Jedro

Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme.

Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.

Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve kupnine v višini stroškov sanacije. Pravilno sta opozarjala, da strošek sanacije ni enak manjvrednosti celotnega predmeta pogodbe in da tožnica ni podala trditev v smeri, zakaj in za koliko naj bi bil kupljeni poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga tožnica niti ne navaja) zaradi njunih kršitev manj vreden. Tožnica se na njune trditve ni ustrezno odzvala. Znižanje kupnine za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo stvarnih napak, izključujeta tako jezikovna razlaga zakona, kot tudi teleološka razlaga zakona.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša za 1.757,29 EUR (iz 7.790,58 EUR na 9.547,87 EUR).

V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta, in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.610,51 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (sklep in sodba) je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo 78.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se kupnina, določena v 5.1. točki Pogodbe o prodaji poslovnih deležev v družbi A., d. o. o., ki sta jo pravdni stranki sklenili 14. 2. 2017 v obliki notarskega zapisa SV 280/17, zniža za znesek 129.193,26 EUR (točka II/1 izreka) in da ji toženca v roku 15 dni plačata 32.811,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje do plačila (točka II/2 izreka), 120.954,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2021 dalje do plačila (točka II/3 točka izreka) ter ji povrneta pravdne stroške (točka II/4 izreka). Tožnici je naložilo, da tožencema povrne stroške postopka v višini 7.790,58 EUR (točka III izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP,1 in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnica je od tožencev kupila podjetje, ki ima za opravljanje svojih dejavnosti vsa potrebna dovoljenja. Če bi toženca pridobila ustrezno okoljevarstveno dovoljenje za malo komunalno čistilno napravo, tožnica ne bi imela nevšečnosti s pridobivanjem tega dovoljenja. Obveznost pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja je izključno posledica zatrjevane stvarne napake. Stališče, da je tožnica s svojo neaktivnostjo pretrgala vzročno zvezo, je materialnopravno napačno, poleg tega sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vzročnost med stvarno napako in škodo izhaja že iz dejstev, da družba A., d. o. o., ob primopredaji ni razpolagala z okoljevarstvenim dovoljenjem in da sta toženca to vedela. Na tožencih je bilo dokazno breme o nasprotnem. Sodišče ne pojasni pretrganja vzročnosti v zvezi s stroški pridobivanja laboratorijskih analiz, ki jih je opravila družba B., d. o. o., in so bile potrebne pri vložitvi zahteve. Neobrazloženo je stališče, da do kaznovanja sploh ne bi prišlo, če bi tožnica zahtevo vložila takoj ob ugotovitvi stvarne napake. O pretrganju vzročnosti bi bilo mogoče govoriti šele takrat, ko bi toženca dokazala, da je zatrjevana škoda posledica tožničine kasnejše vložitve zahteve. Toženca nista zatrjevala, še manj dokazala, kako bi se tožnica s takojšnjo vložitvijo zahteve izognila plačilu potrebnih stroškov analiz in kaznovanju. Tožničin pooblaščenec je na naroku 13. 10. 2022 pojasnil, da mora tožnica pred ponovno vložitvijo zahteve izdelati nov objekt in sistem za ponikanje. To pomeni, da zapoznela vložitev zahteve, oziroma opustitev njegove dopolnitve, objektivno ni pretrgala vzročnosti. Objekt objektivno ni izpolnjeval vseh zahtev. Tožnica, ki je morala opraviti investicijska dela glede ponikovalnice, je v novembru 2022 vložila novo vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Ob dejstvu, da je tožnica pridobila analize in vložila zahtevo za izdajo dovoljenja, ni dvoma o tem, da je storitve tudi plačala. Če denarna kazen po sklepu upravnega organa ni plačana, jo pristojni organ za izvršbo izterja. Ne drži, da je tožnica postavila nove oglasne table, obstoječe je le zamenjala z novimi. Ne gre za table, ki bi bile bistveno drugačne in bi zanje tožnica potrebovala novo soglasje. Tožnica je naročila izdelavo unikatnih tabel prav zato, ker se je zanesla na jamčevanje tožencev, da je bilo soglasje podano. Tabel, izdelanih za namen obveščanja obiskovalcev na regionalni cesti, tožnica ne more postaviti drugje. Glede vrednosti tabel je tožnica predlagala imenovanje izvedenca ustrezne stroke. Tožnica je trditve o prevari (glede oglasnih tabel in bazena) podala v svojih pripravljalnih vlogah. Porezane cevi sistema ogrevanja ne predstavljajo očitne napake. Sodišče se ni opredelilo do ugovorne trditve, da tožnica zaradi izrecnih zagotovil tožencev ni izgubila jamčevalnih zahtevkov. Iz komentarjev obiskovalcev ne izhaja, da je bila voda v bazenu ogrevana. Sodišče ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožnice, da je bil bazen v uporabi tudi, ko ogrevanje ni delovalo, saj se je voda ogrevala po naravni poti. Če je tožnica napako v zvezi s filtri sanirala tako, da je vgradila boljše filtre, to ne pomeni, da zatrjevane napake ni bilo. Tožnica je predlagala izvedenca, ki bi lahko podal mnenje o tem, kakšni filtri so ustrezni. Datum izvedbe storitve (račun z dne 30. 4. 2020) ne pove, kdaj je napaka nastala, prav tako nima vpliva na presojo pravočasnosti zahtevka. Sodišče v zvezi z zamakanjem v kleti ne pojasni, od katerega trenutka dalje je štelo rok, ki naj bi ga tožnica zamudila. Toženca sta še v dopisu z dne 24. 11. 2020 zatrjevala, da bosta napako odpravila, zato je tožnica utemeljeno štela, da tožba še ni potrebna. Od tožnice ni mogoče pričakovati notifikacije v jamčevalnem roku, če sta toženca napako sama priznala in se jo zavezala odpraviti. Že v primopredajnem zapisniku je bilo ugotovljeno, da je v kleti prisotna vlaga, da so na zidovih vidne sledi plesni in da odpada omet. Ugotovitev, da v kleti ni prisotno zamakanje, je presenetljiva. Sodišče je izpoved priče C. C. izkrivilo in vzelo iz konteksta celotne izpovedi. Zmeda glede predloženih predračunov ni relevantna, tožnica je namreč za ugotavljanje višine škode predlagala ustreznega izvedenca. Razlogi za izpodbijanje odločitve o zahtevku iz naslova izgube pri poslovanju so enaki razlogom za izpodbijanje ostalega dela zahtevka.

3. Toženca, ki s pritožbo izpodbijata stroškovno odločitev, pritožbenemu sodišču predlagata, da prisojeni znesek pravdnih stroškov 7.790,58 EUR nadomesti z zneskom 10.225,41 EUR. Glede na spremenjeno vrednost spornega predmeta bi moralo sodišče tožencema za pripravljalne vloge z dne 10. 1. 2022, 17. 3. 2022 in 19. 7. 2022 priznati 700 točk za vsako od vlog. Enako število točk bi jima moralo priznati tudi v zvezi z vlogo z dne 22. 2. 2022, ter 50 točk za vlogo z dne 26. 8. 2022. Spremenjeno vrednost spora bi moralo upoštevati tudi pri odmeri nagrade za pristop na naroke (1400 točk za narok 10. 1. 2022, po 700 točk za naroke 28. 2. 2022, 9. 5. 2022, 30. 6. 2022 in 13. 10. 2022). Toženca sta upravičena tudi do 120 točk za odsotnost iz pisarne - za vsak narok, do urnine (po 350 točk za naroka 28. 2. 2022 in 9. 5. 2022, 50 točk za narok 30. 6. 2022) in do stroškov poizvedb (13 x 50 točk). Zaradi zastopanja dveh strank sta toženca upravičena do 10 % povečanja stroškov. Odmerjenih 12.457,50 točk je treba povečati za 2 % materialne stroške, stroške kilometrine in parkiranja, ter 22 % DDV. Znesku 9.868,69 EUR je treba prišteti še stroške prevoda (235,92 EUR) in pričnine (120,80 EUR).

4. Toženca v odgovoru na pritožbo tožnice predlagata njeno zavrnitev, tožnica pa na pritožbo tožencev ni odgovorila.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

6. Tožnica zoper toženca uveljavlja jamčevalne in odškodninske zahtevke iz naslova njune odgovornosti za stvarne napake na prodani stvari. Zatrjuje, da je z nakupom poslovnih deležev v družbi A., d. o. o. postala lastnica turističnega kompleksa D., in da se je po nakupu izkazalo, da kljub drugačnim zagotovilom tožencev družba ni imela okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje male komunalne čistilne naprave, da toženca oglasnih tabel na regionalni cesti z oznako ... nista uskladila s predpisi, da bazen ni deloval brezhibno in da ob večjih nalivih zamaka (poplavlja) v klet in servisni prostor.

7. Če ima stvar, ki jo je prodajalec izročil kupcu, napako, je prodajalčeva izpolnitev nepravilna. Za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake morajo biti poleg dveh splošnih predpostavk (- stvar, ki je predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja, ima napako, - vzrok za napako izvira iz prodajalčeve sfere) izpolnjene posebne (dodatne) predpostavke: - kupec ob sklenitvi pogodbe za napako ni vedel in tudi ni bil dolžan vedeti (460. člen OZ2), - pravočasno obvestilo o napaki (1. odstavek 461. člena in 1. odstavek 462. člena OZ), - (skrita) napaka se pokaže v 6 – mesečnem jamčevalnem roku, razen če je v pogodbi določen daljši rok (2. odstavek 462. člena OZ), in - sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem (prekluzivnem) roku (1. odstavek 480. člena OZ3). Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko izbira med jamčevalnimi zahtevki iz 1. odstavka 468. člena OZ; od prodajalca lahko zahteva izpolnitev pogodbe (odpravo napake ali izročitev druge stvari brez napake) ali znižanje kupnine, lahko pa tudi odstopi od pogodbe. Poleg jamčevalnih zahtevkov lahko zahteva tudi povrnitev škode zaradi zaupanja (2. odstavek 468. člena OZ) in refleksne škode (3. odstavek 468. člena OZ).

8. Po sodišču prve stopnje ugotovljeno relevantno dejansko stanje je sledeče: Tožnica je s tožencema 14. 2. 2017 sklenila Pogodbo o prodaji poslovnih deležev. Predmet prodaje sta bila poslovna deleža tožencev (vsakega v višini 50 %) v družbi A., d. o. o., ki je bila lastnica vseh nepremičnin in drugih sredstev, potrebnih za obratovanje turističnega kompleksa D. Tožnica je tožencema plačala kupnino v višini 1.725.000 EUR, primopredaja je bila opravljena 15. 10. 2017 in 28. 11. 2017. Takoj po primopredaji 15. 10. 2017 sta toženca izvedla odvodnjavanje meteornih vod s strehe restavracije in servisnega objekta ter površinskih meteornih vod ob objektu. Zakoniti zastopnik tožnice ju je 21. 5. 2019 obvestil, da ob velikih nalivih v klet še vedno zamaka. Toženca s sanacijo zamakanja nista nadaljevala. V korespondenci pred vložitvijo tožbe je tožnica toženca v dopisu z dne 3. 7. 2019 (priloga A6) obvestila o pomanjkljivostih, povezanih z neobstojem okoljevarstvenega dovoljenja za malo čistilno napravo, obratovanjem bazena, nabiranjem vode v kletnih prostorih ob deževju in odstranitvijo neustreznih oglasnih tabel. Toženca sta se odzvala z dopisom z dne 15. 7. 2019 (priloga A8), v katerem sta ponudila pomoč pri pridobivanju okoljevarstvenega dovoljenja, zavrnila očitke o napakah glede bazena in oglasnih tabel ob cesti, ter izrazila pripravljenost za povrnitev stroškov sanacije kleti in servisnega prostora v višini 5.000 EUR. V drugem dopisu z dne 26. 10. 2020 (priloga A7) tožnica ponavlja že izražene očitke, ter toženca poziva, da z njo skleneta dogovor o znižanju kupnine in ji na ta račun vrneta 110.000 EUR. Toženca v dopisu z dne 24. 11. 2020 (priloga A9) na očitke odgovarjata podobno kot prvič. Tožnica s tožbo, vloženo 13. 1. 2021, uveljavlja znižanje kupnine v višini 129.193,26 EUR (zahtevek zajema znižanje kupnine zaradi manjvrednosti bazena - 24.222,71 EUR4 in kletnih prostorov - 104.970,55 EUR) in plačilo 153.765,60 (zahtevek zajema vrnitev dela kupnine in plačilo odškodnine).

_Glede okoljevarstvenega dovoljenja_

9. Dejstvo, da mala komunalna čistilna naprava ob prodaji ni imela okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje, je sodišče prve stopnje glede na zagotovila prodajalcev, da družba razpolaga z vsemi potrebnimi dovoljenji,5 pravilno opredelilo kot stvarno napako v smislu 459. člena OZ. Tožnica z odškodninskim zahtevkom uveljavlja povrnitev škode, ki je posledica te napake; zahteva povrnitev izrečene denarne kazni zaradi obratovanja male komunalne čistilne naprave brez okoljevarstvenega dovoljenja (10.000 EUR), povrnitev plačane upravne takse (22,60 EUR) in povrnitev stroškov, povezanih s pridobivanjem okoljevarstvenega dovoljenja (2.549,80 EUR, po računu družbe B., d. o. o.). Gre za t. i. refleksno škodo (škodo, ki zaradi napake nastane na kupčevih drugih dobrinah), za povrnitev katere se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (ne zgoraj citirana posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake). Ena od predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti je, da je nastala škoda v vzročni zvezi z napako.

10. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica za omenjeno stvarno napako izvedela ob inšpekcijskem pregledu 17. 4. 2019. Toženca sta napako priznala in izrazila pripravljenost za sodelovanje pri reševanju problema (tudi pripravljenost za prevzem stroškovnega bremena). Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala (sodišče prve stopnje se sklicuje na dopis Ministrstva za okolje in prostor z dne 13. 7. 20226), njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Po presoji sodišča prve stopnje je s svojo neaktivnostjo pretrgala vzročno zvezo med opustitvijo tožencev in vtoževano škodo.

11. Ne more biti dvoma o tem, da je po prenosu lastništva zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja lahko podala le tožnica. Če bi dovoljenje pridobila, bi vsi stroški, potrebni za njegovo izdajo, bremenili toženca. Enako bi veljalo v primeru, če bi tožnica trdila in dokazala, da dovoljenja ni pridobila (ne bi mogla pridobiti) zaradi razlogov na strani tožencev.

12. Ugovorne trditve o tožničini pasivnosti7 potrjuje predložena listinska dokumentacija, ki je sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo. Povzema jo pritožbeno sodišče, in sicer kronološko. Z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 13. 1. 2020 (priloga B34) je bilo družbi A., d. o. o. naloženo, da mora v roku 6 mesecev komunalno odpadno vodo iz turističnega naselja D. prenehati odvajati v vode, pri čemer prepoved preneha ob morebitni pridobitvi okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje komunalne čistilne naprave z odvajanjem odpadne vode v vode. Tožnica je v imenu družbe A., d. o. o. zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja prvič vložila 1. 10. 2020.8 Ker po pozivu Agencije RS za okolje vloge ni dopolnila, je bila ta s sklepom z dne 13. 1. 2021 zavržena (prilogi B61 in B62). S sklepom Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 26. 7. 2021 (priloga B55) je bila družba A., d. o. o. opozorjena, da ji bo, v primeru, da v roku 15 dni ne bo izpolnila obveznosti iz odločbe z dne 13. 1. 2020 (v primeru, da komunalne odpadne vode ne bo prenehala odvajati v vode, oziroma da ne bo pridobila okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje komunalne čistilne naprave), izrečena denarna kazen v višini 10.000 EUR. Sklep o denarni kazni je bil izdan 10. 9. 2021 (priloga B57). Novo vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je tožnica podala 25. 10. 2021 in jo formalno dopolnila 23. 11. 2021 (priloga B70). Ker vloge po ponovnem pozivu ni dopolnila,9 je Ministrstvo za okolje in prostor v sporočilu z dne 13. 7. 2022 napovedalo, da zahtevi za izdajo okoljevarstvenega soglasja ne bo ugodeno. Iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor z dne 25. 8. 2022 (priloga B85) izhaja, da je bila družbi A., d. o. o. 13. 7. 2022 izdana zavrnilna odločba. To posredno izhaja tudi iz pritožbene navedbe, da je tožnica novembra 2022 vložila novo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.

13. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trdila, da komunalna čistilna naprava glede na stanje ob primopredaji ni izpolnjevala pogojev za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Velja tudi poudariti, da tožnica glede razlogov za zavrženje prve zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ni podala nobenih trditev. Tožnica ni trdila, da obstoječi sistem ni bil ustrezen, zato je pojasnilo njenega pooblaščenca na naroku, da mora biti pred ponovno vložitvijo zahteve izdelan nov objekt in sistem za ponikanje, mogoče razumeti kot odločitev tožnice za posodobitev obstoječega sistema. To potrjuje tudi zapisnik inšpekcijskega pregleda z dne 7. 9. 2021 (priloga B56), v katerem je povzeta izjava predstavnika tožnice, da je bil v maju (2021) za postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja pooblaščen B., d. o. o., ki je po ogledu predlagal dograditev čistilne naprave z jaškom za ponikavanje. Izrečena denarna kazen, ki je posledica neutemeljenega časovnega zamika pri pridobivanju okoljevarstvenega dovoljenja (tožnica je imela v obdobju od 13. 1. 2020 do 10. 9. 2021 možnost, da se izogne izreku denarne kazni), ne more bremeniti tožencev. Prav tako tožencev ne more bremeniti strošek (račun družbe B., d. o. o., z dne 30. 9. 2021), očitno povezan z delovanjem dograjene čistilne naprave (saj, kot trdita toženca, v letu 2019 oziroma 2020 dodatne storitve v zvezi s pridobivanjem okoljevarstvenega dovoljenja niso bile potrebne). V tem smislu je vtoževano škodo mogoče opredeliti kot posledico kasnejše vložitve zahteve. Stališče o pretrganju vzročne zveze je pravilno še iz enega razloga. Tožnica bi bila upravičena do povrnitve stroškov, glede katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja potrebni oziroma utemeljeni (torej do povrnitve stroškov, ki so bili pogoj za pridobitev dovoljenja). Tožnica ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja zaradi razlogov, ki sodijo v njeno odgovornostno sfero (vloženih zahtev ni dopolnila, zato sta bili zavrženi), zato ni upravičena do povrnitve stroškov (22,60 EUR, 2.549,80 EUR), ki jih zatrjuje v zvezi z neuspešnimi poskusi pridobitve dovoljenja. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da pritožnica v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o nedokazanosti plačila denarne kazni navaja, da je kazen v primeru neplačila izterjana, ne pa tudi, da je bila kazen po sklepu z dne 10. 9. 2021 od nje dejansko izterjana.

_Glede oglasnih tabel_

14. Tožnica je izdelala novi oglasni tabli, namenjeni oglaševanju dejavnosti, in ju namestila ob regionalno cesto, tja, kjer sta stali prejšnji oglasni tabli. V inšpekcijskem postopku (priloga A 12) se je izkazalo, da družba A., d. o. o. ni imela soglasja upravljavca ceste za postavitev tabel, zato jih je dolžna odstraniti. Škodo zaradi odstranjenih oglasnih tabel (tožnica zahteva 2.000 EUR, kolikor naj bi bili novi leseni tabli vredni) je sodišče prve stopnje pravilno označilo za škodo zaradi stvarne napake, saj sta toženca tožnici zagotovila, da prodana družba razpolaga z vsemi dovoljenji/soglasji za delovanje. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (2. odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.10 Rok za sodno uveljavitev zahtevka začne teči po dnevu, ko je kupec prodajalca obvestil o napaki. V primeru, da je prodajalec s svojim ravnanjem zavedel kupca, da pravic ni pravočasno uveljavil (torej, da ga je prevaral), se ne bo mogel sklicevati na okoliščino, da kupec jamčevalnega zahtevka ni sodno uveljavil v enoletnem roku od obvestila o napaki. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnica ni podala trditev o prevari.11 Kljub temu pa je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica zahtevka ni uveljavljala v roku enega leta od notifikacije napake in je zato njena pravica ugasnila, materialnopravno pravilna.

15. Prevaro v smislu 1. odstavka 480. člena OZ je treba razumeti kot vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavljal. Med ta spadajo tudi ravnanja prodajalca, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, torej ravnanja, na podlagi katerih lahko kupec utemeljeno sklepa, da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno.12 Tožnica je trdila, da sta ji toženca ves čas obljubljala, da bosta napake odpravila, oziroma ji zanje plačala ustrezno denarno nadomestilo.13 Tožnica je toženca o napaki (oziroma o vodenem inšpekcijskem postopku) obvestila v dopisu z dne 3. 7. 2019, tožbo pa je vložila 13. 1. 2021. V dopisih z dne 15. 7. 2019 in 24. 11. 2020 sta toženca pojasnila, da so bile oglasne table nameščene leta 1994, in da sta bila leta 1997 s strani inšpekcije neformalno opozorjena, da morata zaradi spremenjenih predpisov tabli odstraniti in nadomestiti z vizualno drugačnimi, vendar tega nista storila, zahtev za odstranitev pa tudi ni bilo (vse navedeno je toženec potrdil v izpovedi). Toženca tožnice nista zavajala, njunih izjav tožnica ni mogla razumeti kot zavezo, da ji bosta povrnila strošek za izdelani oglasni tabli. Na podlagi izjav tožencev torej tožnica ni imela razloga za sklepanje, da sodno uveljavljanje zahtevka ni potrebno.

_Glede zamakanja_

16. Glede zamakanja v klet in servisni prostor je tožnica uveljavljala jamčevalni zahtevek iz 2. točke 1. odstavka 468. člena OZ – sorazmerno znižanje kupnine (za 104.970,55 EUR) in kondikcijski zahtevek za plačilo zneska 104.970,55 EUR (kot razliko med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na katerega je bila višina kupnine znižana). Vtoževani znesek prikazuje kot oceno stroška, potrebnega za odpravo zamakanja (po predračunu družbe E., d. o. o. - priloga A27).

17. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da tožnica pravice ni uveljavljala v roku iz 1. odstavka 480. člena OZ. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta toženca še v dopisu z dne 24. 11. 2020 izražala pripravljenost za kritje stroškov sanacije kleti restavracije in servisnega objekta v višini 5.000 EUR. Pravilno je zato pritožbeno stališče, da se toženca ne moreta uspešno sklicevati na okoliščino, da tožnica jamčevalnega zahtevka ni sodno uveljavila v enoletnem roku od obvestila o napaki (v roku 1 leta od dopisa z dne 3. 7. 2019).

18. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je kljub navedenemu pravilna, vendar iz povsem drugačnih materialnopravnih razlogov kot jih je nanizalo sodišče prve stopnje. Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah14 nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve kupnine v višini stroškov sanacije. Pravilno sta opozarjala, da strošek sanacije ni enak manjvrednosti celotnega predmeta pogodbe, in da tožnica ni podala trditev v smeri, zakaj in za koliko naj bi bil kupljeni poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga tožnica niti ne navaja) zaradi njunih kršitev manj vreden. Tožnica se na njune trditve ni ustrezno odzvala. Nasprotno, vztrajala je, da predloženi računi služijo kot dokaz manjvrednosti predmeta pogodbe, in da je za ugotovitev natančne višine predlagala imenovanje izvedenca ustrezne stroke. Glede dokaznega predloga za imenovanje izvedenca, ki bi po prepričanju tožnice potrdil manjvrednost zaradi stvarnih napak (glede zamakanja in bazena), velja pojasniti, da se dokazi izvajajo zaradi dokazovanja podanih trditev, ne zaradi nadomeščanja pomanjkljivih trditev. Ker sta toženca ugovarjala nesklepčnosti dela tožbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP).

19. Znižanje kupnine za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo stvarnih napak, izključujeta tako jezikovna razlaga zakona (478. člen OZ kot merilo znižanja določa razmerje med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe15), kot tudi teleološka razlaga zakona: če se kupec odloči stvar obdržati navkljub napaki - brez odprave napake, je zaradi načela enake vrednosti dajatev upravičen zahtevati znižanje kupnine; če se za zadržanje stvari z napako ne odloči, mu zakon daje možnost odstopiti od pogodbe; če pri pogodbi vztraja, a ni pripravljen sprejeti stvari z napako, pa mu daje zakon možnost zahtevati pravilno izpolnitev: zahtevati od prodajalca, da mu izroči stvar brez napake oziroma da napako odpravi, pri čemer je v določenih primerih mogoče doseči tudi tako, da kupec napako odpravi sam in stroške popravila (vnaprej ali po popravilu) izterja od prodajalca.16 Pomembno je poudariti, da je tožnica z vložitvijo tožbe uresničila pravico do sorazmernega znižanja kupnine. Njena izbira je postala dokončna, drugih jamčevalnih zahtevkov v zvezi z isto napako (zahtevka za pravilno izpolnitev ali pravico do odstopa od pogodbe) ne more več uveljavljati. Tožnica je vtoževala obseg znižanja kupnine po metodi, ki je v nasprotju z materialnim pravom, zato je bil tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

_Glede bazena_

20. Tožnica je tudi zvezi s stvarnimi napakami na bazenu uveljavljala oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine in dajatveni zahtevek. V dopisu z dne 3. 7. 2019 (in ponovno v dopisu z dne 26. 10. 2020) je toženca obvestila, da bazen pušča, da so cevi za solarni sistem ogrevanja porezane in da so filtri neustrezni. Toženca sta v svojih odgovorih (z dne 15. 7. 2019 in 24. 11. 2020) zapisala, da je bazen ob primopredaji deloval brezhibno, da tožnica tudi v letu 2018 ni imela pripomb, da prvič slišita za porezane cevi, da je izguba vode posledica izhlapevanja, in da je treba lamelne filtre dnevno čistiti ter zamenjati v dveh ali treh letih. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se toženca utemeljeno sklicevala na 1. odstavek 480. člena OZ. Tožnica na drugi strani ni dokazala (je pa trdila, kar je pritožbeno sodišče izpostavilo že v 18. točki obrazložitve), da bi jo toženca zavedla, da svojih pravic ni pravočasno uveljavljala. Kot izhaja iz omenjenih dopisov, toženca napak glede bazena nista priznala, prav tako nista izrazila pripravljenosti, da jih odpravita. Tožnica, ki je toženca o napakah obvestila 3. 7. 2019, jamčevalnega zahtevka ni sodno uveljavila v enoletnem prekluzivnem roku, zato je njena pravica ugasnila.

21. Izpodbijana odločitev je pravilna tudi zato, ker je tožba v delu, v katerem tožnica uveljavlja znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo zatrjevanih stvarnih napak na bazenu (16.713 EUR po računih družba E. d. o. o., 4.098,60 EUR po računu družbe F., d. o. o., 3.411,11 EUR po računu družbe G., d. o. o. - priloge A15, A16 in A28), nesklepčna. Kupnine ni mogoče znižati za stroške, potrebne za odpravo napake (glej 18. in 19. točko obrazložitve). Toženca sta v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozarjala, da tožnica ni podala trditev o zmanjšani vrednosti (manjvrednosti) pogodbenega predmeta. Manjvrednosti pogodbenega predmeta (poslovnih deležev družbe, ki je lastnica vseh nepremičnin in premičnin, potrebnih za obratovanje turističnega kompleksa D., tudi bazena) namreč ni mogoče enačiti z zneskom ocenjenih stroškov sanacije.

_Glede izgubljenega dobička_

22. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je zaradi stvarnih napak utrpela škodo pri poslovanju v višini 10.000 EUR. Pritožba se z razlogi izpodbijane sodbe (da v letu 2020 odstranjene oglasne table in težave z bazenom niso mogle vplivati na obseg poslovanja v letu 2018, ter da je poslovni rezultat odvisen od vrste faktorjev) vsebinsko niti ne sooči. Tožnica ni trdila, da bazen v letu 2018 ni obratoval (iz izpovedi zakonitega zastopnika tožnice izhaja prav nasprotno – da je bazen tudi v letu 2018 obratoval). Z življenjskega vidika tudi ni prepričljivo, da bi občasno zamakanje v klet, ki se ne uporablja (toženca sta imela v prostoru zamrzovalne omare, zakoniti zastopnik tožnice pa je izpovedal, da prostora sploh ne uporabljajo), lahko vplivalo na obratovanje restavracije, oziroma bilo vzrok za slabše poslovanje. Na navrženo pritožbeno navedbo o napačnosti presoje, da je zahtevek v tem delu nedefiniran (oziroma trditve nekonkretizirane), saj je tožnica predlagala dokaz z izvedencem, pritožbeno sodišče odgovarja enako kot glede dokazovanja manjvrednosti zaradi stvarnih napak - manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi.

_Glede stroškov postopka_

23. Toženca pravilno opozarjata, da sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo, da je tožnica med postopkom povečala tožbeni zahtevek (ob vložitvi tožbe je vrednost spornega predmeta znašala 121.311,60 EUR, po spremembi tožbe 14. 12. 2021 pa 153.765,66 EUR). Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti in preglednosti odločitve ponovno povzema vse stroške, do povrnitve katerih sta toženca upravičena. Skladno z določili OT17 se tožencema prizna: 1300 točk za pripravljalno vlogo z dne 14. 12. 2021, 975 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 12. 2021, 700 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 1. 2022, 700 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 2. 2022, 700 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2022, 700 točk za zastopanje na naroku 10. 1. 202218 in 120 točk za odsotnost iz pisarne, 700 točk za zastopanje na naroku 28. 2. 2022, 120 točk za odsotnost iz pisarne in 350 točk urnine, 700 točk za zastopanje na naroku 9. 5. 2022, 120 točk za odsotnost iz pisarne in 350 točk urnine, 700 točk za zastopanje na naroku 30. 6. 2022, 120 točk za odsotnost iz pisarne in 50 točk urnine, 700 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 7. 2022, 20 točk za (kratek) dopis oziroma obvestilo z dne 26. 8. 2022, 700 točk za zastopanje na naroku 13. 10. 2022 in 120 točk urnine ter 650 točk za skupno opravljenih 13 poizvedb, skupaj 10.595 točk, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank po 1. odstavku 7. člena OT (skupaj 11.654,50 točk) in za 1% oziroma 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT (skupaj 11.781,05 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 7.068,63 EUR, povečano za stroške kilometrine (442,90 EUR), parkiranja (22,20 EUR) in 22 % DDV, pa 9.191,15 EUR. Temu znesku se prišteje še strošek prevoda (235,92 EUR) in pričnine (120,80 EUR), tako da skupni stroški tožencev znašajo 9.547,87 EUR.

_Sklepno_

24. Pritožbeno sodišče na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa19 zaključuje, da je odločitev o glavni stvari pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, in da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Ker je pritožba tožencev zoper stroškovno odločitev delno utemeljena, je sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožnica dolžna povrniti tožencema, zvišalo za 1.757,29 EUR. V ostalem je pritožbo tožencev, pritožbo tožnice pa v celoti, zavrnilo, ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožencema pa je na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške vloženega odgovora na pritožbo v višini 1.430,51 EUR (1925 točk oziroma 1.155 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v zvezi s 1. odstavkom 7. člena OT, povečano za 1% oziroma 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT in 22 % DDV). Pritožbeni uspeh tožencev je bil 72 %20, zato sta na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP upravičena do sorazmerne povrnitve pritožbenih stroškov v višini 180 EUR (72 % od zneska 250 EUR, ki obsega 140 točk oziroma 90 EUR za pritožbo po tar. št. 22/2 OT, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 138 EUR). Znesek 1.610,51 EUR je dolžna tožnica tožencema plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. 4 Gre za seštevek zneskov 16.713 EUR, 4.098,60 EUR in 3.411,11 EUR. 5 Družba je upravičena opravljati svojo poslovno dejavnost oz. svoje obstoječe poslovanje v sedanji obliki in razpolaga z vsemi za to zahtevanimi javnopravnimi dovoljenji, soglasji, koncesijami, licencami ali podobnim (točka 8.4. Pogodbe o prodaji poslovnih deležev). 6 Na list. št. 235 – 236 v spisu. 7 Te sta toženca podala v 3. in 4. pripravljalni vlogi. 8 Kar izkazujeta dohodni žig na vlogi v prilogi B68 in dopis Agencije RS za okolje z dne 12. 1. 2022 v prilogi B60. 9 Pozvana je bila, da se opredeli glede hidravlične obremenjenosti naprave, da navede količino bazenskih voda, postopek čiščenja vod in lokacijo odvajanja, ter da dopolni opredelitev glede novega objekta za ponikanje, z izračuni ponikovalnih sposobnosti. 10 Glej N. Plavšak, OZ s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 175. 11 Takšne trditve je podala v svoji 3. in 4. pripravljalni vlogi. 12 Glej N. Plavšak, OZ s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 199, ter sklep II Ips 31/2021 z dne 7. 7. 2021 (12. točka obrazložitve). 13 Glej 4. pripravljalno vlogo (list. št. 136 v spisu). 14 Glej 1., 3. in 4. pripravljalno vlogo ter odgovor na pritožbo (5. stran, 2. in 3. odstavek). 15 Način znižanja kupnine zaradi stvarnih napak je naslednji: kupnina se zniža za delež, za katerega je vrednost stvari zaradi napake manjša od vrednosti, ki bi jo imela stvar brez napake (kot vrednost, ki naj bi jo imela stvar brez napake, se praviloma upošteva pogodbena vrednost (cena) te stvari). 16 Glej sodbo in sklep II Ips 348/2013 z dne 20. 8. 2015 (18. točka obrazložitve). 17 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami. 18 Ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo, zato se tožencema na podlagi tar. št. 21/2 OT (prej 21/2 OT) prizna 700 točk (zoper stroškovno odločitev se je pritožila tudi tožnica, poleg tega pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti). 19 Do pritožbenih očitkov, s katerimi tožnica napada druge razloge izpodbijane sodbe (glede oglasnih tabel, zamakanja in bazena), se pritožbenemu sodišču skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni bilo treba opredeliti. 20 Vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je 2.434,83 (10.225,41 EU – 7.790,58 EUR). Toženca sta od zahtevanih 2.434,83 EUR uspela s 1.757,29 EUR (kar predstavlja 72 % uspeh).