Jedro

Prosta presoja državnih organov pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ni brezmejna. Državni organi morajo za to, da upravičijo sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja z nujnim odvzemom otroka staršem, v vsakem primeru skrbno oceniti, ali je izrek tega ukrepa res nujen za varstvo koristi otroka (tako z vidika vpliva tega ukrepa na starša in otroka kot tudi z vidika upoštevnosti morebitnih drugih milejših ukrepov). V tem smislu je prvenstveno treba razlikovati med razlogi, ki narekujejo ugotavljanje oz. ocenjevanje otrokove največje koristi, in razlogi, zaradi katerih se preprečuje njegova akutna ogroženost. Razlika je pravna in dejanska. Otrok ni nujno (hudo) ogrožen, če mu starši niso sposobni zagotoviti največje koristi. Otroka zato ni dopustno odvzeti staršem zgolj zato, da bi se mu drugje zagotovila (naj)večja korist in ne da bi se presodilo, da ni mogoče njegove ogroženost odvrniti z drugimi, milejšimi ukrepi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka staršem in namestitev v zavod zavrne.

II. Odreja se, da se obravnava v nadaljevanju opravi pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano začasno odredbo mld. A. A. odvzelo očetu in materi in ga namestilo v Strokovni center B., Vzgojni zavod C. Odločilo je, da se stiki med otrokom in roditeljema izvajajo med vikendi, prazniki in šolskimi počitnicami izmenjaje z materjo in očetom, skladno s programom in strokovno presojo delavcev zavoda, ter enkrat med tednom popoldne.

2. Zoper sklep se pritožuje otrokov oče s predlogom za njegovo razveljavitev in ustavitev postopka. Navaja, da sklep ni v največjo korist otroka, saj ta ne kaže nobenih simptomov, kot so agresivno ali avtoagresivno vedenje, uživanje mamil, alkohola, uničevanje lastnine, beg od doma. Navaja, da je zanj ustrezno poskrbel, da je A. A. vesel, spoštljiv, nekonflikten. Meni, da sklep temelji na starih očitkih o nevšečnem ravnanju očeta do sistema. Zanika, da bi ne bilo vzpostavljenega sistema starš - otrok, pa tudi če bi ta očitek držal, odvzem otroka ni primerno sredstvo. Opozarja, da je tak ukrep predviden za primere, ko otroku v dejanski situaciji grozi nasilje ali nenadomestljiva škoda. Navaja, da se mu očita čudaštvo, češ da se nenavadno obnaša, zanemarja pa se, da je na A. A. morebitne vedenjske motnje vplivalo predvsem okolje nekdanje šole in materina družina; s stikov z materjo je A. A. prihajal jecljav, očitno so mu bile tam tudi na voljo neprimerne TV vsebine. Pritožnik opozarja, da je celoten postopek temeljil na maščevalnem manifestu njegove sestre, ki je sedaj ovržen in namesto da bi se priznala napaka, se išče dlaka v jajcu. Meni, da izrečeni ukrep bistveno odstopa v sodni praksi in z začasnim odvzemom se bo povzročila nepopravljiva posledica. Sprašuje se, na podlagi katerega dejanskega stanja se otroka sploh namešča v zavod, kar nedvomno ni najmilejša oblika rešitve problema in ni razumen korak. Oče se pri vzgoji trudi po svojih najboljših močeh, z otrokom je razvil dober odnos in tesno vez, opisuje vrsto otrokovih dobrih lastnosti. Spodbuja ga v šolskih in izvenšolskih aktivnostih, ne pritiska pa nanj, če dobi oceno 3. Navaja, da je sina prijavil na šolsko malico takoj, ko se mu je dermatitis izboljšal, glede diete pa je sledil navodilom zdravnikov dermatološke klinike, kar se mu sedaj s strani SCOMS šteje v hudo. Zaključi, da je domače okolje brez dvoma za A. A. boljše kot zavod. Mnenje bi moral podati popolnoma neodvisen strokovnjak, neokužen z neresničnimi obtožbami.

3. Na pritožbo je odgovoril predlagatelj, ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz pravne podlage, ki je navedena v 161. čl. Družinskega zakonika (DZ) in določa pogoj za izdajo začasne odredbe, to pa je izkazana verjetnost, da je otrok ogrožen. Pravilno je navedlo, da DZ v 2. odst. 157. čl. določa, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, pri čemer škoda pomeni škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (3. odst. 157. čl. DZ).

6. Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, zlasti odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod. Tâko odredbo bo po naravi stvari sodišče izdalo, če je verjetno izkazano, da bo potreben odvzem otroka staršem in njegova namestitev k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod; to se lahko stori le, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo (1. odst. 174. čl. DZ). Slednjega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo v pravilni oz. zadostni meri, v povezavi s poudarki, ki jih v tovrstnih zadevah daje Evropsko sodišče za človekove pravice1 in naše Ustavno sodišče2. 7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer odpravilo absolutno bistvene kršitve postopka, ki jih je zagrešilo ob prvi izdaji enake odredbe, in tokrat zaslišalo oba starša ter pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične in klinično psihološke stroke. Poleg tega je ponovno pridobilo poročilo kolizijske skrbnice ter šole in na podlagi navedenega ocenilo, da je verjetno izkazana tako huda ogroženost mladoletnega A. A., da ga je treba nemudoma odvzeti roditeljema in ga namestiti v zavod.

8. Pritožbeno sodišče te ocene ne deli, deloma na podlagi materialnopravnih izhodišč, ki jih je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, deloma pa na podlagi drugačne ocene dokazov glede vrste oz. stopnje ogroženosti v povezavi s predlaganim ukrepom.

9. Ustava Republike Slovenije v 1. odst. 54. čl. varuje starševstvo. Skladno s to ustavno določbo imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Nadalje je treba spomniti, da je pravica do družinskega življenja varovana tudi v okviru 8. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), katerega zahteve prav tako napolnjujejo, skladno z 8. čl. Ustave, vsebino 1. odst. 54. čl. Ustave. Vzajemno uživanje staršev in otrok v družbi drug drugega je eden temeljnih elementov te pravice. Zato pomeni ukrep ločitve otroka od staršev poseg v to pravico, ki je lahko dopusten le, če je v skladu z zakonom, če zasleduje legitimni cilj in če ga je mogoče šteti za nujnega v demokratični družbi.3 Če so državni organi soočeni vsaj s prima facie verodostojnimi obtožbami o resnih zlorabah, je s tem lahko začasni nujni odvzem otroka upravičen,4 denimo če je treba otroka zavarovati pred nasiljem v družini (3. čl. EKČP, ki prepoveduje mučenje in nečloveško, ponižujoče ravnanje, ali celo kršitev 2. čl. EKČP, ki zagotavlja pravico do življenja).

10. V konkretnem primeru ne gre za tako situacijo. Sodišče prve stopnje se je za tak ukrep odločilo na podlagi ocene, da za mld. A. A. ne pri materi ne pri očetu ni ustrezno poskrbljeno za njegov psihosocialni razvoj, in sicer zaradi težav obeh roditeljev na področju osebnostnega funkcioniranja.

11. Prosta presoja državnih organov pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ni brezmejna. Državni organi morajo za to, da upravičijo sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja z nujnim odvzemom otroka staršem, v vsakem primeru skrbno oceniti, ali je izrek tega ukrepa res nujen za varstvo koristi otroka (tako z vidika vpliva tega ukrepa na starša in otroka kot tudi z vidika upoštevnosti morebitnih drugih milejših ukrepov).5 V tem smislu je prvenstveno treba razlikovati med razlogi, ki narekujejo ugotavljanje oz. ocenjevanje otrokove največje koristi, in razlogi, zaradi katerih se preprečuje njegova akutna ogroženost. Razlika je pravna in dejanska. Otrok ni nujno (hudo) ogrožen, če mu starši niso sposobni zagotoviti največje koristi. Otroka zato ni dopustno odvzeti staršem zgolj zato, da bi se mu drugje zagotovila (naj)večja korist in ne da bi se presodilo, da ni mogoče njegove ogroženost odvrniti z drugimi, milejšimi ukrepi.

12. Začasna odredba o odvzemu otroka staršem in njegovi namestitvi k drugi osebi pomeni najhujši ukrep, s katerim sodišče začasno poseže v pravico staršev do družinskega življenja, saj se otrok izloči iz družine, starš pa ima praviloma omejene, pogosto le nadzorovane stike. Ker je odvzem otroka izredno invaziven ukrep in je pridržan za izjemne situacije, se zahteva stopnja "hude" ogroženosti.6 A tudi že samo dejanje prisilnega (de iure imperii) odvzema je tako zelo invazivno, da pusti nepovratne sledi tako otroku kot tudi staršem. Do njega je treba pristopati, čeravno hitro in učinkovito, z empatijo in zavedanjem posledic posega oblasti v družino. Zato mora sodišče vedno iskati ustrezen najmilejši ukrep. Sodišče prve stopnje niti ni presojalo, ali so v tej zadevi mogoči kakšni milejši ukrepi, kot to zahteva ESČP.7 Slednje je na primer v nekaterih primerih pripisalo pomen temu, ali so organi, preden so otroka namestili v javno oskrbo, najprej poskušali sprejeti manj stroge ukrepe, kot so podporni ali preventivni ukrepi, in ali so se ti izkazali za neuspešne.8

13. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje dveh sodnih izvedenk, psihiatrične stroke dr. Č. Č., in klinično psihološke stroke go. D. D. Navedeni sta skupaj podali pisno mnenje ter bili še zaslišani na naroku pred sodiščem prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da so v njunem mnenju in odgovorih, ki sta jih podali, pomanjkljivosti, zaradi katerih obstaja dvom v zaključke, kakršne je na podlagi njunega mnenja napravilo sodišče prve stopnje, je obe izvedenki še enkrat neposredno zaslišalo na pritožbeni obravnavi.

14. Izvedenki sta v obsežnem pisnem mnenju zaključili, da je na strani očeta, pri katerem je A. A. v vzgoji in varstvu, prisotno zanemarjanje njegovih temeljnih potreb in opuščanje skrbi. To oceno sprejme sodišče prve stopnje in na podlagi tega zaključi, da so izpolnjeni zakonski pogoji, ki narekujejo odvzem otroka staršem.

15. Vendar pa sodišče prve stopnje te zaključne, abstraktne ocene izvedenk ni presodilo, pač pa jo je zgolj sprejelo in s tem svojo funkcijo v celoti preneslo na izvedenki. Sodišče prve stopnje bi moralo kritično presoditi, ali strokovne ugotovitve izvedenk zadoščajo za sklep, da gre za zanemarjanje v smislu stopnje hude ogroženosti, ki jo lahko prepreči le odvzem otroka staršem. Pritožbeno sodišče sodi, da ne.

16. Izvedenki sta v enem od končnih odgovorov pisnega mnenja navedli, da so starševske kapacitete obeh otrokovih staršev skromne (navajata pozitivne in negativne plati obeh), kar pa vendarle pomeni, da tudi po njunem mnenju še vedno obstajajo. Dalje navajata, da te skromne kapacitete lahko (torej ne "verjetno", kaj šele "nujno") vodijo do hudega ogrožanja otroka, pri čemer navajata, da je bilo iz dokumentacije zaznati, da oče ni ustrezno skrbel za otrokove higienske, fiziološke, prehrambene, zdravstvene in psihološke potrebe. Tega na pritožbeni obravnavi nista utemeljili in konkretizirali niti s stopnjo verjetnosti, saj omenjene dokumentacije nista specificirali, izvedenka D. D. pa se je sklicevala zgolj na poročilo kolizijske skrbnice o pogovoru z otrokom. Nadalje, izvedenki opisujeta vrsto neprimernega obnašanja očeta (v šolo naj bi otrok prišel z enim zvezkom, v prevelikih čevljih), kot ogrožujoče pa izpostavita njegovo ravnanje v nasprotju z znanstvenimi doktrinami - neprimerno zdravljenje (ob vročinskih krčih in dermatitisu) in neustrezno prehrano otroka. Izvedenki sta na zaslišanju vprašani, kaj konkretno je za otroka akutno ogrožujoče, pojasnili, da ne gre za posamezno ravnanje (češ znano je, da denimo mnogo staršev svojih otrok ne cepi, kar je ogrožujoče in v nasprotju z zdravstveno doktrino, pa seveda nikakor ne razlog za odvzem otroka staršem), pač pa za skupek, za celoten vpliv na cel spekter otrokovega življenja in razvoja, pri čemer sta poudarjali pomanjkanje socializacije.

17. Izvedenki konkretnega ogrožujočega ravnanja staršev (konkretno očeta, pri katerem je A. A. v vzgoji in varstvu) torej ne specificirata, na konkretna vprašanja sta dajali splošne odgovore, nekatere tudi manj zanesljive (sklicevanje na nespecificirano dokumentacijo ob resnih, hudih očitkih) in neprepričljive (npr. na podlagi česa sklepata, da grozi nevarnost, da bi, če ne bo v zavodu, otrok opustil šolo in zašel v kriminal - na podlagi preteklih dejanj s spolno konotacijo, kar je delno povsem nerazumljivo, delno pa je že bilo pojasnjeno v prejšnjem postopku in bo kasneje ponovljeno).

18. Vrste in stopnje ogroženosti je brez dvoma več vrst. To potrjuje izrecno tudi psihologinja D. D., ko je bila vprašana, zakaj ob domnevno hudo ogrožujočem ravnanju staršev predlaga, da vse šole proste dni, torej vse vikende, praznike in počitnice, otrok preživi z njima.9 Njen odgovor je bil, da je za otroke, ki so v zavodu, taka navada, "če res ni nasilja ali kakšne hude ogroženosti". Že to govori, da E. doma ni akutno, _hudo_ ogrožen.

19. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima mld. A. A. določene vedenjske težave; sodišče povzema zadnje sporočilo Svetovalnega centra za otroke in mladostnike - SCOMS (10. 11. 2023), da ima motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, dodatno pa se nakazuje neugoden razvoj v smeri brezčustvenih potez in agresivnosti.10 Izvedenki sta bili glede slednjega izrecno drugačnega mnenja; dr. Č. Č. (7. 11. 2023) tako zapiše, da je A. A. dobra stran ta, da ima blag temperament in da ne kaže agresivnih prebojev.11 O A. A. vedenjskih motnjah pozornosti in aktivnosti pa se strokovnjaki strinjajo. Izvedenki sicer nista prepričljivo pojasnili, da je to ravno posledica tega, da je otrok odraščal večinoma pri očetu. Tudi izvedenka klinične psihologije (zaslišana na naroku pred sodiščem prve stopnje) navaja, da je to verjetno "tudi nekaj, s čimer se je A. A. rodil". Da je bil vzgajan s strani očeta, je bilo l. 2019, ko je bil otrok star malo manj kot 5 let, pogojeno s predlogom priznanih strokovnjakov mag. E. E., kliničnega psihologa, in prof. F. F., psihiatrinje.12 Sodišče zato ne sprejema implikacije, da je za otrokov neugoden razvoj (pretežno ali celo v celoti) kriv oče (izvedenka dr. Č. Č. prepričljivo pojasni, da na otrokov razvoj vplivajo številni oz. vsi dejavniki). Ob tem ni odveč dodati, da je zlasti prof. F. F. pri očetu že l. 2019 ugotovila podobne oz. enake pomanjkljivosti, kot jih sedaj opisujeta obe trenutno angažirani izvedenki, pa v njegove starševske kapacitete ni podvomila.

20. Skratka, pritožbeno sodišče se tudi z neposrednim zaslišanjem izvedenk ni prepričalo do stopnje verjetnosti (to je, da več argumentov govori v prid kot pa proti), da je mld. A. A. pri očetu tako hudo in akutno ogrožen, da ga je treba nujno takoj, torej z začasno odredbo, staršema odvzeti in ga namestiti v zavod.

21. Tudi izhajajoč iz zaključne ocene obeh izvedenk, da oče zaradi svoje osebnostne motnje ogroža otrokov psihosocialni razvoj, ker ni kos njegovim posebnim zahtevam oz. specifikam, je na dlani, da to ne narekuje njegovega odvzema, pač pa kvečjemu kakšno drugo, milejšo obliko pomoči. O tem se je pritožbeno sodišče prepričalo na pritožbeni obravnavi, ko je predstavnik vzgojnega zavoda povedal, da obstaja denimo tudi dnevno varstvo. Izvedenki nista odgovorili na izrecno vprašanje niti sodišča prve stopnje niti na ponovljeno izrecno vprašanje pritožbenega sodišča, kakšne so še druge možnosti za A. A. oz. za pomoč družini. To, da naj bi bila najboljša zavod, namreč ni odgovor na vprašanje, ali obstajajo še druge možnosti.

22. Preko kolizijske skrbnice je bil ustrezno slišan tudi glas otroka. Kolizijska skrbnica je sodišču poslala štiri poročila o svojih razgovorih z otrokom. V njihovo verodostojnost pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, njihovo vsebino pa je treba obravnavati v kontekstu dejanskega dogajanja in glede na konkretno vsebino tudi primerno kritično. V tem obsegu denimo ni razumno, da izvedenka psihološke stroke povzetek razgovora kolizijske skrbnice z otrokom šteje kot dokumentiran izkaz neustreznih faktičnih ravnanj očeta, še zlasti, ker kolizijska skrbnica niti enkrat ni govorila z očetom (ali z materjo).13 Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem pritožbenem postopku posebej opozorilo, da je treba razgovor otroka z nekom, ki ni strokovnjak, ustrezno oceniti.14

23. Pritožbeno sodišče sprejema poročila kolizijske skrbnice v bistvenem delu, ko ta opisuje, da se je A. A. v zavodu dobro navadil in da se njegovo razpoloženje izboljšuje. Kolizijski skrbnici je otrok vsakič razen zadnjič povedal, da bi šel rajši domov. Enkrat je omenil, da bi najraje, da bi šel domov zvečer, po šoli pa bi šel v zavod, v zadnjem poročilu pa tega ni več omenil. 24. Pritožbeno sodišče na podlagi tega in na podlagi poročila zavoda in šole, kar je vpogledalo in ocenilo tudi sodišče prve stopnje, ne dvomi, da je za mld. A. A. v zavodu primerno poskrbljeno; vsekakor je pozitivno, da se tam dobro počuti in morda (morda celo verjetno) je zanj, za njegov psihosocialni razvoj, v nekem smislu (sledeč mnenju obeh izvedenk po nujnosti strukturiranega okolja - tudi tega sicer nista pojasnili povsem zadovoljivo15) celo bolje kot doma pri očetu (in/ali materi). Vendar to samo po sebi ni in ne more biti odločilno. Ključno je namreč dejstvo, da otrok, če ni hudo ogrožen, staršem ne sme biti odvzet. Drugačno razmišljanje lahko vodi do absurdnega, celo totalitarnega razumevanja vloge države v življenju posameznika, ko bi imeli predstavniki državnih ustanov pravico otroke nameščati, kjer bi bilo zanje pač (naj)bolje in bi jih zato, zaradi njihove večje koristi, odtegovali staršem.

25. Glede potrebe po visoko strukturiranem okolju za A. A., kar je bilo tudi eno izmed vodil sodišča prve stopnje za izdajo predmetne začasne odredbe, se je pritožbeno sodišče na obravnavi zanesljivo prepričalo, da se tako oče kot mati zavedata potrebnosti oz. pomena njegovega šolanja in sploh ni vprašljivo, ali bosta to vestno zagotavljala, torej ga vodila v šolo, ki jo obiskuje sedaj in se v njej dobro počuti (OŠ G.). Iz šole so septembra 2023 (in tudi kasneje) poročali, da je A. A. prijazen, spoštljiv in nekonflikten. Prav tako sta oba starša naklonjena njegovemu prostočasnemu ukvarjanju s športom (trikrat na teden v šoli trenira košarko), čemur sta se pripravljena prilagoditi. Sicer pa tudi dr. Č. Č. in ga. D. D. ugotavljata, da je A. A. na starša navezan (izvedenka D. D. je sicer to navezanost imenovala ne optimalna, ne-varna navezanost, kar je pojasnila kot navezanost, pri kateri se otrok ne more zanesti na odraslo osebo in začne sam skrbeti zase, vendar tega pojava pri A. A. ni z ničemer konkretizirala) in da ju ima rad in obratno.

26. Ponoviti je treba, kar prvostopenjsko sodišče zanemari, čeprav kronologijo povzema: Ta postopek se je začel s predlogom CSD, naj se zaradi domnevnega nenavadnega, seksualiziranega vedenja mld. A. A. z njim opravi forenzični intervju, da bi se preverilo sume, ali je A. A. pri očetu izpostavljen pornografskim vsebinam. Te sume je oče odločno zanikal, forenzični intervju z otrokom ni bil opravljen, ovadba zoper očeta pa je sedaj očitno nesporno umaknjena. O ogroženosti mld. A. A. iz tega razloga tako ni več govora in tudi izpodbijani sklep tega ne naslavlja več, posredno je to omenila zgolj psihologinja na pritožbeni obravnavi, vendar nespecifično (kaj naj bi otrok povedal, ne kaj naj bi se zgodilo). Seksualizirano vedenje je opažal tudi oče in je to pripisoval posledicam otrokovih stikov z materjo oz. vplivu njenega brata. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče že v prvem pritožbenem postopku opozorilo, da je nenavadno vedenje s podobno konotacijo (lizanje) pojasnila izvedenka psihiatrične stroke prof. F. F. že januarja 2019; v tem ni videla suma zlorab ali izpostavljenosti neprimernim vsebinam, poudarila pa je nujnost, da starša na to ustrezno reagirata (ustavita, se ne smejeta, dajeta neprimernih opazk ali kaznujeta). Slednjega očetu ni mogoče očitati, sam se je bil obrnil na strokovno pomoč.

27. Na podlagi navedenega je treba zaključiti, da ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje obstoja pogoja za tako hud poseg v družinsko življenje A. A. družine. Pritožbi očeta je zato treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka staršem in njegovo namestitev v zavod zavrne (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, v zvezi s 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1).

28. Pritožbeno sodišče se zaveda neugodne situacije, ki je v tem, da je bil mld. A. A. v kratkem času že drugič sprejet v zavod, kjer se je do določene mere že privadil in bo torej v njegovem življenju zopet nastopila pomembna sprememba. Vendar pa navedeno nikakor ne more pretehtati neobstoja zahtevnih pogojev za izrek tako drastičnega ukrepa (v smislu "naj bo pač zdaj otrok v zavodu, če je že tam in mu je dobro").

29. Ker je razpravljajoča sodnica že dvakrat izdala enako začasno odredbo, je senat sklenil, da se v izogib vtisu o dokončno izoblikovanem stališču (prejudicu) v obravnavani zadevi nadaljnje obravnavanje zadeve in dokončna odločitev razbremeni tega dejavnika in se zadeva dodeli drugemu sodniku (356. čl. ZPP).

1 Glej zadeve, citirane v nadaljevanju. 2 Glej zlasti zadevo Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023. 3 Glej sodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi _Strand Lobben in drugi proti Norveški_ z dne 10. 9. 2019, 202. točka obrazložitve, ter sodbi ESČP v zadevah _K. A. proti Finski_ z dne 14. 1. 2003, 92. točka obrazložitve, in _P., C. in S. proti Združenemu kraljestvu_ z dne 16. 7. 2002, 113. točka obrazložitve. 4 Glej sodbo ESČP v zadevi _B. B. in F. B. proti Nemčiji_, 49. točka obrazložitve. 5 Glej sodbi ESČP v zadevah _Haase proti Nemčiji_ z dne 8. 4. 2004, 90. točka obrazložitve, in _P., C. in S. proti Združenemu kraljestvu_, 116. točka obrazložitve. 6 Prav tam. 7 Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi _Strand Lobben in drugi proti Norveški_, 211. tč. obrazložitve. 8 Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnika Kneza k odločbi Ustavnega sodišča Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023. 9 Izpostavljeno ogrožujoče ravnaje, kot so neprimerna prehrana in neprimerno zdravljenje ni v ničemer vezano na čas šole ali počitnic. 10 Zadnje poročilo SCOMS (7. 3. 2024), ki ga je senat pridobil po opravljeni pritožbeni obravnavi in ga je sodišče vpogledalo na seji senata, ne govori o dečkovi agresivnosti; v mnenju je navedeno, da mu okolje v zavodu ustreza in da se težave umirjajo. Tudi to mnenje govori o čustveni in vedenjski motnji, ki bi bila lahko v večji meri povezana z neugodno psihosocialno situacijo v družini ter manj ustreznimi in neusklajenimi vzgojnimi spodbudami staršev. Svetujejo spremljanje družine in dečka s strani CSD. 11 Odg. 8.7, str. 30, l. 297. 12 Kaže opozoriti, da je v primerih, kot je družinsko situacijo že obravnaval strokovnjak, najprimerneje, da to nalogo tudi po poteku časa opravi isti in ne drug strokovnjak. 13 Glede vloge oz. naloge kolizijskega skrbnika pritožbeno sodišče usmerja na sklep Ustavnega sodišča o postavitvi kolizijskega skrbnika v istovrstnem primeru ter na njegovo poročilo v zadevi Up-1630/22; glej posebej 8. tč. odločbe z dne 28. 9. 2023. 14 Glej 16. in 17. točko sklepa tukajšnjega sodišča z dne 13. 10. 2023. 15 Ne more biti dvoma, da je najpomembnejša družbena struktura v otrokovem življenju šola. Prosti čas pa otroci preživljajo zelo različno; v konkretnem primeru A. A. igra košarko, kar oče podpira, tudi v preteklosti ga je vključeval v različne aktivnosti. Ima tudi stike s starimi starši. Zato je ostalo nepojasnjeno, kaj od strukture naj bi A. A. umanjkalo; izvedenki omenjata zamujanje šole in izostajanje iz vrtca ter njegovo pogosto menjavo: zamujanje šole gotovo ni zaželen pojav, vendar s strani šole ni bilo posebej izpostavljeno, da otrok ni šel v vrtec, če se je slabo počutil, in da je zamenjal več vrtcev, pa tudi ni povsem nenavadno. Vse to, in denimo podatek (A 41), da je oče zadnje poletje A. A. prijavil na počitnikovanje ZPM "Š." v Piranu, govori zoper oceno, da ni poskrbljeno za strukturo otrokovega časa in socializacijo.