Jedro

Zgolj dejstvo, da se tožnik kot manjšinski delničar ne strinja z dolgoročno naravnano strategijo vodenja in s tem povezanimi investicijami tožene stranke oziroma se zavzema za drugačno dividendno politiko, ne predstavlja utemeljenega razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nominalnem povečanju osnovnega kapitala po tretjem odstavku 395. člena ZGD‑1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe in je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 2. 7. 2021, s katerim se je osnovni kapital družbe (tožene stranke) povečal iz sredstev družbe na način, da so se druge rezerve iz dobička preoblikovale v osnovni kapital (I. točka izreka) ter odločilo, da stroške postopka nosi tožnik (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da jo v celoti razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je sklep skupščine tožene stranke v obravnavani zadevi izpodbijal iz razloga po tretjem odstavku 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da je sklep skupščine delniške družbe izpodbojen, če je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči. Z izpodbijanim sklepom skupščine se je osnovni kapital družbe (tožene stranke), ki je na dan sprejema sklepa znašal 163.412.977,80 EUR, povečal iz sredstev družbe na način, da so se druge rezerve iz dobička v znesku 79.590.096,10 EUR preoblikovale v osnovni kapital tako, da je po povečanju ta znašal 243.003.073,90 EUR. Upoštevaje vsebino izpodbijanega sklepa in tožbena navajanja se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z učinkom izpodbijanega povečanja osnovnega kapitala na položaj večinskega delničarja na eni in manjšinskih delničarjev (tudi tožnika) na drugi strani, pri čemer je presodilo, da navedbe tožnika o zlorabi pravic in pridobitvi posebnih ugodnosti večinskega delničarja na škodo manjšinskih delničarjev niso utemeljene. Pri tem je pojasnilo, da je izpodbijani sklep, ki ga zakon izrecno dovoljuje (4. točka prvega odstavka 359. člena ZGD-1) in je bil sprejet z zadostno večino, za vse delničarje pravno in ekonomsko nevtralen, saj so vsi ohranili isto število delnic, pripadajoči znesek vsake kosovne delnice se je enako povečal, nobena razlika med delničarji pa ni bila povzročena niti glede višine dividend oziroma izplačanega bilančnega dobička. Nominalno povečanje osnovnega kapitala tudi ni moglo spremeniti likvidnostnih in tržnih značilnosti delnic na način, da bi imel od tega več koristi večinski delničar na škodo manjšinskih delničarjev, saj so delnice vseh delničarjev tožene stranke ostale netržne in bi se v primeru prodaje vrednotile na enak način (torej z odbitkom za netržnost). Večinski delničar z izpodbijanim sklepom tudi ni pridobil oziroma ohranil nobene informacijske prednosti, ki ne bi bila že po naravi stvari zakonita in legitimna posledica večjega obsega kapitalske udeležbe v toženi stranki.

6. Ob upoštevanju navedenega je po presoji višjega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z zatrjevanimi razlogom za izpodbojnost (tretji odstavek 395. člena ZGD-1), saj večinski delničar tožene stranke z uresničevanjem glasovalne pravice ni pridobil nobene ugodnosti zase ali tretjega na škodo družbe ali drugih delničarjev, niti takšnega učinka z izpodbijanim sklepom ni mogel doseči. Navedenega zaključka ne omajajo niti pritožbeni očitki tožnika, do katerih se višje sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. V pritožbi tožnik zatrjuje, da je z izpodbijanim sklepom skupščine prišlo do povečanja kapacitet rezerv, v katere lahko vodstvo družbe odvaja ustvarjeni dobiček, preden je njegova poraba na voljo za odločanje delničarjem, zaradi česar naj bi bil po svoji vsebini in učinku enakovreden sklepu, s katerim se posega v minimalno zagotovljeno izplačilo bilančnega dobička delničarjem v višini 4% osnovnega kapitala iz 399. člena ZGD-1. Navedeno pritožbeno naziranje ni utemeljeno. V zakonsko omejitev 399. člena ZGD-1 o minimalni delitvi bilančnega dobička delničarjem je lahko poseženo zgolj s sklepom o uporabi bilančnega dobička, ki je v skladu s citiranim členom tudi edini sklep, ki se iz razloga morebitne kršitve tega pravila lahko izpodbija. V obravnavani zadevi tožnik ne izpodbija sklepa o uporabi bilančnega dobička, pač pa sklep o nominalnem povečanju osnovnega kapitala družbe, katerega vsebina in učinki so skladni s statutom tožene stranke in obstoječo zakonodajo (tretji odstavek 230. člena ZGD-1 in 4. točka prvega odstavka 359. člena ZGD-1), zaradi česar pritožbeno sklicevanje na kršitev 399. člen ZGD-1 ni utemeljeno.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo, da Republika Slovenija kot večinski delničar v toženi stranki zasleduje javni interes na zeleni prehod električne energije, ki ni skladen z interesi manjšinskih delničarjev, in zatrjuje, da bi bilo potrebno uresničevanje takšnega interesa šteti kot pridobivanje posebne ugodnost zase ali korist tretjega v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je razlog za sprejem izpodbijanega sklepa o nominalnem povečanju osnovnega kapitala povezan z odločitvijo o dolžniškem financiranju bodočih investicij in izboljšanju kapitalske ustreznosti tožene stranke (ugodnejši pogoji zadolževanja), saj tožena stranka potrebuje dodatni kapital za vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja. Tožena stranka je tudi pojasnila, zakaj realno povečanje osnovnega kapitala (z izdajo novih delnic) ni optimalna in učinkovitejša rešitev (ne drži, kot to navaja pritožba, da je tožnik izčrpno utemeljil nasprotno). Višje sodišče se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da gre pri investiranju v vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja, s katerim tožena stranka ustvarja prihodke, za povsem legitimen in razumen interes. Tudi brez razpolaganja s posebnim strokovnim znanjem je mogoče ugotoviti, da investicije v razvoj osnovne dejavnosti tožene stranke (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki je posledica uvedbe (globalno prodirajočih) zelenih tehnologij, zasledujejo cilje uspešnega in konkurenčnega delovanja tožene stranke, ki sovpadajo z dolgoročnim interesom vseh delničarjev tožene stranke ter ne zgolj z javnim interesom in na škodo manjšinskih delničarjev, kot to zatrjuje tožnik. Republika Slovenija si kot večinski delničar v imenu javnega interesa z izpodbijanim sklepom ni zagotovila nikakršnih posebnih ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. Tega zaključka ne spremenijo niti pritožbene trditve o tem, da je plačilo za uporabo elektrodistribucijskega omrežja tožene stranke določeno oblastno in se ne oblikuje na trgu, zaradi česar naj vlaganja v modernizacijo omrežja ne bi pomenila premo sorazmerno večjih prihodkov. Gre za povsem pavšalne in neargumentirane navedbe tožnika, pri čemer je že po naravi stvari jasno, da bi omrežje za distribucijo električne energije, ob izostanku vlaganj v razvoj in vzdrževanje, na dolgi rok zastarelo in postalo nezmožno opravljati lastno funkcijo. Zgolj dejstvo, da se tožnik kot manjšinski delničar ne strinja z dolgoročno naravnano strategijo vodenja in s tem povezanimi investicijami tožene stranke oziroma se zavzema za drugačno dividendno politiko, pa ne predstavlja utemeljenega razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nominalnem povečanju osnovnega kapitala po tretjem odstavku 395. člena ZGD‑1. 9. Tudi pritožbena navajanja o tem, da vsak 1,00 EUR, ki ga tožena stranka odvede v rezerve namesto v izplačilo dobička, za tožnika pomeni vsaj 0,50 EUR izgube, ker se ekonomska vrednost delnice ne povečuje enako kot knjigovodska, so ostala zgolj pavšalna, predvsem pa iz njih ne izhaja, na kakšen način naj bi s tem večinski delničar tožene stranke pridobil posebne ugodnosti zase ali v korist tretje osebe v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. Vpliv na vrednost delnice, kakršnega zatrjuje tožnik, četudi drži, velja enako za delnice vseh delničarjev tožene stranke.

10. Ne drži niti pritožbeno navajanje, da je na podlagi izpodbijanega sklepa večinski delničar pridobil možnost, da delnice manjšinskih delničarjev pridobi po ceni, ki ne bo odražala premoženjskega in finančnega položaja tožene stranke. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so tudi v primeru potencialne bodoče izključitve manjšinskih delničarjev iz tožene stranke (t.i. iztisnitev) ti ustrezno varovani s plačilom primerne denarne odpravnine, ki mora biti določena upoštevaje premoženjsko in profitno stanje družbe (prvi odstavek 385. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 556. člena ZGD-1). Ob tem sicer drži pritožbeno navajanje, da ob izključitvi manjšinskih delničarjev po določbah Zakona o prevzemih (ZPre-1) cena za odkup vrednostnih papirjev ne temelji na vrednotenju premoženja družbe, ampak na mehanizmu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe v določenem časovnem obdobju, pri čemer pa iz sklepa VSRS III Ips 4/2022 z dne 13. 6. 2023 (na katerega se sklicuje tudi pritožba) jasno izhaja, da gre pri takšnem načinu določanja odkupne cene za izpodbojno domnevo, ki je, ob zatrjevanih in dokazanih nepravilnosti v delovanju trga ponudbe in povpraševanja, v sodnem postopku lahko korigirana. Z drugimi besedami: tudi v takšnem primeru je manjšinskim delničarjem na voljo sodni preizkus primernosti denarne odpravnine, v katerem bo upoštevano tudi premoženjsko stanje družbe.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, pa mora povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Višje sodišče je upoštevaje priglašeni stroškovnik in veljavno Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2% (15 točk) iz naslova pavšalno priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22% davek na dodano vrednost. V skladu z navedenim priznani pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 559,98 EUR, kolikor ji mora tožnik povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).