Jedro

Glede na to sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe v točkah 9 - 13 obrazložitve, ki jih pritožba izrecno ne graja, v celoti povzema in v potrditev pravilnosti sprejete odločitve le dodaja, da se je o prenosu upniško - dolžniškega razmerja z vsemi zavarovanji (torej tudi o prenosu materialno pravnega razmerja med sedanjo tožnico, kot zastaviteljico, dolžnikom in toženko kot zastavno upnico) izreklo že VSRS v odločbah II Ips 84/2007, II Ips 272/2017 in II Ips 236/2016. Pojasnilo je, da je namen ZUKSB v tem, da "slabe" terjatve (terjatve, ki so jih imele banke proti insolventnim dolžnikom) prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. V te kontekstu se je VSRS izreklo, da sta enajsti in drugi odstavek 29. člena ZUKSB v razmerju do četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) specialni določbi, tako da prenos maksimalne hipoteke ni izključen. In ker v primeru cesije terjatev (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) na prevzemnika terjatev samodejno preidejo tudi vse stranske pravice, med njimi tudi hipoteka (prvi odstavek 418. člena OZ), vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratornega značaja (tako že odločbe VS RS III Ips 131/2005, II Ips 75/2009 in II Ips 170/2006), ni dvoma, da toženka ni več nosilec nobenih materialno pravnih upravičenj iz sklenjenih zastavnih pogodb in v zadevi ne more biti pasivno legitimirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Pogodba o zastavi terjatev št. 486/09, sklenjena dne 23. 12. 2009 med toženo stranko kot upnico, A. d.o.o., kot dolžnikom in tožečo stranko kot zastaviteljico, v delu, ki obsega zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini tožeče stranke parc. št. 173/9, k.o. ..., v korist tožene stranke in na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin in stavbne pravice št. 140/09 z dne 23. 12. 2009, ki je sestavni del pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 28214/14 v znesku 3.400.000,00 EUR sklenjene med toženo stranko kot banko in A. d.o.o. kot kreditojemalcem dolžnikom, vknjižena maksimalna hipoteka v višini 4. mio. EUR na nepremičnini tožeče stranke parc. št. 173/9, k.o. ... ter vknjižena maksimalna hipoteka v višini 4. mio. EUR na nepremičnini parc. št. 173/9, k.o. ..., ter vknjižena maksimalna skupna hipoteka za terjatev do najvišjega zneska 4. mio EUR pri stavbni pravici št. 173/9 SP k.o. ..., v korist tožene stranke, nične ter pravno neveljavne." V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) jih je dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v znesku 5.101,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic.

Po trditvah tožnice sta podani procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se o zatrjevani ničnosti pravnih poslov sploh ni izjavilo, pa bi se moralo. V nasprotju s tem se je ukvarjalo s pravno neodločilnimi dejstvi.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo na pravilnost materialnopravne presoje zadeve. Materialnega zakona sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma ga je uporabilo nepravilno. Nepravilno je uporabilo tudi procesne določbe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Pritožnici so bile kršene tudi ustavne pravice, odločba pa je zaradi procesne narave kršitev za pritožnico ponovno presenečenje. Obrazložitev izpodbijane sodbe je pravno nerazumljiva, odločitev pa arbitrarna in kaže na samovoljnost sojenja. Povsem očitno je, da gre za sodbo presenečenja, saj tožnica ob vseh skrbnosti ni mogla predvideti, da bo sodišče prve stopnje njeno dokazno gradivo ponovno enostavno ignoriralo in ga presojalo po drugi, neutemeljeni pravni podlagi.

Tožnica ob koncu pritožbenih navedb ponovno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o zatrjevani ničnosti pravnih poslov in v tem kontekstu opozarja na dejstvo, da ima sodišče le izjemoma pravico, da dokazni predlog zavrne. Seveda morajo razlogi za to izhajati iz odločbe, kar za obravnavano zadevo ni mogoče trditi. Ker je obrazložitev pavšalna in brez vsebinskih razlogov, je podana tudi procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker teh pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, je izpodbijano sodbo treba razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. V novem sojenju pa bo moralo sodišče predlagane dokaze izvesti in o zadevi odločiti v korist tožnice.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Predvsem poudarja, da so se po Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB) na Družbo za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB) poleg oziroma skupaj s sporno terjatvijo prenesla tudi vsa zavarovanja - maksimalna hipoteka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe (glede na dejstvo, da toženka v zadevi ni pasivno legitimirana), povsem zadostna in omogoča objektivni preizkus zadeve na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe v točkah 9 – 13 obrazložitve povsem zadostno pojasnilo, zakaj zavzema stališče, da toženka v zadevi ni pasivno legitimirana. To pa pomeni, da ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana tudi ni (v pritožbi očitana) procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev odločbe ni pavšalna, sodišče druge stopnje je na ugovore toženke, kolikor je bilo to potrebno (o strokovnem mnenju Inštituta za gospodarsko pravo Maribor se mu ni bilo treba izrekati), odgovorilo, tako da ni kršilo njene pravice do izjave v postopku in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz česa izhaja, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini nekaterih listin in med samimi listinami, zaradi česar naj bi bila podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba ne pojasni, takšna pavšalna pritožbena graja pa v nakazani smeri ne omogoča (vsebinskega) preizkusa zadeve pred sodiščem druge stopnje. Pritožba tudi ne pojasni, katerih procesnih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, pa bi jih moralo, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. To pa pomeni, da sodišče druge stopnje vsebinskega pritožbenega preizkusa, ali je morebiti podana v pritožbi uveljavljena procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni moglo opraviti.

7. Glede na to sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe v točkah 9 – 13 obrazložitve, ki jih pritožba izrecno ne graja, v celoti povzema in v potrditev pravilnosti sprejete odločitve le dodaja, da se je o prenosu upniško – dolžniškega razmerja z vsemi zavarovanji (torej tudi o prenosu materialno pravnega razmerja med sedanjo tožnico, kot zastaviteljico, dolžnikom in toženko kot zastavno upnico) izreklo že VSRS v odločbah II Ips 84/2007, II Ips 272/2017 in II Ips 236/2016. Pojasnilo je, da je namen ZUKSB v tem, da „slabe“ terjatve (terjatve, ki so jih imele banke proti insolventnim dolžnikom) prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. V te kontekstu se je VSRS izreklo, da sta enajsti in drugi odstavek 29. člena ZUKSB v razmerju do četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) specialni določbi, tako da prenos maksimalne hipoteke ni izključen.

8. In ker v primeru cesije terjatev (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) na prevzemnika terjatev samodejno preidejo tudi vse stranske pravice, med njimi tudi hipoteka (prvi odstavek 418. člena OZ), vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratornega značaja (tako že odločbe VS RS III Ips 131/2005, II Ips 75/2009 in II Ips 170/2006), ni dvoma, da toženka ni več nosilec nobenih materialno pravnih upravičenj iz sklenjenih zastavnih pogodb in v zadevi ne more biti pasivno legitimirana.

9. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Do povrnitve stroškov ni upravičena niti toženka, saj v pritožbi, glede na že pred tem podane navedbe, ni pojasnila ničesar bistveno novega, na podlagi česar bi lahko sodišče druge stopnje svojo odločitev dodatno argumentiralo. Stroški za sestavo te vloge tako niso bili potrebni (155. člen ZPP).