavzelo napačno stališče glede iskrenosti zaslišanih prič, saj je vse izvedene dokaze enako skrbno presojalo. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je ugotavljalo pričetek teka priposestvovalne dobe, kot tudi, kdaj so nastopili pogoji za priposestvovanje sporne služnostne pravice. Razlogi o tem so nanizani v 10. do 11. ter 16. do 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje in jih povzema le v bistvenem. Pri nepravem priposestvovanju začetek teka priposestvovalne dobe sovpada z začetkom dejanskega izvrševanja na način, ki je potreben za priposestvovanje. V konkretnem primeru se je to zgodilo leta 1987. Sporno pot so od takrat neprekinjeno uporabljali tožničini pravni predniki, od leta 1999 pa je z izvrševanjem služnosti nadaljevala tožnica. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da tožnica pred letom 2006 poti ni mogla uporabljati, ker si je traktor kupila šele leta 2006. Vprašanje lastništva kmetijske mehanizacije na izvrševanje služnosti nima nobenega vpliva. Za nastanek služnosti mora preteči celotna priposestvovalna doba dvajsetih let, služnost pa nastane z iztekom zadnjega dne tega roka. To se je v konkretnem primeru zgodilo leta 2007, saj je do takrat preteklo dvajset let. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo toženčevo ustavno pravico iz 22. člena Ustave, se zato izkaže kot neutemeljen.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče določiti pot v širini 220 cm in ne v širini 250 cm. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede presojanih argumentov, s katerimi je sodišče prve stopnje v obzir vzelo konkretne okoliščine primera. Nedvomno je širina tožničinega traktorja manjša kot 250 cm,8 vendar navedeno za določitev obsega priposestvovane služnosti ni odločilnega pomena. Pot mora biti nekaj širša, da se po njej lahko vozi, poleg tega mora omogočati vožnjo za kmetijske potrebe gospodujočega zemljišča, v vsakem obdobju in z vozili, ki jih (je) omogoča(l) tehnični razvoj in so bila oziroma bodo tožnici ter prihodnjim lastnikom gospodujočega zemljišča dostopna. Pritožbeno tudi ni sporno, da so po trasi do leta 2012, ko je že nastopila priposestvovalna doba, potekale kolesnice, katerih širina je bila 250 cm, zato pritožba neutemeljeno trdi, da tožnica poti v tej širini dejansko ni uporabljala. Širina poti 250 cm je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna. Ker pa se v skladu z 219. členom SPZ stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (civiliter uti), okoliščina, da je sodišče prve stopnje ob ogledu terena zaznalo, da je na krajšem delu poti zaradi terena tožnici omogočen (zgolj) manevrski prostor v širini 220 cm, ne more imeti odločilnega vpliva, saj bo morala tožnica služnost izvrševati na način, ki bo do toženčevih služečih nepremičnin najbolj obziren. Poleg tega se stvarne služnosti zaradi primarnosti lastninske pravice na služeči nepremičnini utesnjujejo le, če to dopuščata njihov namen in narava. Ker izpostavljene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo pravnega zaključka, da je bilo v lastninsko pravico toženca na služeči nepremičnini zaradi izvrševanja služnostne pravice tožnice prekomerno poseženo (s čimer bi se pravno tehtanje pri določitvi obsega služnosti prevesilo v korist toženčeve lastninske pravice na služeči nepremičnini), pritožba z zavzemanjem po utesnitvi priposestvovane služnosti ne more uspeti.

10. Toženčeva teza, da višina napušča skednja služnostne pravice v višini 260 cm ne dopušča, je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje ovržena z meritvijo višine napušča skednja na ogledu. V izpodbijani sodbi je izvedena meritev pravilno upoštevana, podrobnejša obrazložitev pa ni bila potrebna, zato tudi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo z opustitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana.

11. Pravilno je tudi pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da sodni poravnavi, sklenjeni med pravdnima strankama 19. 4. 2001 in 25. 1. 2000, nista oviri za meritorno obravnavo tožničine tožbe. Ko gre za identičnost predmeta spora in predmeta sodne poravnave, je dejanska podlaga tožbe identična dejanski podlagi sodne poravnave, s katero so urejena medsebojna razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega, da se tožnica s sodnima poravnavama ni odpovedala uveljavljanju stvarnopravnega zahtevka glede obstoja zatrjevane služnostne pravice, ki je (bila) predmet te pravde. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Ker je odločitev o utemeljenosti zahtevka za priposestvovanje stvarne služnosti pravilna, je sodišče prve stopnje tožencu na podlagi 212. člena SPZ v zvezi z 99. členom SPZ tožencu utemeljeno naložilo tudi odstranitev ovir na trasi služnostne poti (točka II izreka) in mu prepovedalo nadaljnje vznemirjanje služnostne pravice (točka III izreka). Pritožbeni očitek glede tega dela odločitve, ki temelji le na stališču toženca glede zmotne odločitve o obstoju stvarne služnosti, ni utemeljen.

13. Končno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka na prvi stopnji (točka V izreka). Sodišče je odločitev pravilno utemeljilo na uspehu pravdnih strank, ki sta ga dosegli v pravdi (tožničinega je ocenilo na tričetrtinskega in toženčevega na četrtinskega), zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

14. Pritožba konkretnih pritožbenih ugovorov zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi širšega obsega služnosti (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) ne podaja, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru pritožbenih razlogov, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Ker kršitev ni našlo, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena in je bilo treba izpodbijano potrditi tudi v IV. točki izreka (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči v času ZTLR oziroma pred uveljavitvijo SPZ tj. pred 1. 1. 2003, se upoštevajo določila SPZ (269. člen SPZ). 2 Npr. pravni posel, sodna ali upravna odločba. 3 Ko je lastnica gospodujoče nepremičnine postala tožnica. 4 Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji okoliščine nastanka služnosti niso dobro poznane, kozolec je bil postavljen okoli leta 1900 in je služnost najverjetneje nastala že takrat, da so bili takšni dogovori včasih običajni, vedno so se spoštovali in nikoli vpisali v zemljiško knjigo, tožnica pa ni imela razloga, da bi se kadarkoli pozanimala od starih ljudi, zakaj služnost obstaja. 5 Primerjaj M. Juhart v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 902. 6 Gl. točko 5 obrazložitve te sodbe. Enako določbo je vseboval tudi ZTLR (prvi odstavek 54. člena ZTLR). 7 Prim. VSRS II Ips 428/2007. 8 V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožničin traktor širok komaj meter, čemur pritrjuje tudi pritožba.