Jedro

Pritožbeno sodišče je odločitev o služnosti pešpoti preizkušalo na podlagi zmotnega izhodišča, da je tožnica tožbo spremenila, toženci pa po spremembi tožbe niso podali nobenih pripomb ali dejanskih navedb glede obsega izvrševanja služnosti. Pritožbene trditve, nanašajoče se na obseg trase pešpoti, je zato štelo za nedovoljeno novoto in jih ni obravnavalo. Katere so te trditve, ni pojasnilo. Nedovoljeno pritožbeno novoto lahko predstavljajo le neopravičeno prepozne trditve o relevantnih dejstvih, ne pa tudi materialnopravna stališča in ugovori strank. Toženci so v zvezi z obsegom pešpoti v pritožbi uveljavljali tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, češ da je bila služnost ugotovljena v celotnem zahtevanem obsegu, ne da bi bilo ugotovljeno, da se je za hojo res uporabljala celotna površina, ter pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve procesnih pravil (odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih). V tem obsegu je zaradi zmotnega pristopa pritožbenega sodišča ostala pritožba neizčrpana.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je odločeno o pritožbi tožene stranke, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je lastnica parcele št. 286/26 k. o. ..., ki je v naravi stanovanjska stavba v izmeri 138 m2 in dvorišče površine 53 m2. S tožbo je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da obstoji v korist njene nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po parceli št. 286/40 k. o. ..., ki je v naravi travnik v izmeri 1.128 m2 v solasti toženih strank. Zahtevek je tožnica utemeljevala s priposestvovanjem.

2. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo le delno: ugotovilo je, da je priposestvovala služnost hoje, glede voženj z motornimi vozili pa je zahtevek zavrnilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (glede voženj z motornimi vozili) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo toženih strank zoper tisti del sodbe, s katerim je bilo ugotovljeno priposestvovanje služnosti hoje, je zavrnilo. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice za dostopanje do svoje hiše uporabljali pot preko zemljišča tožencev, kot tudi presojo, da je priposestvovalna doba pretekla pred vložitvijo tožbe. Zavrnilo je pritožbeni argument tožencev, da služnost pešpoti ni bila priposestvovana v obsegu, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ko je tožnica po letu 2000 obstoječo pot razširila in napravila betonsko muldo. Upoštevalo je, da je tožnica med postopkom traso vtoževane služnostne poti razširila tako, da jo je tudi za pešpot uveljavljala v enakem obsegu kot za vožnjo z motornimi vozili, vendar je štelo, da toženci v zvezi z zatrjevanim obsegom služnosti po spremembi tožbe niso podali nobenih ugovorov oziroma da so jih podali prepozno - šele v pritožbi (286. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Na predlog tožencev je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 30/2011 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po spremembi tožbe ni podala nobenih ugovorov glede obsega izvrševanja služnosti, v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu.

5. V dopuščeni reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožničino služnostno pravico hoje po cestni trasi, ki jo predstavljata utrjen pesek in betonska mulda in s tem ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnica spremenila v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2009 in na naroku 18. 1. 2010, pri čemer se sprememba tožbe nanaša prav na drugačen (večji) obseg trase poti v primerjavi s tistim, ki je bil uveljavljan v tožbi in opisan v tožbenih trditvah. Tožnica je tožbo spremenila potem, ko je prejela izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke, ki je kot traso poti upošteval tudi betonsko muldo, ki jo je tožnica napravila na zemljišču tožencev samovoljno in so toženci v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2008 zahtevali njeno odstranitev. Spremembi tožbe so toženci nasprotovali vsebinsko, konkretizirano, tako s pripravljalnimi vlogami kot na naroku za glavno obravnavo. Poleg tega so toženci k pritožbi priložili tožbo njihove pravne naslednica K. T. zoper tožnico zaradi odstranitve mulde; tožba je bila vložena 19. 3. 2010 in je torej prej niso mogli priložiti trditev v izpodbijani sodbi, da se toženci spremenjenemu zahtevku niso pravočasno upirali torej ne drži in je v nasprotju z zgoraj že navedenimi pripravljalnimi vlogami in zapisnikom o glavni obravnavi, zaradi česar je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka istega člena zakona pa je podana, ker se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica služnost priposestvovala v celotnem vtoževanem obsegu, kako se je v naravi izvrševala, o teh ključnih vprašanjih pa tudi ni navedlo razlogov. Odločitev je zaradi zmotnih dejanskih ugotovitev tudi materialnopravno zmotna.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki. Ta odgovora nanjo ni podala.

7. Revizija je utemeljena.

8. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Ob reševanju pritožbe tožencev v delu, s katerim so ti grajali presojo o obsegu služnostne pravice poti je pritožbeno sodišče izhajalo iz predpostavke, da toženci po spremembi tožbe niso podali nobenih pripomb oziroma dejanskih navedb; zato je pritožbene navedbe tožencev o tem vprašanju štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto in jih ni upoštevalo (vsebinsko obravnavalo). Potrdilo je prvostopenjsko sodbo, s katero je bila služnost pešpoti ugotovljena v obsegu, primernem za vožnjo z vsemi motornimi vozili.(1) Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tak obseg pešpoti tožnica uveljavljala s spremembo tožbe, toženci pa naj temu naj ne bi nasprotovali.(2) Tako so menili tudi toženci: trasa poti naj bi bila razširjena za betonsko muldo.(3) Za tako razumevanje glede na jasne razloge sodišča prve stopnje(4) (in siceršnje procesno gradivo) ni podlage. Tožnica je že v tožbi uveljavljala traso poti v obsegu, v katerem je z zahtevkom tudi uspela; vseskozi je trdila, da je bila pot locirana tako, da sega do meje s parcelo št. 286/26 k. o. ... ter da obsega tudi zemljišče, na katerem se sedaj nahaja betonska mulda.(5) Sprememba opisa trase poti brez spremembe njenega obsega ali drugačne umestitve v prostor ne pomeni spremembe tožbe. To velja tako za spremembo opisa zunanjega videza poti v tožbenem zahtevku, s katerim je precizirano, da je ne tvori le makadam oziroma utrjen pesek, pač pa tudi betonska mulda, kot tudi za korekcijo v naravi nespremenjene širine poti v najširšem delu na 4,20 metra (namesto prvotno brez ustrezne meritve navedenih 4-ih metrov) meritvam izvedenca geodetske stroke.

10. Sodišče prve stopnje je izvedencu geodetske stroke naložilo, naj „ugotovi potek sporne makadamske služnostne trase glede na prostorske meje nepremičnin in ali ta trasa v naravi poteka tako, kot je opisana v tožbenem zahtevku (po parceli št. 286/40 k. o. ... tako, da teče njen južni rob ob meji s parcelo št. 286/26, njen severni rob pa je v tromeji med parcelami št. 286/42, 286/26 in 286/40 za 4 metre oddaljen od tromeje, nato pa se cesta zoži na 2,5 metra in v tej širini poteka do uvoza do parcele št. 286/26).(6) „Izvedenec je bil angažiran zaradi trditev, da trasa sporne poti v naravi ne poteka tako, kot je opredeljena v tožbenem zahtevku, ker da so bile meje parcele št. 286/26 s parcelama št. 286/40 in 286/42 urejene na novo. Po mnenju izvedenca so tožbene navedbe o legi trase poti skladne s stanjem v naravi, le da je pot nekoliko širša ob tromeji že navedenih parcel (4,2 metra in ne 4 metre kot je navedeno v tožbi) in nekoliko ožja v najožjem delu (2,35 metra in ne 2,5 metra); pri tem je izvedenec geodetske stroke širino trase poti ugotovil tako, da je kot pot upošteval 0,5 metra široko betonsko muldo, ki po celotni dolžini poteka ob meji s tožničino parcelo št. 286/26 k. o. ..., ostali del poti pa predstavlja utrjen pesek. Na podlagi navedenega, je tožnica opis trase vtoževane poti iz tožbe prilagodila ugotovitvam izvedenca in tožbeni zahtevek dopolnila oziroma konkretizirala tako, da je zahtevala ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili „po cestni trasi, ki jo predstavlja utrjen pesek ter na južnem delu 0,5 metra širokem robu betonska mulda, vse na parceli št. 286/40, ki poteka po parceli št. 286/40 tako, da teče njen južni rob ob meji s parcelo 286/26, njen severni rob pa ob tromeji parcel št. 286/42, 286/26 in 286/40 za 4,2 metra oddaljen od tromeje, nato pa se cesta po 6,5 metra dolžine od začetke parcele 286/40 zoži na 2,5 metra in v tej širini poteka do uvoza do parcele 286/26, ki je na 10,28 metrih od začetka služnostne trase, nato se po nadaljnjih dveh metrih zoži na 2,35 metra širine in se zaključi ob robu strehe provizorija, v korist vsakokratnega lastnika parcele 286/26 k. o. ...“. Zahtevala je še izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.(7) Tožena stranka je na opisano procesno aktivnost tožnice reagirala tako, da je na prvem naslednjem naroku nasprotovala „spremembi“ zahtevka v delu, v katerem je „tožnica povečala obseg trase služnosti na 4,2 metra, četudi se stanje v naravi od vložitve tožbe ni v ničemer spremenilo.“

11. Pritožbeno sodišče je torej odločitev o služnosti pešpoti preizkušalo na podlagi zmotnega izhodišča, da je tožnica tožbo spremenila, toženci pa po spremembi tožbe niso podali nobenih pripomb ali dejanskih navedb glede obsega izvrševanja služnosti. Pritožbene trditve, nanašajoče se na obseg trase pešpoti, je zato štelo za nedovoljeno novoto in jih ni obravnavalo. Katere so te trditve, ni pojasnilo. Nedovoljeno pritožbeno novoto lahko predstavljajo le neopravičeno prepozne trditve o relevantnih dejstvih, ne pa tudi materialnopravna stališča in ugovori strank. Toženci so v zvezi z obsegom pešpoti v pritožbi uveljavljali tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, češ da je bila služnost ugotovljena v celotnem zahtevanem obsegu, ne da bi bilo ugotovljeno, da se je za hojo res uporabljala celotna površina, ter pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve procesnih pravil (odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih). V tem obsegu je zaradi zmotnega pristopa pritožbenega sodišča ostala pritožba neizčrpana. Zagrešena je bila torej relativna procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 350. člena ZPP, zaradi česar je Vrhovno sodišče dopuščeni reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločitev (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Op. št. (1): Z vprašanjem potrebnosti trase poti zgolj za hojo v tako velikem obsegu se sodišči nista ukvarjali.

Op. št. (2): V prvem odstavku na 4. strani je zapisalo: „Torej je ugotovljena trasa povsem enaka, kot bi šlo tudi za služnostno pravico vožnje in kar izhaja iz spremenjenega tožbenega zahtevka. Vendar pa po spremembi tožbe tožena stranka ni podala nobenih pripomb v tej smeri, torej ni dala dejanskih navedb glede obsega izvrševanja služnosti, kot je bila zahtevana po spremenjeni tožbi.“ Op. št. (3): Glej prvi odstavek obrazložitve pritožbe.

Op. št. (4): Glej zadnji odstavek na 14. strani z nadaljevanjem na 15. strani odločbe.

Op. št. (5): Izrecne trditve o tem so podane v 5. točki pripravljalne vloge tožnice z dne 10. 10. 2008 (list. št. 58. spisa).

Op. št. (6): Tako sklep o postavitvi izvedenca geodetske stroke z dne 20. 3. 2009, list. št. 120 in 121 spisa.

Op. št. (7): Glej zahtevek na list. št. 163 (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 15. 9. 2009) s popravkom na list. št. 168 (druga stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 18. 1. 2010).