Jedro

Tožnica je izbrala zahtevek za znižanje kupnine, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca. Še pomembnejše pa je, da sta v obravnavanem primeru predmet nakupa dva 50-odstotna poslovna deleža gospodarske družbe in ne premoženje te družbe. Na to sta opozorila tudi toženca in nasprotovala znižanju kupnine za stroške odprave zamakanja na osnovnih sredstvih družbe, ker manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe in ker tožnica ni navedla vsega premičnega in nepremičnega premoženja in drugih sredstev družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednosti poslovnih deležev. Ob tem tudi iz tožničinih navedb izhaja, da je na kupnino oziroma vrednost poslovnih deležev vplivala tako vrednost premoženja družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami kot tudi njeni poslovni rezultati, kar pomeni, da vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in poslovnih deležev očitno nista bili enaki. Zato strošek sanacije zamakanja na nepremičninah družbe ne more biti ustrezno merilo obsega znižanja kupnine. Prej omenjenih kategorij (vrednosti celotnega premoženja družbe in njenih poslovnih rezultatov) pa tožnica ni z ničemer količinsko opredelila (glede na stanje brez zatrjevane napake in stanje z njo), tako da bi bilo mogoče preizkusiti oziroma izračunati morebitno manjvrednost poslovnih deležev. Da bi to zanjo predstavljalo nesorazmerno breme, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja. Tožničin zahtevek je tako pravzaprav temeljil na golem vztrajanju pri znižanju kupnine za poslovna deleža za stroške sanacije zamakanja na nepremičninah družbe. Zato sodišče druge stopnje, s tem ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka z utemeljitvijo, da ni zmogla trditvenega bremena, ni napačno oziroma prestrogo razlagalo 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s 478. členom OZ) ter ni kršilo tožničinih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.471,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Tožnica je s tožencema 14. 2. 2017 sklenila Pogodbo o prodaji poslovnih deležev, s katero je od tožencev kupila dva 50-odstotna poslovna deleža v družbi A., d. o. o., .... Družba je lastnica nepremičnin in drugih sredstev, potrebnih za obratovanje turističnega kompleksa .... Tožnica, ki je tožencema že plačala dogovorjeno kupnino v višini 1.725.000,00 EUR, zatrjuje, da zaradi pomanjkanja ustreznih dovoljenj za opravljanje dejavnosti družbe, napak v zvezi z delovanjem bazena ter zamakanja v klet pod restavracijo in servisni prostor predmet pogodbe nima dogovorjenih lastnosti ter uveljavlja odgovornost tožencev za stvarne napake prodane stvari. S tožbo v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zaradi zamakanja v klet pod restavracijo in servisni prostor zahteva znižanje kupnine za znesek 104.970,55 EUR ter plačilo oziroma vračilo tega zneska. Znižanje kupnine utemeljuje z oceno stroška odprave zamakanja.

2.Sodišče prve stopnje je navedeni tožničin zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je od notifikacije napake do vložitve tožbe pretekel enoletni prekluzivni rok iz prvega dostavka 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3.Sodišče druge stopnje je v navedenem delu pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Štelo je, da je tožnica sicer jamčevalni zahtevek iz 2. točke prvega odstavka 468. člena OZ pravočasno sodno uveljavljala, vendar pa je presodilo, da tožba v tem delu ni sklepčna. Pojasnilo je, da 478. člen OZ kot merilo znižanja kupnine določa razmerje med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe ter da znižanje kupnine za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo stvarnih napak, izključujeta tako jezikovna kot tudi teleološka razlaga zakona. Tožnica je tako zahtevala znižanje kupnine po metodi, ki je v nasprotju z materialnim pravom, z dokaznim predlogom za imenovanje izvedenca, ki bi potrdil zatrjevano manjvrednost, pa ne more nadomeščati pomanjkljivih trditev. Dodalo je še, da sta toženca pravilno opozarjala, da strošek sanacije ni enak manjvrednosti celotnega predmeta pogodbe in da tožnica ni podala trditev v smeri, zakaj in za koliko naj bi bil poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga niti ni navajala) zaradi njunih kršitev manj vreden, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva.

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 324/2023 z dne 18. 10. 2023 na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera presoja sodišča druge stopnje, da tožnica v okviru zahtevka za znižanje kupnine ni zadostila trditvenemu bremenu s tem, ko je zahtevek za znižanje kupnine utemeljevala s trditvami o zamakanju v nepremičnino, ki je opredmeteno osnovno sredstvo predmeta nakupa, ter zatrjevala višino znižanja v ocenjeni višini sanacijskih del, saj da naj bi tožnica pravzaprav morala podati trditve v smeri "zakaj in za koliko naj bi bil kupljeni poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga tožnica niti ne navaja) zaradi toženčevih kršitev manj vreden", zaradi česar je drugostopenjsko sodišče njen tožbeni zahtevek v tem delu kot nesklepčen zavrnilo, pravilna?

Revizija

5.Na podlagi tega sklepa tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

6.Uvodoma povzema, da je v tožbi zatrjevala, da zaradi zamakanja družba ne more opravljati dejavnosti, zaradi katere jo je kupila in kar ji je bilo izrecno zagotovljeno v sami pogodbi. Manjvrednost je v tožbi ocenila v višini 10.000,00 EUR in za dokazovanje slednje predlagala izvedenca ustrezne stroke. V drugi pripravljalni vlogi je manjvrednost ocenila na 104.970,55 EUR in pojasnila, da ocena temelji na strošku sanacije, kot ji je bil predstavljen s strani izvajalca sanacije. V tretji pripravljalni vlogi je trdila, da zamaka v prostore, ki so del restavracije in so namenjeni grobi pripravi hrane ter da jih v ta namen družba uporablja. Navedla je, da gre za njeno oceno manjvrednosti, v dokaz katere je predlagala imenovanje izvedenca, končno odločitev pa bo sprejelo sodišče. V četrti pripravljalni vlogi je izpostavila, da višino zahtevka postavlja v znesku, ki ga sama šteje za primernega glede na vrsto in naravo napak ter da priloženi računi dokazujejo manjvrednost predmeta pogodbe, predlagala pa je tudi dokaz z izvedencem. Posebej je pojasnila, da je imela družba zaradi opisanih napak manjše premoženje v tej višini. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je v spis vložila tudi popis del, ki jih je bilo treba izvesti za sanacijo ter v dokaz navedenega predlagala imenovanje izvedenca gradbene stroke.

7.Strinja se, da je na tožniku trditveno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, vendar takšno pravilo po sodni praksi Vrhovnega sodišča ne sme biti interpretirano prestrogo, saj namen razpravnega načela ni v tem, da se tožnikom postavlja pogoje, ki so neživljenjski in v nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva.1 Skladno z materialnopravnimi določbami 468. v zvezi s 478. členom OZ je morala podati trditve o tem, da je predmet pogodbe zaradi ugotovljene napake manjvreden in višino manjvrednosti predmeta zaradi te napake. Prepričana je, da je takšnemu bremenu zadostila. Navedla je, da je zaradi zamakanja predmet pogodbe manj vreden ter da predstavlja klet z restavracijo in servisni prostor opredmeteno osnovno sredstvo družbe, ki je pravzaprav pretežni del podjetja in je zato njeno premoženje manjše in s tem vrednost poslovnega deleža ustrezno nižja. Prav podjetje družbe je tisto, ki je vplivalo na višino (tržne) nakupne cene poslovnih deležev. Ocenjeno višino manjvrednosti je približala okvirni vrednosti stroškov sanacije, kot jo je ugotovil izvajalec sanacijskih del. Tako oblikovane trditve so tudi omogočale tožencema, da sta se lahko zoper zahtevek branila.

8.Ali je manjvrednost enaka strošku sanacije, je stvar utemeljenosti zahtevka po višini. Strošek odprave določene napake nujno ne pomeni tudi manjvrednosti. Kljub temu pa to vedno ne drži. Zato to lahko zatrjuje. Gre za njeno stališče, s katerim utemeljuje višino zahtevka. Če bi sodišče menilo, da je manjvrednost nižja, bi sodišče lahko zahtevek delno zavrnilo po višini, ne pa v celoti zaradi nesklepčnosti. Utemeljenost zahtevka po višini pa bi lahko ugotovilo šele po izvedenem dokazu z izvedencem, saj samo nima ustreznega strokovnega znanja. Izvedenca ni predlagala zaradi nadomestitve trditvene podlage, temveč zato, da bi dokazovala ustreznost ocene o višini manjvrednosti. Sodišču druge stopnje očita prestrogo interpretacijo razpravnega načela (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 468. in 478. členom OZ ter kršitev pravice do izjave in sodnega varstva. Sprašuje se, kako bi sploh lahko zadostila rigoroznemu trditvenemu standardu, ki ga je od nje zahtevalo pritožbeno sodišče. Zahtevi pritožbenega sodišča bi lahko zadostila le s predhodnim angažiranjem izvedenca. Ni namreč strokovnjak na področju gradbene ali ekonomske stroke, da bi lahko takšna dejstva samostojno ugotovila in zatrjevala.

9.Pritožbeno sodišče niti ni pojasnilo, kaj naj bi pomenilo, da je tožnica uveljavljala znižanje kupnine po metodi, ki je v nasprotju z materialnim pravom. OZ v 478. členu ne določa nobene posebne metode, pač pa le, da se kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako. Če je sodišče štelo to dikcijo kot posebno metodo, tožničine trditve, kot že prej pojasnjeno, s tem niso bile v nasprotju. Meni, da se ji sploh ni bilo treba opredeljevati o tem, katera metoda je pravilna. Slednje je Vrhovno sodišče večkrat izpostavilo pri izračunu izgubljenega dobička.(2) Domnevna metoda je v sferi materialnega prava, kar ne sodi v trditveno breme stranke. Materialno pravo namreč sodi v zgornjo premiso, ki je v domeni sodišča.

Odgovor na revizijo

10.Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njunih stroškov odgovora na revizijo.

11.Opozarjata, da je tožnica prvotno manjvrednost zaradi domnevnih napak v zvezi z zamakanjem ocenjevala v višini 10.000,00 EUR, po spremembi tožbe pa v višini 104.970,55 EUR, kolikor po njeni oceni znašajo stroški odprave napake na kleti in servisnem prostoru. Do naroka dne 9. 5. 2022 se je sklicevala na predračun B. d. o. o. v višini 104.970,55 EUR, od navedenega naroka dalje pa na predračun C. d. o. o. v višini 65.175,28 EUR, pri čemer se računa dejansko niti ne nanašata na sanacijo prostorov, v katerih naj bi prihajalo do zamakanja.

12.Pritrjujeta presoji sodišča druge stopnje. V ozadju kupčeve zahteve za znižanje kupnine je njegova odločitev, da bo stvar še naprej imela napako in je prav to podlaga za manjvrednost, zaradi katere lahko zahteva znižanje kupnine. Znižanje kupnine je samostojen jamčevalni zahtevek, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napak, zato stroški za odpravo napake niso merilo znižanja kupnine. Tožnica, ki je izbrala sankcijo znižanja kupnine, je obseg znižanja uveljavljala po metodi, ki je v nasprotju z materialnim pravom (478. člen OZ). Izbira modela in metodološkega pristopa za ugotovitev manjvrednosti poslovnega deleža je sicer lahko predmet dokaznega postopka, vendar mora kupec najprej podati ustrezne trditve, ki sploh utemeljujejo njegov zahtevek za znižanje kupnine in ki jih je mogoče preveriti v dokaznem postopku - to so trditve o tem, kaj sploh je predmet pogodbe, o vrednosti celotnega predmeta pogodbe brez napake in o njegovi vrednosti z napako. V tem okviru gre za vprašanje zadostitve trditvenemu bremenu in v tem kontekstu je sodišče druge stopnje uporabilo besedo "metoda". Tožničino sklicevanje na odločbe, ki se nanašajo na izračun izgubljenega dobička, zato ni utemeljeno.

13.V konkretnem primeru je predmet nakupa 100-odstotni poslovni delež družbe. Tožnica je navedla zgolj, koliko naj bi zanašali stroški sanacije zamakanja določenih prostorov, ki predstavljajo le posamezno stvar iz premoženja družbe. Tožnica bi tako morala navesti tržno vrednost poslovnega deleža (upoštevaje vse premoženje družbe in elemente, ki vplivajo na vrednost), manjvrednost ob sklenitvi pogodb zaradi zatrjevane napake (in ne morebitno manjvrednost posamezne stvari iz premoženja družbe, pa še to v sedanjem času) in razmerje med njima. Tožnica ni zatrjevala ničesar od navedenega. Revizijske navedbe, da naj bi zatrjevala višino vrednosti predmeta pogodbe brez napak, ne držijo. Ker tožnica ni navedla niti, kaj konkretno je predstavljalo dejanski predmet pogodbe, izvedenec tudi ne bi mogel ugotoviti, kakšna je bila vrednost predmeta pogodbe, saj ni jasno niti, kaj konkretno naj bi ocenjeval. Celo če bi zneski po predračunih res predstavljali strošek za odpravo napak, to še ne bi pomenilo, da je za enak znesek tudi manjvreden celoten predmet pogodbe. Toženca sta na pomanjkanje trditvene podlage tožnice opozarjala celoten postopek, prav tako pa je stališče glede načina znižanja kupnine v sodni praksi že dolgo poenoteno. Sodišče druge stopnje zato ni pretirano rigorozno interpretiralo razpravnega načela. Drugačno stališče bi v konkretnem primeru pomenilo pretirano in neupravičeno zniževanje trditvenega bremena oziroma celo njegovo nezakonito prevalitev na toženca in kršitev pravic iz 22. člena Ustave.

14.Opozarjata še na zmotnost presoje sodišča druge stopnje o pravočasnosti tožbe. Toženca s poravnalno ponudbo z dne 24. 11. 2020 nista ravnala na način, da bi tožnica lahko utemeljeno sklepala, da ji ne bo treba sodno uveljavljati jamčevalnih zahtevkov, saj ponudba zanjo ni bila sprejemljiva in nanjo ni odgovorila. Sicer pa konkretne predpravdne poravnalne ponudbe skladno s 309.a členom ZPP ne bi smelo upoštevati. Sklicujeta se tudi na pogodbeno dogovorjeni dvoletni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in da bi morala zato tožnica tožbo vložiti najkasneje 14. 2. 2019.

Presoja utemeljenosti revizije

15.Revizija ni utemeljena.

16.V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Toženca tako ne moreta v odgovoru na revizijo odpirati vprašanj, ki niso v povezavi z dopuščenim revizijskim vprašanjem. V konkretnem primeru to velja za njune navedbe o nepravočasnosti tožničine tožbe. Nanje zato Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo.

17.V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP in komplementarna določba 212. člena ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. S tem je definirano procesno trditveno in dokazno breme kot najpomembnejše procesno breme, ki ima neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena, ki ga (posredno) določa materialno pravo. Po splošno sprejetem temeljnem pravilu o materialnem trditvenem bremenu mora tožeča stranka zatrjevati dejstva, ki imajo s stališča norme, na kateri temelji zahtevek, konstitutivni učinek. Materialno trditveno in dokazno breme zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka ostaja enako, procesno trditveno in dokazno breme pa glede na konkretnost in obseg trditev nasprotne stranke oziroma uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke k drugi.(3)

18.Splošnega pravila o tem, kako natančno in konkretno mora stranka opredeliti dejstva, ni mogoče podati. Odgovor je odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera (npr. za kakšno vrsto dejstev gre, v čigavo spoznavno sfero sodijo, ali in v kakšnem obsegu jih je nasprotna stranka prerekala in je zato potrebna še nadaljnja členitev oziroma konkretizacija že podanih navedb ipd.). Zahtevana raven trditvenega bremena mora biti skladna s pravicama pravdnih strank do enakega varstva pravic in sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave), zato mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank in med njima vzpostaviti pravično ravnovesje. Od tožeče stranke je tako mogoče terjati le tisto, kar je od nje življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) spet ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe. Braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.(4)

19.Tožnica zatrjuje, da zaradi zamakanja v kleti restavracije in servisnem prostoru, ki sta osnovni sredstvi družbe A., d. o. o, katere poslovna deleža je kupila, predmet nakupa nima dogovorjenih lastnosti in da gre zato za stvarno napako. Zahteva znižanje kupnine za poslovna deleža in vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila kupnine in zneskom, na katerega naj se kupnina zniža. Znesek znižanja kupnine utemeljuje z oceno stroškov odprave zamakanja.

20.Institut znižanja kupnine (2. točka prvega odstavka 468. člena ter 478. člen OZ) je samostojen jamčevalni zahtevek, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake (1. točka prvega odstavka 468. člena OZ). Jamčevalni zahtevek za odpravo napake oziroma za povrnitev stroškov odprave napake (1. točka prvega odstavka 468. člena OZ ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) je namenjen zaščiti kupčevega interesa za pravilno izpolnitev, zahtevek za znižanje kupnine (s prilagoditvijo cene zmanjšani vrednosti stvari) pa je usmerjen k varstvu načela enake vrednosti dajatev. Izbira zahtevka za znižanje kupnine pa tudi izključuje uveljavljanje drugih jamčevalnih zahtevkov v zvezi z isto napako.(5) V skladu s 478. členom OZ se načelo enake vrednosti dajatev uresniči z uveljavitvijo zahtevka za znižanje kupnine tako, da se ta zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Ker je dogovorjena kupnina lahko nižja ali višja od tržne vrednosti, je zakonodajalec izrecno določil, da se pri znižanju kupnine uporabi relativna metoda, po kateri je treba: 1.) ugotoviti vrednost, ki bi jo ob sklenitvi pogodbe na trgu imela stvar brez napake, 2.) ugotoviti vrednost, ki bi jo v tem času na trgu imela stvar z napako, 3.) razliko med njima izraziti v razmerju (odstotku) in 4.) v tem razmerju znižati kupnino iz pogodbe.(6) Ob predpisani relativni metodi tako znižanje kupnine neposredno za (ocenjene) stroške odprave stvarne napake ne pride v poštev. Ti so lahko, če (izjemne) okoliščine primera to opravičujejo, le merilo za določitev tržne vrednosti stvari z napako. Absolutno metodo, po kateri se od kupnine odšteje razlika med tržno vrednostjo stvari brez napake in tržno vrednostjo stvari z napako, pa je mogoče (posredno) uporabiti zgolj v primeru, ko je tržna vrednost stvari brez napake enaka kupnini, saj takrat relativna in absolutna metoda pripeljeta do enakega rezultata.(7)

21.V konkretnem primeru je tožnica navajala le absolutni znesek znižanja kupnine, ki ga je opredelila kot ocenjen strošek sanacije zamakanja na osnovnih sredstvih družbe. V reviziji smiselno navaja še, da naj bi bila tržna vrednost poslovnega deleža enaka nakupni ceni, kar (prav tako) smiselno izhaja tudi iz navedb tožencev.(8) Vendar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, (tudi) kombinacija teh trditev v konkretnem primeru ne zadošča.

22.Tožnica je izbrala zahtevek za znižanje kupnine, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca, kar je že bilo pojasnjeno. Poleg tega sta v obravnavanem primeru predmet nakupa dva 50-odstotna poslovna deleža gospodarske družbe (efektivno torej 100-odstotni poslovni delež v tej družbi) in ne premoženje te družbe. Gospodarska družba je namreč samostojna pravna oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. S pridobitvijo poslovnega deleža tožnica torej ni postala lastnica premoženja družbe.(9) Na to sta opozorila tudi toženca in nasprotovala znižanju kupnine za stroške odprave zamakanja na osnovnih sredstvih družbe, ker manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe in ker tožnica tudi ni navedla vsega premičnega in nepremičnega premoženja in drugih sredstev družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednost poslovnih deležev.(10) Vse navedeno je od tožnice terjalo dodatno utemeljevanje, zakaj je vrednost poslovnega deleža nižja ravno za stroške odprave zamakanja na delu premoženja družbe.

23.Iz tožničinih navedb v tožbi in tretji pripravljalni vlogi izhaja, da je bila kupnina za poslovni delež določena glede na premoženje družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami ter glede na njene poslovne rezultate. Tako tudi po tožničinih trditvah vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev družbe in poslovnega deleža očitno nista enaki. Strošek sanacije zamakanja zato ne more biti ustrezno merilo obsega znižanja kupnine.

24.Tožnica je v tožbi še trdila, da družba zaradi vseh stvarnih napak ni mogla opravljati dejavnosti, vendar že iz ostalih navedb v tožbi ter njenih nadaljnjih vlog izhaja, da je družba vendarle poslovala, le poslovni uspeh naj bi bil slabši. Manjša poslovna realizacija naj bi bila tako rezultat zamakanja kot tudi pomanjkanja ustreznih dovoljenj in napak v zvezi z delovanjem bazena. Pri tem se tožnica na (manjši) obseg poslovanja kot merilo (zmanjšane) vrednosti poslovnega deleža ni osredotočala in kljub konkretiziranim ugovorom tožencev(11) ni pojasnila, za koliko naj bi bil zaradi posamezne napake poslovni uspeh družbe slabši.

25.Tožnica bi tako morala opredeliti vrednost celotnega premoženja družbe z licencami, dovoljenji in soglasji ter družbine poslovne rezultate ob sklenitvi pogodbe kot podlago za določitev vrednosti poslovnega deleža brez zatrjevanih napak. Iz tega bi nato morala izhajati pri utemeljevanju manjvrednosti premoženja družbe ter njenih slabših poslovnih rezultatov zaradi zamakanja v klet restavracije in servisni prostor kot merila zmanjšanja vrednosti poslovnega deleža. Pri tem pa ji ne bi bilo treba v svoje trditve povzemati prav vsake postavke iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida, ampak bi zadoščalo, da bi predložila računovodske izkaze za relevantno obdobje in navedla le skupne oziroma končne vrednosti (ob morebitnem konkretiziranem prerekanju tožencev zgolj še posamezne sporne postavke) in se na te listine sklicevala kot na del trditvene podlage.

26.Ker tožnica tega ni storila, trditvenega bremena za uveljavljano znižanje kupnine ni zmogla. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da je metoda izračuna znižanja kupnine del materialnega prava, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti, saj s tem niso zajeta dejstva, ki so glede na predpisano metodo relevantna. Zanje velja razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), skladno s katerim jih morajo navesti stranke. V konkretnem primeru trditvena podlaga spora izključuje relevantnost stroška sanacije napak kot merila znižanja kupnine hkrati pa tudi sicer onemogoča preizkus (manj)vrednosti poslovnih deležev, tako da zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi niti deloma.

27.Ob opisanih pomanjkljivostih trditvene podlage in ko tožnica pravzaprav zgolj na "slepo srečo" trdi, da sta poslovna deleža manjvredna za stroške sanacije zamakanja, imenovanje izvedenca, ki naj ugotovi manjvrednost predmeta pogodbe, oziroma izračuna znižanje kupnine po metodi iz 478. člena OZ, ne pride v poštev. Šlo bi namreč za poizvedovalni dokaz oziroma dokaz v informativne namene, ki razen v določenih izjemnih primerih, ni dovoljen.(12) V obravnavanem primeru ne gre za takšno izjemo. V zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 16/2022 z dne 27. 7. 2022, II Ips 82/2021 z dne 20. 10. 2021, III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017, II Ips 128/2016 z dne 9. 2. 2016 in II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015, na katere se sklicuje tožnica, so bile podane posebne okoliščine (npr. zahtevek se je nanašal na daljše časovno oziroma življenjsko obdobje, informacijska asimetrija med pravdnima strankama), ki so narekovale bolj ohlapen pristop k zahtevi po nadaljnji konkretizaciji trditev. V konkretnem primeru kljub opozorilom tožencev o pomanjkljivosti njenih trditev tožnica v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni navajala nobenih okoliščin, ki bi po njenem mnenju narekovale znižanje ravni trditvenega bremena. Prav tako pa ni mogoče slediti njenim posplošenim revizijskim navedbam, da ustreznih trditev ni mogla podati, ker ni strokovnjak na področju gradbene ali ekonomske stroke. Kot gospodarski družbi, ki je sklepala in sklenila konkretno pogodbo o prodaji poslovnih deležev, bi ji mogli in morali biti znani njuna tržna vrednost oziroma način oblikovanje kupnine zanju. Nenazadnje se v tem okviru sama sklicuje na premoženje družbe (z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami) ter njene poslovne rezultate. Kot edina družbenica družbe, katere poslovna deleža je kupila, pa bi ob ustrezni skrbnosti tudi lahko pridobila podatke o tem, kakšno vrednost premoženja in poslovne rezultate je ta družba izkazovala ob sklenitvi pogodbe, ter kako in zakaj so se ti v nadaljevanju spreminjali (512. člen Zakona o gospodarskih družbah; v nadaljevanju ZGD-1). Kakršnihkoli ovir pri uveljavljanju svojih pravic do informacije v razmerju do poslovodstva družbe namreč ne navaja. Trditve, ki bi jih morala tožnica podati, torej sodijo v njeno zaznavno območje. Ob tem pa je treba še upoštevati, da je po izstopu tožencev iz družbe vsaj do določene mere podana informacijska asimetrija v korist tožnice.

28.Tožničine navedbe v zvezi z obrambo tožencev niso utemeljene. Toženca sta se zatrjevani manjvrednosti poslovnih deležev (utemeljeno) upirala z opozarjanjem na pomanjkljivosti tožničine trditvene podlage. Drugačna revizijska zavzemanja tožnice bi pomenila, da bi se toženca morala braniti "na zalogo" in s tem tudi dopolnjevati tožničino trditveno podlago, za kar pa glede na opisana pravna in življenjska položaja pravdnih strank ni utemeljenih razlogov.

29.V obravnavanem primeru torej kljub temu, da sta toženca opozarjala na razliko med zahtevkoma za znižanje kupnine in odpravo napake, da sta predmet pogodbe poslovna deleža družbe (in ne njeno premoženje), da tožnica ni podala trditev o vsem premičnem, nepremičnem premoženju in drugih sredstvih družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednost poslovnih deležev in da manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe oziroma stroškom sanacije zamakanja na teh sredstvih ter ob tem, da je tožnica sama navajala, da je na vrednost poslovnih deležev vplivala tako vrednost premoženja družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami kot tudi njeni poslovni rezultati (torej ne le vrednost opredmetenih osnovnih sredstev), teh kategorij tožnica nato ni z ničemer količinsko opredelila (glede na stanje brez zatrjevane napake in stanje z njo), tako da bi bilo mogoče preizkusiti oziroma izračunati morebitno manjvrednost poslovnih deležev. Da bi to zanjo predstavljalo nesorazmerno breme, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja. Tožničin zahtevek je tako pravzaprav temeljil na golem vztrajanju pri znižanju kupnine za poslovna deleža za stroške sanacije zamakanja na nepremičninah družbe. Zato sodišče druge stopnje s tem ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka z utemeljitvijo, da ni zmogla trditvenega bremena, ni napačno oziroma prestrogo razlagalo 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s 478. členom OZ) ter ni kršilo tožničinih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

Odločitev o reviziji

30.Ker torej razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

31.Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora tožencema povrniti stroške, ki sta jih imela v revizijskem postopku, in sicer stroške nagrade odvetnika za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.800 točk(13) (3. točka tar. št. 22 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (prvi odstavek 7. člena OT) in materialne stroške v višini 29,8 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 1.205,88 EUR, skupaj z 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) pa 1.471,17 EUR. Tožnica je dolžna odmerjene stroške plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

Sestava senata in glasovanje

32.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Tožnica se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2022 z dne 27. 2. 2022, II Ips 82/2021 z dne 20. 10. 2021, III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017, II Ips 128/2016 z dne 9. 2. 2016 in II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015.

Op. št. (2)Tožnica se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017 in II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015.

Op. št. (3)Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015, II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 in II Ips 127/2005 z dne 19. 10. 2006 ter J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 343 do 355 in 379 do 395.

Op. št. (4)Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2023 z dne 22. 5. 2024, II Ips 35/2022 z dne 15. 6. 2022, II Ips 82/2021 z dne 20. 10. 2021, II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017 in II Ips 243/2003 z dne 22. 4. 2004.

Op. št. (5)Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2013 z dne 20. 8. 2015 ter N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, posebni del, 3. knjiga, str. 165 in 169 do 172.

Op. št. (6)Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 161/2015 z dne 23. 11. 2015 in II Ips 156/2008 z dne 23. 6. 2011 ter S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij: veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih dr. Stojana Cigoja, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1985, III. knjiga, str. 1484 in 1485 in S. Cigoj, Obligacije: sistem splošnega obligacijskega prava v teoriji, sodstvu in primerjalnem pravu, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1976, str. 846 in 847.

Op. št. (7)S. Cigoj, navedeni deli.

Op. št. (8)Npr. tretja pripravljalna vloga tožencev, list. št. 104 spisa.

Op. št. (9)Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 57/2023 z dne 16. 10. 2023, II Ips 168/2017 z dne 7. 9. 2017 in I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017.

Op. št. (10)Prva pripravljalna vloga tožencev (list. št. 54, 65 in 69 spisa), njuna tretja pripravljalna vloga (list. št. 103, 104, 107 in 109 spisa) in njuna četrta pripravljalna vloga (list. št. 146 in 150 spisa).

Op. št. (11)Prva pripravljalna vloga tožencev (list. št. 61 do 68 spisa), tretja pripravljalna vloga tožencev (list. št. 109 spisa) ter njuna četrta pripravljalna vloga (list. št. 150 in 151 spisa).

Op. št. (12)Npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021, II Ips 13/2016 z dne 19. 10. 2017, II Ips 320/2011 z dne 8. 12. 2011 in II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011 ter M. Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8 do 10 in N. Betetto, Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik, 2013, št. 61, str. 13 do 18.

Op. št. (13)Vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku znaša 104.970,55 EUR.