Jedro

Pravica staršev do stikov z otrokom predstavlja osebnostno pravico, zato je v primeru posega vanjo, če so seveda podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, mogoče zahtevati odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin.

Za ugotovitev obstoja nepremoženjske škode, stopnje bolečin in trajanja le-teh v primerih posegov v osebnostne pravice, je primerneje izvajanje dokazov z zaslišanjem oškodovanca kot pa z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. postavitvijo izvedenca), saj je za individualizacijo pomena prizadete dobrine ključno osebno dojemanje oškodovanca. To pa ne pomeni, da nasprotna stranka ne bi mogla z drugimi dokaznimi sredstvi izpobijati oškodovančevih trditev.

Trajanje posega v osebnostno pravico in dejstvo, da je tožniku nastala trajana in nepopravljiva škoda, opravičujeta odškodnino, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 27.05.2004, opr.

št. P, toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za prestane psihične bolečine v višini 2.700.000,00 SIT (1. točka izreka) in pravdne stroške v višini 94.051,00 SIT (3. točka izreka), vse v roku 15 dni ter, v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del (1. in 3. točka izreka) toženka pravočasno vlaga pritožbo, v kateri navaja, da je bila s kazensko sodbo v zadevi I K res spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 200. člena KZ, ne glede na to pa je treba v konkretni zadevi vsekakor upoštevati, da se pravica do osebnih stikov očeta z otrokom prepleta tudi z dolžnostmi, ki jih imajo starši do svojega otroka ter koristmi otroka na drugi strani. Navaja, da ni nasprotovala stikom med tožnikom in mladoletno hčerko, vztrajala pa je pri tem, da stiki potekajo v njeni prisotnosti oziroma v prisotnosti strokovne osebe, in sicer iz razlogov na strani tožnika.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje šteje, da naj bi toženka tožniku stike onemogočala že od 24.06.1994, ko je postala odločba CSD Ljubljana-Bežigrad z dne 07.04.1994 izvršljiva. Toženka je izpovedala, da je postalo življenje s tožnikom nevzdržno po rojstvu hčerke D., ko je tožnik začel groziti, da ju bo zapustil, ju maltretiral in ju zapiral v stanovanje. Nikamor nista smeli iti, tudi k njima ni smel nihče, tožnik pa za hčerko ni kazal nobenega interesa več. Vse navedeno izhaja iz obrazložitve sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 12.05.1993. V času izdaje te sodbe tožnik sploh ni imel stikov s hčerko, saj zanjo sploh ni kazal interesa. Med pravdnima strankama ni šlo le za vprašanje stikov, temveč je bil problem njegov odnos do hčerke. Zato je bilo že s prvo odločbo CSD z dne 28.09.1993 odločeno, da stiki potekajo na otrokovem domu ob prisotnosti strokovne delavke Centra za socialno delo. Če bi bil tožnikov odnos normalen, sodelovanje tretje osebe ne bi bilo potrebno. Iz obrazložitve odločbe CSD z dne 07.04.1994 izhaja, da je strokovna komisija predlagala, da bi stiki potekali v prostorih centra, vendar je CSD kasneje odločil drugače, ker je šlo očitno za specifično zadevo. Nadalje navaja, da je 200. člen ZOR določal, da sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, vendar mora glede na 2. odstavek paziti ne le na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, temveč tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka ugovarjala, da ne gre za pravno priznano obliko nepremoženjske škode, saj meni, da pravica do stikov, določena v 106. členu ZZZDR, ni tista osebnostna pravica, ki jo je imel v mislih zakonodajalec, ko je sprejemal ZOR. Ne glede na to pa bi bilo treba upoštevati tudi pravila o deljeni odgovornosti, določena v 192. členu ZOR. Sodišče prve stopnje sicer meni, da je ugovor o tožnikovi soodgovornosti neutemeljen, ker naj bi CSD ugotovil, da naj nenadzorovani stiki tožnika in hčerke le-tej ne bi škodovali oziroma so ji bili v korist ter da je neutemeljeno toženkino sklicevanje na tožnikovo soodgovornost, ker je komuniciral le prek ustanov. Vendar pa sodišče ne oceni toženkinih navedb in izpovedi, da se je toženec odselil, vložil tožbo za razvezo, glede stikov vložil zahtevo neposredno na CSD, s toženko pa v tem času ni skušal navezati stikov niti vprašati, kako je z D.. Tožnik se je ves čas zavedal le svojih pravic, ne pa tudi dolžnosti, s čimer je sam povzročil nastalo situacijo. Popolnoma neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik že s tožbo za razvezo pokazal interes, ko je zahteval, naj se mu hčerka dodeli v varstvo in vzgojo. Tožnikov interes je izključno premoženjski, kar izhaja iz same tožbe, kjer je zahteval preživnino skoraj v višini svoje takratne plače. Nadalje navaja, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med neizvrševanjem stikov in nastalo škodo.

Tožnik ni dokazal, da bi sploh nastala kaka škoda oziroma, da je utrpel tako stopnjo bolečine, da bi mu pripadla denarna odškodnina.

ZOR v 200. členu jasno poudarja, da morajo odškodnino opravičevati okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin. Iz listinskih dokazov v spisu in tožnikove izpovedi je mogoče zaključiti, da je tožnikov interes izključno premoženjski. V nadaljevanju toženka navaja, da tožnik ni uspel v pravdi, s katero je zahteval 55.050 DEM iz naslova skupnega premoženja, in očitno želi tisto, s čimer ni uspel v tistem postopku, doseči v tem postopku. Da je tožnikov interes res tak, izhaja tudi iz njegove izpovedi, saj je rekel, da bi, če ne bi bil tako preokupiran s hčerko, službo našel prej, in bi v naslednjih dveh letih in pol zaslužil toliko, kolikor sedaj zahteva s tožbo. Nadalje navaja, da tožnik ni predlagal izvedenca psihiatra, čeprav ga je sodišče na to izrecno opozorilo, saj je vztrajal, da izvedenec ni potreben, ker naj bi šlo za splošno znano dejstvo. Le izvedenec psihiater pa bi lahko ocenil, ali je tožnik taka oseba, da bi problemi s stiki med njimi in hčerko pri njem lahko povzročili duševne bolečine. Iz mnenja svetovalnega centra z dne 07.06.1999 izhaja, da je tožnik osebnostno moten in nevrotsko orientiran ter da razvija delno kverulantsko usmeritev. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožnikovi izpovedbi, da je splošno znano glede nasilne ločitve staršev od otroka, in sicer, da naj bi bilo to mučno za enega in drugega ter naj bi bila to ena najhujših duševnih mor.Vsekakor ne gre za splošno znano dejstvo v smislu 4. odstavka

214. člena ZPP, ki ga ne bi bilo treba dokazovati. Duševne bolečine niso splošno znano dejstvo, temveč jih je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, različni ljudje pa določene situacije doživljajo različno. Le izvedenec ustrezne stroke bi lahko pojasnil, ali je tožnik glede na svojo osebnost sploh trpel kake bolečine oziroma ali so bile take stopnje, da bi opravičevale prisojo odškodnine. Tožnikov cilj je bil le doseči pravno varstvo glede stikov, vsebina pa mu ni bila pomembna, kar kaže, da ne glede na sklenjeno poravnavo, stiki potekajo le enkrat tedensko dve uri. Tožnik je izpovedal, da se stiki končajo celo pol ure prej, da so se na predlog hčerke stiki skrčili in da verjetno ne bo nikoli doživel, da bi mu hčerka rekla, da ga ima rada, tudi če bosta vzpostavila dober odnos. Nesporno je, da stiki po poravnavi potekajo od leta 1997 dalje, kljub temu pa tožniku v tem času ni uspelo vzpostaviti dobrega odnosa s hčerko, celo nasprotno.

Toženka je v spis med postopkom pred sodiščem prve stopnje vložila tudi kopiji dveh dopisov, v katerih je napisano, kolikokrat tožnik ni prišel na stik. Če bi bili stiki med njim in hčerko kvalitetni in če bi se tožnik aktivno pripravil na srečanje, se stiki verjetno ne bi skrčili. Toženka še navaja, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Sodišče mu je prisodilo 2.700.000,00 SIT, pri čemer navaja, da je upoštevalo tudi sodno prakso v drugih primerih kršitve osebnostnih pravic, ne pojasni pa, kateri so ti primeri in za kakšne kršitve osebnostih pravic gre, zato sodba v tem delu nima razlogov. Prisojena odškodnina je pretirana, saj se take odškodnine prisojajo zaradi trajne izgube ljubljene osebe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka Pravica staršev do stikov z otrokom ne izvira iz roditeljske pravice in tudi ni njen preostanek, ampak je samostojni element starševstva (Zupančič, prof. dr. K., Novak, dr. B., Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ljubljana 2004, str. 51). Starši imajo v skladu s 54. členom Ustave Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/91, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, ta pravica in dolžnost pa se jim lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pravica staršev do stikov z otrokom je torej z ustavo zajamčena človekova pravica. Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 1. odstavku 8. člena jamči vsakomur pravico do družinskega življenja, Evropsko sodišče za človekove pravice pa kot njen del nesporno priznava tudi pravico staršev do stikov z otrokom (npr. Primer Zawadka proti Poljski, št. 48542/99, točka 50 obrazložitve; primer Hasse proti Nemčiji, št. 11057/02, točka 82 obrazložitve). Pravica je izpeljana tudi v družinski zakonodaji, konkretno v 1. odstavku 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), ki določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa pravico do stikov z otrokom, pri čemer stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi.

V skladu z določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur.

list. RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi, lahko sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pojem "osebnostna pravica" iz 1. odstavka 200. člena ZOR je generalna klavzula, pravni standard, dolžnost sodišča pa je, da oblikuje vsebino tega pravnega standarda. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da predstavlja pravica staršev do stikov z otrokom osebnostno pravico, saj gre za del ene temeljnih človekovih pravic, pravice do družinskega življenja. Toženkina pritožbena navedba, da zakonodajalec ob sprejemanju ZOR ni imel namena, da bi tudi pravica staršev do stikov z otrokom predstavljala osebnostno pravico v smislu 1. odstavka 200. člena ZOR, ni utemeljena, saj gre, kot rečeno za del pravice do družinskega življenja in eno temeljnih človekovih pravic, ki jo je opredeljevala tudi (v času sprejemanja ZOR veljavna) Ustava Socialistične Republike Jugoslavije (Ur. list SFRJ z dne 21.02.1974, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju USFRJ). V 1. odstavku 176. člena je USFRJ izrecno jamčila nedotakljivost integritete človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja in drugih pravic osebnosti. Poseg v pravico starša do stikov z otrokom torej predstavlja pravno priznano škodo v smislu 1. odstavka 200. člena ZOR.

V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZOR je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri dokazovanju (ne)krivde torej velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena (ta je v konkretnem primeru na toženki), medtem ko mora oškodovanec (konkretno tožnik) dokazati obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta, tj., da škoda izvira iz nedopustnega dejanja, da je škoda sploh nastala (obstoj škode) ter da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja (konkretno toženke) in nastalo škodo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, v katerega pravilnost pritožbeno sodišče nima pomislekov, izhaja, da so podane vse štiri predpostavke civilnega delikta. Podana je toženkina odgovornost za nastalo škodo in protipravnost njenega ravnanja, saj je bila toženka obsojena v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe. Toženka v pritožbi navaja, da je stike onemogočala zaradi otrokove koristi, s čimer pa se ne more razbremeniti svoje odgovornosti. V postopku, v katerem so bili določeni stiki tožnika s hčerko, so pristojni organi (tudi Vrhovno sodišče, ki je odločalo v zvezi s tožbo zoper Odločbo Ministrstva za delo z dne 17.06.1994, št. in toženkin tožbeni zahtevek zavrnilo) ugotovili, da ima tožnik pravico do stikov, toženka pa mu te priznane pravice ne more in ne sme samovoljno odrekati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se toženka v tej pravdni ne more uspešno braniti z ugovori, da je za nastalo situacijo kriv tožnik in ne ona, zato je njena odgovornost podana, v nadaljevanju pa ocenjevalo morebiten soprispevek tožnika k nastali situaciji in posledično škodi. Pri tem je prepričljivo ugotovilo, da njegova soodgovornst ni podana, pritožbeno sodišče pa - v izogib nepotrebnemu ponavljanju - v celoti pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča v tem delu. Toženka v pritožbi ponovno ugovarja nastanku škode, češ da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi njenega ravnanja nastala kakršna škoda. Ob tem navaja, da bi moral tožnik, v podkrepitev svojih tožbenih navedb, predlagati postavitev izvedenca psihiatra, ki bi ocenil, ali in kolikšno škodo je utrpel tožnik. To navedbo pritožbeno sodišča zavrača. Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) opredeljuje več dokaznih sredstev, ki pravdni stranki omogočajo dokazovanje navedenih dejstev. Tako sodišče v postopek pritegne izvedenca, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da dejstvo, da tožnik ni predlagal postavitve izvedenca, še ne pomeni, da obstoja škode ni dokazal. Toženka nima prav, ko očita prvostopenjskemu sodišču, da je tožnikove navedbe glede obstoja škode štelo za dejstva, ki jih v skladu z določbo 214. člena ZPP ni treba dokazovati, saj sodišče ni uporabilo te določbe, temveč iz obrazložitve izhaja, da se je postavilo na stališče, da je obstoj nepremoženjske škode mogoče izkazati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. Takemu stališču pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in dodaja: za ugotovitev obstoja nepremoženjske škode, stopnje bolečin in trajanja le-teh v primerih posegov v osebnostne pravice, je primerneje (in v sodni praksi tudi bolj običanjo) izvajanje dokazov z zaslišanjem stranke, saj je za individualizacijo pomena prizadete dobrine ključno osebno dojemanje oškodovanca. Navedeno pa ne pomeni, da ne bi mogla toženka v podkrepitev svojih navedb (in s katerimi bi izpodbijala tožnikove navedbe) predlagati izvedbe svojih dokazov (npr. postavitev izvedenca psihiatra), česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je oblikovalo prepričljivo dokazno oceno, v kateri tudi pojasni, zakaj je sledilo tožnikovi, ne pa tudi toženkini izpovedi. Dejansko stanje v zvezi z obstojem škode je po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno popolno in pravilno, očitane postopkovne kršitve pa niso podane.

Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in škodo, ki jo je utrpel tožnik, pritožbeno sodišče pa - v izogib nepotrebnemu ponavljanju in ob dejstvu, da se toženka podrobneje v tem smeri ne pritožuje - v celoti pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča. Po doslej obrazloženem se izkaže, da so podane vse štiri predpostavke za obstoj civilnega delikta, pri čemer predstavlja poseg v pravico starša do stikov z otrokom obliko pravno priznane škode, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

O višini tožbenega zahtevka Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 2.700.000,00 SIT, v preostalem (glede 1.300.000,00 SIT) pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, le-ta pa je, ob dejstvu, da se je pritožila le toženka, postal pravnomočen.

Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo naslednja pravno-relevantna dejstva: - toženka je tožniku onemogoča stike z mladoletno hčerko od

24.06.1994 dalje, ko je postala odločba CSD Ljubljana-Bežigrad z dne

07.04.1994 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo družino in socialne zadeve z dne 17.06.1994 izvršljiva; - toženka je tožniku onemogoča stike z mladoletno hčerko vse do

19.05.1997, ko je bila med tožnikom in toženko sklenjena poravnava, po kateri stiki potekajo; - toženka je tožniku pravico do stikov kratila tri leta; - zaradi onemogočanja stikov je tožnik občutil posledice tudi potem, ko so se stiki pričeli izvrševati, saj so bili njegovi odnosi s hčerko moteni; - hči je do očeta izražala odklanjanje in do njega tudi ni imela respektirajočega odnosa.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti intenzivnost in čas trajanja tožnikovih duševnih bolečin in pomen prizadete dobrine, pa tudi širše družbene okvirje in namen odškodnine (satisfakcija) ter tožniku priznalo odškodnino v višini 2.700.000,00 SIT. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina glede na vse navedeno primerna in pravična. Obravnavani primer je prvi tovrstni v sodni praksi, zato o sodni praksi na področju poseganja v pravico do stikov ni mogoče govoriti, jo je pa mogoče primerjati s posegi v druge osebnostne pravice. Ne tem mestu velja zavrniti pritožbeni očitek, da je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v razlogih obrazložitve sklicuje tudi na sodno prakso, pri tem pa ne navede, na katere primere se sklicuje. Sodna praksa je namreč del materialnega prava, zato zadošča, da se prvostopenjsko sodišče nanjo sklicuje, naloga pritožbenega sodišča pa je, da preveri, ali je materialno pravo (torej sodna praksa) pravilno uporabljeno, tj. ali je odločitev skladna z veljavno sodno prakso. Ta je na področju posega v osebnostne pravice najobsežnejša v primerih neupravičenega pripora. Obravnavani primer s tovrstnimi primeri resda ni v celoti primerljiv, ker gre pri neupravičenem priporu za kompleksnejši poseg v osebnostne pravice posameznika, je pa primerljiv vsaj glede trajanja posega in, če gre za tak primer, odtujitve od otrok, dokler pripor traja. Če primerjamo veljavno sodno prakso s tega področja (npr. sodbe Vrhovne sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 392/95, opr. št. II Ips 399/2000 in opr. št. II Ips 193/2003) je mogoče ugotoviti, da se tako visoke odškodnine, kot je tožniku prisojena v obravnavanem primeru, prisojajo za bistveno krajše obdobje trajanja posegov. Drugače povedano: preračunano na isto trajanje posega, je tožniku prisojena približno trikrat nižja odškodnina, kot jo sodišča prisojajo za kršitve osebnostnih pravic zaradi neupravičenega pripora. Seveda pa trajanje posega ni edina okoliščina, ki utemeljuje prisojeni odškodninski znesek. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je toženka tožniku povzročila trajno in nepopravljivo škodo, saj je odnos med hčerko in očetom moten, iz njene strani pa nerespektirajoč in odklanjajoč (pri tem se sodišče prve stopnje opre na listino pod A9 v spisu). Ob taki ugotovljeni škodi in trajanju posega v osebnostno pravico tožnika, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede višine prisojene odškodnine. Toženka se v pritožbi sklicuje na sodno prakso s področja nepremoženjske škode zaradi izgube bližnjega, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni primerljivo, saj sodišča v teh primerih zasledujejo povsem druge cilje, pri čemer tudi varovana dobrina in namen odškodnine nista primerljiva. Neutemeljeno toženka v pritožbi sodišču tudi očita, da ni upoštevalo, da tožnik s predmetno tožbo zasleduje svoje materialne interese, saj je sodišče jasno zapisalo, da je pomen prisojene odškodnine v satisfakciji, višja odškodnina od prisojene pa ne bi bila skladna z njenim namenom, zato je del tožnikovega tožbenega zahtevka tudi zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na tak način upoštevalo, da prisojena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Po obrazloženem se izkaže, da je toženkina pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.