Jedro

Tožnik je kot poklicni voznik tovornjaka na vožnji, ki jo je opravil v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki, pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo v tujini. S tem je huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pri poklicnem vozniku vožnja pod vplivom alkohola, v času opravljanja tega poklica, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede na okoliščino, da je bil tožnik takrat, ko je tožena stranka izvedela, da je pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, na prestajanju trimesečne zaporne kazni v tujini, tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 5. 4. 2013 do vključno 18. 4. 2013 in mu za ta čas od mesečno bruto osnove 850,00 EUR obračunati sorazmerni del bruto plače, od tega obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zavrne se zahtevek tožnika, da se toženi stranki naloži, da mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od vključno 19. 4. 2013 do vključno 24. 4. 2013, mu za ta čas od mesečne bruto osnove 850,00 EUR obračuna sorazmerni del bruto plače, od njega obračuna in za tožnika vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta kot neutemeljeni.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 5. 4. 2013 do vključno 24. 4. 2013 in mu za ta čas obračuna sorazmerni del mesečne bruto plače v višini 850,00 EUR, od tega zneska obračuna in za tožnika plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama, za ponoven poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, obračun bruto plače v znesku 850,00 EUR, obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine od bruto plač in plačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 25. 4. 2013 dalje (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor, češ da je bilo nemogoče pričakovati, da se bo tožnik lahko udeležil zagovora, glede na to, da je bil pridržan v Franciji. Sodišče prve stopnje je verjelo pojasnilu direktorja tožene stranke, da se je za odpoved odločil po prejemu poročila o vsebnosti alkohola v tožnikovi krvi, pri tem pa je poudarilo, da je bistvenega pomena tudi to, da bi zaradi odlašanja z odpovedjo lahko potekel prekluzivni rok za odpoved. Navedeno ne drži, saj bi tožena stranka pisno obdolžitev z vabilom na zagovor lahko poslala na naslov zapora, v katerem je bil tožnik takrat zaprt, česar pa ni storila. Neutemeljeno je sklicevanje na kratke odpovedne roke, saj bi tožena stranka pisno obdolžitev lahko vročala tudi preko veleposlaništva RS v Franciji, ali pa po pošti in bi tožnik v takšnem primeru pošiljko prejel v roku treh dni. Do navedenih trditev tožnika se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni opravilo predlaganih poizvedb pri Pošti Slovenije o tem, koliko časa potuje poštna pošiljka v Francijo. Tožena stranka je bila s tem, da je tožnik v zaporu, seznanjena najkasneje 22. 2. 2013, torej skoraj cel mesec dni pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi tožena stranka dejansko želela tožniku omogočiti zagovor, bi mu pisno obdolžitev in vabilo na zagovor lahko poslala takoj potem, ko je izvedela, da prestaja zaporno kazen, vendar pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno in popolnoma neobrazloženo zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se bolnišnico izrecno zaprosi za dostavo odpustnega pisma, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza tožniku onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva, da v krvi v času povzročitve prometne nesreče ni imel alkohola. Tožnik je ves čas zatrjeval, da alkohola pred prometno nesrečo ni pil, zato bi bilo odpustno pismo (v katerem je navedeno, ali je imel tožnik vsebnost alkohola v krvi) bistvenega pomena za odločitev v tem sporu. Nenazadnje je lahko bolnišnica napačno razumela prvotno zahtevo sodišča in bi specificirana dodatna zahteva lahko pripomogla k celoviti obravnavi in k razjasnitvi zadeve. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati pravice iz delovnega razmerja za čas od 5. 4. 2013 do vključno 24. 4. 2013 utemeljila s tem, da je tožena stranka najmanj od 14. 3. 2013 vedela, da je tožnik na prestajanju enomesečne zaporne kazni v zaporu B. in bi zato morala vročanje opraviti ob upoštevanju določb 136. člena ZPP. Vendar pa je tožena stranka v postopku navedla, da je bila s tem, kje se tožnik nahaja, prvič seznanjena šele z dopisom pooblaščenca tožnikove soproge z dne 16. 4. 2013, tem navedbam in dopisu pa tožnik ni nasprotoval. Iz elektronskega sporočila tožnikove soproge z dne 27. 2. 2013 ter odgovorov tožene stranke z dne 28. 2. 2013 in 4. 3. 2013 je razvidno, da tožena stranka takrat ni vedela, kje se tožnik nahaja in ali je bil priprt ali celo obsojen na kazen zapora. Sodišče prve stopnje teh dokazil ni upoštevalo. Tožena stranka je bila šele v tem delovnem sporu seznanjena s tem, da je bil tožnik obsojen na kazen zapora treh mesecev. Veleposlaništvo je toženo stranko obvestilo le o prometni nesreči in ugotovitvi stanja alkohola v tožnikovi krvi. Iz elektronskega sporočila z dne 14. 3. 2013 je možno ugotoviti le to, da se tožnik nahaja v B. v zaporu, kjer ga bo obiskal konzul Republike Slovenije. Tožena stranka vse do 16. 4. 2013 ni bila seznanjena v katerem zaporu se dejansko nahaja tožnik in kje bi mu lahko vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dopis, ki ga je 14. 3. 2013 na tožnikovega zdravnika naslovila A.A. ne pomeni, da je tožena stranka bila dejansko seznanjena s prestajanjem zaporne kazni v zaporu B.. Sicer pa A.A. pri toženi stranki nima nobenih pooblastil v zvezi z zastopanjem ali podajanjem informacij. Vročanje v zaporu v Franciji je povzročilo tudi prekoračitev 30 dnevnega roka za vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tudi stališče, da bi tožena stranka morala počakati, da se tožnik vrne nazaj na delo, če ni vedela, kje se nahaja, saj bi to znova povzročilo prekoračitev 30 dnevnega roka, v katerem mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi podana. Tožnikova žena se ni odzvala na poziv tožene stranke, da naj se oglasi v njenih prostorih in pojasni, kje se tožnik nahaja. Tožena stranka je zato upravičeno domnevala, da se tožnik nahaja na naslovu, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi. Izredna odpoved je bila vročena preko vročevalca s tem, da je bilo v nabiralniku stalnega prebivališča tožnika najprej puščeno obvestilo in bi tožnikova soproga toženi stranki lahko sporočila, kje se tožnik dejansko nahaja, vendar pa tega ni storila. Tožena stranka je zato vročitev pravilno opravila po določbah tretje in četrte alineje prvega odstavka 142. člena ZPP in ne po določbi 136. člena ZPP. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožnika iz obveznega zavarovanja upravičeno odjavila po poteku 15 dnevnega roka, to je 5. 4. 2011. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., da ni vedela, da je bil tožnik obsojen in da je na podlagi elektronskega sporočila veleposlaništva samo sklepala, da je bil tožnik obsojen na tri mesece zapora. Dopis A.A. z dne 14. 3. 2011 ne pomeni, da je bila tožena stranka takrat dokončno seznanjena, kje se tožnik nahaja in ali je samo priprt ali že na prestajanju zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 18. 4. 2013, kar pomeni, da bi mu sorazmerni del plače lahko pripadal le do takrat. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dokaznim predlogom, da se bolnišnico v Franciji še enkrat zaprosi za odpustno pismo. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo povsem jasno stališče, zakaj temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, zato so odveč očitki o pavšalnosti in neobrazloženosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je od francoske bolnišnice zahtevalo odpustno pismo, da je bolnišnica poslala zdravniško dokumentacijo o tožnikovi hospitalizaciji, vendar v tej dokumentaciji ni zapisa o vsebnosti alkohola v tožnikovem organizmu in tudi ne odpustnega pisma, z vsebino, na kakršno se sklicuje tožnik. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je takšni listini še najbolj podobno zdravniško spričevalo z dne 30. 5. 2011, vendar tudi v njem ni zapisa o alkoholu v tožnikovi krvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za ponovno zaprosilo za dostavo odpustnega pisma, saj je bolnišnica iz C. sodišču prve stopnje dostavila obsežno dokumentacijo (priloge C1-C20), s katero je razpolagala. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razloga, da bi bolnišnica skrivala navedeno listino. Prvostopenjskemu sodišču tako ni možno očitati, da bi v dokaznem postopku tožniku z nezakonitim postopanjem onemogočilo sodelovanje v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma, da je izdalo sodbo, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sicer pa tožnik skuša povsem neutemeljeno prikazati, da naj bi obstajal dvom glede tega, ali je bil tožnik kot poklicni voznik tovornjaka, ob povzročitvi prometne nesreče pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo dokazno oceno, da ni možno verjeti tožniku, da v krvi ni imel alkohola. V zvezi s tem se prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicuje na zapisnik preiskave o očitanem kaznivem dejanju Državne žandarmerije, čete v C. (priloga B13), iz katerega je razvidno, da je bila tožniku odvzeta kri za preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal, da je bila koncentracija alkohola v tožnikovi krvi 1,33 grama na liter v krvi ter da je bil pred tem pri vseh v nesreči udeleženih voznikih opravljen preizkus z etilometrom, ki je bil negativen pri voznikih lahkih vozil in pozitiven pri vozniku težkega tovornega vozila, to je tožniku. Razen tega je iz zapisnika o zaslišanju tožnika dne 21. 2. 2013 (priloga B8) razvidno, da je tožnik dvakrat izjavil, da je tistega dne pri kosilu spil dva kozarca rdečega vina. Zaradi vsega navedenega je povsem neverjeten tožnikov zagovor pred sodiščem prve stopnje, da vina v resnici sploh ni pil in da naj bi v odpustnem pismu pisalo, da tožnik ni bil pod vplivom alkohola.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, to je, da je tožnik kot poklicni voznik tovornjaka na vožnji, ki jo je opravil v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki, pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo v Franciji, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala ob sklicevanju na določbo druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri poklicnem vozniku vožnja pod vplivom alkohola, v času opravljanja tega poklica, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem ni bistveno, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določbo prvega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2006 s spremembami), ki ne velja več, saj je določba 4. točke prvega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP, Ur. l. RS, št. 109/2010 s spremembami) povsem identična. V skladu s to določbo poklicni voznik motornega vozila, kadar opravlja ta poklic, ne sme imeti alkohola v organizmu. Res je sicer, da v Franciji za vožnjo motornega vozila velja zakonsko dovoljena koncentracija alkohola v krvi 0,25 g/l krvi, vendar je tožnik to koncentracijo presegel več kot petkrat. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (vožnja pod vplivom alkohola) lahko storil le naklepno. Navedeno pomeni, da je izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da obstaja razlog, določen s tem zakonom.

Podan pa je tudi nadaljnji v prvem odstavku 110. člena ZDR določeni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na izpovedbo direktorja tožene stranke, da je zaradi narave kršitve izgubil zaupanje v tožnika, še zlasti glede na hude posledice, ki jih je kršitev povzročila, to je prometno nesrečo, v kateri je bilo uničeno vozilo tožene stranke in sta bila ob tožniku pri tem poškodovana tudi voznik in sopotnica v osebnem avtomobilu, v katerega je s tovornjakom trčil tožnik.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na okoliščino, da je bil tožnik takrat, ko je tožena stranka izvedela, da je pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, na prestajanju trimesečne zaporne kazni v Franciji, tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tak razlog lahko dejstvo, da se delavec zaradi kršitve, ki je razlog za odpoved, nahaja v zaporu v tuji državi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka vabilo na zagovor tožniku lahko poslala na naslov zapora v B. v Franciji in da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem moralo opraviti poizvedbe pri Pošti Slovenije o tem, koliko časa bi potovala takšna poštna pošiljka. Sploh ni izkazano, da bi tožena stranka v času, ko je podala izredno odpoved, vedela za natančen naslova zapora, v katerem je bil tožnik zaprt. V elektronskem sporočilu veleposlaništva Republike Slovenije z dne 14. 3. 2013 se omenja zgolj to, da je konzul tega dne v B., kjer bo v zaporu obiskal tožnika. Natančen naslov tožnika pa je njegova soproga toženi stranki po odvetniku poslala šele 16. 4. 2013. Iz tega obvestila je razvidno, da se zapor v resnici nahaja v kraju D. in ne v sosednjem B.. V takšnih razmerah od delodajalca ni možno zahtevati, da bi delodajalec vabilo na zagovor moral pošiljati delavcu, ki v drugi državi prestaja zaporno kazen. Zahteva, da se delavcu v takšnih razmerah omogoči zagovor, v resnici lahko pomenil, da bi potekel 30 dnevni rok, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved po tistem, ko je ugotovil razloge zanjo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik niso podani, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi tožene stranke Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni možno šteti, da je tožniku delovno razmerje na podlagi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonito prenehalo 5. 4. 2013, to je naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka, odkar je vročevalec v poštnem predalčniku stalnega prebivališča tožnika pustil obvestilo, da pošiljke tožniku ali odraslemu članu gospodinjstva ni bilo možno osebno vročiti in da je zato pisanje vrnjeno pošiljatelju, kjer ga naslovnik lahko prevzame v roku 15 dni ter da se bo štelo, da je vročitev opravljena po poteku tega roka, če ga naslovnik ne bo prevzel. To obvestilo je bilo v predalčniku puščeno 20. 3. 2013, kar pomeni, da se je 15 dnevni rok sicer res iztekel 4. 4. 2013. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka takrat tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla vročati na ta način, saj je vedela, da se tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni ne nahaja na tem naslovu. Navedeno pomeni, da tožniku delovno razmerje s 4. 4. 2013 na podlagi fikcije vročitve izredne odpovedi ni moglo zakonito prenehati.

Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik v tožbi sam navedel, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 18. 4. 2013, zato je sodišče prve stopnje povsem nepotrebno ugibalo o datumu vročitve na podlagi tega, kdaj je tožnik tožbo vložil. Navedeno pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati z 18. 4. 2013, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje toženi stranki lahko naložilo le, da je tožniku dolžna priznati delovno razmerje za čas od 5. 4. 2013 do vključno 18. 4. 2013, mu za ta čas obračunati sorazmerni del mesečne bruto plače, ki je znašala 850,00 EUR (celotna plača za ves mesec), od tega zneska obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013. Tožena stranka se zato utemeljeno pritožuje zoper odločitev, da je tožniku dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od vključno 19. 4. 2013 do 24. 4. 2013. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj v nobenem primeru ne more biti upravičena do povrnitve teh stroškov. V tem sporu gre za spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Kaj takšnega o tožniku v tem sporu ni možno trditi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od vključno 19. 4. 2013 do vključno 24. 4. 2013 in mu za ta čas obračuna sorazmerni del mesečne bruto plače, ki sicer znaša 850,00 EUR, od takšnega zneska obračuna in za tožnika plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 do plačila.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi jasnosti odločitve je pritožbeno sodišče v izreku v celoti na novo oblikovalo točko I izreka izpodbijane sodbe.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena glede na že citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.