Jedro

Toženec se je skladno s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločil, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljal tožnik, razporedi med ostale zaposlene. Na podlagi takšne odločitve je tožniku utemeljeno podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2010, ki jo je toženec podal tožniku, nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2009 še traja, tako da ga je slednji dolžan pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni pod izvršbo; da je toženec dolžan tožnika za čas od 6. 3. 2010 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja, mu izplačati plačo v mesečnem znesku 786,11 EUR s prispevki 252,42 EUR in davki 103,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, v roku 8 dni pod izvršbo ter mu povrniti stroške postopka v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do dneva plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2010, ki jo je toženec podal tožniku nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo dne 5. 3. 2010, ampak je prenehalo na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je toženec za čas od 6. 3. 2010 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje dolžan tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja, mu izplačati plačo v mesečnem znesku 786,11 EUR s prispevki 252,42 EUR in davki 103,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, v roku 8 dni pod izvršbo ter, da je toženec tožniku dolžan izplačati odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki znaša skupaj 20.559,24 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo (II. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožnikovemu primarnemu, oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2009 za opravljanje dela na delovnem mestu „delavec na previjalnem stroju ODM 109“, pri tožencu niso obstajali prav nobeni poslovni razlogi. Že na prvem naroku za glavno obravnavo je predlagal, da se kot priča zasliši K.M., ki je bila pri toženi stranki namestnica, oziroma pomočnica direktorja in je tako imela pregled nad celotnim poslovanjem toženca. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotrebnega, pri čemer za to svojo odločitev ni navedlo razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je nasprotoval podatkom o toženčevem poslovanju. Posebej je poudaril, da je iz njegovega letnega poročila za leto 2009, ki je javno dostopno na AJPES-u, jasno razvidno, da so bili čisti prihodki od prodaje za leto 2008 4.705.023,00 EUR in ne 13,8 EUR, kot je to navedeno v izjavi vodje komerciale M.Š.. Sodišče prve stopnje je enostransko sledilo toženčevi izpovedbi, izpovedi priče J.S.T. ter pisni izjavi M.Š.. Stališče sodne prakse je, da je delodajalec tisti, ki mora dokazati obstoj ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov in, da so ti razlogi resnični in ne le navidezni (odločba Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Očitane kršitve pravil postopka niso podane. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je prav tako izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo (več o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem priče K.M. v nadaljevanju). Dejstvo, da te svoje odločitve ni posebej obrazložilo, pa iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Pritožbeni očitek, da je podana kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen. Sicer pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami o neizvedbi predlaganega dokaza z zaslišanjem priče K.M. treba v obravnavani zadevi upoštevati določbo 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na zadnjem naroku dne 17. 2. 2011 ni uveljavljal, da bi tega ne mogel, pa v pritožbi tudi ne trdi. Tožnik v svojih dokaznih možnostih torej ni bil prikrajšan.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 18. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek (primarni in podredni) zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da je toženec v zvezi s samim postopkom pred odpovedjo spoštoval določbe ZDR ter, da mu ni mogoče očitati nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2010. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve pritožba ne izpodbija, da je toženec spremenil organizacijo dela tako, da je tožnikovo delovno mesto ukinil. Da bi slednji za tožnikovo delo zaposlil novega delavca, pa tožnik niti trdil ni. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku zakonito odpovedana iz poslovnega razloga. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ukinitev delovnega mesta (ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (glej npr. odločbi VIII Ips 62/2007 z dne 12. 2. 2008, VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008 idr.).

Toženec se je lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločil, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljal tožnik, drugače razporedi med zaposlene. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „delavec na previjalnem stroju ODM109“ prenehala, ker je toženec takšno odločitev sprejel. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o nedokazanosti poslovnega razloga toženca za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljene.

Zaradi navedenih razlogov za obravnavani spor niso pravno odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede podatkov poslovanja toženca, zato pritožbeno sodišče tožnikovih pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijalo, ni presojalo. Posledično je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče K.M. utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega in to svojo odločitev tudi zadostno obrazložilo (stran 4 obrazložitve izpodbijane sodbe). V skladu z ugotovljenimi razlogi druge okoliščine namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča za drugačno presojo niso pomembne.

Odločitev VS RS VIII Ips 209/207 z dne 28. 5. 2008, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja pritrjuje zgoraj navedenim zaključkom pritožbenega sodišča. Iz obrazložitve te odločitve namreč izhaja, da samo dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo, oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico lahko ukinitev prej samostojnega delovnega mesta, kot je bilo to ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru. Citirane odločitve VS RS VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009 pritožbeno sodišče v bazi sodnih odločb ni našlo. Obstaja odločitev istega sodišča z enako opravilno številko, ki pa je datirana na dan 16. 11. 2009. Ta odločitev za obravnavano zadevo ni pomembna, saj predmet tamkajšnje zadeve (odločanje o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe) ni enak obravnavanemu (presoja zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je njegova odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka (primarnega in podrednega) tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).